Osijek, glavno mesto Slavonije in Baranje

Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na ljudi, prečudovite Slavonce. Zasipali nas bodo z nenarejeno gostoljubnostjo, »pitali z odlično, mastno hrano« in nam točili nove in nove kozarce vina. Ampak gremo lepo počasi, najprej spoznajmo samo mesto Osijek, seveda, s poudarkom na številnih večjih ali manjših turističnih znamenitostih.

Kakor je razvidno iz samega naslova, je Osijek upravno, industrijsko in kulturno središče tega območja. Bogata preteklost Osijeka je za seboj pustila pestro kulturno-zgodovinsko dediščino, ki je zelo »dobra osnova za zmeraj več dobrega turizma«. V Osijeku, četrtem po velikosti hrvaškem mestu (po Zagrebu, Splitu in Reki), so prebivalci Osijeka ponosni tudi na dejstvo, da imajo v mestu kar 17 parkov, 394 tisoč kvadratnih metrov zelenih površin, kar jih uvršča na sam vrh v celotni državi.

V samem mestu, ki je nastalo na 90-ih metrih nadmorske višine, živi okrog 80 tisoč prebivalcev, s satelitskimi naselji pa ta številka naraste čez 100 tisoč. Čeprav Osijek ni več tako »gospodarsko močan« kot je bil nekoč (mnogi so ga klicali hrvaški Manchester), so mnogi zaposleni v nekaterih večjih, tudi Slovencem znanih, podjetjih: Saponia, Kandit, Tovarna sladkorja Osijek, Osječka pivovara. Zadnja leta Osijek muči brezposelnost, mnogo Slavoncev se zato odpravi »s trebuhom za kruhom« v bogatejše zahodno ležeče evropske države.

Osijek je tudi dokaj pomembno prometno središče. Leži ob Dravi (ta se v Donavo izliva po dobrih dvajsetih kilometrih, »ko steče mimo Osijeka«), skozi Osijek teče železniška proga, ima pa tudi letališče. Osijek se nahaja na mednarodnem prometnem koridorju Budimpešta-Sarajevo-Ploče. Drugače pa je Osijek enostavno dostopen tudi slovenskim obiskovalcem, saj do njega vodi avtocesta A5, t.i. Slavonika.

Osijek je administrativno razdeljen med naslednjimi mestnimi naselji (objavljamo originalna imena): Tvrđa, Gornji grad, Donji grad, Novi grad, Industrijska četvrt, Retfala in Jug II. Turistom najbolj zanima sta Tvrđa in Gornji grad (grad je mesto po hrvaško), kjer se »skriva« večina turističnih atrakcij mesta Osijeka. Pojdimo lepo po vrsti in se sprehodimo med njimi.

1. Tvrđa.
Osijek je že od rimskih časov imel pomembno vlogo prometnega vozlišča. Prvič je bil pisno omenjen leta 1196 kot “Eszek”, od koder izvira tudi dandanašnje poimenovanje prebivalcev Osijeka – Esekeri. Malo mestece je takrat zasedlo natanko tisto območje, kjer je bila pozneje zgrajena trdnjava.

Osijek je s prihodom Turkov postal eno ključnih mest na pomembni prometni poti od Istanbula do Budimpešte; od tod so Turki začeli svoja osvajanja globlje v srednjo Evropo. Ker je bilo jasno, kako pomembno je imeti na tem območju močno vojaško bazo, so se Turki odločili zgraditi močno trdnjavo, v kateri bodo ostali do svojega končnega poraza leta 1687.

Zmagovalni Avstrijci so se leta 1712, po vzoru nizozemskih utrdb, lotili prenove in sprememb turške vojaške trdnjave. V nekaj desetletjih trdnjava zmeraj bolj izgublja svoj »vojaški pomen« (v stoletjih razvoja mesta se poruši tudi večina obrambnega obzidja), nastane pa baročni grad – trdnjava, Tvrđa, ki postane osnovno in zgodovinsko jedro mesta Osijeka.

O Tvrđi se bomo podrobneje razpisali v enem izmed prihodnjih tekstov, sedaj bomo le našteli nekatere turistom najbolj zanimive »točke«, ki jih najdemo v tem starem delu Osijeka. Na osrednjem trgu Tvrđe, trgu svetoga Trojstva (Trg svete Trojice), izstopajo palača Slavonske Generalkomande (danes je tam rektorat univerze Josipa Jurja Strossmayera), zgradba Glavne straže (nekoč je tam imela svoje prostore mestna straža, danes je v njej arheološki del  Muzeja Slavonije, ter kužno znamenje (iz leta 1729) na samem trgu, ki ga obkrožajo tudi številne lepe baročne hiše.

V Tvrđi sta bili zgrajeni tudi dve cerkvi: župnijska cerkev svetega Mihovila (iz leta 1748) in pa frančiškanska cerkev svetega Križa (iz leta 1732). Za konec sprehoda po Tvrđi omenimo še znamenita Vodena vrata (ime so dobila, ker se »odpirajo« proti reki Dravi ter zelo dobro ohranjen Eugenijev bastijon (izbočen stolp, branik), ki je dolgo služil tudi kot »shramba za vodo – ti.i. vodotoranj«.

2. Konkatedrala svetega Petra in Pavla
Idejo o postavitvi mogočnejše cerkve (na tem prostoru je že stala manj ugledna »gornjogradska župnijska cerkev«) je bila prvič javno izpostavljena že leta 1866. Šele leta 1892 je bil razpisan arhitekturni natečaj, na katerem je zmagal nemški arhitekt Franz Langenberg. Leta 1894 so porušili staro in začeli z gradnjo nove cerkve. Štiri leta kasneje je bil dokončan zunanji, temnordeč del cerkve (porabili so 3 milijone in pol opek).

Leta 1900 je cerkev ob uradnem »odprtju« blagoslovil škof  Josip Juraj Strossmayer, ki je bil ena najpomembnejših in najvplivnejših hrvaških osebnosti 19. stoletja. Konkatedrala (wikipedija: konkatedrala ali sostolnica je cerkev, ki ima enako dostojanstvo in enake pravice kot stolnica, vendar je hierarhično pod njo), je bila po uradnih zapisih dokončana šele leta 1942, torej med drugo svetovno vojno, ko je s slikanjem fresk končal vodilni hrvaški slikar tistega obdobja, Mirko Rački.

Skupna površina triladijske cerkve znaša 1062 kvadratnih metrov, med mašo je lahko v njej prisotnih okrog 3.000 ljudi. Najvišji cerkveni stolp meri 90 metrov v višino, kar pomeni, da je izven Zagreba to najvišja cerkev na Hrvaškem. V cerkvi zvonijo štirje zvonovi, najtežji pa tehta 2.598 kilogramov.

Med zadnjo, torej hrvaško osamosvojitveno, vojno je srbski agresor s projektili konkatedralo «Svetog Petra i Pavla«, ki je zelo podobna cerkvi iz nemškega Koelna, zadel več kot 100-krat, kljub temu pa so bogoslužja opravljali »skorajda popolnoma po urniku«.

3. Nekatere ostale (manjše) zanimivosti in turistične atrakcije
– Ulica Evropska avenija je znana po svojih secesijskih« palačah (med njimi je verjetno najbolj znana »poštna palača«). Na tej ulici lahko obiščemo tudi zgradbo, v kateri se nahaja Muzej likovne umetnosti.

– Južno od starega mesta so postavili trgovsko-kulturni center z imenom Eurodom. Visok je 65 metrov ter je ob že omenjeni konkatedrali in ob hotelu Osijek (62 metrov) na drugem  mestu med najvišjimi zgradbami v Osijeku. Tik ob Eurodomu je postavljena »žalostna kapelica«, ki je ime dobila po nesrečnima zaljubljencema. Osiješki »Romeo« je žrtvoval svoje življenje, da bi zaščitil ugled svoje »nežne simpatije«.

– V srcu »Gornjega grada« najdemo novi arhitekturno zanimivi stavbi: kino Urania (iz leta 1912) in kino Europa (iz leta 1940).

– Eden izmed največjih simbolov Osijeka je Most mladosti. Ta most, ki je namenjen le pešcem, so Slavonci zgradili leta 1980, je pa izredno priljubljen med mladimi zaljubljenci.

V neposredni bližini mostu se lahko popotnik ustavi ob velikem, kamnitem vodnjaku, ki ga je leta 1903 mestu Osijek podarila družina Pejačević.

– Če vam bo domačin rekel, »dobimo se pri slonu«, potem vedite, da se morate odpraviti v neposredno bližino konkatedrale. Kamnit slonček je umeščen na pročelje zgradbe, ki je postavljena na robu trga dr. Ante Starčevića. Trg je najbolj priljubljeno zbirališče v mestu, na trgu pa se organizirajo številne prireditve, tudi novoletna mestna zabava.
– V samem središču se sprehodimo še do enega trga, Trga svobode. Na njem stoji verjetno najbolj znana trgovska hiša, Supermarket iz leta 1967. Ljubitelji umetnosti pa bomo v Osijeku uživali tudi ob radovednih pogledih na postavljen kip Sprehajalec (Šetač) umetnika Augusta Cesarca.

– Če se bomo v Osijeku znašli sredi poletne vročine, potem vedite, da se lahko odpravite v osvežilni živalski vrt. Pot do tja si lahko popestrite, če se boste čez reko popeljali s splavom (deluje od leta 1916). Splav, ki ga v Osijeku popularno imenujejo »kompa«, vozi čez vodo v 20-minutnih intervalih.
– Ko pa bodo temperature vendarle previsoke za pohajkovanje po številnih sprehajališčih, promenadah po Osijeku, mestu na Dravi, se lahko odpravite na atraktivno kopanje. Največje in najbolj obiskano dravsko kopališče so zgradili leta 1965, Osiječani so ga poimenovali brazilsko, Copacabana oz. ljubkovalno in krajše »Kopika«.

– Bomo kaj pozabili našteti? Zagotovo! Ne bomo pa pozabili omeniti kipa »Mačkamame«, ki stoji pred nekdanjo vilo baronice Pauline Hermann, prve zaščitnice živali na Hrvaškem. In nikakor ne smemo pozabiti na več kot 50 kilometrov kolesarskih poti po mestu Osijeku, ki  z Mariborom (še enim mestom ob Dravi) »prijateljuje« že od leta 1995.

– Osijek se s ponosom spominja tudi zadnje hrvaške vojne, »Domovinskog rata« iz leta 1991. Zato so v spomin marsikatere zgradbe pustili »poškodovane od agresorskih, srbskih granat«. T.i. »ranjene zgradbe« so nemi opomnik brezmiselnega sovraštva med narodi. Tudi napis »Osijek – nepokoreni grad« (Osijek – neuklonljivo mesto), ki ga je dan po okupaciji Vukovarja na zidu ob robu mesta ustvaril hrvaški domoljub Predrag Sušac, je močno sporočilo kljubovanja mnogo močnejšemu sovražniku.
– Skorajda nujno pa se moramo odpraviti še do ene »vojne inštalacije«, do spomenika »crvenom fiči« (rdeči »fiček«). Ta »vojna inštalacija« z znamenitim avtom fiat 500, je spomin na 27. junij 1991, ko je hrabri meščan Branko Breškič, s svojim rdečim vozilom skušal ustaviti divjanje tankov agresorske jugoslovanske armade po ulicah Osijeka.

4. Hrana in pijača ter – seveda – ljudje
V Osijeku, pa tudi drugod po Slavoniji ter  Baranji seveda, se dobro je. Ob dobri, odlični hrani vam bodo  Osiječani (mix: Hrvati, Nemci, Madžari, Židi, Srbi) rade volje ponudili svoja vina (ali pa domače Osječko pivo). Lahko bi rekli, da v mestu Osijek, ki slovi kot »mini Dunaj«, zlahka doživimo nostalgičen habsburški ambient,  prijazno »dunajsko šolo«, toda na popolnoma umirjen slavonski način (pravijo, da v Osijeku še psi počasi lajajo). O teh »skuliranih« ljudeh, pa o številnih kulturnih prireditvah, različnih zabavno/športnih mestnih manifestacijah ter ure dolgih večerno/nočnih zabavah, pa se razpišemo kdaj drugič. Mogoče takrat, ko se vrnemo iz Osijeka, šarmantnega mesta ob Dravi?!

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo Turistični skupnosti Osijek in fotografu Ivici Beniću (klik na fotografije).