Kobilarna Đakovo, lipicanci v Đakovu

Đakovo se nahaja sredini slavonskega trikotnika, ki ga sestavljajo Osijek, Slavonski Brod in Vinkovci (lahko tudi Vukovar). Kobilarna Đakovo je del državnega podjetja oziroma ustanove, ki nosi uradni naziv »Državna ergela Đakovo i Lipik«. Po domače povedano, za konje izrednega pomena skrbi država in sicer v dveh ločenih kobilarnah Đakovo in Lipik.

Današnji zapis bomo namenili »ergeli Đakovo«. Kobilarna Đakovo je bila uradno ustanovljena leta 1506, to pa zato, ker se takrat prvič pisno omenja beseda »ergela (po slovensko kobilarna)«. Leto 1506 ergelo Đakovo uvršča med najstarejše kobilarne v Evropi in govori o dolgi tradiciji konjereje, ki je neprecenljiva in pomembna za mesto Đakovo, Slavonijo in celotno Republiko Hrvaško.

Toda nekoliko natančnejši zgodovinski prelet o kobilarni nam bo razkril, da so se s konjerejo v Đakovu začeli ukvarjati že mnogo prej kot leta 1506. Kobilarna je verjetno obstajala že pred prvo pisno omembo, najverjetneje že med križarskimi vojnami. Ustanovitelji te kobilarne so bosansko-sremski škofje na svojih posestvih v Đakovu. Posestva jim je leta 1239 podaril hrvaško-ogrski kralj Koloman. Dotacija je bila potrjena leta 1244, potrdil pa jo je kralj Bela IV.

Vzreja konj in Đakovo se prvič omenjata v skupnem kontekstu v dokumentih iz leta 1374, ob poroki bosanskega bana Tvrtka z bolgarsko princeso Doroteo. Ban Tvrtko je nato bosanskemu ali đakovaškemu škofu Petru podaril deset arabskih kobil in enega žrebca. Število arabskih konjev se v nekaj prihodnjih stoletjih v mirnodobnem obdobju zelo poveča, politična zaostrovanja in vojne pa znajo kobilarno pahniti tudi na sam rob preživetja.

Navedimo npr. en primer, ki ga navaja hrvaška wikipedija: »Leta 1687, po zmagi nad Turčijo so Turki vse konje iz kobilarne odpeljali s seboj. Po dveh desetletjih, s prihodom avstrijske oblasti je bila kobilarna vendarle obnovljena. Delovanje kobilarne je leta 1706 vzpostavil škof  Đuro Patačić, pa še to predvsem zaradi grozeče nevarnosti in potrebe po stalni straži na tem obmejnem območju. Za to je nabavil 18 arabskih kobil in 8 žrebcev iz Carigrada.«

In kako so se namesto arabskih konj v Đakovem znašli lipicanci iz naše slovite, slovenske Lipice? Za to sta pomembna dva dogodka. Prvi sega v obdobje, ko so konje iz kobilarne Lipica umaknili pred napadom Napoleonove vojske. Slovenska wikipedija poroča, da se je »celotna čreda iz Lipice med napoleonskimi vojnami začasno preselila v madžarski Székesfehérvar (22. marec 1797 – 17. oktober 1797) in v Peczko blizu Mezőhegyesa (27. julij 1809 – 1815).

Kobilarna Đakovo pa začetek vzgoje lipicancev postavlja v leto 1806. Na njihovi uradni spletni zapišejo: »Istega leta je kobilarna Lipica zbežala pred napadom Napoleonove vojske in s 300 konji našla skrivališče v škofovskih hlevih na Vitiki, kjer je bilo njihovo bivališče več kot eno leto. Z odhodom kobilarne Lipica so se v domačo (torej đakovsko) rejo vključili 3 plemenski žrebci pasme lipicanec«.

Za drug pomemben mejnik reje lipicancev v Đakovem pa je »kriv« škof Josip Juraj Strossmayer. Ta pomemben hrvaški škof se namreč v sredini 19-ega stoletja odloči, da bo kobilarna Đakovo od takrat naprej vzrejala samo slavne bele lipicance.

Škof J. J. Strossmayer leta 1854 iz Lipice nabavi sedem kobil in enega žrebca za kobilarno Đakovo. Kobile so bile Contesa, Sfinga, Tapia, Alka, Romana, Avstrija in Sorta ter žrebec Favory Calma.

Ti konji so prvotni predniki đakovaških lipicanskih rodov. O škofovi pripadnosti lipicancem in kobilarni Đakovo pa obstajajo pisni viri, ki so zabeležili njegove svareče besede: “Ali bomo kobilarno negovali, kakor je treba, ali pa jo bomo razpustili«.

In teh njegovih besed se v Slavoniji spomnijo vsakokrat, ko jim trda prede, npr. med drugo krvavo drugo svetovno, ko je bila čreda zdesetkana. Se pa v Đakovu radi spomnijo tudi lepih, zlatih časov. Npr. leta 1972, ko je kobilarno, na svojo osebno željo, obiskala kraljica Elizabeta II. Britanska, kraljica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske in drugih delov Commonwealtha.

Kobilarna Đakovo danes uporablja dve lokaciji za rejo konj – Pastuharno, ki se nahaja v osrčju Đakova in Ivandvor, v bližini mesta.

1. PASTUHARNA
Na lokaciji Pastuharna, skorajda v središču mesta Đakovo, se izvaja trening in dresura konj za vprego in jahanje. Obiskovalci lahko v spremstvu strokovnega vodnika iz kobilarne Đakovo obiščejo hleve in   največjo pokrito jahalnico na Hrvaškem, v kateri so športna tekmovanja, konjeniško-glasbeni spektakli in  tematske turistične predstave. V Pastuharni je tudi hipodrom, sprehajališče za konje, različna vadbišča, kočije za športne in turistične potrebe. Turisti radi obiščejo tudi trgovino s spominki, za najmlajše obiskovalce pa je postavljeno tudi otroško igrišče. Če želite, se lahko prijavite tudi v šolo jahanja.

2. IVANDVOR
Na lokaciji Ivandvor biva približno 120 lipicanskih konj: plemenska čreda s potomci in žrebci starimi do štirih let. Ogled Ivandvora vključuje tudi ogled avtohtonega kmečkega gospodinjstva (slavonski skedenj, vodnjaka in krušna peč).

Ivandvor se ponaša z atraktivnim razglediščem, ki ponuja čudovite poglede na neskončne pašnike, kjer matična čreda v poletni sezoni ostaja ves dan. Obiskovalci se na lokaciji radi odpočijejo v senci hrastov, se fotografirajo ali kupijo lepo spominsko darilo.

Ob koncu sledi le še naš poudarek. Kobilarna v Đakovem je, ob osnovni dejavnosti ohranjanja genetskega potenciala lipicanske pasme, vse bolj pomembna tudi zaradi svoje turistične dejavnosti, ki jo iz leta v leto razvija vse bolj uspešno. Lahko bi rekli, da »Ergela Đakovo«, zaradi svoje magične privlačnosti, postaja neizogibna destinacija za turistične obiske Đakova, Slavonije, Hrvaške.

Ps. Za pripravo teksta, predvsem pa za fotografije se zahvaljujemo Silviji Butković in »Državni ergeli Đakovo i Lipik«.