Compare Listings

Miro Štebe: »Vse bolj opažam posledice ogrevanja planeta«

Miro Štebe: »Povsod sem srečal dobre ljudi«

Miro Štebe v zelo zanimivem intervjuju med drugim pravi: »Rad bi svetoval ljudem, da naj hodijo po svetu z odprtimi očmi, naj razmišljajo o tem kar vidijo, kaj jim govorijo narava in sledovi naših prednikov. Od njih smo dobili čudovito popotnico. Tudi mi moramo za zanamce ohraniti lepoto in pestrost naše Zemljice! Odvrniti bi se morali od politikov, ki v svoji nečimrnosti, zagledanosti samih vase in v svoje kopičenje oblasti in materialnih dobrin širijo negativno energijo, sovraštvo in laži. Uničujejo ta svet!«

Miro Štebe: »Povsod sem srečal dobre ljudi«

Miro Štebe, upokojen novinar, alpinist in gorski reševalec, vse življenje zaljubljen v Slovenijo in potovanja, nam v izčrpnem intervjuju poda »kar nekaj zelo zanimivih izkušenj, svojih misli«. Priporočamo branje, razmislek ob prebranem. Kliknimo tudi na fotografije, fotogalerijo, avtor je seveda Miro Štebe, še enkrat več bomo spoznavali, kako lep je svet.

1. Miro, pozdrav. Midva se bova tikala. Poznava se že dolgo, med drugim si bil v mojih novinarskih začetkih moj šef, eden izmed mojih mentorjev na Teletekstu RTV SLO, ki se je kasneje preobrazil v MMC RTV SLO. Prebral sem tvojo zgodbo v Modrih novicah, kjer so lepo podani nekateri tvoji »življenjski poudarki in pomembne ločnice«. Kljub temu te prosim, da se na kratko predstaviš tudi bralcem našega turističnega portala www.pag.si.

Seveda se tikava, saj sva »stara« soborca. Bili so lepi časi, ko sva še sodelovala! Zase se rad pošalim, da imam potepuško kri in da sem velik »firbec«. Pač, človek naj bi se učil vse življenje. Sem upokojen novinar, nekdanji alpinist, gorski reševalec, ki bi težko preživel brez hribov, me pa vedno znova zanese tudi v kraje za obzorjem. Res pa je tudi, da sem zaljubljen v Slovenijo in sem zelo hvaležen svojim prednikom, da so to deželico izbrali za moj dom. Tu je takšna raznolikost, toliko malih biserčkov, da je življenje prekratko, če bi želel vse spoznati. Zame to velja, še zlasti, ker se v nekatere kraje rad vedno znova vračam.

Sem diplomirani novinar, vso svojo delovno dobo sem delal na RTV-ju, redno 42 let, še prej pa honorarno. Začel sem v zunanjepolitični redakciji TV, ko se je delalo še na filmih, v glavnem črno-belih. Po diplomi sem postal član redakcije dnevnih poročil na Radiu, ko so ustanavljali Teletekst, sem tam postal dnevni urednik in tam smo preživeli čudovita pionirska leta, ko smo na noge postavljali nov medij. Potem sem nekaj časa delal na TV v redakciji Naš tolar, kasneje sem bil nekaj časa turnusni v Našem kraju, potem pa sem postal lokalni dopisnik za 9 občin SV od Ljubljane. Na tem mestu sem potem dočakal upokojitev. Vmes sem bil skoraj 20 let tudi glavni urednik krajevnega časopisa v Trzinu – Odsev, ki je kasneje postal občinsko glasilo.

Sem oče dveh sinov, tretjega pa sem izgubil v tragediji med družinskim izletom, ko mu je bilo le 5 let. Že dolgo sem ločen in z mlajšim sinom in očetom živimo v »moški hiši«, kot se radi pošalimo, saj smo v hiši le moški.

Že zgodaj so me prevzeli hribi, v času, ko sem bil še gimnazijec pa sem začel tudi plezati. Med večje uspehe štejem vzpon po prvenstveni smeri na Vzhodni vrh Tirič Mira (7.692 m) v Pakistanu. Tirič Mir je najvišji vrh pogorja Hindukuša, nanj pa smo plezali kot člani jugoslovansko-poljske odprave. Ko sem se vrnil s te odprave sem v domačih hribih padel 70 metrov in si ob drugih poškodbah tudi zlomil hrbtenico, a k sreči nisem pretrgal hrbtenjače, tako, da sem se spet postavil na noge in spet začel plezati.

S prijatelji iz domžalskega in mengeškega alpinističnega odseka smo se leta 1981 odločili za alpinistično odpravo na Grenlandijo, kjer smo precej daleč od zadnjih človeških naselij obiskali mogočno gorsko skupino v kateri ni bilo pred nami še nobenega alpinista. Tam sem se s soplezalcem, kot prvi človek povzpel na 11 vrhov, ki še niso imeli imen, zato smo jim lahko dali svoja imena. Ko smo nehali plezati, bi moral po nas prileteti helikopter a ga 21. dan odprave ni bilo, potem pa še 9 dni ne. Peš se nismo mogli vrniti v civilizacijo, saj bi morali čez tri gorske verige in štiri ledenike.

Z zelo omejeno zalogo hrane, praktično je nismo imeli, smo v veliki negotovosti čakali na odrešilni prihod jeklenega ptiča, a ga kar ni bilo. Bili so zelo hudi, stresni dnevi in sedmi dan mi je iz neznanega razloga začelo zvoniti v ušesih in glasovi, ki sem jih slišal, so se nekako »pokvarili«. Naslednji dan nisem nič slišal, izgubil pa sem tudi občutek za ravnotežje. Nazadnje je helikopter le priletel. Do nas ni mogel, ker je bilo ob obali slabo vreme. Nekaj časa so me poskušali pozdraviti v kliniki za slušne bolezni v Ljubljani, potem pa so me odpustili domov z zagotovilom, da bom do konca življenja popolnoma gluh.

Nisem jim mogel verjeti in sem trdil, da bom še slišal. Tretji dan, ko sem bil doma, se mi je sluh res začel postopoma vračati, vendar se mi ni povsem vrnil. Uradno imam 95% izgubo sluha po Fowlersu. Ker sem prej že slišal in vem, kako naj bi kaj zvenelo, sem se nekako naučil poslušati, tako, da sem nadaljeval z delom novinarja in kljub temu, da sem se moral precej bolj potruditi z zvokom, kot drugi, sem svojo službo nekako pripeljal do upokojitve. Zdaj pa mi, kot se za upokojence spodobi, ves čas primanjkuje časa.

2. Miro, ne želim si, da bi ti postavljal enaka vprašanja, pa čeprav so zares zelo zanimiva, kot so že objavljena v tem odličnem intervjuju Modrih novic. Zato se bova midva tokrat vrtela predvsem okrog turizma, ki ga tudi zelo dobro poznaš. To nenazadnje dokazujejo tudi tvoji zanimivi popotniški zapisi na tvojem facebook profilu. Miro, ker si že marsikaj doživel, te bom najprej prosil za nekakšno »splošno oceno turizma nekoč in danes«. Kakšna so tvoja opažanja, kaj se je spremenilo (na boljše, mogoče tudi na slabše)? Se je popotniška izkušnja popolnoma spremenila? Kako ti vidiš prihodnost turizma?

Ko sem začel svoja potepanja po svetu, smo mladi precej potovali na avtoštop. To je bilo precej priljubljeno še zlasti po Evropi. Jaz sem na ta način med drugim potoval do Maroka in potem čez Alžirijo in Tunizijo spet nazaj v Evropo. Naslednji štop sem imel, ko sem potoval »na Vzhod«. S prijateljem niti nisva vedela kam greva pa naju je zaneslo čez takratno Jugoslavijo v Bolgarijo in potem čez Turčijo, Sirijo, Irak in Iran.

Od Teherana naprej sva potovala z javnimi prevoznimi sredstvi, saj je bilo to enostavneje, še zlasti pa zato, ker so bili prevozi izjemno poceni – tudi za naju, ko skoraj nisva imela denarja. Prišla sva vse do Benaresa v Indiji. Ko sva potovala nazaj, sva spet začela s štopom v Turčiji. Na štop je potovalo tudi zelo veliko mojih prijateljev, še zlasti kolegov s fakultete. Kasneje so se pojavile ugodne ponudbe za potovanja za mlade z vlaki – Interrail in podobno. Zdaj pa imajo mladi še precej več možnosti za cenejša počitniška potovanja, kot nekoč.

Druga razlika je bila tudi v »odprtosti« držav za mlade popotnike. Ko sva šla v Indijo je tja vodila kar nekakšna romarska pot za mlade potepuhe. Takrat se je ravno iztekalo obdobje hipijev. Ujela sva ga za rep. Izjemno veliko mladih iz Evrope pa tudi Amerike je romalo v Indijo, na poti pa ni bilo ovir, kot so zdaj zaradi razmer v Iranu, Afganistanu in tudi drugod. Tudi Jugoslovani smo zaradi neuvrščenosti države zelo lahko prehajali meje in potovali po državah tretjega sveta. Zdaj je zaradi vojn in čudnih političnih razmer v nekaterih deželah ponekod težje potovati, kot nekoč.

Veliko razliko v potovanja nekoč in danes je vnesel tudi splet. Zdaj se popotniki lahko preko spleta zelo dobro seznanjajo z razmerami na potovanjih in s tem kaj jih čaka. Dobijo lahko zelo natančne in kakovostne vremenske napovedi. Dokaj točno lahko sledijo poti, tako da se je kar težko izgubiti. Ko sem se z mladimi vozil s taksiji so z mobiji točno vedeli, kje je treba zaviti, da pridemo do hotela. Včasih so taksisti ali pa vodniki, da so bolje zaslužili, delali precejšnje obvoze, zdaj morajo do cilja po najkrajši poti.

Tudi po gorah splet kaže prehode, koče in poti, čeprav se vsaj v gorah še ni priporočljivo povsem zanesti na splet. Po spletu je mogoče rezervirati prenočišča, vstopnice za prireditve, najeti prevoze. Hkrati pa s pomočjo spleta popotniki lahko izvedo več o zanimivostih, ki jih gledajo. Splet tako lahko krepko olajša potovanja, žal pa se tako izgublja nekdanji adrenalinski avanturizem, ko smo šli v neznano, ko smo se izgubljali in smo morali krepko misliti, kako iz zagat.

Lahko rečem, da zdaj zaradi spleta potovanja izgubljajo nekakšno romantiko. Prav nič pa nisem navdušen nad neverjetno željo, skoraj slo že skoraj večine svojih sopotnikov, da bi s potovanj po spletu razpošiljali kar se da svojih sebkov (selfijev) v najrazličnejših razmerah in položajih. Za marsikoga so zdaj na potovanjih najpomembnejše lastne slike, ki jih bodo lahko kazali po spletu, manj pa jih zanimajo same dežele, tamkajšnji ljudje in njihovo življenje. Dostikrat za kar se da veliko dramatičnost teh slik tvegajo tudi svojo varnost.

Zdaj me tudi preseneča, da se za potovanja odloča vedno več deklet. Včasih so potovali večinoma fantje, dekleta pa največkrat v družbi prijateljev. Tiste, ki so šle same ali v družbi še kakšne prijateljice so bile izredno redke. Zdaj pa srečujem izjemno veliko deklet, kar mi je sicer všeč, se pa sprašujem, kje so fantje. Saj še potujejo, vendar se njihov delež zmanjšuje v primerjavi z dekleti.

Včasih je bil med popotniki opazen tudi velik delež upokojencev. Potovali so, kot tudi zdaj, v glavnem le z agencijami in po izbranih turističnih ciljih, kjer so jim nudili vse potrebno udobje. Na takih potovanjih jih je seveda še veliko, opažam pa da je zdaj med starostniki in tudi med tistimi srednjih let, vse več tudi takih, ki se odločajo tudi za bolj eksotična potovanja.

Kot popotnik in še zlasti kot alpinist zdaj z žalostjo vse bolj opažam posledice ogrevanja planeta. Marsikje po otoških državah na primer zaznavam naraščanje višine morja, na primer na otokih v Indoneziji, še bolj pa npr. na Maldivih. Pogovarjam se z domačini, ki mi kažejo, kje so se nekoč igrali, kje so rasle palme, kje so bili pomoli, zdaj pa so tisti kraji že globoko pod morjem. Prav žal mi je, ko mi pripovedujejo, kako Maldivi verjetno še v času enega človeškega življenja ne bodo več primerni za bivanje.

Kot alpinist pa sem zgrožen, ko vidim kako izginjajo ledeniki in beli pokrov hribov. Zgrozil sem se, ko sem po daljšem času šel na Grossglockner. Za spremembo sem šel iz Kalsa in ko sem pod vrhom na grebenu pri koči Erzhercog Johann Hutte pogledal čez greben na drugo stran, vrhov na drugi strani doline, nad ostankom ledenika Pasterza (Pastirica) nisem poznal. Bili so grdi, neprivlačni rjavi vršaci in šele, ko sem natančno pogledal sem počasi prepoznaval »ostanke« vrhov na katere smo nekoč plezali v povsem zimskih razmerah z ledno tehniko. Tudi na vrh Grossglocknerja smo se včasih vzpenjali v ledu in snegu, zdaj pa je treba plezati po skalah, kar je precej manj privlačno in tudi težje, kot nekoč.

Prav tako sem bil presenečen v Franciji, ko sem videl koliko so se skrčili ledeniki, ki so včasih segali skoraj do cest. Z ledenika Mer de Glace se je na Aiguille du Midi včasih lepo prišlo skozi leden predor, zdaj pa se je treba tja vzpenjati po večnadstropnem jeklenem stopnišču. Na Materhorn smo se včasih obvezno vzpenjali z ledno opremo, zdaj pa pridejo gor že z letno opremo. Podobno je s Kilimandžarom. Vesel sem, da sem spoznal še tiste prvinske razmere in žal mi je za generacije, ki prihajajo za nami, da tega ne bodo mogle okusiti.

Kar pa se tiče razmer v turistični ponudbi zdaj in nekoč, je povsod viden izjemen napredek. Številna območja živijo od turizma in urejanju turistične ponudbe posvečajo vse večji pomen. Tudi v nekoč odmaknjenih predelih zdaj lahko naletiš na kakovostno turistično ponudbo. Žal pa zaradi zahtev turistov marsikaj prilagajajo njihovim zahtevam in okusom. To se marsikje dogaja na škodo tradicionalnih običajev in jedi. Praktično po celem svetu zdaj lahko naročiš pizze in druge italijanske jedi. Tudi burgerji so tako rekoč dosegljivi povsod.

V krajih, kjer so tradicionalno uživali močno začinjeno hrano, zdaj lahko takoj zahtevaš »nepekoče« tradicionalne jedi. Marsikje se le zaradi turistov domačini še napravijo v tradicionalna oblačila ali prikažejo kako so nekoč kaj počeli. Neredko pa tiste prikaze prilagodijo okusom turistov. V Namibiji sem tako videl, kako so se grmičarji Sani zaradi turistov odeli v skromne krpe in skoraj goli plesali in prepevali okrog ognja. Ko sem se potem naslednji dan sprehajal po njihovi vasi, so bili vsi oblečeni že bolj po zahodnjaško.

Tudi na Tajskem pri plemenu Karen si ženske le zaradi turistov in zaslužka še natikajo na vrat obroče s katerimi si podaljšajo vrat. Žal gre le še za »trgovino« oziroma fotografske trofeje turistov. Podobno je s Himbami v Namibiji in še drugimi starodavnimi plemeni, ki se še spominjajo drugačnih noš in načinov življenja. Ob takem se bojim, da se bo turistična ponudba še precej bolj prilagodila zahodnjaškemu okusu, da bo šlo pri prikazih tradicionalnih običajev bolj za cirkus, vendar pa se bo še več ljudi preživljalo s turizmom.

Marsikje pa se vse bolj množičen turizem pozna tudi po zelo velikem obisku najzanimivejših krajev. Vse več je krajev kjer so že začeli omejevati število obiskov in za ogled nekaterih zanimivosti se moraš ponekod naročati že precej pred začetkom potovanja. Izgublja se tista spontanost, kakršno smo si lahko privoščili nekoč.

3. Sva lahko nekoliko bolj konkretna? Recimo, bil si v Indiji, nekoč in sedaj? Katere razlike najbolj bodejo v oči? Zdi se mi tudi, da imaš izkušnjo potovanja v »samostojni režiji«, pa tudi preko turističnih agencij. Marsikdaj na spletu zasledim razpravo o prednostih in slabostih potovanja na »takšen ali drugačen način«? Kakšne so tvoje izkušnje, kaj ti meniš?

V Indiji sem opazil kar nekaj sprememb. Država se zelo razvija in marsikje je vidno kako močna gospodarska sila je. Tega se v Evropi kar ne zavedamo. Podobno je s Kitajsko. Res postajata, pravzaprav sta že velesili. Še bolj pa me je v oči zbodla velika birokratizacija Indije. Toliko nepotrebnih birokratskih preverjanj, izpolnjevanja formularjev in zapletov je da potrebuješ kar dobre živce. Bojim pa se, da gre po tej poti vse bolj tudi naša država.

Presenečen sem bil tudi nad opaznejšo islamizacijo Indije. Še vedno so tam v večini Hindujci, a precej več je zakritih žensk, ljudje s katerimi sem govoril, so me tudi v tradicionalno hindujskih območjih presenečali, ko so se izdajali za muslimane. Razvoj je opazen tudi po tem, da nekdanje rikše, voznike potnikov s s kolesi tricikli ali pa tudi kar peš, zdaj v veliki večini nadomeščajo tuk tuki, mali motorni vozički za prevoz potnikov.

Prav tako so na ulicah zdaj prevladujoče prevozno sredstvo motorji. Kulturni spomeniki, zaradi katerih se turisti zgrinjajo v Indijo, seveda ostajajo enaki in vse bolj posvečeni množičnemu turizmu, a še vedno je tudi zelo hrupno, živahno in veliko nesnage. Še vedno so vsa naša čutila »napadena«, videti je veliko bede a hkrati tudi bogastvo.

Sam sem v prvem obdobju večinoma potoval v »lastni režiji«. Nisem imel prav dosti denarja pa tudi bolj všeč mi je bilo takšno pustolovsko potepanje. Pri takem potovanju moraš biti pripravljen na marsikaj, predvsem pa moraš znati tudi potrpeti. Takšna potovanja ti dajo tudi bolj pristen stik z domačini, so pa zagotovo manj udobna in če nisi zelo dobro pripravljen, zagotovo ne boš videl in obiskal vseh najpomembnejših zanimivosti dežele, ki jo obiščeš. Dežele ti bodo ostale še »dolžne«. Še boš hotel priti.

Čeprav takšno samostojno potovanje zahteva precej boljšo predpripravo in seznanjanje z deželo, kamor se odpravljaš, sem jaz dostikrat potoval skoraj brez cilja in brez posebnih predpriprav, pravzaprav sem šel tja, kamor me je med potovanjem zaneslo. Imel sem sicer neko zamisel o poti, vendar se je nisem vedno povsem oklepal. Taka potovanja so običajno cenejša, lahko se ustaviš tam kjer ti je všeč za dalj časa in si po svoje krojiš urnike in cilje potepanja. Mogoče tako doživiš tudi stvari, ki jih z organizirano skupino ne bi.

Večkrat sem si najel avto in sem potem po svoje raziskoval posamezne dežele. Ta način potovanja mi je bil še zlasti všeč po Severni Ameriki, ker tam dobiš polletne enotne vstopnice za vse narodne parke, ki so relativno poceni. V parkih ti ob vhodu ponudijo zelo dosti kakovostne informativne literature s katero si lahko pomagaš. S pomočjo spleta pa lahko med narodnimi parki in mesti, ki jih želiš obiskati, zelo dobro slediš načrtovanim potem, dobiš vse informacije o želenih trgovinah, restavracijah, bencinskih postajah, motelih in drugih možnostih za prenočevanje.

V nekaterih azijskih deželah sem se najemanju avtomobilov vseeno raje odpovedal, saj v mestih večinoma na cestah vlada neverjeten kaos, v katerem se verjetno ne bi dobro znašel, pogosto pa vozijo tudi po levi. Podobno je tudi marsikje v Afriki. V Maroku sem se vseeno odločil za najem avta pa so me potem policaji zelo velikokrat ustavljali, čeprav sem vozil ravno tako ali celo manj agresivno kot domačini. Ko so videli, da sem tujec, so me ustavljali. Najpogosteje sem potoval z lokalnimi prevoznimi sredstvi, ki so lahko tudi zgodba zase, marsikje pa se da tudi s taksiji zelo dobro in poceni voziti med izbranimi cilji.

Dobra možnost za »samostojno potovanje« je tudi, če v lokalni turistični agenciji posamezne države skupaj s tamkajšnjimi uslužbenci sestaviš načrt želja in ciljev ter sploh potovanja po njihovi deželi. Agencija ti potem rezervira hotele in prevoze med posameznimi točkami potovanja, vse drugo pa je po tvoji lastni presoji. Takšna agencijska potovanja so lahko precej cenejša, kot potovanja z našimi agencijami.

Ko sem s svojima fantoma potoval po Tajski, Laosu in Kambodži, sem si izbral ta način potovanja, saj sem za otroka želel bolj udobno in zanesljivo potovanje. Moram reči, da se je obneslo. Za ceno sem se pogajal, v agenciji pa so me očitno vseeno ocenili višje, kot bi se sam, saj smo potem večinoma potovali v prvem razredu in smo prenočevali v boljših hotelih, kot pa bi jih sam izbral.

Nekaj potovanj sem opravil kot član alpinističnih ali planinskih odprav in moram reči, da so imela tista potovanja tudi svoj čar, čeprav je bilo tam vse v bistvu podrejeno hribovskim ciljem. Na takih potovanjih je bila pot večinoma dobro pretehtana in načrtovana, smo pa ob tem po svoje vseeno raziskovali tudi države, ki smo jih obiskali.

Enkrat sem bil na potopisnem predavanju o potovanju po Peruju, Boliviji in Čilu. Bilo mi je všeč in ko je predavatelj na koncu dejal, da takšno potovanje v kratkem spet pripravljajo in da imajo še prostor za kakšnega udeleženca, sem potem skoraj vso noč razmišljal o tem, zjutraj pa sem poklical na agencijo in se prijavil. Ugotovil sem, da je to kar dobra in udobnejša rešitev, kot če potuješ v lastni režiji.

Vodniki takih potovanj, dežele kamor vodijo, večinoma že dobro poznajo saj tja vodijo leto za letom in vedo tudi za zanimivosti, ki bi jih sam mogoče ne bi obiskal ali sploh ne bi vedel zanje. Vodniki poskrbijo za prevoze in prenočevanja, tako da ti odpadejo skrbi ki jih imaš, če si sam, saj si moraš vse sam organizirati. Med potovanjem ti tudi drugače pomagajo in postrežejo z željenimi informacijami.

Takšna potovanja so običajno tudi bolj družabna, saj se spoznaš s še več ljudmi, ki imajo podobne cilje. So pa družbe, ki te na takih potovanjih spremljajo, od potovanja do potovanja različne. Večinoma se sopotniki dobro poberejo, ne pa vedno. Največkrat sem doslej potoval z agencijama Shappa in Oskar, ki vodita v bolj eksotične dežele. Potovanja s tema agencijama prinašajo manj udobja kot ga nudijo nekatere velike potovalne agencije, a so bolj prvinska, mogoče tudi bolj adrenalinska in mi nudijo več svobode.

Še posebej pri Shappi, me vodniki že poznajo in vedo, da grem rad tudi malo po svoje in mi to večinoma dopuščajo, saj vedo, da se name lahko še kar zanesejo in me ne bo treba čakati, ko bo šlo zares. Le parkrat sem potoval na krajše izlete z bolj »uveljavljenimi« agencijami pa se tam, kljub udobju in kakovosti vodenja, nisem počutil tako, kot bi si želel.

4. Goram se v tem intervjuju, preprosto, ne moreva izogniti, saj so pogostokrat krojile tvoje življenje. Še zdaj, vidim, te pot skorajda vsakodnevno vodi »nekam višje«. Kako ti dojemaš »gore in turizem«? V zadnjih letih sem v medijih večkrat zasledil, da »naj bi bile slovenske gore mnogo preobremenjene s pohodniki«? Sam, pa čeprav na vrhove slovenskih gora praviloma skočim le nekajkrat letno, nimam takšnega občutka?! Si pa seveda želim, da bi bila nemalokrat ponudba hrane v planinskih domovih boljša?!

Gore so poseben svet. Drugačen od tega, ki nas obdaja doma, v dolinah. Tam veljajo drugačni zakoni in mi smo v gorah tujci, le obiskovalci, zato se moramo zakonitostim gora prilagajati. Slovenski hribi niso posebno visoki, do vrhov in postojank po hribih vodijo zelo številne, dobro nadelane poti. Na vse slovenske vrhove lahko dober pohodnik pride v enem dnevu gor in dol. Temu se v zadnjih obdobjih prilagaja slovensko planinstvo. Slovenski planinci zdaj hodimo večinoma na enodnevne izlete in nosimo s sabo potrebno hrano in pijačo.

Največji zaslužek planinskim postojankam zdaj pravzaprav prinašajo gostje iz tujine. Planinske postojanke so bile včasih bolj zatočišča, kamor so se obiskovalci lahko zatekli med dolgotrajnejšimi vzponi, ob poslabšanju vremena in kjer so lahko prespali. Njihovo oskrbovanje je bilo zahtevnejše, saj so jih oskrbovali z nosači in včasih s konji, zato so planinske postojanke nudile le preprosto, osnovno prehrano in pijačo. Ni šlo za ne vem kakšno udobje, ampak obiskovalci so bili zadovoljni. Zdaj se postojanke na nižjih in lažje dostopnih hribih spreminjajo v gostišča za nedeljska kosila.

Marsikje so raven ponudbe že zelo dvignili in so se prilagodili tudi zahtevnejšim okusom. Gostje se najprej nekako rekreirajo v okolici, potem pa se v kočah okrepčajo, ob tem pa imajo tudi bolj izbrane in včasih za planinske koče skoraj nenavadne zahteve. Tam že velja tržna logika dolin. V visokogorju pa ta ponudba večinoma še ne sledi takim zahtevam, čeprav se tudi tam marsikje temu že prilagajajo. Nekaterim je žal, ker s tem izginja tisto, nekdanje pristno planinsko vzdušje.

Včasih smo se na planinskih poteh vsi pozdravljali, pogosto so ti drugi ponudili tudi kaj za popiti in so bili celo pripravljeni deliti hrano z drugimi. Zdaj v planinske koče zahajajo dolinski običaji: »Ta miza je naša.« »Ta stol je naš.« »Jaz sem prvi naročil.« »Tista družba je preglasna!« »Lahko za sladico dobim sladoled ali pa blejske kremšnite?« Po planinski stezi mimo tebe »tečejo« neplaninsko opremljeni športniki, ki ne pozdravijo, gledajo pa na štoparice in se trudijo za kar se da dobre rezultate pri teku. Veliko je zdaj tega, kar včasih v hribe ni sodilo.

Obstaja tudi vse več vrhov, ki so nekakšni »hišni« hribi za prebivalce krajev pod njimi. Zelo veliko ljudi se vsako jutro za rekreacijo podaja na takšne vrhove slikat sončni vzhod. Zelo so obiskani tudi nekateri drugi priljubljeni planinski cilji. Triglav je preveč oblegan vsak konec poletja, na Golico se zgrinjajo trume obiskovalcev, ko tam cvetijo narcise, na Sleme in Slemenovo špico se ob koncih tedna, ko tam pozlatijo macesni zelo počasi pomikaš v nepretrgani koloni obiskovalcev. Kar nekaj je takih ciljev, kjer je obisk včasih res premnožičen, k sreči pa je še dosti predelov, kamor praktično ne zaide nihče. To so kotički za planinske sladokusce, kjer še tišina šepeta.

Ni pa mi všeč, da zdaj »zaradi množičnosti« in tudi »varovanja narave« zapirajo večino dolin v naših hribih z zapornicami in pobiranjem vstopnine. Hribi tako postajajo vir zaslužka za lokalne skupnosti in so vse bolj rezervirani za »premožnejše« in tiste, ki si to lahko privoščijo. Menim, da bi morali na tem področju voditi bolj premišljeno politiko.

Mogoče bi morali celo žrtvovati nekatere predele za množični obisk, hkrati pa bi morali tam zagotoviti tudi precej bolj stroge naravovarstvene ukrepe. V Dolomitih so ponekod uredili precej velika parkirišča, kjer pa obiskovalcev ne odirajo z oderuškimi vstopninami.

V ZDA je obisk nekaterih narodnih parkov izjemno velik, npr. v Yellowstonu ali Yosemitih. Tam se po cestah dnevno valijo kolone avtomobilov s tisoči obiskovalcev. Ustavljajo se na postajališčih z lepimi razgledi, se se razgledajo in poslikajo, nato pa nadaljujejo pot. V Yellowstonu se avtomobili sicer ustavljajo tudi na cestah, kjer ljudje opazijo zanimivejše živali ob cesti. Ustavijo se, jih poslikajo, mogoče tudi malo opazujejo, potem pa nadaljujejo pot. Narava pa je 50 metrov od cest še povsem neokrnjena, še prava divjina.

Tudi v Chamonixu so »žrtvovali« Aiguille du Midi. Nanjo so speljali kabinsko žičnico. Goro so prevrtali in na veliko opremili z železjem. V bistvu so jo skazili, vendar gondola na njen vrh pripelje tisoče in tisoče obiskovalcev z vsega sveta, ki drugače ne bi nikoli v živo občutili kaj pomeni visokogorje in ne bi neposredno videli lepot montblanške in sosednjih gorskih skupin. Alpinistom in drugim gornikom je ostalo še precej neokrnjenih in tudi skoraj neobiskanih predelov.

Tudi Severna stena Triglava je nekaj kar je vrednota nas vseh in ne le parih izbrancev in domačinov, ki živijo pod njo. O obiskovanju doline Vrat bi se morali pametno odločiti, žal pa nisem prepričan, da vlečemo prave poteze. Naše turistične organizacije gostom iz tujine tudi ponujajo lepote naših gora kot nekaj, kar morajo okusiti in kar je lahko dosegljivo. Po gorah lahko srečujemo trume tujcev, ki pa niso dobro opremljeni in tudi ne pripravljeni za obisk vrhov, ki vseeno zahtevajo določeno znanje, opremljenost in tudi telesno pripravljenost. Gorski reševalci imajo na njihov račun vse več dela. Tudi nekateri drugi zdaj lahkoverno zahajajo na gorske poti brez poznavanja in spoštovanja pravil hoje v hribe.

Vse preveč se zanašajo, da gre za lahke vzpone s katerih bodo prinesli krasne selfije, če se bo pa kaj zalomilo, jih bodo pa že v dolino spravili gorski reševalci, po možnosti s helikopterjem. Reševalci imajo zdaj vse preveč takšnih reševanj, ki jim rečejo »mobi akcije«. Ko se nekdo ne počuti več dobro, pokliče reševalce.

5. Miro, ker si tudi strasten smučar, te bom povprašal tudi o stanju na tem področju. Zdi se, da so slovenska smučišča (tudi zaradi pomanjkanja snega) v dokaj resni krizi? Ti, tako se vsaj zdi po tvojih vsakoletnih objavah na facebooku, pa vsako leto vendarle najdeš odlične proge, odlična smučišča. Če se ne motim, večinoma v Franciji. Imaš kakšne praktične nasvete, napotke za tiste, ki bi se »radi izdatno in dokaj poceni smučali«?! Ah, da ne pozabim. Potrebujem še tvoje mnenje okrog dela »uprav slovenskih smučarskih središč«. Jaz osebno jim marsikdaj zamerim, ker se mi zdi, da daleč premalo pozornosti namenjajo poletni sezoni?!

Kar se tiče našega smučarskega gospodarjenja sem žalosten in tudi ogorčen. V mladosti, ko sem bil bolj na začetku svoje gorniške poti, sem bil med tednom skoraj vsak dan, kot gorski reševalec dežuren na Veliki planini. Takrat sem delal na Radiu, na poročilih. Vedno sem vzel večerni turnus, ki se je začenjal ob 7. uri zvečer. Reševalci smo bili razporejeni za dežurstva ob koncih tednov in na ta način sem dobil eno ali dve dežurstvi na sezono, kdor pa je mogel, pa je lahko dežural tudi med tednom. Drugi so bili večinoma po službah ali šolah in si smučanja med tednom večinoma niso mogli privoščiti, jaz pa sem bil vsako jutro na spodnji postaji žičnice, zvečer pa tudi v službi.

Večkrat so se šalili z mano, da kadar sem jaz dežuren, da ni nesreč. So bile, ne pa prav veliko. Takrat je bilo na planini redno po tri do 5 metrov snega. Čeprav je šlo bolj za družinsko, manj zahtevno smučišče, sem se lahko vsakič izdatno nasmučal. Potem pa so se začele zelene zime. Tolažili smo se, da bo naslednje leto spet tako, kot mora biti, a je bilo vedno slabše. Zdaj smučarije na Veliki planini skoraj ni. Žal pa je vse manj smučarije tudi na drugih slovenskih smučiščih. Žalosten sem, da so več smučišč zaprli, ker se tisti, ki so imeli besedo, niso uspeli dogovoriti. Vsi so hoteli kar se da zaslužiti, drugim pa tega niso privoščili.

Niso znali stopiti skupaj, kot to znajo v tujini. Žalostijo me slovenska trma, »fovšija« in egoizem. Z dobrim sodelovanjem, bi lahko še delovala nekatera od naših smučišč, vendar samevajo in propadajo. Tudi to, da ne znamo urediti stvari glede našega skoraj edinega še perspektivnega visokogorskega smučišča Kanina, je zelo žalostno. K sreči se ponekod že usmerjajo tudi v poletno sezono, vendar so ti poskusi večinoma še zelo v povojih.

Zdaj sem bil na Krvavcu, ki je praktično spremenjen v gradbišče in ni privlačen za poletne dejavnosti, čeprav so tudi tam poskrbeli za kar nekaj možnosti za to. Ob tem so žal pozabili na naravo. Velika planina je drug primer. Saj je družba Velika planina par stvari kar dobro zastavila, še vedno pa sta planina in njena narava premalo zaščiteni. Na Planini se meša preveliko interesov, nihče pa nima prave vizije za njen razvoj. Podobno je tudi z drugimi našimi smučišči.

V tujini na tem področju vidim precej boljšo organiziranost in sodelovanje. Žal pa sem v zadnjem letu tudi med smučanjem v Dolomitih že videl znake posledic ogrevanja ozračja, kakršne smo opažali pri nas ob začetku »zelenih zim«. Smučišča so bila še dobro zasnežena, marsikje ob pomoči umetnega zasneževanja, vse več osončenih pobočij v okolici pa je bilo že brez snega ali pa ga je bilo marsikje tudi manj, kot v prejšnjih sezonah. Povsod bo treba več pozornosti namenjati poletnim sezonam.

6. Miro, mnogo potuješ, si prepotoval. Moram te vprašati, ker drugače bom zelo kregan, katere (turistične) destinacije so se tebi najbolj vtisnile v spomin? Kam te odnesejo najlepši spomini? Se je nabralo tudi kaj zelo »grdih, neprijetnih« izkušenj?

Zame je najlepša destinacija Slovenija. Vedno sem navdušen, ko se vračam z dolgih potovanj, in zagledam našo zeleno deželico. Srce mi igra, ko zagledam naše ljubke zelene griče Dolenjske ali Štajerske, naše prijazne gore, ki so ob jasnih poletnih dneh tako lepo bele, okrašene z zelenimi gozdnimi pobočji, navdušen sem nad našim Krasom in tudi čudovito, čeprav žal prekratko obalo.

Na potepanjih po svetu pa sem videl in tudi doživel izjemno veliko lepih pokrajin in njihovih naravnih zanimivosti. Navdušen sem nad naravo Patagonije ali Altipana v Južni Ameriki, Severna Amerika ima čudovite naravne parke, od Velikega kanjona do stolpov Monument waleya, navdušujejo me prostranstva Azije, divja Mongolija, tamkajšnje stepe posejane s čredami konj, mogočne gore Himalaje in njenih predgorij, čudovite plaže Karibov, Maldivov, tamkajšnji koralni grebeni, pa puščave Namibije, Egipta, Peruja…

Na afriških safarijih so se mi izpolnile otroške sanje, v džunglah ob ekvatorju sem pogrešal le še Tarzana. Težko bi se odločil za eno destinacijo. Vsaka pokrajina ali znamenitost je po svoje čudovita. Še toliko lepega sveta je za videti! Človeška življenja so prekratka za vse.

Posebej pa se zanimam za pričevanja preteklih človeških kultur. Vedno znova me privlačijo skrivnostni spomeniki davnih ljudstev Srednje in Južne Amerike, Mezopotamije, Indije pa tudi spomeniki svetovnih religij. Srednjeveški umetniki islama so ustvarili res neverjetne umetnine, tudi evropski umetniki so jim kasneje lahko stopili ob bok. Kaj vse so zgradili naši predniki! Ne morem se načuditi njihovemu znanju, spretnostim in temu kako so kaj naredili.

Na potovanjih pa sem imel tudi par neprijetnih izkušenj. Najhuje mi je bilo, ko sem ostal zaradi korone ujet v Nepalu, doma pa mi je umrla mama. Hudo je bilo tudi vračanje z Grenlandije, ko sem izgubil sluh in ravnotežje. Posebno je bilo potovanje v živinskem vagonu čez celo Grčijo – od Aten do Soluna, ko so Turki napadli Ciper, s prijateljem pa sva imela plačano križarjenje iz Aten na Rodos, ki je seveda odpadlo.

Tudi vračanje brez denarja iz Indije, ko sem moral za denar, da sva si lahko kupila oblačila prodajati kri, potem pa sva na takratnih jugoslovanskih ambasadah prosila še za denar, da sva sploh lahko prišla domov. Tega res ne bom nikoli pozabil. Tudi, ko so nama s prijateljem v Carigradu ukradli denar in sva potem brez denarja bolje živela, kot prej, je bilo nekaj posebnega.

Veliko tega se je nabralo, a nobena dežela se mi zaradi teh neprijetnih doživetij ni zamerila. Še vedno si želim v Nepal in Himalajo. Za Grenlandijo pravijo da je kot mamilo in da si jo želi vsak, ki jo je izkusil, še obiskati. Zame to zagotovo drži. Tudi neprijetna doživetja drugod sem enostavno vzel v zakup in bi ob ponovnem obisku tistih krajev zgolj pazil, da se mi kaj takega ne bi več zgodilo.

7. Miro, v življenju si doslej, če me spomin ne vara, napisal eno knjigo. Knjiga Preizkušnje je žal razprodana, zato upamo, da bo z dodatkom kmalu izšel tudi ponatis?! Napovedal si pa tudi »popotniško knjigo«, so prva poglavja že spisana, kaj lahko pričakujemo v knjigi? Se boš dotaknil tudi lokalnega turističnega utripa? Vemo, da si iz Trzina, dolga leta si pokrival območje Domžal, Kamnika, Mengša z okolico. Verjetno nam lahko iz rokava streseš kakšne »lokalne turistične sladkorčke«, kakšen je tvoj izletniški predlog, če ob tem pozabimo na vaš pravi turistični biser – Veliko planino?

Že davno tega sem napisal knjigo Preizkušnje a preseneča me, da se mi še vedno znova »vrača«. Vedno znova se kdo obrne name, jo omenja, me sprašuje, kje se jo da še dobiti in kot kaže, sploh še ne gre v pozabo. Po enem od mojih potopisnih predavanj, ko sem govoril tudi o grenki izkušnji iz Nepala, mi je eden od poslušalcev na koncu rekel: » Miro, zdaj imaš pa še eno poglavje za svojo knjigo Preizkušnje!« Po tistem sem se zamislil in res sem dopisal še eno poglavje. Zaradi zanimanja ljudi knjigo zares mislim še enkrat ponatisniti, vendar se še nisem pogovarjal z nobenim založnikom.

V preteklosti sem tudi že napisal knjigo o svojih mladostnih potepanjih, vendar je nisem izdal. Napisal sem jo, ker sem jo moral, mogoče tudi ker sem novinar. Zdaj res razmišljam, da bi jo izdal. Dopisal sem še nekaj novih poglavij, me pa čaka še nekaj dela. Sprva sem mislil, da bi tiste stare tekste »popravil« in dopolnil, vendar zdaj mislim, da bom pustil kar tako kot je, saj so bili takrat spomini še precej bolj sveži.

Spomin z leti pač peša in prav zato se mi tudi s to knjigo kar mudi. K sreči sem na večini svojih potepov pisal dnevnike, ki mi zdaj še vračajo spomine. Se je pa svet v tem času res spremenil in zagotovo tudi jaz in moje dojemanje sveta. Kot bivši novinar pa imam še kar precej načrtov in želja po pisanju.

Lokalnega turističnega utripa se v tej knjigi ne bom dotaknil, lahko pa bi o tem napisal kakšno drugo knjigo. Razen tega, da sem v zadnjih letih »pokrival« dogajanja v devetih občinah severovzhodno od Ljubljane, sem precej časa delal tudi prispevke o turističnih zanimivostih Slovenije za oddajo Slovenski magazin. Tiste prispevke so potem še dolgo ponavljali. Mogoče tudi zaradi tega se lahko pohvalim, da verjetno Slovenijo in njene lepote poznam nekoliko bolje, kot večina drugih Slovencev.

Turističnih »sladkorčkov« imamo v Sloveniji kolikor hočeš praktično na vsakem koraku. Na območju, ki sem ga pokrival kot dopisnik, bi vsekakor izpostavil Arboretum Volčji potok. Tam se ves čas nekaj dogaja in v parku je vedno lepo. Zelo veliko zanimivega lahko pokaže tudi dolina Kamniške Bistrice – od vseh treh izvirov Bistrice, več slapov, sotesk, med katerimi sta zagotovo vredna ogleda Veliki in Mali Predaselj, pa cela vrsta zanimivih balvanov, med katerimi izstopajo Lepi Kamen, Žagana peč, Slivnica, še veliko lepega in zanimivega je tam, tudi stvari povezane z zgodovino doline pa tudi našega planinstva. Vedno znova me navdušuje.

V Sloveniji bi izpostavil verjetno najbolj neznano in najmanj raziskano območje Ždrocle pod Snežnikom. Tam je res neverjeten svet v katerem pa se je še kako lahko izgubiti. Sploh je v naši deželici biserčkov kolikor hočeš za vsak okus. Žal pa je precejšen del naše države precej utrpel po lanskih neurjih in še marsikje celijo rane.

8. V rubriki »Gora ni nora«, spletne strani www.gremovhribe.si, si navedel, da sta tvoja najljubša planinska slogana dva: »Take it easy!« in »Kjer je volja, je pot.« Zdita se prav dobra napotka tudi za samo življenje, ne samo za »v planine«?! 🙂 Prosim te še za zaključno besedo našim bralcem, kaj bi jim rad sporočil?

Rad bi svetoval ljudem, da naj hodijo po svetu z odprtimi očmi, naj razmišljajo o tem kar vidijo, kaj jim govorijo narava in sledovi naših prednikov. Od njih smo dobili čudovito popotnico. Tudi mi moramo za zanamce ohraniti lepoto in pestrost naše Zemljice! Odvrniti bi se morali od politikov, ki v svoji nečimrnosti, zagledanosti samih vase in v svoje kopičenje oblasti in materialnih dobrin širijo negativno energijo, sovraštvo in laži. Uničujejo ta svet!

Med potepanji po svetu sem dobil vero v človeka. Povsod sem srečal dobre ljudi, ki so mi vedno pomagali in so bili prijateljski. Kot gost sem bil malo da ne povsod dobrodošel, vedno so bili pripravljeni deliti z mano streho nad glavo, hrano, pijačo, čeprav tudi sami tega niso imeli v izobilju.

Še posebno skrb pa moramo namenjati prizadevanjem za ohranjanje narave in boju proti podnebnim spremembam. Namesto, da se zdaj ubadamo s prepiri in vojnami, ki jih razpihujejo tisti, ki imajo vsega preveč, bi se morali bolj posvetiti zaščiti in ohranjanju našega sveta.

Ps. Fotografije: Miro Štebe.


Sorodni članki

Camino v srcu

Eva Remškar je izredno izkušena »sprehajalka po camino poteh«. Hkrati je iskrena promotorka camino poti. »Camino koncept« je Evi Remškar postal tako všeč in zanimiv, da je o svojih pohodnih camino izkušnjah napisala nekaj knjig, o camino izkušnjah tudi predava. Hkrati je zasnovala spletno stran in celo spletno trgovino, ki se vrti okrog camina. Eva Remškar je za naš portal v obsežnem intervjuju med drugim dejala: »Camino je najboljši poligon za učenje predaje življenju, ta pa po mojem mnenju prinaša čudeže vseh vrst. Zato ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Predvsem pa ne čakaj na upokojitev, na poln šparovček, na pravo vreme, na čas, ko bodo vse zvezde pravilno poravnane. Samo pojdi«.

Nadaljujte z branjem

Madagaskar skozi oči »Bosanke v Afriki«

Ramajana Mabita, na instagramu ima svoj prepoznaven profil z imenom »Bosnian girl in Africa«, nam predstavi Madagaskar. Na otoku je preživela kar tri leta, zato je odlična poznavalka te unikatne afriške države, ki se ponaša z neverjetno naravo. Med drugim Bosanka v Afriki pove: »Vsakemu, ki rad potuje, priporočam, da vsaj enkrat v življenju obišče Madagaskar. Gre za državo, ki jo pogosto imenujejo »osmi kontinent«, saj je 88 milijonov let preživela v popolni izolaciji, v kateri se je razvil lasten ekosistem s približno 90 odstotki endemičnih rastlin in živali, ki jih ni prav nikjer drugje na svetu«.

Nadaljujte z branjem

Zakaj obiskati Advent v Zagrebu?

Zagreb je super. Advent v Zagrebu je »super truper«. To so ugotovili tudi številni veselo-decembrski obiskovalci, ki so Zagreb v zadnjih letih trikrat zaporedoma razglasili za »najboljšo adventno mesto Evrope«. In to ni kar tako, to je zelo prestižna svetovna nagrada. To je priznanje, ki pritegne nove in nove obiskovalce iz celega sveta. In ti, skupaj z nami, v Zagrebu uživajo »na polno«.

Nadaljujte z branjem