Compare Listings

Antun Augustinčić, slavni hrvaški kipar

Antun Augustinčić in galerija AA

Galerija Antuna Augustinčića se nahaja v nekdanjem sadovnjaku frančiškanskega samostana v Klanjcu, muzejski ustanovi, ki hrani, obdeluje in razstavlja življenjsko delo tega uglednega kiparja, enega najpomembnejših predstavnikov hrvaške moderne umetnosti (njegov znameniti spomenik Miru stoji pred stavbo sedeža Združenih Narodov v New Yorku!). Vsebinsko bogat tekst o Antunu Augustinčiću in galeriji AA v Klanjcu (Hrvaško Zagorje) nam je prijazno pripravil Davorin Vujčić, objavljamo ga v celoti. Poglejmo.

Antun Augustinčić in galerija AA

Iz Klanjca (tam dokaj blizu Titovega Kumrovca, gradu Veliki Tabor, himnične doline Zelenjak, tudi neandertalske Krapine) se je Antun Augustinčić odpravil na svojo burno kiparsko pot, ki ga je vodila po svetu; v Klanjec se je vrnil, ker ga je izbral za kraj svojega večnega počitka, njegova galerija in njegovo delo pa sta trdno vpeta v staro mestno jedro Klanjca in v kolektivno zavest naroda, iz katerega je izšel.

Antun Augustinčić je bil rojen 4. maja 1900, tako piše tudi v poročilu »nižje ljudske šole« v Klanjcu iz leta 1910/11. Navedeno je, da je družina zidarja Adama Augustinčića in njegove žene Katarine živela na naslovu »Klanjec 102«, v današnji Tuheljski ulici.

Augustinčić je osnovno šolo končal v Klanjcu in že zelo zgodaj začel kazati svojo izjemno nadarjenost in nagnjenost k risanju, modeliranju v glini in rezbarstvu v lesu. Po končani gimnaziji v Zagrebu se je leta 1918 vpisal na Visoko šolo za umetno obrt, kjer je študiral pri začetnikih našega modernega kiparstva: Rudolfu Valdecu in Robertu Frangešu Mihanoviću.

Ko se je leta 1922 šola preoblikovala v Kraljevo akademijo za umetnost in obrt, je nadaljeval študij pri Ivanu Meštroviću. Po diplomi iz kiparstva leta 1924 je mladega Augustinčića Meštrović priporočil kot svojega najbolj nadarjenega učenca in s štipendijo francoske vlade je odšel v Pariz, kjer je do leta 1926 živel z ženo Nado Mikačić in hčerko Roso, kjer je študiral na Ecole des Arts Décoratifs in Académie des Beaux-Arts v razredu J. A. Injalberta.

Med bivanjem v Parizu se Augustinčić ukvarja z izdelavo načrtov za predmete umetnostne obrti, oblikovanjem stekleničk za parfume, prejel pa je tudi drugo nagrado na mednarodnem natečaju za arhitekturno zasnovo notranjosti veleblagovnice Selfridge v Londonu. Prav tako v pariških muzejih proučuje dela Donatella, Michelangela in Bourdella, ki so postali njegovi dolgoletni “duhovni očetje”. Leta 1925 je razstavljal na Salonu francoskih umetnikov in leta 1926 na Salonu neodvisnih.

Po vrnitvi v Zagreb Antun Augustinčić nadaljuje z umetniško dejavnostjo, sodeluje na različnih grafičnih razstavah; 1926 v Zagrebu in 1927 v Lawowu in Zagrebu. Istega leta je samostojno razstavljal kiparstvo v Salonu Galić v Splitu, leta 1928 pa je sodeloval na zadnji razstavi Spomladanskega salona. Leta 1929 je skupaj s Krstom Hegedušićem, Leom Junekom, Otonom Postružnikom, Ivanom Tabakovićem, Franom Kršinićem, Omerjem Mujadžićem, Vinkom Grdanom in Dragom Iblerjem ustanovil umetniško skupino »Zemlja« in bil izvoljen za njenega podpredsednika.

Z »Zemljo« je razstavljal v letih 1929, 1931 in 1932 v Zagrebu in 1931 v Parizu, z njo pa se je razšel leta 1933. Hkrati so bila njegova dela razstavljena v Barceloni 1929, Londonu in Beogradu 1930. Od tridesetih let dvajsetega stoletja je svoje delo z javnimi spomeniki intenziviral: z udeležbo in pogostimi zmagami na številnih javnih natečajih za spomenike po svetu si je Augustinčić pridobil sloves, ki se bo v kolektivni zavesti zapisal kot mojstra spomenikov, zlasti konjeniških, in kar mu je v končni fazi prineslo status prvega državnega kiparja.

Njegovo prvo večje monumentalno delo je bil Spomenik padlim Šumadincem, ki ga je izdelal leta 1932 v Kragujevcu. Delo, ki mu bo zagotovilo afirmacijo zunaj domovine, je bil Spomenik Šlezijskemu uporu in Mašalu Pilsudskemu v Katovicah, za katerega je leta 1937 prejel 1. nagrado na natečaju (reduciran na konjeniško figuro Mašala Pilsudskega je bil ta spomenik postavljen šele leta 1991). Augustinčić je svojo evropsko kariero nadaljeval leta 1939 s spomenikom Rudarju, postavljenim pred zgradbo Mednarodnega urada za delo v Ženevi. Leta 1940 je postal dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.

Po dokončanju velikega razpela za župnijsko cerkev v Tuhlju se je Augustinčić leta 1943 pridružil partizanom in sodeloval v narodno osvobodilni borbi, med katero se je zbližal z Josipom Brozom Titom in risal skice za dela, ki jih je nekaj let pozneje uresničil.

V okviru vojaške misije je leta 1944 v Moskvi sodeloval pri oblikovanju in izdelavi grba novonastale države; je eden od avtorjev državnega grba in številnih priznanj, podeljenih v povojnem času. Kmalu po vojni, leta 1946, je bil imenovan za profesorja na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu in začel z uresničevanjem vrste spomenikov, posvečenih revoluciji: Spomenik zahvalnosti Rdeči armadi na Batini Skeli (1945-47), več variant »Nošenja ranjencev« in znamenit Spomenik maršalu Titu v Kumrovcu (1948).

Leta 1947 je Antun Augustinčić postal redni član JAZU, bil je imenovan za kiparskega mojstra, dodeljena pa mu je bila tudi mojstrska delavnica v zagrebškem Jabukovcu, ki je začela delovati leta 1950.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je Augustinčić ukvarjal z izvedbo javnih plastik, ki so v tujini predstavljale tedanjo Jugoslavijo. Za park jugoslovanskega veleposlaništva v Rimu je ustvaril fontani Deček in Deček z ribo, ustvaril svoj največji konjeniški spomenik – Mir, darilo Jugoslavije Združenim narodom, postavljen leta 1954 pred stavbo ZN v New Yorku, in trije spomeniki za Etiopijo: Spomenik žrtvam fašizma v Adis Abebi, Spomenik etiopskemu partizanu v Holleti in Spomenik Rasu Makonnenu v Hararju.

Pomembno je omeniti, da je to plodno monumentalno obdobje tesno povezano z obstojem njegove delujoče mojstrske delavnice, kjer s svojimi veščinami in znanjem mnogo prispevajo odlični kiparji (Ivan Sabolić, Stanko Jančić, Tomislav Ostoja, Luka Musulin, Vladimir Herljević, Velibor Mačukatin …), ki so zelo zavzeti pri realizacijo del iz mojstrske delavnice.

V 60. in 70. letih 20. stoletja se je Augustinčić, čeprav v zmanjšanem obsegu, še naprej ukvarjal z monumentalnim kiparstvom. Poleg del, ki jih je navdihnila revolucija (Spomenik padlim Krajišnikom v Šehitlucima pri Banja Luki, 1961, makete za Spomenik revoluciji v Port Saidu 1963 in za spomenik Hanu Asparuhu v Sofiji 1969, variante Nošenja ranjencev v Sisku 1965, Derventi 1966, Imotskem 1971, Krapinskih Toplicah 1973, Spomenik maršalu Titu v Velenju 1977.

Augustinčić se posveča tudi drugim temam: izvede Spomenik Marinu Držiću (1963), izdela skice za jubilejne izdaje dukatov in zlatnikov (1968), postavi fontano Majka in otrok v Glini (1969) in ob sodelovanju sodelavcev iz mojstrske delavnice dokonča Spomenik Seljački buni in Matiji Gupcu v Gornji Stubici (1973). V tem obdobju je bil posnet dokumentarni film o Antunu Augustinčiću (avtor: Šime Šimatović, 1960), izšle so monografije s predgovorom Miroslava Krleže (1968, založba Republike, Zagreb, in dopolnjena izdaja založbe Privrednog vjesnika, Zagreb, 1976).

Portret Antuna Augustinčića kot pedagoga je v monografiji Akademije za likovno umetnost povzela umetnostna zgodovinarka Iva Šimat Banov: »V svoji dolgoletni pedagoški praksi je vzgojil množico sodobnih hrvaških kiparjev, ki se ga spominjajo predvsem po učiteljevi trmoglavosti, vztrajnosti in zaupanju v realno sintakso. Antun Augustinčić je bil zelo zaščitniški, znan je po svoji »skorajda starševski skrbi« za svoje učence in sodelavce, kar se je kazalo tudi v materialni podpori in v iskanje ustreznih služb za svoje varovance.

Antuna Augustinčića omenjajo tudi kot kiparja, ki je z milimetrsko natančnostjo in popolnim poznavanjem napak v modeliranju in proporcih svetoval »na mestu«.« V kontekstu pristopa k kiparstvu je znana njegova izjava: »Pustimo umetnost ob strani, gospodje. Je ali pa ni. Če pa ni obrti – tudi umetnosti ni!«

V zadnjih letih svojega življenja je Antun Augustinčić skoraj vsak dan obiskoval rodni Klanjec, kjer je užival v tesnem druženju in igranju šaha. Umrl je v Zagrebu 10. maja 1979, po njegovi želji pa so žari z njegovim pepelom in pepelom njegove žene Nade položili ob vznožje skulpture Nošenje ranjencev v Galerijskem parku Antuna Augustinčića v Klanjcu.

Leta 1970 je Augustinčić podpisal darilno listino, s katero je vsa svoja dela zapustil rodnemu Klanjcu s pogojem, da se zanje zgradi galerija, kjer bodo postavljena in ustrezno predstavljena. Istega leta je bil ustanovljen fond za izgradnjo Galerije Antuna Augustinčića, leta 1973 pa je Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo v Zagrebu dokončal projektiranje stavbe po idejni zasnovi arhitekta Anteja Lozice. Galerija Antuna Augustinčića je bila odprta za javnost 4. maja 1976 z razstavo reprezentativnih del po izboru avtorja in donatorja samega.

Prve muzeološke usmeritve Galerije Antuna Augustinčića, razvojni program, izbor in obdelavo del je leta 1977 izvedla umetnostna zgodovinarka Zrnka Novak. Naslednje leto je Galerija Antuna Augustinčiča dobila prvega direktorja, akademskega kiparja Nikolo Bolčevića, ki je bil na tem mestu do leta 1980.

Naslednje desetletje je bila direktorica umetnostna zgodovinarka Slavica Marković in v tem obdobju se je Galerija Antuna Augustinčića konstituirala v sodoben muzejski kompleks. V osemdesetih letih je Galerija Antuna Augustinčića prenovila depo in upravno stavbo ter se infrastrukturno in kadrovsko razvijala. Leta 1991 je mesto direktorice prevzela umetnostna zgodovinarka Snježana Pintarić, ko so se – kljub težkim gospodarskim razmeram in vojnemu stanju – nadaljevale vse dejavnosti.

Leta 1992 je Galerija Antuna Augustinčića z uredbo vlade Republike Hrvaške prenehala biti samostojna muzejska ustanova in je postala organizacijska enota novoustanovljenega Muzeja Hrvaškega Zagorja, s prejšnjim kustosom, umetnostnim zgodovinarjem Božidarjem Pejkovićem kot upravnikom. Galerija Antuna Augustinčića je danes znana kot ustanova, ki se je z organizacijo znanstvenih srečanj in simpozijev ter z muzejsko, razstavno in založniško dejavnostjo jasno in trdno uveljavila kot prostor razmišljanja in ukvarjanja s kiparstvom.

Muzejska dejavnost Galerije Antuna Augustinčića je osredotočena na Augustinčićevo delo. Prvo stalno razstavo je postavil Augustinčić sam, leta 1990 pa so to razstavo izpopolnili in obogatili s parkom skulptur okoli Galerije.

Aktualna razstava temelji na tematsko-primerjalnem pristopu k Augustinčićevemu opusu in zajema dve soodvisni enoti: interier in park skulptur v okolici Galerije Antuna Augustinčića. V skladu s tridelno razčlenjenostjo prostora je notranja postavitev tematsko razdeljena na intimno plastiko, portrete in javne spomenike.

V prvi dvorani stalne razstave so razstavljena »komorna dela«, od zgodnjih del iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki pričajo o obdobju Augustinčićevega oblikovanja na zagrebški akademiji in njegovem študiju v Parizu v času prevlade art decoja (Harlekin, 1927; Dekle in fant s kitaro, 1928), o razvoju lastnega kiparskega izraza in trajni preokupaciji s človeškim, predvsem ženskim telesom (niz torzov iz 40. in 50. let 20. stoletja, v gibu ali klasični kontraposto drži).

Druga dvorana je namenjena portretom, ki so stalno prisotna tema v Augustinčićevem opusu. Z izborom iz velikega števila močnih, psihološko definiranih in kiparsko izrazitih portretov njegovih prijateljev ter znanih osebnosti iz kulture in politike sledi razvoj njegovega kiparskega postopka: od začetne stilizacije (Portret Nade Mikačić, 1923; Portret Mladena Ivekovića, 1928), preko realizma (Portret Luje Novaka, 1933), impresionistične površinske obdelave (Portret Bojana Stupice, 1955) do ekspresivne kiparske geste (Portret Branka Gavelle, 1976).

Skozi vse spremembe v modelacijskem pristopu je vidna Augustinčićeva trajna sposobnost psihološke karakterizacije portretiranca; mojstrsko izraženi v kiparskem jeziku sodijo ti portreti med najboljša dela hrvaškega portretnega kiparstva 20. stoletja.

V tretji dvorani je razstavljen izbor skic in maket za javne spomenike, po katerih je Augustinčić širšemu občinstvu najbolj znan: monumentalni Mir, postavljen ob stavbi ZN v New Yorku leta 1954, Rudar iz leta 1939 pred Mednarodnem uradu za delo v Ženevi, fragment Pieta iz leta 1939, kot del ansambla za Spomenik šlezijske vstaje v Katovicah (Poljska)…

Augustinčić se ukvarja z motivom Nošenja ranjencev, ki je tukaj predstavljen v dveh variantah, v tridesetih letih njegovega povojnega ustvarjanja, skozi številne skice in spomenike postavljene v številnih mestih. Ta motiv si je izbral tudi za svoj nagrobnik.

Zunanja postavitev, razstava se začne na t.i. »paci« Galerije Antuna Augustinčića, počivališču in odru za manjše dogodke, kjer je svoje mesto seveda našel spomenik Marinu Držiću iz leta 1963. Sprehajalna pot nas vodi skozi park skulptur, med skulpturami in fontanami, narejenimi za mestne prostore in parke (Kupačica, 1927., Daruvar; Majka i dijete, 1969., Glina; Manekenpis i Dječak s ribom, 1950., Rim; Brijunski akt, 1948., Brijuni), grobne skulpture (Usnula djevojka, 1935., Varaždin; Odmor, oko 1930., Anđeo, 1933., Mojsije, 1934. in Ikar, 1935., Mirogoj) ter javne spomenike (Konj u pokretu – dio Spomenika kralju Aleksandru u Somboru, 1940.; Spomenik Titu, 1948., Kumrovec; Spomenik Moša Pijade, 1954., Zagreb).

Ob izhodu iz parka, levo od vhoda v Galerijo Antuna Ausgustinčića, je Nošenje ranjencev, pod katerim sta položeni žari s pepelom Nade in Antuna Augustinčića.

Poleg muzejskega dela se Galerija Antuna Augustinčića že tri desetletja ukvarja z založniško dejavnostjo in je izdala uglednih sto publikacij. Poleg publikacij, povezanih s stalno razstavo (vodniki za osnovnošolce, srednješolce in odrasle so na voljo v hrvaščini, angleščini in slovenščini), ustrezne publikacije pospremijo tudi občasne razstave, delavnice ali simpozije, ki jih organizira sama Galerija Antuna Augustinčića (letaki, brošure, razglednice, koledarji, vabila, plakati, katalogi itd.). Poleg tega od leta 1981 izhaja tudi Anali Galerije Antuna Augustinčića, do nedavnega edinstven primer muzejske revije.

Razstavna dejavnost v Galeriji Antuna Augustinčića – zagotovo ena njenih najbolj prepoznavnih dejavnosti – se je začela leta 1981; od leta 1983 v prenovljenem Salonu Galerije Antuna Augustinčića redno potekajo razstave, ki obravnavajo posamezne dele Augustinčićevega opusa, prikazujejo delo otroških likovnih delavnic ali pa se ukvarjajo z umetniki in velikani, ki so z življenjem ali delom povezani s Klanjcem in Hrvaškim Zagorjem.

Doslej so se predstavili Oton Iveković, Ćiril Metod Iveković, Antun Mihanović, Edo Kovačević, Alma Orlić, Nino Vranić, Marijan Gajšak, Aleksandar Augustinčić, Zorislav Drempetić Hrčić, Milan Juranić, Izidor Žiga Popijač in Božena Štih – Balen.

Od leta 1993 se razstavna dejavnost vse bolj usmerja v kiparstvo, zato razstavni koncept Galerije Antuna Augustinčića temelji na razstavah kiparjev starejše generacije, ki so bili učitelji Antuna Augustinčića (Robert Frangeš Mihanović, Rudolf Valdec, Ivan Meštrović), njegovih sodobnikov, sodelavcev ali učencev (Branislav Dešković, Vanja Radauš, Želimir Janeš, Stanko Jančić, Josip Poljan, Ivan Sabolić, Dušan Džamonja, Ante Starčević, Velibor Mačukatin …) ter kiparjev mlajše generacije (Mile Blažević, Slavomir Drinković, Alem Korkut, Željko Zima, Peruško Bogdanić …), hkrati pa se v Galeriji Antuna Augustinčića ukvarjajo s teoretičnimi vprašanji kiparstva (Sanja Sašo, Goran Trbuljak, Dražen Trogrlić …).

Ker se je Galerija Antuna Augustinčića odločila povzeti in javnosti pokazati sledi teh umetniških izkušenj, je leta 2004 v upravni stavbi na Trgu Antuna Mihanovića odprla še eno dragoceno stalno razstavo: Salonsko zbirko Galerije Antuna Augustinčića, zbirko podarjenih del umetnikov, ki so pred tem razstavljali v Galeriji Antona Augustinčića.

V zadnjem času je prišlo do nekaterih novosti v razstavni zasnovi: Galerija Antuna Augustinčića je začela izmenjevati razstave iz svojega fonda s sorodnimi ustanovami na Hrvaškem (Mestna galerija umetnosti Slavonski Brod – Galerija Branko Ružić in sodobniki, Galerija Branislava Deškovića v Bolu na Braču) ter se je na takšen način odprla izkušnjam iz drugih umetniških sredin, hkrati pa predstavlja vrednost svojega bogatega umetniškega sklada drugim okoljem.

Galerija Antuna Augustinčića je razvila tudi sodelovanje z Akademijo za likovno umetnost Univerze v Zagrebu in v svoj razstavni program vključila izbrana dela nadarjenih mladih umetnikov – študentov kiparskega oddelka umetniške akademije. Galerija Antuna Augustinčića posebno pozornost namenja negovanju sodelovanja z lokalno skupnostjo. Poleg izvajanja likovnih delavnic, katerih se pogosto udeležujejo učenci klanješke osnovne šole Antuna Mihanovića, Galerija Antuna Augustinčića tvorno sodeluje s številnimi klanješkimi ustanovami (Turistična zveza mesta Klanjec, Kulturni center Klanjec, društva, ki združujejo mlade, frančiškanski samostan, podružnica Matice Hrvatske v Klanjcu).

Galerija Antuna Augustinčića z lokalno skupnostjo tvorno sodeluje tudi z organizacijo dogodkov ob Muzejski noči in Mednarodnem muzejskem dnevu ali s sodelovanjem na tradicionalnih prireditvah, kot sta Dan mesta Klanjec ali Klanješka jesen. Tako dobra usklajenost je prav gotovo eden od razlogov za dober vtis, s katerim vse več turistov zapušča Klanjec.

Ni treba pozabiti, da Galerija Antuna Augustinčića in Klanjec s svojimi znamenitostmi, od kompleksa frančiškanskega samostana in cerkve ter tam shranjenih dragocenih sarkofagov družine Erdödy, do spominskega pokopališča, kjer sta pokopana Antun Mihanović in Oton Iveković, tvorita povezano celoto posebne dediščinske vrednosti.

Pričakovati je, da se bo v prihodnjih letih umetniški fond razširil, da se bodo vpogledi poglobili, sodelovanja okrepila in da bo Galerija Antuna Augustinčića še naprej vredna svoje dediščine, ugleda, ki ga zasluženo uživa. Vsekakor se v Galeriji Antuna Augustinčića veselijo izzivov prihodnosti, ki jih še čakajo.

Ps. Fotografije: Galerija Antuna Augustinčića in novinarji uredništva www.pag.si. Za izčrpen, vsebinsko bogat tekst gre posebna in iskrena zahvala dr. sc. Davorinu Vujčiću, muzejskemu svetovalcu in kustosu MHZ – Galerija Antuna Augustinčića.


Sorodni članki

Lastovski poklad

Pustni, karnevalski običaji so na otoku Lastovu, še posebej pa v samem srcu otoka, mestecu Lastovo, zelo pomembni, dandanes jih lahko zajamemo s skupnim imenom Lastovski poklad. Lastovski poklad je tudi eden najstarejših pustnih običajev v Evropi (pol tisočletja in še nekaj let drobiža). Tudi zato je bil pustni Lastovski poklad leta 2008 vpisan in umeščen na seznam zaščitene nematerialne kulturne dediščine Republike Hrvaške. Vsekakor imamo kaj hitro več kot dovolj razlogov, da tudi na www.pag.si, slovenskem portalu o hrvaškem turizmu, nekoliko podrobneje predstavimo Lastovski poklad.

Nadaljujte z branjem

Crikvenica: Maškare 2023

Turistična zveza Crikvenica sporoča: »Letos, leta 2023, bomo uživali kar v sedmih tednih pustovanja. Zabavale nas bodo številne maškare, velike in nekoliko manjše pustne povorke, uživali bomo v ustvarjalnih maskah, se čudili čajankam za najmlajše, vse skupaj pa nas čaka obilica smeha in dobre volje. Opisano je le del naših znanega crikveniškega pustovanja, ki svojo zgodbo z imenom Maškare gradijo na tradiciji, ki so jo pilile številne generacije Crikveničanov.

Nadaljujte z branjem

Center za obiskovalce Skrivena Dalmacija

Na samem izvozu z avtoceste proti največjem dalmatinskem mestu, Splitu, v Dugopolju, se nahaja Center za obiskovalce Skrivena Dalmacija (slovensko – »skrita Dalmacija«). Center za obiskovalce Skrivena Dalmacija je izobraževalni, multimedijski in interpretacijski center z dodatkom učnih poti in šol v naravi.

Nadaljujte z branjem