Piran, biser slovenske obale

Piran s treh strani obdaja Jadransko morje, nad njim pa na nežni vzpetini bdi markantna cerkev svetega Jurija. Mesto močno definira še Tartinijev trg, ki je skupaj s spomenikom posvečen najslavnejšemu sinu Pirana – glasbeniku Giuseppeju Tartiniju. Tudi sprehod po ozkih srednjeveških kamnitih ulicah očara, radovedno oko se nam bo zagotovo ustavilo na živahnem mandraču (pristanišču za manjše barke in čolne), svetilniku, morski deklici na rtu Punte, mestni palači, umetelnem vodnjaku na Trgu 1. maja, hotelu Piran, pa tudi rdeči hiši benečanki.

Piran se je 500 let razvijal pod okriljem Beneške republike, poudarjen je mediteranski značaj mesta, zato ne preseneča dejstvo, da je mesto Piran v celoti zavarovano kot kulturno-zgodovinski spomenik, je svojevrsten muzej na prostem. Kaj vse nam še ponuja turistični Piran, katere so največje turistične znamenitosti Pirana? Poglejmo skupaj, še prej pa se v nekaj odstavkih sprehodimo skozi nekatere splošne, pa vendar zanimive, informacije.

Skorajda šokiral me je podatek, da ima samo mestece Piran le bornih 3.700 prebivalcev (celotna občina Piran skorajda 20 tisoč). Zanimivo pa je, da Piran še zmeraj velja za najgosteje naseljeno mestno naselje v Sloveniji. Mnogo Pirančanov si kruh služi v turistični dejavnosti (ribištvo je že nekaj let v dokaj veliki krizi). Mesto Piran je dvojezično, italijansko ime zanj je Pirano.

Wikipedija me dodatno poduči, da Piran poleg starega mestnega jedra ob Mandraču in osrednjem Tartinijevem trgu obsega naslednje neuradne predele oz. mestne četrti: Punta, Pusterla na severu, Kaštel, predel ob zunanjem pristanišču (Luka Piran), mestno obzidje in pokopališče za njim, naselje individualnih hiš Belvedere oziroma Mogoron ter pod njim Fornače, kjer je parkirišče in mestna parkirna hiša, kot tudi Morska biološka postaja Piran.

Piran je torej majhno pristaniško mestece na slovenski obali in je hkrati središče Občine Piran (v občino spadajo tudi npr. Portorož, Strunjan, solinarsko Sečovlje). Piran leži na samem rtu Piranskega polotoka med Piranskim in Strunjanskim zalivom, polotok se konča na Punti z rtom Madona. Piran leži v neposredni bližini Portoroža na povprečni nadmorski višini 16 metrov, v Obalno-kraški regiji. Na zahodu Piran meji na Piranski zaliv, na severu na občino Izola, na vzhodu na mestno občino Koper, ter na jugu na Republiko Hrvaško (do te državne meje je le okrog 12 kilometrov ceste).

Kakor je že običajno na našem portalu, bomo podali nekaj kilometrskih razdalj do Pirana: Portorož (3,5 km; ob obali pa vodi prav krasna, nekoliko krajša, sprehajalna pot), Izola (10 km), Koper (15 km), Ljubljana (121 km), italijanska Trst (37 km) in Benetke (200 km), hrvaški Novigrad (35 km), Motovun (43 km) in Rovinj (78 km), turistični atrakciji podzemno kraljestvo Postojnska jama (74) in Lipica s svojimi čudovitimi lipicanci (44 km). Če razmišljate o nekoliko daljšem »sprehodu«, do Mesečevega zaliva ali visokih klifov v Strunjanu je okrog šest kilometrov, slaba ura in pol hoje v eno smer.

Sledi nekaj zgodovinskih poudarkov. Prvi prebivalci piranskega polotoka so bili baje Iliri. Sledili so Kelti ter Rimljani, kasneje so se na to področje priseljevali tudi Franki, Slovani in Bizantinci. Od devetega stoletja naprej je Beneška republika postajala vodilna sila v severnem Jadranu (in širše). »Piran je svoj statut dobil leta 1274, od leta 1283 pa je bil do leta 1797, ko se je republika zrušila, pod Benečani. Zaradi svoje strateške lege in rodovitnega zaledja s solinami je bil zelo uspešen pri trgovanju z Benetkami. Po podatkih iz nekaterih virov je bila iz Pirana ena tretjina vseh beneških rezerv soli«, preberemo na www.slovenia.si.

Zaradi dokaj velikih količin pridelane bele soli in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli (svoje bogate izkušnje so jim predali tudi solinarji z otoka Paga). Beneška republika je imela monopol nad pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju, Piranu so dovolili obdržati 1/7 pridelane soli.

Povezanost Pirana s solinami je dokaj močna še danes (klik na povezavo Krajinski park Sečoveljske soline, ki veljajo za največje delno delujoče slovenske soline). Zlahka bi torej rekli, da je torej Piran skozi stoletja zgodovine zrasel (tudi) zaradi soli, še danes je Piran, vsaj nekoliko, mesto soli.

Še zanimivost, domnevi o izvoru imena Piran: Prva govori, da pripada starim Grkom, ki so pred dvema tisočletjema pluli mimo piranskega rta proti bližnji grški koloniji Aegidi na področju današnjega mesta Koper, in je na koncu vedute gorel ogenj – pyros. Druga je keltskega izvora, po kateri naj bi ime pomenilo “kraj na hribu”.

Sedaj pa se dokaj temeljito sprehodimo po prekrasni galeriji piranskih turističnih znamenitosti. Opozarjamo le, da bo naš fokus le na samem mestu Piran, ostale piranske občinske turistične znamenitosti (npr. Portorož ali Sečovlje tudi Strunjan) bomo opisali v številnih drugih prispevkih.

1. Cerkev svetega Jurija

Cerkev sv. Jurija je v Piranu najbolj »v nebo vpijoča zgradba«. Izgleda zares velika, mogočna. Stoji na mestnem grebenu in predstavlja izredno razgledišče na staro piransko mestno jedro in celotni Tržaški zaliv. Pod njo teče sprehajalna pot do Fiese, do Tartinijevega trga je le nekaj sto metrov, pogled na cerkev svetega Jurija z morske strani pa je fenomenalen. Vsekakor velja, da se cerkev Svetega Jurija ponosno dviga nad mestom Piran, nad njegovimi rdečimi strehami, in mu daje poseben pečat.

Današnja župnijska cerkev sv. Jurija je zgrajena leta 1637 v beneško-renesančnem slogu, na ostankih antične gradnje ter na ruševinah starih cerkva (prva naj bi bila tam že okrog sedmega stoletja). Cerkveni kompleks sestavljajo cerkev, prostostoječi zvonik in krstilnica na umetni terasi, zgrajeni nad samim središčem mesta Piran. Cerkev je dobila ime po zavetniku mesta sv. Juriju, ki naj bi mesto rešil med nevihto.

Notranjost cerkve krasi 7 oltarjev, kipa sv. Jurija in sv. Nikolaja, bogato poslikan lesen strop, platna beneške slikarske šole ter gotska plastika »Križani« z začetka 14. stoletja. V župnijskem muzeju z zakladnico izstopata srebrni kip »Sveti Jurij na konju« in relikviarij v obliki noge.

Ob cerkvi se samostojno dviga zvonik s štirimi zvonovi. Nastal je leta 1615 po vzoru zvonika svetega Marka v Benetkah, skupaj z »angelskim kipom« pa je visok kar 46,45 metra. Nadangel sv. Mihael na samem vrhu, na železni osi, kaže smer vetra in posledično napoveduje vreme. Ko angel kaže svoja krila mestu in gleda proti italijanskemu Trstu, pomeni, da piha burja, kar napoveduje lepo vreme. Ko pa s prstom kaže na mesto, kot da ga opozarja, pomeni, da se bližajo dež in nevihte. Turistom je najbolj všeč, da se je mogoče na zvonik celo popeti, ter še tako lepše videti bližnjo in daljno okolico. Veličasten razgled je to, verjemite.

2. Tartinijev trg

Tartinijev trg je ime dobil po slavnem piranskem rojaku, violinistu in skladatelju Guiseppeju Tartiniju. Tartinijev trg je največji piranski trg, nedvomno je uradno in neuradno središče vseh Pirančanov, slovi tudi kot cenjen prireditveni prostor. Že uvodoma tudi turističnim obiskovalcem svetujemo, da na Tartinijevem trgu posedijo nekaj debelih minut ter uživajo v primorskem živ-žavu.

Pogled v zgodovino razkrije, da je Tartinijev trg nastal šele pred dobrim stoletjem, prej je bilo tam morje oziroma mandrač, pristan za manjše barke, ki je bil že zunaj mestnega obzidja. Leta 1894 so mandrač zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov zasuli in tako je nastala prostorna tržna ploščad, okoli katere so postopoma zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe. V prvotni obliki se je ohranila le gotska hiša, t.i. imenovana »benečanka«, osnovno podobo pa je Tartinijev trg dobil šele v drugi polovici devetnajstega stoletja.

Sedaj lahko na trgu občudujemo npr. še rojstno hišo Giuseppa Tartinija (1692-1770), prečudovito mestno hišo (palačo), cerkev svetega Petra, sodno palačo (ki je bila zgrajena na mestu, kjer je v 14. stoletju stal t.i. fontik, nekdanje skladišče za žito in moko) in »loggio« (ložo) z galerijo. Če boste pozorni, boste ugotovili, da ima Tartinijev trg obliko elipse, saj je med letoma 1912 in 1953 vozil električni tramvaj, ki je Piran povezoval s Portorožem in Lucijo. Prav v Piranu, na Tartinijevem trgu, je imel končno obračališče.

Tartinijev trg dodatno krasita tudi kamnita stebra za zastave in znameniti Tartinijev spomenik, ki je delo beneškega kiparja Antonia dal Zotta. Ob 200-letnici rojstva violinista in skladatelja Tartinija so mu leta 1892 meščani Pirana želeli postaviti spomenik, vendar so se dela nekoliko zavlekla, tako da so šele leta 1896 postavili na visok podstavek bronasti kip glasbenega mojstra v nadnaravni velikosti.

2.1. Benečanka

Spodobi se, da nekaterim stavbam na Tartinijevem trgu namenimo nekoliko več besed, odstavkov. Prva bo na vrsti hiša z gotskim vogalnim balkonom, ki jo vsi domačini poznajo z imenom »benečanka«, saj se lahko pohvali kot najstarejša ohranjena stavba na Tartinijevem trgu (zgrajena je bila sredi 15. stoletja). Nekoč je bila benečanka zelo prepoznavne temno rdeče barve, po obnovi – leta 2016 – pa je »izgubila svoj kričeč zunanji odsev« ter je sedaj bela z rahlo opečnatim pridihom.

Na uradni spletni strani, www.benecanka.si, o najznamenitejši hiši v Piranu, kjer lahko sedaj turisti tudi prenočimo, so zapisali lep zgodovinski fragment: »V času, ko je bil Piran del Beneške republike je cvetela pomorska trgovina, v mesto pa so prihajali številni bogati trgovci. Nekoč se je premožen beneški trgovec Del Bello zaljubil v mlado preprosto Pirančanko. Svojo ljubezen je popeljal tako daleč, da ji je ob mandraču tik od mestni loži zgradil najlepšo hišo v mestu. Zavistni meščani so zaljubljeni par na veliko opravljali. Bili so zelo zlobni in par si je v lastno obrambo izmislil napis, ki krasi pročelje stavbe še danes: “Lasa pur dir” (Pusti naj govore)«.

2.2. Mestna hiša ali Občinska palača

Mestna hiša ali Občinska hiša tudi Občinska palača stoji na severozahodni stranici Tartinijevga trga v Piranu, v njej je, kakor nakazuje že samo ime prekrasne zgradbe, sedež Občine Piran. Dvoetažna stavba dominira nad tem delom trga. Zgrajena je bila leta 1879 na mestu starejše občinske hiše iz 13. stoletja po načrtih arhitekta G. Righettija, slog je neorenesančen. Poleg stare Mestne hiše so dve leti prej, torej leta 1877, porušili tudi nadhod, ki jo je povezoval z nekdanjo Ložo (sedaj imajo na isti lokaciji prostore Obalne galerije).

V prvem nadstropju je sejna dvorana Domenica Tintoretta, ki jo krasi umetnikovo veliko platno Marija z otrokom in piranskimi mestnimi očeti. Oko pritegne vzidana kamnita figura leva z odprto knjigo kot spomin na Serenissimo in staro Mestno hišo. Beneški lev s knjigo je bil vzidan na večini pomembnejših mestnih stavb; odprta knjiga je pomenila mir, zaprta pa vojno. V atriju palače so vzidane napisne plošče z nekaterimi grbi iz stare Mestne hiše ter poligonalni kamen s količinskimi merami.

2.3. Tartinijeva hiša

Tartini velja za najpomembnejšo »piransko osebo, za žlahtnega sina Pirana«. Giuseppe Tartini, italijanski skladatelj in violinist (ne pozabimo, rodil se je v tedanji Beneški republiki) se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu, umrl pa je 26. februarja 1770 na severnem delu sedanje Italije, v Padovi.

Na spletni strani www.sigic.si lahko najdemo prav zanimiv, daljši zapis o slavnem glasbeniku, o Tartinijevi rojstni hiši pa je zapisano takole: »Še vedno je ohranjena Tartinijeva rojstna hiša, ena najstarejših stavb, ki tvorijo stavbno kuliso Tartinijevega trga, glavnega mestnega trga v Piranu. Hiša je kot Casa Pizagrua prvič omenjena v listini iz leta 1384. Prvotno je torej šlo verjetno za gotsko stavbo, a je bila pozneje večkrat temeljito predelana, današnjo neoklasicistično pročelje pa je dobila v 19. stoletju.

V notranjosti hiše so med prenovo v letih 1985–1991 odkrili baročne stenske poslikave. V stavbi je danes sedež Skupnosti Italijanov, namenjena pa je predvsem kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je spominska soba, ki je od leta 1992 predstavljena kot stalna muzejska zbirka s predmeti, ki so nekoč pripadali Giuseppeju Tartiniju ter jih je zapustil v Piranu živečim članom družin Tartini«.

3. Mestno obzidje

Mogoče bi morali mestno obzidje zapisati že v prvi točki?! To pa zato, ker je pogled z obzidja na hribu nad samim piranskim starim jedrom (smer kopno – morje) zelo lep, hkrati pa se cel Piran dobesedno razpre pod vami, hitro se vidi »kje je kaj v Piranu«. Vstopnina na lepo restavrirano mestno obzidje (do Tartinijevega trga je okrog 500 metrov hoda), ki ga dopolnjuje sedem obrambnih stolpov, ni draga, le nekaj piškavih evrov na osebo.

Sami ob tej priložnosti ne bomo dodatno pametovali, ker obzidje lepo opišejo strokovnjaki na uradni spletni občine Piran: »Najstarejše mestno jedro je bilo obzidano najbrž že v sedmem stoletju. Obzidje se je z razvojem mesta premikalo proti jugovzhodu in sproti vključevalo posamezne nove četrti, ki so nastajale zunaj njega. Del obzidja, ki je obdajalo najstarejši del mesta na področju rta, se v svojem poteku ni spreminjalo, potrebno ga je bilo le večkrat temeljito obnoviti.

V končni fazi širitve, v začetku 16. stoletja, je t.i. tretje obzidje zaobjelo celoten polotok. V vmesnem času je nastalo drugo obzidje, katerega ostanek so ohranjena Rašporska vrata. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja in je postalo del srednjeveške mestne strukture. Izjemno zgodovinsko vrednost ima njegov najobsežnejši ohranjeni ostanek na pobočju Mogrona, s katerim se zgodovinsko mestno jedro zaključuje«.

4. Trije različni morski muzeji pa še akvarij

Če vas v Piranu preseneti slabo vreme, vam ne bo hudega, dolgčas lahko preganjate z obiskom po galerijah, mnogi obiskovalci pa se vsekakor odločijo za obisk vsaj kakšnega »morskega muzeja« ali akvarija.

Pomorski muzej Piran (Sergej Mašera), ki predstavlja predvsem pomorsko dediščino, domuje v palači Gabrielli, zgrajeni sredi devetnajstega stoletja tik ob piranskem pristanišču. Turistična skupnost Piran o muzeju, ki se ponaša s številnimi zanimivimi zbirkami, reklamno zapiše: »Očarali vas bodo slavni Gruberjevi ladijski modeli, od galej do velikih jadrnic, instrumenti z ladij in raznovrstne mornarske uniforme. Prikazano je življenje solinarjev in razvoj solinarstva, najpomembnejše gospodarske panoge v zgodovini mesta Piran. Znan je namreč rek: »Piran xe fato de sal.« (Piran je nastal na soli.)«.

Muzej podvodnih dejavnosti Piran na Župančičevi ulici 24 oz. Ulici Ljudevita Kuščerja s svojo bogato muzejsko zbirko predstavlja nekakšen spomenik pionirjem slovenskega potapljanja, prikazane so tehnike in pripomočki za potapljanje od njegovih začetkov do danes. Na ogled so prvi starodavni skafandri in podvodne obleke, ki so se uporabljale na Slovenskem, tlačilke za zrak ter regulatorji pritiska stisnjenega zraka, od katerih je eden iz leta 1880 (morda je edini tak še ohranjen na svetu?!). Predmeti, fotografije in ostalo gradivo vam bodo zagotovo pričarali skrivnostni podvodni svet, ki je potapljače (pa tudi vojaške podmorničarje) obdajal pri nevarnem in težaškem delu, pri pogumnem raziskovanju podvodnih globin.

»Čarobni svet školjk v Piranu je izjemen in edinstven muzej s trenutno okoli 4000 primerki školjk in polžev vseh morij in kontinentov sveta. Muzej s stalno razstavo Čarobni svet školjk je bil odprt 13. 9. 2011 pod okriljem zavoda Mediteranum iz Pirana, zahvaljujoč biologu Janu Simiču, zbiratelju in lastniku velike zbirke školjk in polžev, katere izbrani del je na ogled v muzeju. Razstavo je uredil in obogatil s poučnim besedilom, hkrati je tudi njen strokovni vodja,« je zapisano na uradni spletni strani www.svet-skoljk.si. Sam dodajam, da sem bil pred samim obiskom v »svet školjk« zelo skeptičen, kasneje, med policami ene starejših skupin živali na našem planetu, pa sem prav užival.

Podvodni svet severnega Jadrana, v katerem domuje okoli 140 različnih vrst organizmov, med njimi so številčno najbolj zastopane ribe, zelo lepo predstavi Akvarij Piran. K barvitosti in razgibanosti akvarijskih bazenov vsekakor prispevajo tudi številne vrste spužev, ožigalkarjev in predvsem iglokožcev, kot so morske zvezde, kumare, ježki itd.

V Akvariju Piran bomo spoznali raznovrstna morska bitja, ki domujejo predvsem v slovenskem delu Jadranskega morja. Turistična skupnost Piran dodaja: »Akvarij Piran nudi možnost črpanja znanja o morskih organizmih in morskem okolju, kot tudi pašo za oči in sprostitev v prijetnem okolju. Za to poskrbijo tudi vedno nove in atraktivne fotografske razstave z morskimi temami, ki krasijo stene akvarija«.

5. Razno (s poudarkom na svetilniku)

Z velikimi ali večjimi turističnimi znamenitostmi smo zaenkrat opravili, vseeno pa bi radi opozorili še na nekaj manjših »turističnih poudarkov«, ki bodo zagotovo všeč obiskovalcem. Številne galerije in manjše cerkve, predvsem pa Minoritski samostan sv. Frančiška in Križni hodnik sta še posebej zanimiva ljubiteljem kulture, saj se tukaj vsako leto odvrtita vrhunski glasbeni prireditvi Piranski glasbeni večeri in Tartinijev festival. Na spletu zasledim podatek, da v samostanu še danes živijo bratje minoriti, ki upravljajo samostansko cerkev, nudijo duhovno oskrbo in vodijo duhovne vaje.

»Te zanima, kako je nastal Piran in zakaj ima tako obliko? Kdo je mestu pustil največji pečat in zakaj je vse dvojezično poimenovano? Obišči multimedijski muzej in kulturno središče Mediadom Pyrhani, kjer boš z najsodobnejšo tehnologijo na slikovit in zabaven način spoznal celotno zgodovino in kulturni razvoj mesta«, vabijo piranski turistični delavci.

O svojevrstnem podvodnem parku s poetičnimi besedami pišejo na portalu www.portoroz.si: Ko obiskovalci stojijo na Piranski punti in se razgledujejo v smeri proti Benetkam, nihče ne sluti, kaj vse se dogaja v morju, manj kot 20 metrov od obale. Naravni spomenik Rt Madona je bivališče neverjetno pestre množice podvodnih rastlin in živali. Razprostira se v globini 38 metrov, ki je tudi najgloblja točka Tržaškega zaliva, ki med domačini nosi tudi ime ‘Podvodni Triglav‘.

Z romantičnim pridihom o Piranskem svetilniku, ki stoji na sami konici Piranskega polotoka, na rtu Madona oziroma Punta (le tristo metrov stran v morju je najgloblja točka Tržaškega zaliva) piše na svoji spletni strani Gregor Babšek: »Če stojimo pred piranskim svetilnikom, nam ta najprej ponosno pove o svoji svetilnosti dveh milijonov kandel, o 165 centimetrov debelih zidovih in da je visok 10,5 metrov. In seveda o tem, da tukaj stoji že od leta 1617 in da od leta 1872 predan svoji dolžnosti sveti v daljavo. Od zaspanosti pijanim kapitanom velikih ladij s Kitajske, Afrike ali od kod drugod s tem kaže pot, da jih zahodna konica Slovenije ne bi zadržala.

A v pomoč je tudi ribičem v majhnih, zibajočih se čolničih, ki bi radi po tem, ko so v viharnih nočeh poskušali srečo pred Savudrijo in sta jih nenadoma presenetila spuščajoča se megla ter učinkovanje življenjsko pomembnih požirkov žganja, svoj ulov varno pripeljali v piransko pristanišče. Da ne govorimo o neštetih ljubiteljskih kapitanih, ki so – preveč neizkušeni v branju zemljevidov, kompasov in orientiranju po zvezdah – blodili po morju in ko se je pojavil svetlobni znak piranskega svetilnika, začeli vriskati, da so prišli do Gradeža«.

Žalosti, da svetilnik zaenkrat še ni »turistično aktiven« (baje pa se prenavlja na polno, obnova naj bi bila končana pred poletjem 2024). Cenjen portal e-morje.com z žalostnim tonom leta 2021 zapiše takole: »Piranski svetilnik je postavljen je na obrambnem stolpu, ki je bil del srednjeveškega obzidja. Zraven stoji tudi srednjeveška cerkev Marije Zdravja. Svetilnik sestavljata še osmerokotni kamniti stolp in hišica. Njegova svetloba se vidi 11 navtičnih milj.

Današnjo podobo je svetilnik dobil v 19. stoletju. Vse do leta 1976 je v njem stanoval svetilničar, nato je krajši čas v svetilniškem stanovanju živel japonski kipar Masayuki Nagase, ob koncu devetdesetih pa se je vanj naselil piranski kipar Janez Lenassi. Zadnje desetletje in več svetilnik propada, uničujeta ga neizprosna narava in vandali. Leta 2012 je bila narejena obnova svetilniškega obodnega zidu, svetilničarjeva hišica pa še čaka na prepotrebno obnovo«.

Veselje v srce nam bo kaj hitro povrnil nadaljnji sprehod po romantičnem Piranu. Tam ob morju, v skalovju morskega valobrana, bomo radovedno pogledovali proti izklesanim kamnitim skulpturam. Če je sprehajalec tam pri piranskem svetilniku malo bolj pozoren, ga z velikih kamnitih blokov pozdravi morska deklica (ki pritegne največ pozornosti), sonce, riba, školjka, polž, povodni mož in še kaka največkrat morska podoba v obliki kipa ali reliefa. Vsako leto nastane, v okviru kiparskih delavnic, nekaj novih, do sedaj se jih je nabralo že nekaj deset.

Pohajkovanje po piranskih ozkih in vijugastih ulicah, tlakovanih s težkimi lapornimi kamni, nas hitro spomni zakaj je Piran eden izmed najbolj občudovanih krajev v Sloveniji. Domačinka Zlatica Kasal je za Primorske novice o svojem Piranu zapisala: »Čeprav je obmorski biser skozi stoletja izgubil nekaj svojega življenjskega soka, saj premore vsako leto manj ljudi, ki z ljubeznijo v njem živijo 24 ur na dan skozi vse leto, in se krha tudi njegova identiteta, pa so ozke uličice, trgi, številne zgodovinske znamenitosti, morje, ki buta ob skale, ter kriki galebov tisti okruški, ki še vedno vzbujajo romantične sanje, ustvarjajo nove in nove spomine …«

Turisti v toplih in vročih mesecih kaj hitro, tako kot morje – zaradi vetra jugo – jeseni ali pozimi, zanesljivo preplavimo piranske uličice. Z radostjo v srcu pogledujemo proti piranskim hišam v pastelnih barvah, se čudimo njihovim kamnitim portalom ali umetniško izrezljanim vratom, še stara okna – gotska ali romanska – so »ah in sploh«.

Piran je poln dih jemajočih miniatur: obokov, stopnišč, napisov in grbov. Če odkrijemo simpatičen Trg 1. maja, naletimo še na kipe in na dokaj velik vodnjak oziroma zanimiv kamnit zbiralnik deževnice, ki so ga zgradili po hudi suši leta 1775. Na trgu se baje redno organizirajo številne prireditve, turisti pa se najraje odpočijemo na sami terasi vodnjaka, saj je tam svoje mize postavila simpatična lokalna taverna.

Kaj povedati za sam zaključek tega osnovnega članka o Piranu, tem obalnem slovenskem turističnem biseru? Ne pozabimo, da lahko tudi v bližini Pirana dodatno najdemo številne »turistične sladkorčke«, ki si zaslužijo našo pozornost. Dobro je vedeti, da turistični delavci za obiskovalce, predvsem v turistični sezoni, pripravljajo številne zanimive prireditve, tudi športne (info: skozi Piran teče kolesarska pot Parenzana). Seveda pa boste v Piranu, tako kot skorajda vsepovsod drugod po Sloveniji, uživali v gurmanskih dobrotah, lokalna piranska kulinarika sloni na osnovah zdrave in slavne mediteranske kuhinje.

Piran upravičeno spada med najlepša, najbolj ohranjena in najpristnejša sredozemska mesta z bogato srednjeveško zgodovino. Mestece Piran je v vročih mesecih leta dobesedno čarobno (kar je razvidno tudi iz zgoraj navedenega, napisanega), pozimi pa zna biti tudi nekoliko sivo in zapuščeno.

Piran je lahko, predvsem s svojimi božanskimi sončnimi zahodi, tudi zelo romantičen. Obisk Pirana je lahko izredno bogato doživetje za vse, ki si želijo odkriti lepote slovenske obale in doživeti edinstveno vzdušje tega čudovitega mesteca (glej tudi video). Prepustite se Piranu, zahvalil se vam bo s sproščeno in prijetno atmosfero, ki bo nežno zadišala po morski soli.

Ps. Tekst: Peter Gavez, fotografije Slovenia.Info in fotografi (Jan Godec, Jacob Riglin, Dražen Štader, Nikola Jurišič, Matic Klanšek, Barbara Kožar, Dean Dubokovič, Alan Kosmač, Miran Kambic, Julia Wesely, Michael Matti) plus amaterske fotografije www.pag.si (v dodani galeriji, da si nekako lažje predstavljate Piran).