Compare Listings

Intervju, pa še prekrasna fotogalerija!

»Zaljubljena v gore«

Vanya Sever je »dobesedno zatreskana« v slovenske gore. V (predvsem gorenjske) gorske višave, iz štajerskega Maribora, hiti, ko je le mogoče. In tam dela neverjetno lepe, izvrstne fotografije. V bistvu bi lahko brez zadržkov rekli, da je Vanya Sever zagotovo »nezaustavljiva, prostovoljna promotorka slovenskih gora«. Tudi zato smo z njo naredili daljši intervju, pa – seveda – dodali čudovito in veliko »fotografsko gorsko razstavo«. Mimogrede opozarjamo v samem uvodu; če iščete odlične ideje za prekrasne planinske izlete, potem je tale intervju dobesedno idealen za vas.

»Zaljubljena v gore«

Med drugim nam je je Vanya Sever v intervjuju zaupala: »Čeprav se s fotografijo ukvarjam zgolj na ljubiteljski ravni, sem prav s fotografijami postala zelo prepoznavna v planinski skupnosti širom Slovenije. Dogaja se, da skorajda ni planinske ture, ko me ljudje iz različnih koncev Slovenije, pa tudi Hrvaške, ne bi ustavljali na planinskih poteh in odkrito hvalili mojih objavljenih fotografij, ki jih pridno objavljam na socialnih omrežjih«. Poglejmo podrobneje.

1. Vanya Sever, že iz intervjuja na spletni strani www.zapisizgora.si vidimo, da si zaprisežena planinka? Od kod in zakaj ta ljubezen do gora, planin?

Ljubezen do planin gojim že od zgodnje mladosti, pa čeprav izviram s Panonske nižine, majhne kmetije, ki leži med prleškimi griči, kjer nam je bil kmečki način življenja osnovno gonilo, ljubezen do zemlje, narave, cvetja, živali pa položena v zibelko.

Teta, mamina sestra, poročena na Gorenjsko, je bila zaposlena v koči pri izviru Soče v Trenti in je tista ključna oseba, ki mi je s svojimi pripovedovanji o gorskih lepotah, vzbudila goreče zanimanje za gorski svet. Gorništvo je kmalu postalo del moje že tako zelo pustolovske narave, saj je v meni, takrat še deklici, zanetilo to – sedaj že dobesedno zakoreninjeno – pripadnost in ljubezen do čudovitega gorskega sveta.

2. Vanya, kateri so tvoji najbolj priljubljeni planinski cilji v Sloveniji? In še dodatek. Če bi te turist, ne kaj zelo vešč gornik, torej »nekakšen amaterski hribolazec«, vprašal katere vrhove osvajati v Sloveniji, kaj bi mu dejala?

Že od nekdaj najraje zahajam v Julijce, tam sem tudi preplezala svoj prvi dvatisočak, Bavški Grintavec, čez sedlo Kanja. Zelo priljubljeni so mi tudi zahodni Julijci, ki pa ležijo večinoma v Italiji, le deli »skupine Kanin« segajo v našo Slovenijo. A jih kljub veliki oddaljenosti iz našega štajerskega konca obiskujem zelo pogosto, največkrat sem tam stala na vrhu Strme peči – Monte Cimmone (2.379 metrov nadmorske višine), ki bi jo lahko poimenovali kar gora kozorogov.

Nikjer drugje v Julijcih še nisem videla toliko lepega kot ravno na tej gori, pa sem v bistvu prehodila zares ogromno lokacij Zlatorogovega kraljestva. Veliko zahajam tudi na severni del Primorske, zelo se navdušujem nad Krnskim Pogorjem, Tolminsko-Bohinjskim gorovjem, pravzaprav me najdete v vseh predelih Alp v Sloveniji.

Se pa po večini v zadnjem času nagibam k temu, da izbiram bolj samotne in manj obiskane vrhove, kjer mi tu in tam uspe celo spiti jutranjo kavo v gorskem raju le v družbi kraljev vertikal, daleč od sedanjega ponorelega sveta. V gorah imam rada mir in prvobitnost narave, ki me v vseh letnih časih dobesedno osupne z svojimi čari. Res pa je, da spokojnosti, zaradi množične obiskanosti gora, najdemo vse manj.

Med mojimi izpostavljenimi priljubljenimi gorskimi cilji so zagotovo vrhovi nad Trento: Bavski Grintavec, Kanjavčeve police, zahodni del Julijcev, Strma peč, Viš, vrhovi Krnskega Pogorja, Krn, Bohinjsko-Tolminske gore tudi Bovški Gamsovec.

Če bi me ne kaj preveč vešč gornik povprašal po ciljih, bi mu vsekakor svetovala, da naj za začetek izbira med nižjimi vrhovi, planinskimi tereni primernimi za pridobivanje izkušenj, ki so nujno potrebne za varno hojo in gibanje v gorskem svetu. Med lažje dostopne lahko štejemo na primer Kriško goro, Roblek, Ratitovec, Blegoš, Lubnik, Slemenovo Špico, Dobrčo, Golico, Uršljo goro, Veliko planino, Pohorje itd.

Zelo pomembno je, da se pri izbiri planinske ture zavedamo naše psihofizične pripravljenosti, prav tako pa je izjemno pomembno pridobivanje zadostnih informacij o izbranem cilju, o vremenski napovedi, prenočiščih, kočah na poti itd.

Opažam velik porast poškodovanih in zaplezanih hribolazcev (neredko so med njimi tujci). Ker se tu in tam zgodijo tudi smrtne nesreče, se med reševalci upravičeno poraja vprašanje ali vsa tovrstna opozorila, informacije in pozivanja k previdnosti sploh kaj pomagajo?! Sama vam, ob lovljenju zahtevnejših, predvsem zimskih, gorskih ciljev, svetujem najem vodnika ali pa pred tem vsaj obisk kakšnega tečaja.

V Slovenji je velika izbira organizacij in društev, ki nudijo širok nabor raznih vodenj, zimske tečaje varne hoje v hribih, tudi sama sem članica in hkrati tudi ambasadorka Alpskega društva Stratus, kjer najdete raznolik sklop inštruktorjev in vodnikov. Prosim, kliknite na povezavo www.drustvo-stratus.si, kjer boste našli pester izbor njihovih aktivnosti in vse ostale morebitne potrebne informacije.

3. Vanya, katere so po tvojem najbolj atraktivne gore, planine, vršaci v Sloveniji? Od kod so najlepši razgledi? Katere gore so zares dokaj lahke za osvajanje, za katere pa se moraš že nekoliko bolj potruditi?

Naša najbolj atraktivna, ikonična, najvišja in seveda najbolj obiskana gora s spektakularnim razgledom je zagotovo Triglav. Mnogim Slovencem pravzaprav besedna zveza »osvojiti goro« pomeni »splezati na Triglav«. Tudi tujci po večini pravijo, da je Triglav vrh, na katerega se mora vsaj enkrat v življenju povzpeti vsak, ki nosi Slovenijo v srcu.

S slednjim »srčnim in domoljubnim razmišljanjem« sicer ni nič narobe, se pa je treba preudarno zavedati, da se vzpon na Triglav, kakor mislijo predvsem številni tujci, nikakor ne more šteti za t.i. lažjo pohodno destinacijo. Na vzpon na Triglav se je potrebno dobro pripraviti, tistim brez resnih gorskih izkušenj pa svetujem, da si – po pameti – najamejo izkušenega gorskega vodnika.

Po atraktivnosti najlepših razgledov ter težjih pristopih sledijo vsa ostala zveneča imena vrhov iz visokogorja: Škrlatica, Prisojnik, Špik, Razor, Jalovec, Mangart, Krn, v Karavankah je zelo obiskan najvišji vrh Stol, v Kamniško-Savinjskih Alpah pa so to Grintavec, Ojstrica, Mrzla Gora, Brana.

Iz naštetih omenjenih vrhov so razgledi res izjemni. Pa ne le razgledi, tudi sončni vzhodi in zahodi na teh vrhovih nemalokrat veselo zaokrožijo in navdušujejo po javnih spletnih omrežjih. Vsekakor pa znova ne pozabimo, da je za te vrhove in tovrstne razglede potrebna določena stopnja izkušenosti, saj gre za (dokaj težke) visokogorske pristope.

Po atraktivnosti in priljubljenosti ter z lažjimi pristopi sledi Dolina Triglavskih jezer, ki očara – najprej seveda – s svojimi očarljivimi jezeri, pa tudi okoliškimi planinami, posutimi s pisanim gorskim cvetjem, kjer se v poletnem času brezskrbno pase živina. V tem gorskem predelu med najbolj avtentično ohranjeno pastirsko naselje spada planina Laz, kjer imajo tudi sirarno in si obiskovalci občasno lahko ogledajo izdelavo sira, ga pokusijo in – seveda – tudi kupijo.

Sledijo Krnska jezera, pašna planina v Posočju, kjer se v poletnem času povsod pase živina, v tem delu je zelo znana po svojem pregrešno dobrem siru »tolmincu«. Omeniti je treba tudi slikovito planino Zaprikraj, ki se nahaja visoko nad Drežnico pod mogočnim ostenjem Krna.

Vsekakor je izjemno atraktivna tudi slavna Logarska dolina, ena najlepših v Evropi. Logarsko dolino objemajo vrhovi, mogočni dvatisočaki, ki v svoja nedrja vabijo predvsem bolj izkušene gornike, saj so bližnji vrhovi znani po dokaj zahtevnih pristopih. V Krajinskem parku Logarske doline je posebej priljubljena točka Robanov kot, pa tudi Slap Rinka, kjer se ob poti pod stenami Planjave nahaja zelo priljubljena planšarija Logarski kot, ki ponuja okusne tradicionalne jedi, izdelke iz Solčavskega ter preproste planinske sobe. Planinska idila je tukaj – lahko bi rekli – »nepopisno lepa«.

Naj omenim še nekaj tematsko obarvanih planin, vrhov, ki so dostopni vsakomur in ki z svojo podobo v času pomladi polnijo priljubljena omrežja s čudovitimi fotografijami cvetja. To so v belo odeta Golica, kjer v mesecu maju zacveti na stotine dišečih narcis, Velika Planina z vijoličnimi preprogami žafranov, na Koroškem pa najdemo rumeno kraljestvo avrikljev, ki jih lahko občudujemo predvsem v skalovju na t.i. Avrikljevi poti na Pogorevcu nad Žerjavom. Na Celjskem koncu pa zgodaj spomladi na Srebotniku, v njegovih gozdovih, najdemo vijolično obarvana pobočja z resjem.

4. Vanya, ti si v planinski slovenski skupnosti prepoznana predvsem po prekrasnih fotografijah. Nam lahko zaupaš kaj več o tem? Kakšne so tvoje skrivnosti, tvoji nasveti glede fotografiranja v gorah? Katere gorske lokacije so po tvojem mnenju najbolj fotogenične?

Drži. Že v osnovi sem po naravi velik vizualist, kar se posledično odraža v tudi v mojih fotografijah. Čeprav se z fotografijo ukvarjam zgolj na ljubiteljski ravni, sem ravno z gorskimi fotografijami postala zelo prepoznavna v planinski skupnosti širom Slovenije. Dogaja se, da skorajda ni ture, ko me ljudje iz različnih koncev Slovenije, pa tudi Hrvaške, ne bi ustavljali na planinskih poteh in odkrito pohvalili mojih objavljenih fotografij, ki jih opazijo predvsem na mojih kanalih socialnih omrežij.

V moje fotografije je pravzaprav vloženega res ogromno truda, na leto prehojenih na stotine različnih poti, preplezanih ogromno vrhov, izletov v raznoraznih – tudi težkih in slabih – razmerah, navsezadnje je za mano tudi ogromno prevoženih kilometrov. To ni niti tako čudno, če upoštevamo, da sem res večji del prostega časa v hribih, pa tudi Štajerska Alpam ni »čisto blizu«. Res pa je, da to delam z neizmernim veseljem, saj me že od otroštva prežema neizmerna in brezpogojna ljubezen do gorskega sveta.

Namen objavljenih fotografij v planinski skupnosti (če jo tako imenujem) in gorskih skupinah se nanaša predvsem na moje »namige«, kam se odpraviti in seveda kaj vse opaziti na danih planinskih poteh. Dodaten izziv je, da hkrati vzporedno delujem še kot ambasadorka Alpskega društva Stratus ter ambasadorka spletne strani Zapisi z gora.

Moje izbire planinskih tur so večinoma usmerjene v fotografiranje okolice zadane poti, opazovanje narave, še posebej sem vesela, če v objektiv ujamem živali (ki se praviloma zelo nerade nastavljajo fotografskim objektivom), izjemno rada fotografiram tudi spreminjajoče prizore igrivih letnih časov. Moram poudariti, da sem nemalokrat iskreno navdušena nad prizori, ki izžarevajo svojo neminljivo lepoto.

Veliko pohodniških tur izberem tudi takšnih, kjer se srečujem s pašnimi planinami, saj se izredno navdušujem nad cvetlično floro. Rojena sem na deželi in morebiti sem prav zaradi tega dejstva še posebej povezana z naravo. Dejstvo je, da na mojih poteh mnogokrat opazim in zaznam marsikaj, kar mimoidoči gorniki velikokrat popolnoma spregledajo.

Iz gora se vedno vračam s prepolno spominsko kartico, saj poizkušam zabeležiti vsa dogajanja v fotografije, ki jih kasneje sestavljam v nekakšne »skladne fotografske zgodbe«, s katerimi potem motiviram in navdušujem (predvsem) ljubitelje gorskega sveta. Zelo aktivno objavljam na svojem facebook profilu, pa v raznih gorskih skupinah, npr. Gorske Avanture, Hribovc, Ideje kam v hribe in Zapisi z gora.

Moja hoja v hrib zmeraj temelji v uživanju vsakega detajla na izbrani poti. Tudi če gre za težji pristop na goro ali zimsko turo so drvenje, časovni dosežki, lovorike osvojenih ciljev oziroma vrhov zame v gorah brezpredmetni. Čas ni nikoli moj resnični gospodar v hribih, no, morda le takrat, ko je treba biti zaradi poletnih neviht na varnem v planinski koči ali v sami dolini.

Kot odgovor na vprašanje, kakšen je moj nasvet ali skrivnost glede fotografiranja v gorah, pa odgovarjam tako: dober smisel za kompozicijo, smisel za opazovanje, poznavanje vremenskih pogojev, nasploh razmer v gorah, potrpljenje, navsezadnje tudi določena telesna pripravljenost, na koncu pa seveda še kanček sreče, to so nekako glavni atributi motivov mojih planinskih fotografij.

Osebno menim, da je ključnega pomena za odlično fotografijo v gorah tudi dobra fotografska oprema, katere pa jaz, na žalost, zaradi mojih zdravstvenih težav s hrbtenico, nikakor ne smem in ne zmorem nositi. Tudi zato so moje fotografije zaenkrat posnete zgolj z opremo, ki zadovoljuje solidno ljubiteljsko raven.

Sem pa načeloma na moje gorske fotografije zelo ponosna. Najbolj seveda na tiste, za katere se je treba dolge ure vzpenjati, da se sploh doseže planinski cilj. Treba se je namreč zavedati, da se včasih vzpenjamo v zelo težkih vremenskih razmerah, da tudi ostali pogoji, npr. svetloba za fotografiranje, mnogokrat sploh niso idealni.

Je pa res, da se tudi v slabih pogojih zelo potrudim in poskušam narediti dober, čim boljši, izdelek. Na srečo me marsikdaj pozitivno presenetijo nepričakovani (fotografski) prizori, takrat fotografiranje steče kot po loju. Ni popolnoma iz trte zvito, da me velikokrat spremlja sreča (mogoče tudi zaradi tega, ker jo nenehoma izzivam?! :-)), pogostoma se namreč znajdem na pravem mestu ob pravem času.

Kar se tiče samih fotografskih lokacij v gorskem svetu, pa se mi zdi, da so prav vse lokacije – vsaj po svoje – fotogenične. Je pa po drugi strani res, da fotografi obožujejo nekaj »osnovnih slovenskih gorskih foto lokacij«: iz Bovškega Gamsovca, Bivaka II na Jezerih, Slemenove špice, Mangartskega sedla itd.

5. Zadnje čase so bili nekateri spletni vplivneži zelo kritizirani, ker zaradi iskanja najboljše fotografije ali izdelave videa dobesedno izzivajo nevarnost. Kako ti gledaš na te stvari?

S porastom družbenih omrežij ter objavljanjem različnih privlačnih destinacij je, žal, večina teh gorskih lokacij postala zelo oblegana. Nekatere lokacije, vrhovi so »postali življenjsko nujni« na seznamu takšnih ali drugačnih spletnih vplivnežev, ki so za čim bolj atraktivno fotografijo ali drzen video pripravljeni storiti, in žal tudi tvegati, vse.

Sama menim, da nekateri močno pretiravajo, prav izzivajo srečo oziroma nesrečo. Prvenstveno bi se morali vsi, ki gredo v gore, zavedati, da sta osebna varnost in pravilen odnos do narave, najbolj pomembna. Število všečkov na različnih spletnih platformah v tej zgodbi bi moralo biti povsem nepomembno, zato so torej kritike na račun nekaterih vplivnežev, influencarjev popolnoma upravičene.

6. Mnogokrat v medijih zasledimo, da je zadnja leta v gorah neredko gneča. Kaj ti, kot »izkušena hribolazka«, meniš o tem? Kakšna je kultura med hribolazci, dobra ali slaba? Tebe osebno kaj moti? Ali pa bi mogoče raje kaj pohvalila?

Zdi se, da s samim porastom družbenih omrežij narašča tudi število obiskovalcev v gorah. Triglav je eden izmed tistih vrhunskih vršacev, ki je v poletnem času najbolj masovno oblegan. Nekatere gorske koče v poletni sezoni pravzaprav pokajo po šivih, velikokrat se poraja vprašanje kje sploh prespati.

Ko gremo poleti na večdnevni izlet, se nemalokrat zgodi, da je potrebno plan ture spremeniti ali celo odpovedati, ker preprosto ni možno nikjer prespati niti s predhodno rezervacijo!?! Menim, da bi vseeno moralo biti bolje poskrbljeno za tiste neumorne planince, ki v gore zahajajo ne le v poletni sezoni, marveč preko celega leta.

Sama sem v zadnjih letih res ogromno v hribih, doživim in vidim zares marsikaj, tu in tam tudi kakšne zelo neprijetne prizore. Sem pa vseeno načeloma zelo zadovoljna z odnosom ljudi v gorah, pozitivnih in kulturnih hribolazcev je, vsaj meni se zdi tako, zelo velika večina.

7. Vanya, si zadovoljna s ponudbo v slovenskih kočah? Imaš kakšno kritiko, pa tudi pohvalo za upravljalce planinskih koč? Portal SiOL ima že nekaj let »tekmovanje, izbor« za naj planinsko kočo, se ponavadi strinjaš z njihovo izbiro?

S porastom cen so narasle tudi cene ponudbe v planinskih kočah. To je po svoje sicer razumljivo zaradi dviga vseh cen na trgu, vendar bi pa vseeno dodala,da smo v primerjavi z oskrbo planinskih koč v tujini nekako obstali v preteklosti in to na vseh nivojih storitev, npr. tudi delovne sile v planinskih kočah nemalokrat primanjkuje. Načeloma se obstoječi oskrbniki koč po večini povsod trudijo, zelo pohvalno trenutno deluje ekipa mladih ljudi v Pogačnikovem domu na Kriških podih, soliden je Dom na Komni, enako velja za Orožnovo kočo z legendarnim oskrbnikom Francijem.

8. Vanya, ne bi ti rad vzel preveč časa. Prosim, za tvojo zaključno besedo. Izpostavi to, kar se ti zdi pomembno, pa do sedaj sploh še nismo rekli besede.

Nahajamo se v mimobežnem digitalnem času, ko je množična poplava raznoraznih objav z gora na dnevnem redu socialnih omrežij, nasploh interneta. Verjamem, da te objave, predvsem kar se tiče motivacije do planinarjenja, zelo pozitivno vplivajo na ljudi. Po drugi strani pa lahko marsikateri idilični prikazi planinskih tur, ob dodatni neustrezni presoji bralca, brezbrižnega vikend pohodnika, popolnoma zameglijo pravilno odločitev pri izbiri planinskega cilja.

Je že res, da velja, če ne greš, ne veš. Če ne raziskuješ, ne spoznaš. Če ne pokusiš, ne okusiš. A vseeno naj bo vaš izbran gorski cilj vedno v skladu z vašimi zmožnostmi, kajti le tako boste z gora odnesli nasmeh na obrazu, pozitivne občutke in lep spomin na varno opravljeno pot. Vsem tistim, ki pa morda še sploh niste obiskali Slovenije ali izkusili pohodniških čarov slovenskih gora, polagam na srce, da vas najlepše potovanje pravzaprav še čaka. Ponekod je namreč potrebno lepoto iskati, v Sloveniji, v gorah, pa lepota poišče vas. Srečno na vseh vaših poteh vam želi Vanya Sever.

Za konec lahko rečem samo: Iskrena hvala, Vanya. Super odgovori, super fotografije.

Ps. Pripravil, zapisal: Peter Gavez, fotografije: Vanya Sever.

Sorodni članki

Muta si zasluži naš obisk

Domačini v Muti se najverjetneje premalo zavedamo, kakšne lepote nas obdajajo. Najverjetneje se tega zavemo šele, ko se odselimo s teh čudovitih krajev in se tja kasneje še kako radi vračamo. Koroška je za mnoge Slovence regija tam nekje na severu, katero - žal - mnogi še niso niti obiskali. Kaj šele, da bi zašli v občino Muta ter se povzpeli na številne razgledne hribe nad njo.

Nadaljujte z branjem

Arboretum Volčji Potok

Arboretum Volčji Potok je prekrasen botanični vrt, ki se nahaja v centralni Sloveniji, med mestoma Kamnik in Domžale. Arboretum Volčji Potok obsega vsaj velikih 85 hektarjev, ustanovljen je bil leta 1923 in je predvsem širom Evrope znan po svoji raznovrstni zbirki rastlin, dreves in cvetja iz celega sveta. Od dreves do avtohtonih rastlin, vsakdo lahko najde nekaj, kar ga navdušuje. Sprehod skozi Arboretum Volčji Potok ponuja priložnost za sprostitev in povezavo z naravo. Obiskovalci lahko uživajo v miru in tišini ter se izgubijo v zelenih nasaditvah, cvetličnih gredah in ob obrežjih ribnikov. Se vam zdi, da vam bo v parku dolgčas? Niti slučajno, Arboretum Volčji Potok ponuja namreč zelo pisano paleto dogodkov, izredno zanimive vsebine.

Nadaljujte z branjem

Čipka iz agave

Benediktinski samostan v mestu Hvar na istoimenskem dalmatinskem otoku je kulturni in zgodovinski spomenik. Samostan, v katerem danes živi le okrog ducat nun, je svetovno znan po edinstveni čipki, ki je narejena iz nežnih nitk rastline agave. Tradicija izdelovanja hvarske čipke iz agave, ki je zelo cenjena predvsem zaradi svojih kompleksnih vzorcev in detajlov iz tisoče tankih niti, sega slabih 150 let nazaj. »Tehnologija izdelovanja takšne vrste čipke« je bila v mestece Hvar baje prinesena iz španskega otoka Tenerife (del Kanarskih otokov).

Nadaljujte z branjem