Muzej krapinskih neandertalcev

Krapinski muzej neandertalcev, tud prejemnik številnih nagrad, ne predstavi samo življenje neandertalca, tega mističnega evropskega pračloveka, ki je glavna atrakcija muzeja, temveč tudi zgodbo o nastanku sveta, zgodovini zemlje in prvih organizmih, prav tako pa tudi sam nastanek človeštva. Poglejmo podrobneje.

Zgodba o muzeju se je načeloma začela 23. avgusta 1899, ko je krapinski učitelj Josip Rehorić poslal znanstveniku Dragotinu Gorjanoviću Krambergerju “čudne kosti”. Hrvaški paleontolog, arheolog in geolog Gorjanović je v krapinskih jamskih nahajališčih s svojo ekipo v naslednjih šestih letih našel približno devetsto »človeških fosilnih kosti«, številna kamnita orodja iz obdobja paleolitika, pa tudi fosilne ostanke jamskega medveda, volka, losa, ogromnega jelena, toplokrvnega nosoroga, divjega goveda in drugih živali. Starost tega bogatega nahajališča sega 130.000 let v preteklost.

Gorjanović je od leta 1899 do leta 1929 o “krapinskem pračloveku” (v krapinski jami je živelo med 60 in 70 praljudi, povprečna višina krapinskega neandertalca je bila 158 centimetrov, sicer pa so imeli močnejšo postavo kot sodobni ljudje) objavil 53 znanstvenih razprav, ki so po svetu dvignile mnogo prahu.

Velika monografija o “diluvijalnem človeku iz Krapine”, Der Diluviale Mensch von Krapina in Kroatien, je tudi številnim današnjim poznavalcem ena izmed najbolj najobsežnejših upodobitev fosilnega človeka. Gorjanovićev opis ostankov fosilnih kosti pa je baje eden izmed najboljših, kar jih je bilo kdaj objavljenih o  paleontologiji človeka.

Na osnovi pomembnih znanstvenih spoznanj Dragotina Gorjanovića Krambergerja najdišče neandertalcev Krapina na najdišču Hušnjakovo postane prvi paleontološki spomenik narave na Hrvaškem in je še danes eno od najpomembnejših paleoantropoloških najdišč na svetu. Po drugi svetovni vojni, leta 1948, državna komunistična oblast Hušnjakovo pol-jamo pri Krapini in njeno okolico razglasi za zaščiteno območje.

Leta 1969 je v stavbi nekdanjega Kneippovega zdravilišča ustanovljen Krapinski muzej evolucije. Zapuščena (?!) zgradba zdravilišča danes zanemarjena stoji blizu muzejskega avtobusnega parkirišča, ob njem pa je sedaj postavljen »reklamni« trimetrski neandertalec s kopjem v roki. Okrog leta 1970 so postavljene prve rekonstrukcije neandertalcev in živali, uredijo se sprehajalne poti in postavijo klopi, muzej evolucije zato lahko leta 1971 uradno odpre vrata za vse obiskovalce.

Šele leta 1993, ko muzej iz neveščih rok podjetja Gozdnega  gospodarstva Zagreb preide v last  hrvaškega ministrstva za kulturo, dobi razvoj in gradnja popolnoma novega, modernega muzeja, takšnega kot poznamo danes, poln zagon. Dolgih enajst let se pod nadzorom hrvaške države gradi ta atraktivni muzej, ki je izredno blizu slovensko-hrvaške meje (do Ptuja je le 35 kilometrov), skozi Krapino pa teče tudi avtocesta, ki je v toplih mesecih, »avtomobilska popkovina« zahodne Evrope do (hrvaške) jadranske obale. Marsikateri evropski turist se po dolgi vožnji namreč popolnoma pravilno odloči za nekajurni odmor, ki ga izkoristi tudi za ogled tega »prazgodovinskega parka«.

Muzej krapinskih neandertalcev, ki ga odpre konec februarja leta 2010 tedanja hrvaška predsednica vlade Jadranka Kosor, iz leta v leto obiskuje vse več obiskovalcev (od 100.000 pa vse do 150.000 v zadnjih letih menijo v turistični skupnosti v Krapini).

Ob desetletnici uspešnega dela muzeja, februarja 2020, so se v muzeju, direktor je Jurica Sabol, pohvalili z zares zavidljivimi številkami odkar je postavljen nov muzej: 17 tisoč vodstev po muzeju, 16 tisoč udeležencev izobraževalnih programov in skoraj milijon obiskovalcev. S površino približno 1.200 kvadratnih metrov na dveh etažah postane Muzej neandertalcev v Krapini eden izmed najsodobnejših muzejskih projektov na Hrvaškem in v tem delu Evrope.

Muzej se nahaja med dvema gričema – Hušnjakovo in Josipovac, avtorji pa so muzej postavili v zemljo in tako naredili gromozansko betonsko pol-jamo. Muzej zaradi tega arhitektonsko deluje kot moderna, ogromna votlina.  Avtorja muzeja sta paleontolog Jakov Radovčić in arhitekt Željko Kovačić, ki sta si muzej zamislila kot zgodbo o predzgodovinskem svetu in nastanku življenja s posebnim poudarkom na spoznanjih o življenju krapinskih neandertalcev. Novi krapinski muzej pa je zagotovo postal premišljena simbioza arhitekture in inovativne postavitve, zasnovali so ga z uporabo (takrat) najsodobnejših tehnologij in interaktivnih pristopov.

Največ občudovanja v muzeju zagotovo požanjejo izredno realistične skulpture Elisabeth Daynès, večkrat nagrajene in odlične francoske kiparke. Daynèsova, ki velja za najboljšo strokovnjakinjo za hiperrealistične dermoplastične skulpture v svetovnem merilu, je naredila kar 17 različnih skulptur simpatične »neandertalske družine« ter na zelo plastičen način predstavila njihove lovske sposobnosti, izdelavo orožja, njihove običaje in rituale, skrb za bližnje, njihovo primitivno komunikacijo in podobno. Te »žive neandertalske 3D podobe« med obiskovalci pritegnejo največ pozornosti, pa tudi v spominu nam ti »živi« kipi, ta bitja iz daljne zgodovine, zagotovo ostanejo še leta in leta.

Ko prestopimo vhod muzeja (skozi vrata v ogromni stekleni steni) se znajdemo v ogromni avli, dvonadstropnem prostranstvu, ki je ob blagajni (in informativnem pultu za obiskovalce) tudi priročna kinodvorana. Zanimiv 16-minutni film nas odpelje tisočletja nazaj v preteklost, skozi filmsko zgodbo spoznamo življenje krapinskih neandertalcev, ki izhajajo iz zadnje ledene dobe.

Tudi film je prikazan izredno realistično in zlahka se »postavimo v kožo krapinskega neandertalca« (tega brutalnega prazgodovinskega divjaka, ki pa ima vendarle čut za svoje bližnje). Po ogledu filma se počasi sprehodimo po slikovitem krapinskem muzeju, ter si (v dobri uri?!) ogledamo več-nivojsko razstavišče, ki je – seveda – v največji meri posvečena neandertalcem.

Eden izmed prvih razstavljenih tematskih sklopov je posvečen že omenjenemu znanstveniku Dragutinu Gorjanoviću Krambergerju ter njegovim znanstvenim dosežkom. Nadaljnji sprehod po muzeju nas poduči o življenju v Krapini izpred okrog 100 let, že kaj kmalu pa se pred našimi očmi znajdejo različne teorije o razvoju sveta in človeške civilizacije.

Mnogim je zelo zanimiva tudi videoinštalacija o prapoku oz. velikem poku, angleško big bang-u (to je  znanstvena teorija nastanka vesolja, ki naj bi nastalo z velikansko eksplozijo prostora in snovi v nekem končnem času v preteklosti). Ta prevladujoča kozmološka paradigma trdi, da naj bi se izvor (in začetni razvoj) vesolja zgodil pred skoraj 14-mi milijardami let (naš planet Zemlja naj bi nastal pred okrog 4,5 milijardami let).

Potem pa vstopimo v spiralast časovni stroj, v katerem skozi prizmo zanimive množice geoloških in bioloških razvojnih faz spremljamo naš planet Zemljo vse od nastanka pa do sedanjih, tehnološko neverjetno razvitih, dni. Zelo plastično je prikazana kozmična, kemijske in organska evolucija naše matere Zemlje.

Nekoliko kasneje, med drugimi številnimi zanimivimi informacijami, nam ogromna žična inštalacije molekule DNK, ki je nosilka genetske informacije v živih bitjih, prikazuje kompleksnost obstoja živih bitij in naznanja razvoj vse bolj zapletenih organizmov. Seznanimo se s ključnimi časovnimi mejniki iz zgodovine razvoja zemeljskega materialnega sveta in živih bitij, v simboličnem smislu je ta razvoj strnjen v »lažje predstavljiv« čas 24-ih ur.

Razvoj vse bolj zapletenih organizmov, nastanek številnih živih bitij (pa tudi njihov propad; npr. dinozavrov) se vse bolj stopnjuje. V kenozoiku, pred približno 65 milijoni leti, se je pričel bujen razvoj sesalcev (najvišje razvitih živalskih skupin), šele ob koncu tega obdobja  pa se pojavijo prvi hominidi in začenja se proces učlovečenja. Na že omenjeni 24-urni časovnici ura kaže 23:59:57, to je približno pred 125 tisoč leti, znajdemo se pred krapinskim neandertalcem, osrednjo postavitvijo atraktivnega muzeja v Krapini.

»Skorajda oživljeni neandertalci«, ki so nastali pod rokami že omenjene francoske ustvarjalke Elisabeth Daynès, pa nam, tudi s številnimi kopijami izkopanin ter fosili in ostalimi eksponati, popolnoma realistično naslikajo življenje tega »pračloveka«. Krapinski neandertalec, ki je le ena izmed postaj do razvoja današnjega človeka, pa nam v muzeju še enkrat več pokaže, v kako čudovita bitja smo se razvili ljudje.

Ko nam možgani skorajda ne morejo več sprejemat številnih informacij (iz daljne, pa vendar zmeraj manj skrivnostne pra-zgodovine), s katerimi nam neutrudno strežejo v muzeju, se ob izhodu iz muzeja vendarle znajdemo v nam domačem okolju: med telefoni, fotoaparati, računalniki in izpod stropa visečimi vesoljci. Ob samem odhodu nas prijazno ogovorijo še muzealski prodajalci spominkov in nas povabijo na sprehod po obronkih hriba Hušnjakovo, vse do nahajališča ostankov pračloveka. Tam, v zeleni naravi, se lahko ob ogledu različnih večjih živalskih (lesene skulpture) in »neandertalskih kipov« popolnoma sprostimo in se počasi vrnemo v naš čas, sedanje leto, ki bo, upam, spet polno čudovitih potepanj med številnimi hrvaškimi turističnimi biseri …

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo »Muzeju krapinskih neandertalaca«.