Vrbnik, mesto na skali

Med ostale zanimivosti, vredne popotnikove pozornosti, spadata tudi glagolica in vino (vinogradi). Najbolj očarljiva in dih jemajoča pa je verjetno sama lokacija Vrbnika. Vrbnik je namreč zgrajen na  prepadni steni, ki se dviga visoko nad morjem, in ponuja fantastičen pogled na obalo in morje.

Vsekakor pa velja, da je Vrbnik treba izkusiti »v živo«, ga obiskati »pod nujno«. Komaj katerikoli zorni kot bo namreč težko, le s fotografijo ali besedo, pričaral arhitekturo majhnih in vijugastih, skrivnostnih ulic Vrbnika. Na 48 metrov visoki skali, ki se strmo dviguje iz morskih pen, so našli svoj prisrčen dom Vrbničani, ki so prav vsak prehod, stopnišče ali hišo  skozi stoletja prilagodili v harmonično celoto današnjega Vrbnika.

Arhitekturne rešitve, ki jih vidimo v Vrbniku, ter mir, ki vlada med temi ozkimi in krivimi ulicami, sta le dva izmed številnih razlogov, da se odpravimo v Vrbnik na dopust ali pa vsaj na izlet. Poglejmo podrobneje.

Podrobno raziskovanje o Vrbniku nas odpelje na spletno stran antoniosiber.org na katerem lahko o Vrbniku preberemo približno takšne duhovite misli: Mesto Vrbnik leži na majhnem hribu in se ni nikoli naučilo pošteno dihati. Njegova kapaciteta pljuč je bila od rojstva premajhna. Zato je Vrbnik navsezadnje miniaturno mesto – trgi so majhni, tloris Vrbnika je zmeden, ulice so zelo ozke, kaotične in klavstrofobične. Vrbnik se ponaša tudi z najožjo ulico na svetu, imenuje se Klančič, v širino na najožjem delu meri le 43cm in je tudi obvezen turistični “must see”.

Turistični velikan Adriatic.hr pa je o Vrbniku pisal tako poetično: »Zahvaljujoč svojemu pravljičnem mestnem jedru, je Vrbnik razglašen za kulturni spomenik. Očaral vas bo z mističnim vzdušjem ozkih ulic in starih hiš, v katerih se skrivajo neverjetne legende, kot tudi z zgodovinskimi ostanki srednjeveškega obzidja«.

Vrbnik in njegovih 1200 prebivalcev najdemo na vzhodni strani otoka Krka, nasproti njega leži Novi Vinodolski, ki je na celini. Vrbnik, njegov stari del, je – verjetno zaradi varnosti – nekoč davno pognal korenine na visoki pečini. Dandanes je Vrbnik naselje in občina na Hrvaškem, je del Primorsko-goranske županije. Njegove sosednje občine so: Dobrinj na severu, mesto Krk na zahodu (14 km) in  Baška na jugu (18 km). Na vzhodu ga omejuje Vinodolski kanal. Vrbnik je od slavnega krškega mostu, ki so ga slavnostno odprli poleti 1980, oddaljen 28 kilometrov. Njegova lokacija je odlična, Vrbnik je lahko s svojo geografsko umeščenostjo tudi odlično izhodišče za potepanje po samem otoku Krku.

Skozi Vrbniško polje teče neredko presihajoča struga potoka Vretenica. Na vrbniškem polju so večinoma posajeni vinogradi. Iz avtohtone trte oz. njenega grozdja se dandanes »spreša« predvsem vrbniška žlahtnina, ki je zmeraj bolj popularna in cenjena.

Vrbniško žlahtino proizvaja skoraj vsako domačinstvo v Vrbniku, do vrhunca so ga pa pripeljali vinarji PZ Vrbnik, Ivan Katunar (v njihovi slavni vinarni, njihovo vino so namreč pokušali številni slavni ljudje iz vsega sveta, si lahko ogledate tudi »vinorell galerijo«, kjer imajo razstavljene slike, ki so narisane z vinom), PZ Gospoja Toljanić, Šipun, Čubranić in Vinarija Nada.

Najpomembnejša panoga Vrbnika je tudi danes kmetijstvo, predvsem vinogradništvo. Čeprav  Vrbnik leži tik ob morju, gospodarske dejavnosti povezane z morjem (ribolov, pomorstvo) nikoli niso bile primarne, osnovne. Razlog se skriva v muhavosti vremenskih razmer, ki vladajo v Velebitskem kanalu (h kateremu Vrbnik gravitira).

Zanimivo pa je, da tudi turizem še ni izkoristil vseh možnosti. Še več, hrvaška wikipedija navaja, da je od vseh sedmih občin na otoku Krku turizem najslabše razvit prav v občini Vrbnik. Kar pa ni slaba informacija za vse tiste turiste, ki ne uživamo v preveliki gneči. Toda kaj »turističnega« nam še ponuja Vrbnik? Za odgovor na to vprašanje, je najbolje, da se odpravimo v preteklost, stoletja nazaj.

O rani naseljenosti pričajo arheološke najdbe ilirskih naselij v bližnjih vaseh Garica in Risika. Prvi znani prebivalci Vrbnika so bili Japodi (gospodarsko razvito ilirsko pleme), zatrli pa so jih Liburni (antično indoevropsko ljudstvo na območju današnjega hrvaškega Jadrana). Liburni so jih zatrli.

Na območju Vrbnik pod Hlamom, na glavni cesti Vrbnik-Krk, je precejšnje število grških sledi. V začetku prvega stoletja so otok osvojili Rimljani. Hrvati so se na otok priselili konec VI. in začetek VII. stoletja. V pisnih dokumentih se Vrbnik prvič omenja skupaj z Dobrinjo v najstarejšem znanem glagoljskem darilnem listu slavnega  Dragoslava iz 1. januarja 1100.

O nadaljnji zgodovini Vrbnika zapišemo takole: V srednjem veku bil Vrbnik frankopanska utrdba, ki je leta 1388 dobil svoj statut, pisan v glagolici (opomba: Vrbniški statut je drugi najstarejši hrvaški statut, tik za Vinodolskim. Večino svoje zakonodaje posveča kazenskemu pravu. Ni ohranjen v izvirniku, temveč v prepisu vrbniškega župnika Gregorja Žaškovića iz leta 1526).

Iz tistih časov so ohranjeni neznatni ostanki srednjeveškega obrambnega zidu z obrambnimi stolpi. Na vrbniškem polju so ostanki ruševin utrdbe Gradac, ki je prvi kastel slavnih Frankopanov (beri: Po poteh Frankopanov, kulturno-turistična pot). V samem mestu Vrbniku izstopa župnijska cerkev »Uznesenja Marijina« je bila postavljena na prehodu iz 15. v 16. stoletje na temeljih starejše, ki pa so jo porušili. Renesančni zvonik ob cerkvi je bil dodan leta 1527, visok je 30 metrov, v njem pa si lahko ogledamo lapidarij (s fotografijami) in muzej likovne identitete mesta Vrbnika. Manjši zgodovinski znamenitosti sta tudi kapela sv. Antona Padovanskega in kapela sv. Martina.

S tem lahko počasi zaključimo s pogledom v zgodovino. Bomo pa izkoristili priložnost in poudarili, da je bil Vrbnik stoletja hrvaško glagoljaško središče. V skriptoriju (»srednjeveški prostor«, ki je bil zlasti v samostanih namenjen za pisanje ali prepisovanje rokopisov) je nastalo največje število še danes ohranjenih glagoljaških rokopisov. Na primer Blaž Baromić (v Vrbniku so mu postavili lep spomenik) je napisal Mavrov brevijar (brevijar je cerkvena knjiga z besedili, ki jih v določenih urah vsak dan prebirajo oz. »molijo« duhovniki in menihi).

Vrbnik je bil torej že v preteklosti prava »umetniška duša, muza«. Tudi dandanes v teh izgubljajočih se v teh uličicah izgubljajo številne galerije (Baćin dvor, Opjica, Perica), muzejčki in trgovinice s spominki. Navezanost na bogato kulturno dediščino je vidna tudi na trgu Vrbniškega statuta, kjer najdemo bogato knjižnico družine Vitezić. V knjižnici je shranjenih okrog 10 knjižničnih enot, med njimi pa je tudi eden od le dveh zelo dragocenih ohranjenih izvodov in sicer Atlas sveta avtorja Johanna Davida Köhlera (iz leta 1718, drugi izvod hranijo Angleži).

Prostor dopolnjujeta stara »glagoljaška tiskarna« (odprli so jo leta 2003, v njej pa je replika tiskarne iz 16-ega stoletja) in etnografska zbirka (večinoma so razstavljeni predmeti, ki jih je podarila družina Nede Trinajstić). V neposredni bližini, pred pisarno turistične skupnosti Vrbnik, je tudi »samopostrežna knjižnica« (knjigo si lahko zastonj vzameš, jo prebereš in vrneš, po lastni želji pa lahko pustiš tudi kakšno svojo knjigo, ki jo želiš deliti z bralci).

TZ Vrbnik opozarja tudi na vrbniško etno hišo, ki je bila leta 2017 odprta na zasebno pobudo družine Larin, ki je kupila in obnovila hišo, ki jo je v 15. ali začetku 16. stoletja zgradila družina Feretić. Novi lastniki so ohranili prvotni videz hiše in razstavili stare in zbrane starinske predmete, ki so nekoč uporabljali.

Vrbnik, nekakšen priden čuvar preteklosti otoka Krka, pa turistom nudi klasična dopustniška veselja. Npr. gastronomske užitke (jagnjetina, »šurlice in golaž« ter »presnec«) in lenarjenje na plažah: plaža Nuluk (ta majhna peščena plaža se nahaja v neposredni bližini pristanišča Vrbnik), plaža Pod Kovač (obdana je z visokimi skalami, nad katerimi je mesto), glavna plaža v Vrbniku je Zgribnica (plaža je zelo primerna tudi za otroke saj ima dokaj dobro infrastrukturo – parkirišče, tuš, gostinski lokal, garderobe, najem pedalinov, ležanikov in senčnikov), plaža Kozica (je zaenkrat še dokaj divja, s seboj vzemite pijačo in jedačo).

Nekoliko bolj oddaljene od Vrbnika pa so plaže z naslednjimi imeni: Mala javna – Risika, Sv. Marek – Risika, Potovšće.

Ob koncu tega prispevka lahko poudarimo, da je Vrbnik še zmeraj predvsem enodnevno izletniško mesto, pa čeprav bi si, že zaradi svojih številnih zanimivih zgodb, ki segajo daleč v preteklost, morebiti zaslužil, da v njem in njegovi okolici preživimo vsaj tedenski dopust.

Za fotografije se zahvaljujemo turistični skupnosti Vrbnik.