Miškovići in Dinjiška, čuvaja paškega mosta

Miškovići in Dinjiška sta prva otoška kraja, ko prestopimo paški most. Ko ostane most za nami, se po nekaj kilometrih najprej prikaže naselje Miškovići. Miškovići se raztezajo vzdolž glavne prometnice, žile, ki teče čez celoten otok Pag. Od leta 2013 se Miškovići lahko pohvalijo s kratkim, toda lepim sprehajališčem, ki teče ob samem morju.

Tako Miškovići kot Dinjiška sta zanimiva predvsem tistim turistom, ki vedo, da bodo naredili številne izlete po otoku Pagu, drugih bližnjih otokih ali pa celo po celini. Mnogo dopustniki bodo namreč z velikim veseljem obiskali mesto Zadar ali pa enega izmed »nacionalnih« parkov: Paklenica, Plitvice ali Krka.

Kot zanimivost si poglejmo nekaj razdalj med različnimi hrvaškimi mesti in Miškovići. Miškovići – Makarska: 291 km, Miškovići – Split: 171 km, Miškovići – Pula: 390 km, Miškovići – Rijeka: 289 km, Miškovići – Zadar: 34 km, Miškovići – Šibenik: 107 km, Miškovići – Dubrovnik: 394 km, Miškovići – Zagreb: 286 km.

Miškovići, enako kot Dinjiška, ponujajo mirne družinske počitnice in prelepe plaže, primerne za otroško igro. Ko pa človek postane lačen, so mu takoj pri roki domače gostilne (konobe) s paško jagnjetino in svetovno znanim paškim sirom. Seveda na mizi ne bodo nikoli manjkale tudi dobrote iz morskih globin, vse skupaj pa lahko zalijemo še z odličnim vinom.

Dinjiška je zelo majhna, toda dokaj živopisana naselbina, ki leži, skupaj z Dinjiškim poljem, v lepem in plitvem zalivu z osamljenimi, romantičnimi plažami. Dinjiška, kljub svoji majhnosti, nudi veliko, bližina kulturo-zgodovinskih centrov, na samem otoku Pagu ali pa izven njega, in nacionalnih parkov pa bodo zagotovo dopolnili vaše dopustovanje ali počitnikovanje.

V Miškovićih, pa tudi Dinjiški, so se domačini pred samim razvojem turizma preživljali predvsem z ovčarstvom (meso in sir). Dinjiška pa je že od »starih časov« znana tudi po proizvodnji soli, slovi po svojih solinah, ki so s svojimi glinenimi ter pravokotnimi bazeni ustvarile pokrajino, ki jo vidimo še dandanes (pa čeprav se sol v sami Dinjiški že leta ne prideluje več).  So pa domačini izredno ponosni tudi na svojo antično peč (za »peko« keramike) ter cerkvico Sv. Maura, ki jo najdemo v samem središču Dinjiške.

V obeh krajih, baje, živi okrog 200 prebivalcev. Domačini sedaj, ko dokaj zlahka preživijo od turizma, pravijo, da jih z njihovega otoka ne bo pregnala niti najhujša burja (ki je včasih tako močna, da morajo za promet zapreti tudi sam Paški most).  Oba kraja nudita mirno zatočišče manjšim barkam in čolničem. Čisto morje pa marsikaterega turista prepriča, da se loti ribolova.

Na enem izmed spletnih portalov sem naletel na naslednje stavke, mogoče jih lahko pokomentira malo bolj »resen« ribič: »Okoliški podmorski svet med poletno sezono zaradi kopalcev in plovil ne nudi velikih možnosti za podvodni ribolov. Če pa se s čolnom odpeljete miljo stran, pa so tereni zelo obetavni. Ob pravem času in primernem vremenu je ulov garantiran, največkrat pa naletite na brancine, orade, pice, šarge, ovčice ter ciplje. Za tiste, ki pa jim podvodni ribolov ni samo hobi, se najdejo zahtevnejši tereni, bolj primerni za lov na »čeko«, pod samim paškim mostom in v ozkem Velebitskem kanalu, kjer, zraven že naštetih vrst rib, lahko uplenite tudi zobatce ali plave ribe.«