Velika planina, slovenska top atrakcija

Danes je Velika planina predvsem prepoznano slovensko turistično središče z gondolsko žičnico, sedežnico, vlečnicami, gostišči in planinskimi domovi ter zasebnimi turističnimi kočami, zgrajenimi po vzoru tradicionalnih pastirskih stanov (koč, bajt). Velika planina je nedvomno eden izmed največjih turističnih biserov Slovenije. Veliko planino obožujejo predvsem enodnevni izletniki, največji naval obiskovalcev Velika planina doživi med spomladanskim cvetenjem žafranov, ki travnike obarvajo vijolično.

Velika planina je najvišja visokogorska pašna planota v Sloveniji. V osrčju velikoplaninske planote je pastirsko naselje, eno redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. Velika planina ni privlačna le zaradi etnoloških in arhitekturnih posebnosti, temveč tudi zaradi geoloških, vodnih, podnebnih, rastnih in zgodovinskih zanimivosti. Planina navdušuje številne pohodnike, gornike, kolesarje, smučarje in druge obiskovalce, ki v vseh letnih časih radi raziskujejo pestrost naravnih zanimivosti in kulturne dediščine pastirskega življenja.

Največja slovenska časopisna hiša Delo je zapisala: »Velika planina, ki je edinstveni primer ohranjene kulturne dediščine alpskih planin v srednji Evropi, je bila prvič (z odredbo o zavarovanju zemljišč na Veliki planini) zavarovana že leta 1965, kar je zagotovilo ohranitev avtentične gradnje in omejitev preobsežne gradnje objektov.

Na planini, ki je danes poletno in zimskošportno turistično središče, so se obdržale tradicionalne oblike, med drugim pašništva in sirarstva. Celotna planota je tudi naravna vrednota zaradi kraških pojavov in procesov ter je eno najbolj obiskanih območij v Sloveniji, kjer stoji več kot sto počitniških koč«. Poglejmo si Veliko planino z veliko in odlično fotogalerijo podrobneje.

Velika planína je ime zakrasele visokogorske planote v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki se razprostira na površini 5,8 kvadratnih kilometrov in povprečni višini okoli 1500 metrov nadmorske višine z najvišjim vrhom Gradišče, ki doseže višino 1666 metrov nadmorske višine. Naravna gozdna meja je na Veliki planini na nadmorski višini okrog 1600 metrov. V najnižjih območjih jo še prekriva redek smrekov, macesnov in bukov gozd, višji deli pa so nekoliko kamnitni in ponekod poraščeni z ruševjem.

Velika planina, ki obsega Veliko, Malo in Gojško planino ter Dovjo in Veliko gričo, je največja visokogorska pašna planina na Slovenskem. Krasijo jo značilna, izredno lepa, pa tudi fotogenična, pastirska (poletna) domovanja. Del pastirskih koč je namenjen tudi obiskovalcem, zato lahko tu – skozi vse leto – prenočujete podobno kot pastirji (vendar – seveda – ob mnogo večjem udobju). 🙂

Slovenska wikipedija, ki razloži, da so najstarejše najdene pastirske koče iz 16. stoletja, med drugim dodaja še: »Na planoti sta tudi naravni znamenitosti, imenovani Velika in Mala Vetrnica. To sta jami, ki se jima je zaradi preperevanja porušil strop in sta nastali udornici. Bolje obiskana je Velika Veternica, njena posebnost pa so krpe snega, ki jih najdemo v jami tudi v poletnih mesecih.

Danes je Velika planina obdana z redkim smrekovim gozdom ter ruševjem in posejana z značilnimi kraškimi vrtačami. Na zložni planoti se je gozd že pred stoletji umaknil pašnikom. Mehke zelene trate med vrtačami in kotliči so dale idealne pogoje za letno pašo govedi«. Na pašniku živijo tudi številne redke in ogrožene vrste, vključno z alpskim kozorogom, vrsto divje koze, ki je avtohtona v regiji.

Velika planina je izredno slikovita planota v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki slovi tudi po izjemni naravni lepoti in je prepredena s številnimi pohodnimi potmi. Z vrha Velike planine se odlično vidijo najvišji vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, odlični razgledi pa se segajo vse do Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, in še naprej.

Geografsko gledano bi lahko Veliko planino uvrstili nekako v osrednjo Slovenijo (tudi do meje z Avstrijo ni »prav daleč«), do prvega večjega slovenskega mesta, Kamnika, je Velika planina oddaljena slabih 30 kilometrov. Google zemljevid razkrije, da je od Velike Planine do Ljubljane okrog 50 kilometrov (z avtom slabo uro in pol) ter do Maribora dobrih 120 kilometrov. In še, ste vedeli, da je med Veliko planino in Zagrebom, hrvaškim glavnim mestom, le 185 kilometrov?! Opozarjamo, da je vožnja z avtom po Veliki planini sicer mogoča, toda je tudi izredno strogo prepovedana.

Slovenski spletni portal www.naoff.si svetuje: »Do Velike planine vodi več poti. Glavna in najbolj označena pot je do spodnje postaje nihalke (gondole). Do tja pridete tako, da se zapeljete do Kamnika, od tam nadaljujete pot do kraja Stahovica in tam zavijete levo (je tudi označeno) in pripeljali se boste do parkirišča v Kamniški Bistrici, kjer je spodnja postaja nihalke, žičnice. Tukaj lahko kupite karte (opomba: leta 2023 okrog 20 evrov za odrasle in 12 evrov za otroke) in v slabih 10 minutah se boste povzpeli na Veliko planino«. Seveda pa se je na Veliko planino, najvišji vrh Gradišče, možno povzpeti tudi peš. V vednost: lažje poti zlahka premagujejo tudi otroci. 🙂

Slovenska specializirana spletna stran za lažje in težje pohodništvo – www.hribi.net – omenja naslednje pohodniške poti: Kranjski Rak – Gradišče (spodaj po cesti, 2.15 ure, lahka označena pot), Stahovica – Gradišče (3.40 ure, lahka označena pot), Planina Dol – Gradišče (1 ura, lahka označena pot), Kranjski Rak – Gradišče (pešpot, 2.10 ure, lahka označena pot), Kraljev hrib – Gradišče (3 ure, lahka označena pot), za Ušivcem – Gradišče (čez Malo planino, 2 uri, lahka označena pot), Hotel Šimnovec – Gradišče (45 minut, lahka označena pot), za Ušivcem – Gradišče (1.10 ure, lahka neoznačena steza), Kraljev hrib – Gradišče (čez Rigelj, 3 ure, zahtevna neoznačena steza), Kraljev hrib – Gradišče (preko Škorence, Kačjeka in Gamsovih strež, 4.40 ure, delno zahtevna neoznačena pot), Kranjski Rak – Gradišče (čez Seliški rob, 2.20 ure, lahka neoznačena steza, lahka označena pot) in Kraljev hrib – Gradišče (čez Sivnik in Rigelj, 4 ure, zahtevna neoznačena steza).

Poznavalsko, dokaj strokovno, napisan članek na spletni strani www.odmev.zrc-sazu.si med drugim govori tudi o razgledih med pohajkovanjem po Veliki planini: »Najlepši razgled na skalnate vršace je s poti na planino Konjščica. Od tam se pokažejo kopasti Krvavec, travnata Mokrica nad dolino Kamniške Bistrice in piramidasti Grintovec. Pogled na sklenjeno verigo vrhov se dlje časa ustavi na najlepšem med njimi, na vitki Skuti, ki ima za sosedo na zahodu sfingasto Štruco, na desni pa Rinke.

Vzhodno od njih se vzpenjata priostrena Turska gora in mogočna, plečata Brana, s te pa zdrsi pogled na Kamniško sedlo (Jermanova vrata), izza katerega pogleduje nazobčani vrh Mrzle gore. Nato zastre obzorje mogočni greben Planjave, ob njej pa se zarežejo v oči rogljičaste škrbine Škarij, dokler se ne poženemo s pogledom v lepi stožec Ojstrice, vzhodnega varuha gorske verige. Kakor mogočna kulisa z belino snegov v osojnih jezikih se razkriva človeku to mogočno gorsko obzorje na zahodu in severu. Na vzhodu pa se pogled še ustavi na dvoglavem Rogatcu in Lepenatki, proti jugu na Kranjski rebri ali Kašnem vrhu ter na Plešivcu nad Črnivcem«.

Kakor vidimo, na Veliko planino vodi več (razglednih) planinskih poti. Najlažje pa je, da se do planine vzpnemo z nihalko, žičnico, ki vozi vse dni v letu (v pogonu je od leta 1963), vožnja traja le dobrih 5 minut, hkrati pa sprejme največ 32 oseb. S tem je Velika planina postala največja slovenska planina dostopna iz doline v nekaj minutah.

Po tridesetminutnem nič kaj zahtevnem vzponu po planinskih poteh se nam odpre čudovit pogled na osnovni cilj – oboževano pastirsko naselje. Od tam so po Veliki planini razvejane številne pešpoti. Med drugimi tudi učna pot Po stopinjah pastirjev, na kateri ob učnih tablah izvemo marsikatero zanimivost o rastišču in živalih, kulturi, življenju pastirjev ter naravni danosti Velike planine.

Turistična skupnost Kamnik je na svoji uradni strani www.visitkamnik.com razložila: »Na Veliki planini je okoli 200 bajt, od katerih jih je 63 del pastirskega naselja. Teh 63 pašnih upravičencev, ki v večini prihajajo iz 13 različnih vasi pod Veliko planino in Krvavcem, ima v skupni lasti okoli 500 hektarov pašnikov in gozdov na Veliki planini. Skrbijo za okoli 380 glav živine, večinoma pa ima vsaka posamezna čreda svojega lastnega pastirja. Ti se v začetku junija odpravijo na Veliko planino, kjer z živino preživijo tri mesece. Ker pa je pastirjev iz leta v leto manj, ima nekaj kmetov živino na paši v ogradi, ostala pa se prosto pase po planini. Vodenje črede zaupajo izkušeni kravi vodnici, ki ima okoli vratu zvonec “tropinar”. Običajno so krave bolj točne od svojega gospodarja in ga mirno čakajo, da jih spusti v »štalo« (hlev).

Pastirsko naselje na Veliki planini posebej zaživi v mesecu juniju, ko koče zapolnijo pastirji, ki s svojo živino ostanejo na paši vse do meseca septembra. Z veseljem vas pastirji povabijo tudi na pokušino domačih mlečnih dobrot ali na pravo pastirsko malico – kislo mleko in žgance.

Ljubitelji kulinarike se večinoma lahko okrepčamo v gostilni Zeleni rob, njihovi hišni specialiteti sta domači sirovi štruklji in pečenica s kislim zeljem. Številne jedi (na žlico), ki so značilne za planinski svet, najdemo tudi v okrepčevalnici Skodla ali pa na bližnji Mali planini, kjer so svoj prostor pod soncem našle naslednje planinske postojanke: Domžalski dom, Jarški dom in Črnuški dom.

Sicer lahko na spletni strani www.velikaplanina.si beremo zgodbo o t.i. »trniču – velikoplaninskem siru, ki nosi ljubezensko zgodbo: »Trniči so vrsta trdih sirov značilne hruškaste oblike, ki jih pripravljajo na območju Velike, Male in Gojške planine v Kamniško-Savinjskih Alpah. Izdelani so iz skute, smetane in soli ter okrašeni s posebnimi ornamenti, ki jih vtisnejo z reliefno izrezljanimi lesenimi deščicami ali paličicam, t. i. pisavami. Trnič se uporablja v vsakodnevni prehrani, pogosto kot dodatek jedem.

Sir z imenom trnič velja za simbol ljubezni. Po izročilu so pastirji trniče jeseni, ob koncu paše, kot dokaz ljubezni in zvestobe podarjali svojim izbrankam, ženam in dekletom. Trniče so vedno izdelovali v paru. Pastirji so enega obdržali, drugega pa podarili izvoljenkam, ki so sir hranile tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je s tem pristala na pastirjevo dvorjenje«. 🙂

Sicer pa nam celovito turistično zgodbo ponuja Preskarjeva bajta, ki je spomenik, manjši muzej velikoplaninske pastirske kulture, ki ga lahko obiščemo vsak dan v času pašne sezone. V poletnih mesecih se pred muzejem zvrstijo številne delavnice in dogodki. Preskarjeva bajta je postavljena na sredi t.i. Velikega stana, s svojo značilno ovalno streho, do tal pokrito s šinklni (skodlami), brez oken in vrat in dimnika ter s kamnitimi lopniki, pa se že od zunaj vidno razlikuje od sosednjih modernejših koč.

Ko so Nemci med drugo svetovno vojno vse koče na planini požgali, se je pastir Preskarjev Andrej odločil, da na pogorišču zgradi pastirsko kočo na novo in to v enaki podobi, kot je bila prejšnja. Danes v koči najdemo ohranjeno odprto ognjišče, s slamo nastlano posteljo, police za kisanje mleka ter predmete, ki so jih pastirji izdelovali oz. ki so se uporabljali za predelavo mleka. V majhnem muzeju so na ogled tudi raznovrstni leseni izdelki za vsakdanjo rabo (žlice, noži, zajemalke različnih oblik, šprudle), pa tudi ogrinjala za zaščito pred dežjem (plašč iz ličja) itd.

»Ne pozabimo na arhitekturno posebnost Velike planine. Do druge svetovne vojne so na Veliki planini prevladovale ovalne ognjiščnice (bajte z odprtim ognjiščem). Prav taka je tudi Preskarjeva bajta. Šotorasta streha leži na dolgih lesenih tramovih (vopn’kih), ki s spodnjim delom počivajo na kamnitih skalah (bab’cah). Bajta nima dimnika, dim se kadi ven skozi špranje med šinkelni. Pastirjeva izba se nahaja v središču, okoli nje je prostor za živino. Svetloba v bajto proseva skozi majhno lino v strehi. Preskarjeva bajta ponazarja življenje pred 200 leti in sodelovanje pastirjev z naravo«, nas poznavalsko poduči Rekreacijsko društvo Rigelj Velika Planina.

Je pa bila »žrtev nacističnega divjanja, gorenjskih domobrancev, požiganja v zimi 1944/45« med drugo svetovno vojno tudi kapela Marije Snežne, ki je bila v kombinaciji kamen in les v smeri vzhod-zahod postavljena leta 1938 na Veliki planini po načrtih slavnega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Dandanes je kapela Marija Snežna nemalokrat dnevno postajališče za utrujene hribolazce ali izletnike, ob verskih praznikih pa se tja v velikem številu odpravijo romarji (baje se več tisoč obiskovalcev vsako leto udeleži polnočnice na božični večer).

Kapela Marija Snežna, prekrasne oblike, ki stoji na hribčku nad planšarskim naseljem, je bila ponovno postavljena šele leta 1988 (sedmega avgusta 1988 je slovesno okrašeno kapelo blagoslovil slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar). Na spletu smo zasledili naslednjo opazko: »Praznična Velika planina je dočakala veliki dan v prešernem veselju«.

Načrte za kapelo Marija Snežna je narisal inž. arh. Emil Fijavž po predlogi velikega ljubitelja Velike planine arhitekta Vlasta Kopača, ki je nasploh zaslužen, da je Velika planina skozi stoletje ohranila svoj neizpodbiten čar. Ob načrtovanju žičnice je Vlasto Kopač namreč izdelal urbanistični program Velike planine in v skladu z značilno velikoplaninsko pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planinskih počitniških koč, ki se jih v veliki meri držijo še danes.

Velika planina vsekakor velja za svojevrstno kraljico med planinami, čudovita je v prav vseh letnih časih. V jesenskih mesecih nas macesni pozdravljajo s svojimi zlatimi odtenki, in je sprehod po planini, ko v dolini prevladuje megla, raj za vsakega ljubitelja miru in neokrnjene narave. Ko se planina odene s snežno odejo, pridejo na vrsto ljubitelji smučanja, sankanja, krpljanja in teka na smučeh. Mimogrede, ker na Veliki planini ni umetnega zasneževanja, je pričetek zimske sezone odvisen od naravnega snega. Vsekakor pa velja zasnežena Velika planina za pravo zimsko pravljico. 🙂

A ko sneg počasni skopni in zasijejo prvi toplejši sončni žarki (ponavadi aprila ter v začetku maja), se Velika planina bohoti s prostranimi pašniki, ki jih barva vijolični žafran. Takrat Veliko planino, popolnoma upravičeno in razumljivo, »trumoma napadejo enodnevni izletniki«, amaterski in profesionalni fotografi pa nemalokrat na kolenih iščejo najboljše položaje, da najdejo prekrasen fotografski motiv. Ne pozabite, pomladna kulisa Velike planine je dih jemajoča, predlagamo, da obisk Velike planine načrtujete prav takrat, ko so travniki prekriti s cvetočo vijolično odejo žafranov (nas pa že nežno božajo nežni sončni žarki).

Planina je bogata z alpskih cvetjem (ob belem in vijoličnem žafranu izstopata tudi alpski zvonček in spomladanske resa) tudi v poznih pomladnih in zgodnjih poletnih mesecih, zato je za ljubitelje alpskega cvetja obisk Velike planine primeren vse od pomladi do jeseni oziroma zime. Ker pa je (Velika) planina občutljivo gorsko okolje, ki bi ga lahko imenovali tudi alpski vrt, ne smemo trgati alpskega cvetja, hodimo le po urejenih peš poteh in ne motimo živine na paši. S svojim ravnanjem pomagamo ohraniti lepoto, pristnost in neokrnjenost planine tudi naslednjim generacijam.

Glavna razvojna usmeritev Velike planine postaja »trajnostna oblika planinske paše« z dopolnilno dejavnostjo turizma. »Prihod poletne sezone na Veliko planino, oznanja tudi začetek pašne sezone, ki traja od junija do septembra. Mehke zelene trate velikoplaninskih pašnikov, ozelenijo v začetku maja. Pašništvo je tako poleti ena izmed glavnih gospodarskih dejavnosti.

Pastirji se na vsakoletni prihod živine na poletno pašo, pripravijo s tradicionalno tlako (skupno delo), ki poteka konec maja. Med tlako pastirji popravijo poti in ograje, čistijo planino in lokve, gnojijo pašnike, pobirajo kamne in vzdržujejo korita za napajanje živine. Tlaka je obvezna za vse pastirje, dogovorjeno pa je, da vsak pastir opravi toliko dni tlake, kolikor glav živine pase na planini,« lahko preberemo na spletni strani www.situm.si.

Na http://odmev.zrc-sazu.si/planina/Pastir.htm v zelo zanimivem in poglobljenem članku avtorja Antona Cevca o Veliki planini lahko dodatno beremo: »Duhovni svet pastirja je združeval iskreno vernost z elementi vraževernosti; in njegovo razpoloženje je bilo pogosto razposajeno veselo, dasi je bil mnogokrat zelo osamljen. Ko poskušamo pastirja preteklosti primerjati z današnjim, spoznamo, da ga nekdanjih nevarnosti ni več strah, a da sta si oba še vedno blizu: v trdovratni navezanosti nase, v osebni poštenosti in v stalni pripravljenosti pomagati drug drugemu v sili, v zakoreninjeni zvestobi planini in dojemljivosti za lepoto gorske okolice«.

Naša sedanja naloga je predvsem ta, da Veliko planino ohranimo prihodnjim rodovom vsaj v takšni obliki, kot jo poznamo danes. To še morajo posebno upoštevati tisti, ki pridejo na Veliko planino za več dni. Del Velike planine »krasijo tudi turistične« koče, ki so po svoji zunanjosti podobne pastirskim kočam, njihova notranjost pa je veliko bolj udobna (v nekaterih so na voljo tudi kamini, savne in t.i. vroče kadi). Kočo lahko najamete za večdnevni oddih in preživite čudovite počitnice na 1600 metrih nadmorske višine.

Kaj povedati proti koncu turistične zgodbe o čudoviti Veliki planini, kjer so se pred stoletji, predvsem v poznem srednjem veku, pasli predvsem konji in koncem 19. stoletja skupaj krave, voli, konji, ovce, koze in prašiči? Razmerje med posameznimi vrstami živine se je z leti večkrat spreminjalo.

Mogoče tudi zato, da ne bo izgledalo, da smo mi, v našem uredništvu spletnega turističnega portala, nekoliko preveč reklamni, objavljamo nekaj izbranih besed iz portala www.kam.si: »Pastirska kultura, ki že stoletja živi na Veliki planini je tako nekaj posebnega, da obiskovalca takoj potegne vase in ga prepriča. Zgodovinski viri prvič omenjajo Veliko planino z imenom gross ross albenn v začetku 16. stoletja, in sicer v zvezi s spori med kamniškimi meščani in Andrejem Lambergom s Črnela, ki je branil pravice kmetov do paše na planini.

Danes Veliko planino upravlja pašna skupnost, kar pomeni, da je planina skupna (srenjska) last z individualnim načinom gospodarjenja. Pastir na Veliki planini skrbi za svojo živino in opravlja tudi druga pastirska opravila: molze živino, mede maslo, izdeluje kisel (mohant), ali sladek laški sir. Živi v svoji koči, obdani z leseno ograjo (lahko tudi kamnito). V dolgih letih in stoletjih se je na Veliki planini razvila posebna pastirska kultura, ki s svojimi posebnostmi in izrazi predstavlja pravi etnološki zaklad, ki ga pošast z imenom globalizacija v nobenem primeru ne sme uničiti«.

Zaključne kratke besede: »Velika planina vabi med pašnike, kravje zvonce in pastirske bajte. Velika planina je lepa v vseh letnih časih, mogoče je najlepša, ko cvetijo žafrani?! Poleti Velika planina osvežuje, vsekakor pa zelo romantična tudi pozimi. Vsakič, ko obiščemo ta gorski svet, se naužijemo lepote in napolnimo s posebno, blaženo energijo. Velika planina nam prav vsakič jemlje sapo, pastirske koče so dobesedno idilične. Slovencem, predvsem pa tujcem, polagamo na srce: Velika planina je zagotovo ena izmed največjih in najlepših turističnih znamenitosti celotne Slovenije. 🙂

Ps. Fotografije: Slovenia.Info (fotografi Aleš Fevžer, Iztok Medja, Dražen Štader, Mankica Kranjec, Ana Pogačar, Mitja Kobal) in Velikaplanina.si (fotograf Matjaž Petek).