Istanbul, velemesto dveh celin

Istanbul (nekoč poimenovan tudi Bizanc in Konstantinopel, ali pa tudi slovansko Carigrad, ki je še danes tudi »uradno« slovensko ime), kljub neverjetni evropsko-azijski mešanici, popotniku v eni sami destinaciji ponuja neverjetno turistično izkušnjo. Samozavestno se ponaša s svojimi številnimi čudovitimi znamenitostmi, očara s poceni trgovinami (in tržnicami), neverjetno okusna hrana se ponuja – dobesedno – vsepovsod. Istanbul – skorajda brez premora – divje utripa 24 ur na dan, zato vam tam nikoli ne bo dolgčas.

Osnovno turistično vodilo: vsaj nekaj dni boste potrebovali, da si boste ogledali največje istanbulske turistične znamenitosti. Uvodno opozorilo; potovanje priporočamo predvsem pomladi in jeseni, poleti zna biti v Istanbulu »tu in tam neprijetno vroče«, wikipedija npr. poroča, da je povprečna julijska in avgustovska temperatura kar 29 stopinj Celzija (junija pa 26), avgustovske temperature znajo podnevi v Istanbulu doseči tudi okrog 40 stopinj Celzija?!

Uvodoma naj povemo, da je ta turistični vodič Istanbula narejen prav zato, da vam olajša osnovni vpogled, kaj vse si »mora turist« ogledati v tem neverjetnem mestu. Še prej pa bomo, kakor je našem portalu že običajno, postregli s »klasičnimi, splošnimi informacijami«, ki jih bomo popestrili še s kratkim skokom v burno in slavno zgodovino Istanbula.

Istanbul, po mnogoterih ocenah, velja celo za največje evropsko mesto?! Istanbul ima vsaj okrog 15 milijonov prebivalcev, med njegove najbližje zasledovalce pa lahko štejemo naslednja evropska mesta: Moskvo, London in Pariz. Baje približno 70 odstotkov prebivalcev živi v evropskem, 30 odstotkov pa v azijskem delu mesta. Najštevilčnejša verska skupina v Istanbulu so muslimani, kar 99 odstotkov, med njimi je največ sunitov (mimogrede, v mestu je več kot 3 tisoč aktivnih mošej!). Načeloma velja, da v Istanbulu živi okrog slaba četrtina vseh prebivalcev Turčije.

Istanbul je glavno gospodarsko, kulturno in finančno središče Turčije (mimogrede, status glavnega turškega mesta ima Ankara, ki je od Istanbula oddaljena skorajda 500 kilometrov). Upravno je Istanbul razdeljen na 39 okrožij (ilçe), ki so del večjega metropolitanskega območja, ki se razteza na 1,538,77 kvadratnih kilometrih (za primerjavo, Ljubljana se razprostira le na 163,761 kvadratnih kilometrih).

Geografska umeščenost Istanbula je neverjetna, saj se nahaja na samem stičišču Evrope in Azije. Istanbul ima razgiban teren, ki vključuje številne hribe (in strma pobočja), kot je na primer hrib Çamlica (njegova višina – 288 metrov), ki – na azijski strani – ponuja čudovite razglede na mesto. Sicer pa zgodovinarji pravijo, da je »prvotni« Istanbul, enako kot Rim, zrasel na sedmih gričih oziroma hribih.

Kontinenta in Istanbul razdvaja ozka morska ožina, imenovana Bospor, povezuje pa Marmarsko morje na jugu in Črno morje na severu. V evropski del mesta se zajeda strateško pomemben morski zaliv Zlati rog. Zaradi svojih karakteristik (dolg je 7,5 kilometra, na najširšem delu je širok 750 metrov, ob stiku z Bosporskim prelivom njegova globina meri okrog 35 metrov) je Zlati rog namreč odlično naravno pristanišče.

Čez Bosporsko ožino sta speljana dva pomembna mosta: Bosporski most in Fatih Sultan Mehmet Bridge, turisti pa za prehod iz ene celine na drugo radi uporabljajo tudi razgledne trajekte. Nasploh se za premikanje po Istanbulu– predvsem na daljših razdaljah – priporoča uporaba zmeraj elegantne podzemne železnice (in ostalih oblik javnega prevoza, npr. avtobuse, tramvaje); včasih zna namreč biti vožnja z avtomobili, sem štejemo tudi taksije, zelo kaotična in predvsem preveč dolgotrajna.

Do Istanbula bo skorajda zagotovo treba z letalom (kar pa zagotovo ne bo predstavljalo prevelikih težav, saj tja pogostokrat letajo tudi številne nizkocenovne letalske družbe). Z avtom je za večino popotnikov Istanbul vendarle mnogo predaleč, npr. dokaj blizu so bolgarska Sofija (550 km), srbski Beograd (950 km) in grške Atene (1.100 km), razdalje pa se zelo hitro stopnjujejo, npr. Budimpešta (1.330 km), Zagreb (1350 km), Ljubljana (skorajda 1.500), Dunaj (dobrih 1.550 km), Pariz (2.800 km).

Glede na to, kdo je vladal mestu, se je ime mesta spreminjalo. Prvo znano naselje na ozemlju sedanjega Istanbula se je imenovalo Bizanc. Ustanovili so ga dorski priseljenci okoli leta 660 pr. n. št. Dorci so bili ena od štirih večjih etničnih skupin v antični Grčiji (ostale tri skupine predstavljajo Ahajci, Eolci in Jonci). Leta 330 je rimski cesar Konstantin I. Veliki mesto razglasil za novo prestolnico Vzhodnega rimskega cesarstva. Mesto postane znano kot Konstantinopel, pa čeprav se je uradno imenovalo Nea Roma (Novi Rim).

Wikipedija razloži: Do 19. stoletja je imelo mesto več imen, ki so jih uporabljali tujci ali Turki. Evropejci so z imenom Konstantinopel označevali mesto kot celoto, obzidani polotok med Zlatim rogom in Marmarskim morjem pa, tako kot Turki, Stambol ali Stambul (po nekaterih zapisih tudi Islambol oziroma Islambul).

Ko je Republika Turčija 28. marca 1930 sprejela zakon o poštni službi, so turške oblasti od tujcev uradno zahtevale, da v svojih jezikih privzamejo enotno ime Istanbul, ki je sicer nastalo že v desetem stoletju. Urbana legenda trdi: Turška pošta ni dostavila pošte, naslovljene na Carigrad, torej Konstantinopel, da bi zagotovila takojšnjo uporabo novega imena mesta – Istanbul. 🙂

Baje so stari Slovani mogočen Istanbul, zaradi njegove lepote, ki jo je izžareval, Istanbul poimenovali Carigrad. Prevajalska spletna stran www.leemeta.si nas poduči: »Danes se uporabljata samo še dve imeni, Istanbul in Carigrad. Stara pravopisna pravila so navajala, da v slovenščini uporabljamo ime Carigrad. Slovenski pravopis iz leta 2001 pa je za nevtralno različico izbral mednarodno poimenovanje Istanbul.

Čeprav je ime Carigrad med drugim priporočala tudi vladna Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen (KSZI) se je ime Istanbul že precej razširilo, še zlasti med mladimi, in je skoraj v celoti izrinilo starinsko poimenovanje«. Prav iz tega razloga smo se na našem turističnem portalu odločili, da Carigrad, pa čeprav to mogočno ime mesta v tej obliki tudi zelo lepo zveni, zaradi »mednarodne prepoznavnosti in vse večje uporabnosti« raje imenujemo – Istanbul. 🙂

Nekoliko smo zašli iz smeri, vrnimo se nazaj v zgodovinske vode. Konstantinopel kot prestolnica Vzhodnega rimskega cesarstva postane eno najpomembnejših mest v zahodni civilizaciji, s svojim strateškim položajem in mogočnim obzidjem je dolga stoletja uspešno branil Evropo pred osvajalci z vzhoda in prodorom islama. V skoraj celem srednjem veku je bil največje in najbogatejše mesto na evropski celini, v nekaj vmesnih obdobjih pa tudi na celem svetu.

Osmanski Turki leta 1453, pod vodstvom sultana Mehmeda II., vendarle osvojijo Istanbul, ki hipoma postane sedež ogromnega celotnega Osmanskega cesarstva. Osmani so Konstantinopel hitro pretvorili iz trdnjave krščanstva v simbol islamske kulture, s svojo brutalno in izredno veliko vojaško močjo pa v naslednjih stoletjih popišejo številne krvave liste zgodovine.

Osmansko cesarstvo je na višku svoje moči v 16. in 17. stoletju obsegalo ozemlje jugovzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike (spomnimo, Turki – med drugim – trkajo tudi na vrata Dunaja).

Toda sčasoma, zaradi takšnih ali drugačnih napak voditeljev (predvsem peša zastarelo in okorelo gospodarstvo), pa tudi prebujenih tlačenih narodov, predvsem v devetnajstem stoletju, Osmansko cesarstvo začne izgubljati svojo moč in vpliv, posledično tudi nekatere (manjše) dele okupiranih ozemelj. Težave Osmanskega cesarstva doživijo vrhunec po prvi svetovni vojni (neuspešna zveza z Nemci), ko na ruševinah propadlega Osmanskega cesarstva nastane kar – skorajda neverjetno – 40 novih držav.

Tam okrog leta 1920 obstaja celo možnost, da v vojni zmagovalne enote Francije, Združenega kraljestva, Grčije in Rusije še dodatno razkosajo že itak šokirano Osmansko cesarstvo, da popolnoma razdrobijo tudi turški Anatolski polotok. Turke, ki so skorajda popolnoma na kolenih, v njihovih morebiti najbolj kriznih časih zgodovine poenoti in odlično organizira turško vojno za neodvisnost Mustafa Kemal, ki se je prvi svetovni vojni izkazal kot poveljnik v znani bitki za Galipoli.

Mustafa Kemala, feldmaršala, revolucionarnega državnika in ključnega ustanovitelja Republike Turčije, katere predsednik je bil od leta 1923 pa vse do svoje smrti leta 1938, zaradi svojih zaslug Turki v svoji neskončni hvaležnosti ljubkovalno imenujejo Atatürk oziroma Oče Turkov (pokopan je v mavzoleju Anitkabir v Ankari, glavnem mestu Turčije, v Istanbulu pa lahko obiščete manjši Atatürk Museum).

Že leta 1924 so z ustavo potrdili šest načel njegove politike o moderni, zahodno usmerjeni, turški državi, ki so kmalu postale znane kot »kemalizem« oz. nacionalizem, sekularizem in modernizem (država in vera sta strogo ločeni, posledično je sledila ukinitev sultanata in kalifata, sultan in njegova družina so bili razglašeni za nezaželene osebe in izgnani iz države).

Kljub številnim spremembam v turški družbi v 21. stoletju, Kemal Paša Atatürk ostaja najpomembnejši turški državnik preteklega stoletja in oseba, ki je postavila temelje sodobne turške države, ki si že dolgo želi pod okrilje Evropske unije.

V zelo kratkih odstavkih smo izvedeli, da je bil Istanbul skorajda dve tisočletji eden izmed največjih svetovnih centrov moči. V prekrasnih palačah Istanbula so se določale usode milijonov ljudi. V Istanbul se je dolga stoletja stekalo neznansko bogastvo. To se seveda še danes pozna tudi pri zgodovinski dediščini Istanbula, ki nam na pogled ponuja zares široko paleto razkošnih turističnih znamenitosti. Sprehodimo se po turističnem Istanbulu, naj vas – z osnovnimi navodili – več kot odlično vodi tale temeljni turistični vodič po najbolj slavnem turškem mestu.

1. Mošeja Hagija Sofija

Začnimo z mošejo Hagija Sofija (Ayasofya Camii oziroma krajše Ayasofya, angleško Hagia Sophia), ki velja za vrhunec bizantinske arhitekture. Hagija Sofija je bila namreč največja krščanska stolnica na svetu, dokler je v 15. stoletju, ko so Turki zavzeli Konstantinopel, niso spremenili v muslimansko mošejo. Mošeja Hagija Sofija velja za eno najlepših zgradb na svetu, popolnoma upravičeno je vključena na prestižen Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, nekateri jo imenujejo tudi osmo čudo sveta (mimogrede, poznate sedem čudes starega veka?).

Nekdanjo patriarhalno baziliko, nekoč so jo imenovali Cerkev svete Božje modrosti, so začeli graditi že za časa vladavine cesarja Justinijana I., leta 532, dokončana je bila že čez dobrih pet let, leta 537 (med gradnjo je bilo zaposlenih več kot deset tisoč ljudi). V njej se je odvijalo bogoslužje, praznovanja verskih praznikov, kronanje vzhodnorimskih cesarjev.

Leta 1453, ko je Mehmed II. osvojil Konstantinopel, je Hagija Sofija postala mošeja, mogočni zgradbi so dodali številne minarete (dva najvišja sta visoka 60 metrov), notranjost se je podredila značilni islamski umetnosti. Wikipedija, ki se ponaša z zelo izčrpnim tekstom na temo Hagija Sofija, o tem dogodku zapiše: »Eden od prisotnih ‘ulama’ (islamskih učenjakov) se je povzpel na cerkveni ambon in recitiral šahado (»Ni boga razen Alaha in Mohamed je njegov poslanec«), s čimer je označil začetek preoblikovanja cerkve v mošejo«.

Po prihodu Kemala Ataturka na oblast so mošejo Hagijo Sofijo, ki se ponaša s kupolo premera 31 metrov, leta 1934 vzporedno s siceršnjo sekularizacijo države preuredili v muzej. Julija 2020 je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan podpisal odlok, s katerim je Hagia Sofija znova postala mošeja. Mošeja Hagia Sofije je postavljena v istanbulski soseski Sultanahmet, ki je zaradi gostote atrakcij, glavni cilj turistov.

2. Modra mošeja

V neposredni bližine prej opisane Hagije Sofije stoji še ena ultra velika turistična znamenitost – Modra mošeja, ki je znana tudi po svojem uradnem imenu mošeja sultana Ahmeda (turško Sultan Ahmet Camii, angleško Blue Mosque oz. Sultan Ahmed Mosque). Istanbulska Modra mošeja je eden najbolj značilnih in priljubljenih spomenikov otomanske arhitekture, turisti jo naravnost obožujejo.

Modra mošeja je bila zgrajena med letoma 1609 in 1617 v času vladavine Ahmeda I. Modra mošeja je tako poimenovana zaradi ročno poslikanih modrih ploščic »iznika«, ki krasijo notranje stene prečudovite mošeje. Ponoči se Modra mošeja še dodatno razkazuje v modri barvi, saj (reflektorske) luči uokvirjajo pet glavnih kupol mošeje, (skorajda) rekordnih šest minaretov in osem sekundarnih kupol.

Turistični vodiči sicer radi razlagajo, da je Modra mošeja s svojo impozantnostjo povzročila ogorčenje po vsem muslimanskem svetu. Številne muslimane je motilo predvsem dejstvo, da ima Modra mošeja kar šest minaretov oziroma enako število kot najbolj pomembna mošeja na svetu – Al Haram v sveti Meki (glej tudi svetišče Kaba). Da bi ustavili dodatna nesoglasja med muslimani, so se Turki odločili, da bodo Meki v Savdski Arabiji podarili dodaten minaret (danes ima mošeja Al Haram celo devet minaretov :-)).

»Notranje dvorišče je impozantno, vse polno je kupol, kaskad… Notranjost pa je z rdečkastimi ročno tkanimi preprogami, ogromnimi lestenci in modrimi vzorčastimi ploščicami naravnost očarljiva! Medtem ko je zunaj mošeje hrup in vrvež, je notranjost povsem tiha in mirna, kar nam še olajša doživljanje te arhitekturno dovršene lepotice!«, je na svoji spletni strani o Modri mošeji zapisala Nina, ki potuje.

Dodatek. Lokalni muslimani skrbijo za vero, tradicijo in običaje, zato si morajo ženske ob vstopu v Modro mošejo obvezno pokriti glavo z ruto, obvezno pa je tudi sezuvanje čevljev. In še, na jugovzhodnem koncu Modre mošeje lahko obiščete nakupovalni Arasta Bazaar. Tam majhne trgovinice prodajajo začimbe, keramiko, preproge in predvsem spominke.

3. Cisterna Bazilika

Tudi t.i. »Cisterno Bazilika«, imenovana tudi Yerebatan Sarnici ali Basilica Cistern, najdemo v zgodovinski soseski Sultanahmet. Cisterna Bazilika je fascinantna turistična znamenitost, zgrajena je bila v 6. stoletju, med vladavino bizantinskega cesarja Justinijana I., uporabljala se je kot vodni rezervoar za oskrbovanje Konstantinopla (današnji Istanbul) s pitno vodo (80,000 kubičnih metrov vode).

Cisterna Bazilika, v dolžini 138 metrov, je izjemno impresivna istanbulska arhitekturna struktura podzemnega sveta, to vedo tudi številni filmarji, ki jo pogostokrat izkoristijo kot odlično scensko kuliso. Cisterna Bazilika očara s svojimi 336 marmornatimi ali granitnimi stebri (višine devet metrov) v dvanajstih vrstah, ki podpirajo strop (ta nas zlahka asociira na baziliko, zato – baje – tudi takšno ime znamenitosti).

Ob obisku megalomanske vodne cisterne, razteza se na 9800 kvadratnih metrih, se obiskovalci zlahka potopimo v skrivnostno in mistično vzdušje Cisterne Bazilika (magična svetloba, zvoki kapljanja vode, bazen želja z ribicami in podobno). Na spletu zasledimo naslednji namig: »Morda najbolj zanimiv del, ki pritegne pozornost vseh, sta dve Meduzini glavi, ki pripovedujeta številne mite iz preteklosti«.

Dvainpetdeset kamnitih stopnic se spušča v istanbulsko podzemlje, ki je obdano z zidom iz šamotne opeke debeline 4 metrov, premazanim z vodotesno malto. Še to, voda v velikanski bazen Cisterne Bazilike priteče iz vodovodnega centra Egrikapi v sedanjem istanbulskem t.i. Beograjskem gozdu, ki leži 19 kilometrov severneje.

4. Palača Topkapi

Palača Topkapi (Topkapi Saraj, angleško Topkapi Palace) je razkošna palača iz 15. stoletja, kjer so 400 let domovali (in s svojim izredno številnim dvorom in služabniki, okrog 4.000 ljudi, tudi službovali) otomanski sultani. Povedano nekoliko drugače: Palača Topkapi je bila vse od leta 1460 pa do dokončanja palače Dolmabahçe leta 1856 edino pravo upravno središče Osmanskega cesarstva, srce politične in administrativne moči, hkrati pa tudi glavna rezidenca vsemogočih sultanov.

Palača Topkapi, s svojimi 700.000 kvadratnimi metri, je vsekakor izjemna arhitekturna – slogovno značilna – mojstrovina, ki vključuje številne paviljone, na stotine prekrasno okrašenih sob in dvoran, vrtove in veliko notranje dvorišče. Veličino palače si boste morebiti lažje predstavljali, če navedemo podatek, da je lahko sultan v samo svoje zasebne namene uporabljal okrog 400 sob?!

Palača Topkavi, ki je danes preurejena v zelo čislan in hkrati tudi najbolj obiskan turški muzej, hrani številne dragocene zbirke, vključno s sultanovimi dragulji (diamant Kasicki velja za enega največjih na svetu), verskimi relikvijami, orožjem, porcelanom in tekstilom, ki zlahka ponazarjajo moč, bogastvo in pa tudi razkošje Osmanskega cesarstva.

Poznavalci palače Topkapi nam zagotavljajo, da je celoten kompleks rasel postopoma. Znotraj palače Topkapi so štiri dvorišča, ločena z zidovi in vrati. Kot zanimivost navajamo, da so bila tretja vrata »vhod v raj, sultanov raj«. Da, za temi vrati je bil izredno dobro varovan harem, ki se je v palači Topkapi imenoval Hiša veselja. Številna dekleta so bila razdeljene v različne skupine, najbolj pomembne pa so bile – seveda – sultanove žene in priležnice, izbrane izključno zaradi svoje lepote in očarljivosti.

5. Sultanahmet dodatno (hipodrom z obeliski, arheološki muzej, park Gülhane)

Okrožje Sultanahmet je središče zgodovinskega starega Istanbula, ki so ga popotniki v 19. stoletju imenovali “Stambul” (glej tudi povezavo z imenom Fatih). V prvih štirih točkah smo že zajeli največje mestne turistične znamenitosti, ki domujejo prav v tem koncu Istanbula, v peti točki pa bomo omenili še nekaj dodatnih (vendar – poudarjam – nekoliko manj pomembnih). Dodaten sprehod po Sultanahmetu začenjamo na lokaciji »hipodromom« tik ob Modri mošeji.

Konstantinopelski hipodrom (Sultanahmet Meydani, angleško Hippodrome of Constantinople) je danes le trg, Trg sultana Ahmeda, na katerem – več ali manj – najdemo le t.i. Kačji steber (Serpent Column oz. Yilanli Sütun), t.i. Nemški vodnjak ali Vodnjak cesarja Wilhelma in dva obeliska. Prvi je egipčanski Teodozijev obelisk (Obelisk of Theodosius oz. Theodosius Dikilitaşi), ki je s podstavkom vred meri 25,6 metra, drugi pa je nekoliko višji, 32-metrov visok, Konstantinov ali Zidan obelisk (Örme Dikilitaş, angleško Walled Obelisk).

Konstantinopelski hipodrom je bil v svoji zgodovini uvodoma namenjen predvsem dirkam z vozovi (nekdanje tekmovalne proge so tlakovane, čeprav so v resnici kakšna dva metra pod sedanjo površino), tam pa naj bi bile občasno tudi gladiatorske igre, slovesnosti in praznovanja, pa tudi javna mučenja. Spletni viri navajajo, da je bil hipodrom »v svojih najboljših časih« ogromen kompleks, ki je meril približno 480 metrov v dolžino in 120 metrov v širino. Središče kompleksa je bil ovalni stadion, obdan s tribunami, na katerih so lahko sedeli desettisoči gledalcev.

V neposredni bližini Hagie Sofije stoji Hagia Irene (iz četrtega stoletja), ki velja za edino bizantinsko cerkev v Istanbulu, ki ni bila pretvorjena v mošejo po osvajanju Konstantinopla s strani Osmanskega cesarstva leta 1453 (no, verjetno zaradi tega, ker saj so jo do 19. stoletja uporabljali kot skladišče orožja). Je pa na srečo ohranila več prvotnih značilnosti in predstavlja pomemben del bizantinskega obdobja v Istanbulu.

Danes, zaradi odlične akustike, Hagija Irene služi predvsem kot koncertna dvorana, hkrati pa je – seveda – tudi muzejska stavba. V bližini, petnajst minut hoje, najdemo kulturni center Hodjapasha, kjer si lahko v slabi uri in pol programa ogledamo tradicionalne turške plese, trebušne plesalke in vrteče se derviše. Nekje sem prebral: »Njihov mistični ples je neponovljiv fenomen, ki ne deluje zgolj na njegove izvajalce, temveč tudi na opazovalce«.

Zelo lepo (turistično) zgodbo je spisal istanbulski arheološki muzej (Istanbul Arkeoloji Müzeleri, angleško Istanbul Archaeological Museums), ki velja za enega izmed najpomembnejših muzejev v celotni Turčiji. Prekrasna neoklasicistična zgradba očara, muzej pa tudi v urejenih vrtovih prikazuje izredno bogato arheološko dediščino turške države (med drugim boste lahko videli imitacijo trojanskega konja, mumije, ostanke civilizacij iz območja Mezopotamije, starih Grkov, Bizantinskega cesarstva).

Park Gülhane je izredno lep, iz paviljonov se nam ponujajo čudoviti razgledi na bosporsko ožino. Park ima hkrati zelo bogato zgodovino, saj je bil nekoč del zasebnih vrtov bližnje palače Topkapi. Park Gülhane meri približno 110.000 kvadratnih metrov zelenih površin, cvetličnih vrtov (spomladi cveti ogromno tulipanov), fontan in potk za sprehode.

Park Gülhane ponuja sproščujoče okolje, kjer obiskovalci lahko uživajo v naravi in miru sredi mestnega vrveža. Če ne marate pretirane gneče, obiščite park »zgodaj zjutraj«, zna biti, da boste doživeli občutek blaženosti. 🙂 Dodaten info: ob zahodnem delu parka stoji muzej znanosti in tehnologije (Istanbul Museum of the History of Science and Technology).

6. Tržnici – Grand Bazaar in Egyptian Bazaar

Grand Bazaar ((turško Kapali Çarşi, kar pomeni »pokrita tržnica«; tudi Büyük Çarşi, kar pomeni »veliki trg«), slovensko bi lahko mogoče rekli »velika tržnica«, še zmeraj velja za istanbulsko destinacijo, ki jo »mora pod nujno obiskati prav vsak turist«. Zakaj? Grand Bazaar nedvomno – kljub globalizaciji – predstavlja zelo pomemben košček turške kulture in zgodovine ter je center trgovine, obrti in turizma v Istanbulu.

Pokrita tržnica Grand Bazaar, ki jo najdemo v v okrožju Fatih, je bila ustanovljena v 15. stoletju po osvojitvi Konstantinopla s strani Osmanskega cesarstva in sicer kot del širše pobude za spodbujanje gospodarske blaginje mesta. Grand Bazaar je danes ogromen kompleks, ki obsega več kot 60 ulic in več kot 4.000 trgovin, 60 restavracij, 18 vodnjakov, 12 mošej ter deluje na površini več kot 30.000 kvadratnih metrov, tam je zaposlenih vsaj 25.000 ljudi.

Grand Bazaar, ki ga vsakodnevno obišče nekaj sto tisoč obiskovalcev (lokalno obrtniško cehovsko združenje trdi, da je istanbulski Grand Bazaar najbolj obiskana turistična destinacija na svetu?!), je razdeljen na več delov, od katerih vsak ponuja specifične izdelke, kot so nakit, tekstil (usnje), začimbe, keramika itd.

Dodajamo, da je barantanje, če je spoštljivo in prijazno, pomemben del nakupovalne izkušnje v Istanbulu. Ne pozabite: uživajte v procesu, barantanje je lahko zabavno in razburljivo. Še misel dobrih poznavalcev Istanbula: »Grand Bazar ni ravno kraj za ugodne nakupe, vedite, da boste na tem turističnem bazarju izdelke zagotovo preplačali«.

Egyptian Bazaar ni tako slavna tržnica kot Grand Bazaar, znana pa je predvsem po svoji zares široki ponudbi (cenovno napihnjenih?!) začimb (ki prekrasno dišijo), zelišč, suhega sadja, oreščkov, sladkarij, čajev, turškega kave. Egipčanska tržnica, ki jo upravičeno obožujejo vsi ljubitelji kulinarike, je bila v Istanbulu ustanovljena v 17. stoletju, njeno ime – Egyptian Bazaar – izvira iz dejstva, da so trgovci v preteklosti sem pripeljali začimbe in druge eksotične izdelke iz Egipta, ki je bil »kar nekaj dolgih let« tudi del ogromnega Osmanskega cesarstva.

7. Sulejmanija – mošeja (in ob njej mavzolej) Sulejmana Veličastnega

Sulejmanija (Süleymaniye Camii oz. angleško Suleymaniye Mosque, slovensko bi lahko to poljudno rekli tudi mošeja Sulejmana Veličastnega) je skupaj z njegovo grobnico (Mausoleum of Sultan Suleyman the Magnificent) postavljena na odlični lokaciji, tretjem istanbulskem griču. Turisti Sulejmanijo naravnost obožujejo, ker jim je – preprosto – »zelo všečna«, od tukaj se nizajo številni prekrasni pogledi po Istanbulu, hkrati pa je mošeja tudi izredno fotogenična in nasploh impozantna.

No, pa saj od zgradbe, katero gradnjo je naročil najuglednejši vladar 16. stoletja, sloviti Sulejman Veličastni (1494 – 1566, vladal je od leta 1520 pa do svoje smrti) in po katerem se mošeja imenuje, nikakor ne moremo pričakovati, da bo »docela nepomembna« (glavna kupola Suleymaniye Mosque je visoka 53 metrov, minareti so štirje, dva najvišja se dvigata 76 metrov v nebo).

Sicer pa wikipedija o pomembnosti Sulejmana Veličastnega, ki ste ga mogoče »spoznali tudi s pomočjo kakšne značilne turške tv-nadaljevanke«, ne dvomi: »Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj vojaški, politični in gospodarski višek. Osvojil je Beograd, Rodos in večino Ogrske, pred Dunajem pa so se leta 1529 njegova osvajanja v Evropi ustavila. Cesarstvu je priključil večino Bližnjega Vzhoda in velik del severne Afrike vse do zahodne Alžirije. Osmanska vojna mornarica je popolnoma obvladovala vzhodno Sredozemlje, Rdeče morje in Perzijski zaliv«.

Dodatek: Ko ste pri mošeji Sulejmana Veličastnega, ste le par sto metrov, nekaj kratkih minut hoda, oddaljeni od mini turistične znamenitosti »Rainbow stairs«. Mavrične stopnice najdemo v stmi ulici, med številnimi trgovinicami, nad glavami pa nam bodo plesali pisani senčniki. Opozarjamo, čeprav je na spletu »milijon reklamnih« fotografij, zna biti, da vas bodo raznobarvne stopnice razočarale.

8. Stolp Galata (Galatski stolp) oziroma Galata Tower

Še zmeraj ostajamo na evropski celini, smo pa prečili zaliv Zlati rog, namenjeni smo do živahne soseske Galata (območje Karaköy), do stolpa Galata, slovenska wikipedija ga zapiše kot Galatski stolp, (Galata Kulesi, angleško Galata Tower), ki ga vsekakor lahko tudi zato, ker je to eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov Istanbula, zlahka uvrstimo med »istanbulske turistične vrhunce«.

Stolp Galata je zapuščina italijanskih (genovskih) trgovskih kolonij, mnoga leta je bil najvišja stavba v Istanbulu, izgleda pa kot stolp iz pravljice. Devetnadstropni stolp Galata je visok 62,59 metrov brez okraskov na vrhu. Razgledna ploščad je na 51,65 metra. Stolp je postavljen na hribčku, 61 metrov nad morsko gladino. Stolp Galata ima zunanji premer 16,45 metra pri dnu, notranji premer 8,95 metra in stene, ki so debele kar 3,75 metra.

Stolp Galata je bil zgrajen kot stražni stolp na najvišji točki (izgubljenega) obzidja Galate. Po zavzetju Istanbula so Turki stolp Galata najprej spremenili v zapor, od leta 1717 pa je stolp Galata služil za varovanje pred požari (na strani starega Carigrada je isto funkcijo opravljal stolp Bejazit). Danes je v stolpu Galata interaktivni muzej (na kratko o zgodovini Istanbula), najpomembnejši pa je seveda »kavarniški« (povprašaj po torti San Sebastian) 360-stopinjski razgled (velja pravilo »rana ura, zlata ura«; gneča zna biti kasneje, v »klasičnih turističnih urah«, že skorajda »neznosna«).

Dodatek: Le slabih 15 minut hoje je potrebno, da premagata relacijo stolp Galata – most Galata, ki velja za (manjšo) istanbulsko turistično znamenitost, ki pa je vendar ne gre izpustiti. Tale most, ki je na istem mestu peti po vrsti, je bil zgrajen leta 1994, dolg je 490, širok pa 42 metrov (dva pasova za vozila in dva pločnika za pešce), na evropski strani povezuje stari in novi del mesta.

Na zgornjem delu, na široki sprehajalni stezi, se mnogokrat gnetejo ribiči z dolgimi ribiškimi palicami, spodnje nadstropje mostu Galata je polno gostinskih objektov. Še mini informacija za zaljubljene; z mostu lahko opazujete lepe sončne zahode.

9. Palača Dolmabahçe

Palača Dolmabahçe (turško Dolmabahçe Sarayi, angleško Dolmabahçe Palace) v istanbulskem Beşiktaşu, tik ob morju, velja za eno najbolj glamuroznih palač na svetu in, čeprav nekoliko spominja na evropske dvorce, npr. pariški Louvre in londonsko Buckinghamsko palačo, predstavlja izjemno arhitekturno in kulturno dediščino Turčije oziroma Osmanskega cesarstva.

Velikanska palača Dolmabahçe je nadomestila palačo Topkapi, ki pa zaradi pomanjkanja modernega udobja in razkošja ni več ustrezala aktualnemu sultanu. Palača Dolmabahçe je bila zgrajena v 19. stoletju na ukaz osmanskega sultana Abdülmecida I., postala je simbol modernizacije in prehoda v obdobje zahodne kulture. Gradnja je potekala med letoma 1843 in 1856. O razkošnosti palače Dolmabahçe priča tudi naslednji podatek: gradnja je stala pet milijonov osmanskih zlatih lir ali 35 ton zlata, kar v sedanji vrednosti pomeni slabi 2 milijardi evrov.

Palača Dolmabahçe je zgrajena v neoklasičnem in baročnem rokoko slogu, kar je značilno za obdobje, v katerem je bila zgrajena. Palača ima ogromno kupolo in več kot 280 sob, 46 dvoran, pa tudi harem. Zunanjost palače krasijo številni vrtovi, fontane in rože vseh barv in dišav, notranjost stavb (tudi pomožnih stavb) pa kaže vso pravo moč imperija. Palača ima 45.000 kvadratnih metrov, vse od leta 1856, ko je bila prvič naseljena, je bila dom le šestim sultanom.

Tako je bilo vse do ukinitve kalifata, do leta 1924, takrat palačo Dolmabahçe »umestijo« pod nacionalno dediščino nove Turške republike. Mustafa Kemal Atatürk, ustanovitelj in prvi predsednik Republike Turčije, je palačo Dolmabahçe poleti uporabljal kot lastno predsedniško rezidenco (po neuspešnem zdravljenju je v tej palači 10. novembra 1938 tudi umrl). Danes palačo Dolmabahçe vsak dan hipoma zasedejo številne množice obiskovalcev, mnogi turisti vam bodo dejali, da je najlepši pogled na čudovito zgradbo s turistične ladje, ki pluje po ozkem Bosporju.

10. Plovba, križarjenje po Bosporju in izlet do Prinčevih otokov

Križarjenje po Bosporju (turistična plovba po Bosporju) ali pa le prevoz z ladjico ali čolnom za doseganje destinacije na drugi strani Bosporja sta odlični osnovi za lepo istanbulsko turistično zgodbo. Uvodoma naj izdamo, da številni popotniki o takšni ali drugačni plovbi po Bosporju menijo, da si jo morate obvezno organizirati, hkrati pa opozarjajo, da cene zelo variirajo. Pri »poceni nakupu« je potrebno nekoliko več pozornosti oziroma časa in iznajdljivosti. Splošno vodilo pa je, da se bo manj denarja porabilo pri javnem prevozu (trajektu) kot pri vodenih izletih na turistični ladji.

Ponavljamo, Bospor je ožina, ki ločuje Azijo in Evropo (30 kilometrov dolga in v najožjem delu le dobrih 600 metrov široka), za prebivalce Istanbula, baje jih okrog 20 odstotkov dnevno prestopa na drugo celino, je izredno pomembna in je že zaradi tega dejstva pomembno, da si mesto ogledate tudi iz tega zornega kota. Izlet z ladjico na Istanbul ponuja drugačne, izredno zanimive, poglede.

Omenili smo že, da je pogled na palačo Dolmabahçe z ladjice fantastičen, enako pa velja za »Grand Mecidiye Mosque« (Ortaköy Mosque), ki je bila baja zasnovana tako, da ujame spreminjajočo se svetlobo Bosporja. Ta manjša, vendar prekrasna, mošeja stoji tik ob obali, v neposredni bližini mostu z imenom »15 Temmuz Şehitler Bridge«, ki ga večina pozna pod imenom “prvi Bosporski most”. Ta je bil končan 30. oktobra 1973, en dan po 50. obletnici ustanovitve Republike Turčije. V času, ko je bil odprt, je bil Bosporski most prvi stalni most med Evropo in Azijo. Zvečer, tik pred atraktivno osvetlitvijo mosta, tja dere reka obiskovalcev. 🙂

Prijetno presenečajo npr. tudi pogledi na Küçüksu Pavilion, Beylerbeyi Palace, Kuleli Coast, Arnavutköy (»albanske vile«) in trdnjavo Rumeli (Rumeli Fortress oz. Rumelihisari iz petnajstega stoletja), pa tudi pogled na Fatih Sultan Mehmet Bridge ni od muh.

Neznansko očarljiv je pogled na Maiden’s Tower (Kiz Kulesi, ki je postavljen na mini otočku ob azijski obali. Tako imenovani “Dekliški stolp“, ki ga v času pisanja tega članka temeljito prenavljajo, je nekoč služil kot kontrolni stolp in svetilnik, danes sta v njem – načeloma – muzej in elitna restavracija. Legenda pravi: Dekliški stolp (mini, mini palačo na otočku, kjer ni bilo »ničesar«) naj bi dal v petem stoletju zgraditi bizantinski cesar, ki se je ustrašil prerokbe, da bo kača ubila njegovo ljubo hčer.

Dodatek. Če le imate kakšen dodaten dan časa, si privoščite izlet do znamenitih Prinčevih otokov (zna se zgoditi, da vam bodo družbo delali številni galebi, ki ji nasploh v Istanbulu ne manjka :-)). Na spletni strani www.adotrip.com lahko izvemo: »Büyükada, največji v skupini Prinčevih otokov, je kot nalašč za pobeg od živahnega Istanbula. Otok se ponaša s številnimi plažami, vendar je njegov pravi čar raziskovanje ulic brez avtomobilov, obdanih z elegantnimi vilami iz 19. stoletja, in pohodništvo do samostana sv. Jurija za osupljiv razgled na Marmarsko morje in Istanbul«.

11. Neverjetna hrana (in slavni »istanbulski zajtrk«)

Istanbulski potopisci prav zmeraj, ampak prav zmeraj :-), omenjajo zares obilne »istanbulske zajtrke« (z obveznim turškim čajem). Zajtrk je ah in sploh kulinarično bogat, preprosto morate si ga privoščiti (namig: mestni predel Besiktas ima »številne ulice prav ustvarjene za te značilne zajtrke«). Če pa radi objavljate na družabnih omrežjih, potem v Istanbulu najdite tudi kakšno zelo popularno restavracijo s teraso, ki ob dobri hrani obljublja še krasne fotografije. 🙂

Sicer celotna tamkajšnja gastronomija dobesedno začara, ljudje se v Istanbul radi vračajo tudi zaradi neverjetno široke ponudbe zares raznolikih okusov (pa saj te mešanice čudovitih jedi verjetno niti ni bilo tako težko »sestaviti«, če upoštevamo, da se je skozi pretekla stoletja Osmansko cesarstvo hkrati raztegnilo čez del Evrope, Azije in Afrike).

Odlične hrane v Istanbulu ne umanjka nikjer. Ulična ali hitra prehrana npr. ponuja: različne kruhe in pogače, pečene kostanje in kuhano koruzo, pide (pide – prepognjena turška pica), kebabe in bureke, mesne kroglice in kumpirje (ogromen pečen krompir z različnimi nadevi), midye dolma (polnjene školjke).

Ko izbirate med restavracijami, je naš zlat nasvet, da izberete tiste, ki so polne domačinov (ne pa turistov). Restavracijska istanbulska klasika: meze (hladna predjed), juha, manti (ravioli), gözleme (nekakšno polnjeno palačinko/tortiljo, ki jo napolnijo po vašem okusu).

Slaščičarne najdemo na vsakem koraku, Istanbul slavi po svojih (neredko zelo, zelo kaloričnih) sladicah: baklave (na sto in en način), lokum (ratluk oz. turkish delight), mlečni riž, »milijon različnih« je pudingov. Med pijačami pa omenjamo ajran (tekoč slan jogurt), oboževane sveže stisnjene sokove (raznoliko sadje, prednjači pa granatno jabolko) in – to kljub temu, da smo v muslimanski državi – raki (rakija oziroma žganje). Tukaj bomo kaj hitro naredili piko, ker upamo, da bomo – ker si to brez kančka dvoma zasluži – o turški kulinariki kmalu napisali poseben članek. 🙂

12. Razno (Trg Taksim in avenija Istiklal, azijski del Istanbula)

Čeprav je naš turistični vodič po Istanbulu že »precej dolg«, moramo biti dosledni in vam podati še dodatno, pisano umešano, paleto skorajda obveznih istanbulskih turističnih sladkorčkov. Najprej stopimo (tudi) na tla Azije (se spodobi, kajne?!). Obmorsko območje Kadikoy-Moda ponuja avtentično turško izkušnjo z veliko restavracij in barov (načeloma so tukaj cene, tudi za nočitve, nekoliko nižje kot na evropski strani), večerno/nočno življenje zna biti na tem koščku azijskega Istanbula prav pestro.

Mini dodatek; na mini lokaciji »Kuzguncuk Evleri« se pogostokrat snemajo »koščki maratonskih turških tv-nadaljevank«. In še, zapis Clare Mevželj Özay ene izmed poznavalk, dolgoletnih prebivalk v Istanbulu: »Ni lepšega kot, da se po napornem dnevu zlekneš na blazine ob morju azijskega Üsküdarja in opazuješ enega najlepših sončnih zahodov«. Ali pa da obiščeš Abdulmecit Efendi Köşkü, palačo/galerijo, ki v tebi »prebudi otroka«.

Trg Taksim (Taksim Square oz. Taksim Meydani) in avenija Istiklal (»avenija neodvisnosti« je dolga 1.4 km) sta – nedvomno – srce (in duša) sodobnega Istanbula, izredno polna sta življenjske sile, izredno priljubljena sta tako med domačini kot tujci, baje se tam – med številnimi trgovinami, kavarnami in bari – sprehodi tudi do tri milijone ljudi na dan. Na samem trgu Taksim je postavljen markanten spomenik republike. Tako trg kot avenija veljata za »peš cono«, le znameniti neumorni rdeč tramvaj, ki pa ga lahko štejemo predvsem za turistično atrakcijo, nekakšno staro nostalgijo, ki jo je vredno doživeti, vozi tam.

Turistično pohajkovanje nadaljujemo v Balatu, ki velja za eno izmed starejših (in revnejših) sosesk Istanbula. Balat je znan po svoji barvitosti, hiše in stopnice pa ulice, vse je raznobarvno. »Stric Google« to strne takole: »Balat je prijetna soseska z ozkimi tlakovanimi ulicami in pisanimi hišami, kjer se trendovske kavarne prepletajo s sodobnimi galerijami in tradicionalnimi lokalnimi živilskimi trgovinami. Stavbe, kot so bazilika grškega pravoslavnega patriarhata, sinagoge in bizantinske cerkve, pričajo o svetovljanski zgodovini tega območja«.

Bližamo se koncu, zaključimo s številnimi, pa vendar zanimivimi, »miniaturami«. Miniatürk je park miniaturnih zgradb iz vseh obdobij turške zgodovine. V bližini je Istanbul Dolphinarium, kjer lahko vidite razigrane delfine. Kar nekoliko daleč od centra lahko obiščite Istanbul Aquarium, kjer v bazenih baje plava 1.700 vrst morskih bitij. Dodaten vpogled v življenje morja ponuja center Sea Life. Mogoče pa bi se raje spoznali z izdelovanjem keramike ali turških preprog? Bi z otroci obiskali muzej igrač (Balat Toy Museum) ali pa Legoland Discovery Center Istanbul?

Obiščite poseben, odličen zgodovinski muzej Panorama 1453, očarani boste. Obzidje Konstantinopla je bilo skozi dolga stoletja skorajda popolnoma uničeno, toda tu in tam pa še – če boste le pozorni – lahko ugledate kakšne zanimive ostanke. Ural Ataman Classic Car Museum bo navdušil ljubitelje številnih avtomobilov, predvsem starodobnikov. Ste vedeli, da se Istanbul ponaša tudi z muzejem tulipanov (Tulip Museum oz. Lale Müzesi)? Zelo raznoliko, kajne? Potrudite se, najdite zanimive (muzejske) prostore po vaših željah.

Številni obiskovalci trdijo: najlepši pogled na Istanbul ponuja 261 metrov visok nebotičnik Sapphier (nudi se tudi 4D simulacija leta s helikopterjem nad Istanbulom). Mogoče bi obiskali Watergarden Istanbul, ki velja za enega izmed najlepših nakupovalnih središč v Istanbulu (ponaša se tudi z veliko »šov« fontano)? Tudi sicer je Istanbul raj za vse tiste, ki radi (poceni) nakupujejo. Splet svetuje: Bagdat Caddesi, Kadiköy Produce Market, Istinye Park, Çukurcuma Antiques District, Ali Muhiddin Haci Bekir, Uzun Çarşi Cd.

Če je le mogoče skušajte spoznati kakšnega domačina (Turki živijo »zdaj«, v danem trenutku, znajo si vzeti čas, zadihati s polnimi pljuči), okusite nočno življenje Istanbula (baje se »glavna zabava dogaja« v istanbulskem predelu Beyoglu) ali pa si – kot dodatno izkušnjo – privoščite si vsaj kajenje vodne pipe ali pa degustacijo slavne turške kave (ali pa napovedovanje prihodnosti iz kavne usedline :-)).

Prečistite svoje telo in se sprostite v enem številnih zgodovinskih hamamov. Na www.vandraj.si so uvodoma zapisali: »Turške hamame oziroma kopeli so nekoč redno obiskovali sultani, danes pa služijo turistom in nostalgičnim lokalcem. Dve uri trajajoča sprostitev med visokimi marmornatimi stropi, ki vključuje masažo in piling, je vredna vsake turške lire«. Ponuja se dodatna možnost, čez noč postanite strasten navijač, nogometne in košarkarske tekme v Istanbulu znajo biti zares vročekrvne (najbolj znani domači klubi so Beşiktaş, Fenerbahçe in Galatasaray).

Kaj reči za sam konec? Istanbul je ena od zibelk človeške civilizacije. Istanbul je velikansko mesto, v katerem vzhod poda roko zahodu. Istanbul je mešanica zgodovine, kulture, vere in tradicije, ki tu in tam dobi velikansko injekcijo modernega. Tudi zato zna biti Istanbul mesto nasprotij. Vendar za Istanbul najbolj velja, da je hrupen, barvit in kaotičen, pa zagotovo tudi srčen, vesel in neverjetno prijazen do vsakega turista, obiskovalca.

Zagotovo pa moramo poudariti, da Istanbul v svoji turistični gostoljubnosti živi na polno, se nikoli ne ustavi, poln je življenjske energije in to obiskovalce iz vseh koncev sveta privlači kot magnet. Istanbul je mesto, ki ga vsekakor ne moremo spoznati v nekaj kratkih dnevih. Toda, lahko poskusimo, kajne? Mogoče celo večkrat?! 🙂

Ps. Tekst: Peter Gavez, promo fotografije: Istanbulski direktorat za kulturo in turizem.