Orebić, pomorsko mestece

Orebić je čudovito turistično mestece. Ravno prav majhno, da ni prevelike gneče in ravno prav veliko, da ni dolgčas. Geografska lega mesteca, njegova zgodovina, ohranjene kulturne znamenitosti pa so le dodatni turistični aduti, ki jih ponuja Orebić. Poglejmo podrobneje zakaj Orebić velja za najpomembnejši turistični kraj na polotoku Pelješcu.

Najprej pa nekaj splošnih podatkov o Orebiću. Kakor smo že navedli, Orebić najdemo na Pelješcu, na jugozahodnem delu dolgega polotoka. Nad njim se dviguje 961 metrov visoki hrib Sveti Ilija, nasproti njega pa leži Korčula. V Pelješkem kanalu je nametanih 19 manjših otočkov, ki še dodatno polepšajo že tako fantastično sliko Orebića in njegove okolice.

Do Stona in njegovega dolgega obzidja, ki je umeščen »ob vhodu« na polotok Pelješac, je slabih 60 kilometrov »pelješke vinske« ceste, z avtom, brez daljših postankov, boste za to pot potrebovali dobro uro. Do Trpnja, odkoder vozi trajekt za Ploče, je iz Orebića 20 kilometrov. Tudi Orebič je trajektna luka, mesto Korčula na otoku Korčula je izredno blizu, splet navaja, da je zračne linije le 5,75 kilometra.

Iz Orebića do fenomenalnega Dubrovnika je le piškavih 112 km, okrog slabi 2 uri vožnje z avtomobilom. Seveda pa je treba poudariti, da se na celotnem Pelješcu pričakuje dodaten turistično-gospodarski razcvet, ko bo dokončan pelješki most, ki se bo izognil bosansko-hrvaški meji v Neumu. Omenimo še, da se izletniki iz Orebića radi odpravijo tudi na Mljet ali Lastovo, seveda pa številni turisti radi raziskujejo tudi vinske vasice samega polotoka Pelješca.

Občino Orebić, na površini 113,13 kvadratnega kilometra, sestavlja 14 naselij: Donja Banda, Kućište, Kuna Pelješka (tam, pri družini Antunović, je na ogled kmetija oslov), Lovište, Nakovanj,  Oskorušno, Pijavičino, Podgorje, Podobuče, Potomje, Stankovići, Trstenik, Viganj in – seveda – Orebić. Hrvaška wikipedija navaja, da v celotni občini živi nekaj čez 4 tisoč ljudi, polovica njih pa v samem mestecu Orebić.

Ljudje teh krajev danes večinoma žive od turizma (nekoliko pomembnejši razvoj se je začel tam okrog leta 1960). Dokaj pomembna sta tudi proizvodnja olivnega olja in vina. V zgodovini Orebića je bila najpomembnejša gospodarska dejavnost zagotovo pomorstvo, številne sledi te »neizmerne povezanosti« z morjem in ladjami, pa v Orebiću najdemo skorajda na vsakem koraku. To pa je že odlično izhodišče za kratek vpogled v zgodovino Orebića.

Spletni viri navajajo, da je bil Orebič ustanovljen konec 15. in v začetku 16. stoletja na območju takratne Dubrovniške republike. Ime je dobil po pomorski družini Orebić (ta naj bi na Pelješac prišla iz Bakra ne severu Jadrana), ki je leta 1586 obnovila kastel (dvorec) sredi utrjenega naselja (za obrambo pred Turki in gusarji). Pred tem se je današnji Orebić imenoval Trstenica (sedaj ime zaliva in »glavne plaže«, kampa, nogometnega igrišča). Od 14. do 19. stoletja je bil v Orebiću sedež kneza, ki je sodil pod upravo Dubrovniške republike.

Po propadu Dubrovniške republike (1808) je bil Orebić pod francosko oblastjo, nato pa pod vlado Avstro-Ogrske monarhije. V 19. stoletja so okrepljene družine lastnikov ladij (Mimbelli, Fisković, Belatinić, Župe, Cvjetković oz. Flori, Vekarić, Krža in Bonfiol) začele skupno vlagati v trgovske jadrnice.

Njihov vzpon je bil še posebej močan po letu 1865, ko je bila ustanovljena delniška družba za gradnjo ladij na dolge razdalje (kasneje Pelješko pomorsko društvo), leta 1875 pa je bila ustanovljena celo ladjedelnica (slovesno jo je odprl Franc Jožef I.). Leta 1880, morebiti na vrhu orebiške gospodarske moči, so ob odprtju vodovoda zgradili kar 7 manjših fontan.

O povezanosti Orebića z morjem in plovbi po njem so na emorje.com med drugim zapisali tako: »Človekova želja, da obvlada svet in se združi z morjem, obstaja že od časov Noetove barke. V Orebiću je zanimivo to, da je pomorska tradicija biti kapitan ukoreninjena in se prenaša iz generacije v generacijo. Še vedno gre za posebno čast biti pomorec, biti kapitan.«

Navajamo podatek, da na področju občine Orebić najdemo kar 40 cerkvic in kapel, kar je dokaz o močni katoliški tradiciji v teh krajih. Ta »zgodovinska iskrica« pa nam bo služila tudi kot smiseln uvod v naštevanje največjih turističnih znamenitosti v Orebiću.

1. Frančiškanski samostan »Gospa od anđela« (Angelska gospa)
Frančiškanski samostan je od samega središča Orebića oddaljen okrog 2,5 kilometra. Če se boste do njega odpravili peš, vedite, da vam bo nebeški razgled od tam, na nadmorski višini 150 metrov, še posebej po nevihti, ko je »ozračje popolnoma čisto in jasno«, poplačal »ves trud«. Še posebej opozarjamo na živozelen gozd cipres, poseben rezervat gozdne vegetacije z imenom  “Čempresada Pod Gospu” (med samostanom in morjem).

Samostan s cerkvijo »Gospa od anđela« oz. po slovensko Angelska gospa naj bi zgradili tam nekje konec petnajstega stoletja. Turistom pomembnejša sta še dva podatka. V sklopu samostanskih prostorov se nahaja manjši muzej z eksponati iz cerkvene in pomorske zgodovine. Tik ob samostanu leži znamenito »kapitansko pokopališče«, ki si vsekakor zasluži kratek obhod. Očara predvsem marmorni, pozlačeni kip z imenom »Zaspala vlastelinka« kiparja Ivana Rendića, ki krasi grobnico družine Mimbelli.

2. Kapitanske hiše
Ko se boste sprehajali po Orebiću boste opazili številne razkošne bogataške hiše, ki pa se jih je že dotaknil »zob časa« in bodo kmalu potrebne previdne obnove. To so povečini tako imenovane kapitanske hiše.

Da bomo vsaj približno spoznali pomen »pomorcev na mestece Orebić« objavljamo podatek, ki smo ga našli na straneh hrvaškega medijskega velikana www.vecernji.hr: »Leta 1873 je bilo na 90-ih peljeških jadrnicah 2.000 članov posadke, ki jim je poveljevalo 250 kapitanov in častnikov. Tega leta je imel Orebič približno 500 prebivalcev, cel Pelješac desetkrat več«. Orebić je bil v tistem času, v vzhodnem Sredozemlju, po svoji pomorski moči na drugem mestu, takoj za Trstom. Ob sprehajanju mimo kapitanskih hišah sem pogrešal informativne table ali povezavo do spletne aplikacije, ki bi nam razkrile zanimivejše podatke, mogoče krasne turistične zgodbe lokalnih kapitanov.

3. Pomorski muzej
Pomorski muzej v Orebiću, ki so ga odprli leta 1957, se nahaja na sprehajališču, tik ob morju. V muzeju so čudovite makete in slike peljeških jadrnic, ladijskega orodja, orožja, atlasi, navtične in šolske knjige, zdravstvene in potne listine, ladijska lekarna, okraski in slike mornarjev, dokumenti, pravila, seznam članov, delnice in pravila zavarovanja pomorščakov.

Spoznali bomo dejavnosti Pelješkega pomorskega društva, ki je poslovalo med letoma 1855 in 1891 ter propadlo z iznajdbo in uvedbo parnikov.

Muzej je vreden obiska, tudi uvodne besede na sami spletni strani muzeja (http://www.muzej-orebic.hr/) so, ne samo reklamne, ampak prav nostalgično čustvene: »Mornar se ne postane čez noč. Potrebna so stoletja, da se ustvari in vzgaja pomorska zavest, ljubezen do morja, poznavanje morja. To tradicijo najdemo v nas, naših družinah, povsod. Naš namen je, da se pokaže zunaj družine in lokalnega kroga ter se globoko zakorenini v zavest našega hrvaškega ljudstva. Ta naloga je v duši in ideji tega muzeja, ki si prizadeva biti varuh naše pomorske tradicije in ljudem približati klic morja ter znane mornarje, kapitane, mornarje, ladjedelce.«

4. Sveti Ilija
Sveti Ilija (961 metrov nadmorske višine) je najvišji hrib in najbolj priljubljena planinska destinacija na polotoku Pelješac. Masiv hriba svetega Ilije se razteza severovzhodno in jugozahodno, za hrbtom Orebića, dolg je približno 6,5 km in širok 2,5 km. Kot izletniška točka je zelo priljubljen med pohodniki in gorskimi kolesarji pa tudi jadralnimi padalci.

Opozarjamo pa, da so reševalci, predvsem zaradi vročine in posledične slabosti hribolazcev, nemalokrat z velikimi napori reševali lahkomiselne izletnike, ki so se na pohod odpravili nepripravljeni ali pa v napačnih (že prevročih) urah.

5. Vino (in hrana)
Celotni Pelješac je prava pravcata vijugasta »vinska cesta«, polotok slovi po odličnem rdečem vinu. Na vsakem koraku, kilometru vožnje, se nudi žlahtna kapljica. Domači vinarji pravijo, da veliko vina prodajo kar dopustnikom in izletnikom (avtobusi iz Dubrovnika), ostalo pa gre večinoma za »velike novce« v izvoz.

V Orebiču in njegovi okolici sta domači vini predvsem »dingač in postup«, nabolj poznane bližnje vinske kleti pa so Matuško, Madirazza, Saints Hills, Korta Katarina. TZ Orebić nam veča tudi apetit: Orebić je poln ribjih restavracij in gostiln, v zadnjih nekaj letih se turisti zanimajo predvsem za »domače konobe«, kjer se meso pripravljajo tudi »izpod peke«.  Popularne so tudi školjke dagnje (mošule) ter seveda slavne stonske »kamenice« (ostrige).

6. Morje in plaže
Glasbena skupina Zmelkoow prepeva takole: »Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čiwawo na straži. Visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi. Smisel življenja je jahanje oblakov, pihanje v sonce in lomljenje korakov. Sanjanje parnika na modrem ogledalu, piknik z mravljico in luknja v sandalu.«

Očitno se teh filozofskih napotkov strogo resno držijo tudi v Orebiću. Plaža oz. plaže so »vsepovsod po obali«, najbolj znana je mestna plaža Trstenica. Kajtanje in jadranje na deski sta v Orebiću zelo popularna, mogoče za odtenek manj kot v bližnjem Vignju, kjer »nonstop piha športnikom ljub maestral«. Tudi potapljači so z razlogom redni gostje Orebića.

Za sam konec tega osnovnega prispevka o Orebiću lahko z velikim zadovoljstvom in popolnoma brez zadržkov napišemo, da je Orebić odličen kraj za »pobeg pred stresom in ostalimi napori, ki nam jih nudi vsakodnevno življenje.« Še več, ko najdete takšen ali podoben jadranski kraj, si preprosto želite, da na loteriji zadenete sedmico in počitnice podaljšate vsaj še za kakšen teden. Mesec. Mogoče dva?! 🙂

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo TZ Orebić in dodajamo manjšo fotogalerijo.