Slaven Škrobot – avanturist na invalidskem vozičku

Slaven Škrobot ima postavljeno lepo in zanimivo spletno stran (ki pa ne zmore slediti njegovim številnim podvigom :-)), glej https://slavenskrobot.com/. Tam Slaven, še zmeraj zaljubljen v ročno kolesarjenje, o začetku svojih potovanj, zapiše: »Rekel sem si, da tako življenje nima smisla, da se ne bom predal, zaprl in obupal. Odločil sem se, da bom užival v življenju in iz tega, kar se mi je »ponujalo«, potegnil največ. Najprej sem se našel v glasbi, nečem, kar mi je dalo notranji mir in temu rečemo »mentalna svoboda«. Ko sem preživljal noči, sam, ob glasbi, sem se odločil, da nekam odpotujem.

Prej je bilo narejenih le nekaj krajših izletov, nekaj neumnih idej, ampak res nič več. In tako sva nekega dne prišla na idejo, da greva za novo leto v Sarajevo. To je bilo moje prvo potovanje in nisem vedel, kaj naj pričakujem in kako se bo odzvalo moje telo. In tam se je vse nekako začelo, sledila je pot v Madrid, prva vožnja z letalom ter nov izziv. Potem sem prepotoval pol Evrope in vsakič se mi je zdelo, da nisem šel dovolj daleč od doma, da moram dlje, doseči nekaj višjega, bolj ekstremnega, bolj eksotičnega in bolj norega«!

Slaven Škrobot ima na facebooku trenutno 45 tisoč sledilcev, na instagramu skorajda 18 tisoč. Že te visoke številke govorijo, da Slaven marsikomu kaže pot, ga navdihuje in da vendarle obstaja tudi »svet boljših priložnosti«. Tudi zato smo mi Slavenu, popotniškem junaku na invalidskem vozičku, zastavili nekaj popotniških vprašanj. Pred nami je navdihujoča življenjska zgodba Slavena Škrobota, ki se po tudi po izredno hudi nesreči ni ustavil. Poglejmo (prosim, bodite pozorni tudi na prekrasne fotografije, fotogalerijo :-)).

Slaven Škrobot, se lahko, prosim, sami predstavite v nekaj stavkih?
Moje ime je Slaven Škrobot, star sem 38 let in živim v Zagrebu. Pri triindvajsetih letih sem imel hudo nesrečo, skočil sem z glavo v morje, v letu padel na prijatelja, si zlomil vrat in bil trajno negibljiv vse od prsi navzdol. Kljub temu, da se mi je življenje v sekundi popolnoma spremenilo, sem se odločil, da to vidim kot izziv, začel sem živeti »na polno«, tudi potovati.

O svojih potovanjih in težavah, s katerimi se srečujem, pišem na svoji spletni strani in skušam ljudi poučiti o življenju invalida ter ljudem v podobni situaciji pokazati, da dobro in kvalitetno življenje, tudi po tako hudi poškodbi, lahko obstaja. Poleg tega imam rad glasbo, hodim na koncerte in festivale ter (ročno) kolesarim.

Slaven, kako se pripravite na potovanje glede na vaše potrebe in omejitve kot tetraplegik? Vam ljudje pomagajo?
Ljudje ne razumejo, da sem popolnoma odvisen od nekoga drugega in nikakor ne morem potovati sam. V rokah in prstih nimam skorajda nobene funkcije, zato večine osnovnih človeških potreb, kot je npr. uriniranje, ne morem opraviti sam. S tem v mislih mora vedno nekdo iti z mano na potovanje.

Ker bi moral nekdo popolnoma skrbeti zame, je prva stvar, ki jo moram »najti« po izbiri destinacije, oseba, ki je pripravljena iti z mano in skrbeti zame na poti. Brez pomoči ni mojega potovanja! Destinacijo seveda večinoma izbiram sam, po neki listi prioritet, tudi vse priprave, načrtovanje in raziskovanje opravim povsem sam.

Pred časom bi vse vnaprej organiziral in to do najmanjše podrobnosti. Tako bi že uvodoma, pred začetkom potovanja, izločil večino morebitnih težav, s katerimi se lahko sreča invalidna oseba v vozičku na takem potovanju. Priznam, takrat sem potoval še »klasično«, kot povprečen turist, le za slaba dva tedna. Moje dojemanje potovanj se je popolnoma spremenilo, ko sem kolesaril od Savudrije do Turčije in pol leta potoval z avtodomom. Od takrat se trudim hoditi na večmesečna potovanja, poskušam biti čim bolj spontan in popotniško avanturo načrtovati sproti.

Slaven, kako izbirate destinacije glede na dostopnost in prilagodljivost invalidom? Vaša izbira destinacij je sicer fascinantna, res ste »svetovni popotnik«. Videti je, da imate zares veliko poguma.
Iskreno povedano, nikoli se ne obremenjujem s primernostjo destinacije in temu ne krojim svojih potovanj. Destinacije izbiram po svojih željah, po možnosti čim težje, tem bolje. Preprosto gledam na to kot na svojevrsten izziv, potem pa je na meni, da se poskusim dobro pripraviti, raziskati in najti ljudi, ki mi bodo pomagali uresničiti in uresničiti moje želje.

Slaven, kako se spopadate s potovalnimi izzivi, kot so prevoz, namestitev in javni prostori? Katere podatke o dostopnosti destinacije iščete pred potovanjem?
Glede na to, na kakšne destinacije potujem, podatkov o prilagodljivosti za invalide žal skorajda ni na voljo. Tu se pokaže horoskopski oven v meni ter moja neomajna vztrajnost in trdoživa trma, saj besede “ne” ne sprejemam kot zadovoljiv odgovor. Na takšnih destinacijah se človek v mojem položaju srečuje s številnimi ovirami in težavami, kot največjo bi zagotovo omenil samo namestitev.

Prenočišča na spletnih platformah, kot je npr. booking, pogosto nimajo nobenih zadostnih informacij za invalide (na vozičkih) ali pa so – nasploh – v večini primerov napačne ali celo zavajajoče. Po slikah prenočišč je težko oceniti, kako prilagojena je nastanitev invalidom, pogosto pa se mi je zgodilo, da sem rezerviral “prilagojeno” nastanitev, potem pa smo ob prihodu naleteli na npr. stopnice. Zato je treba vnaprej dodatno kontaktirati nastanitev, se pozanimati, dvakrat vse preveriti, kar zna biti – mimogrede – zelo naporno, sploh če se nastanitev zamenja velikokrat.

Javnemu prevozu sem se večinoma izogibal zaradi prihranka na času, enostavnosti, logistike in seveda nedostopnosti, vse do mojega zadnjega potovanja v južno Ameriko. Glede na to, da sem bil tam s tremi moškimi, ki so mi pomagali, je bil naše glavno prevozno sredstvo avtobus. Brez te trojice pomočnikov, oseb, ki so skrbeli zame, si ne predstavljam tako zahtevnega potovanja. S takšno »potovalno ekipo« mi je bilo veliko lažje vstopiti na sam avtobus, nasploh potovati, še posebej v južni Ameriki, ker tam je polno zelo ekstremnih izzivov za invalida na vozičku in njegovo »spremljevalno ekipo«.

Slaven, kako usklajujete svoje potrebe s potrebami svojih sopotnikov oziroma pomočnikov, skrbnikov med samim potovanjem?
Vse je odvisno od tega s kom potujem, kam potujem, pa tudi ali nekomu plačam potovanje ali ne. Če plačam celotno potovanje izključno jaz, ob tem pa oseba, ki potuje z mano, seveda upravičeno meni, da je takšno potovanje na nek način “njeno delo”, potem so – seveda – moje potrebe popolnoma na prvem mestu. Normalno je, da se s sopotnikom ali sopotniki pred potovanjem vse temeljito dogovori, da povem svoje želje, razložim moje potrebe in težave ter navedem tudi, kaj pričakujem od te spremljevalne osebe na potovanju. Če pa je plačilo potovanja razdeljeno med vse »popotnike«, potem pa se – normalno – dogovarjamo skupaj, večinoma kar sproti.

Slaven, kateri so vaši najljubši pripomočki ali tehnologije, ki olajšajo ali jih celo potrebujejo vaša potovanja?
S seboj na pot ne vzamem nič posebnega od tehnologije, po katerem bi »močno izstopal« od drugih turistov ali popotnikov. No, seveda pa pri meni »izstopajo« številni medicinski pripomočki, ki jih moram zaradi svojega zdravstvenega stanja žal nositi s seboj, kot so prenosni wc, svečke, rokavice, katetri, torbice, vsa mogoča zdravila v primeru kakšne bolezni in za vsak slučaj tudi še plenice in vložke. Kar zadeva »popotniško« tehnologijo, so tukaj seveda stalno prisotni mobilni telefon, polnilnik energije, slušalke. Ne smejo pa manjkati niti fotoaparat, trije objektivi, gopro, prenosnik, zunanji diski in moja najljubša igrača – dron.

Slaven, kako komunicirate s prevozniki in nastanitvami glede na vaše potrebe? Kakšne so vaše izkušnje z javnim prevozom in prenočevanjem v tujini kot invalidom (na vozičku)?
Običajno gre vse prek sporočil, kjer poskušam na najboljši način razložiti svoje fizično stanje, potrebe in kaj si resnično želim. Vnaprej napišem nekakšen »template«, v katerem opišem, kdo sem, kaj počnem in v kakšnem stanju sem, nato pa glede na to, s kom komuniciram in za kaj, to prvo sporočilo dodelam.

Velikokrat naletim na zavrnitev, negativen odgovor ali kaj drugega, a še preden pošljem prvo sporočilo, se zavedam, da bo mnogokrat tako in se skorajda sploh ne jezim. Najraje pa vidim, ko kakšen morebitni – bodoči – sopotnik skorajda dobesedno zapiše: “To je noro in super, pojdimo”! Jaz na vse to gledam kot »na nekakšno iskanje sponzorjev«. Poslal boš 500 elektronskih sporočil in upal, da bo vsaj eno padlo na plodna tla. Zavedam pa se, da večina mojih e-mailov sploh ne bo prebrana ali pa bo moja prošnja – preprosto – zavrnjena. Toda, če dobim pozitiven odgovor le tu in tam »sem že na konju«, mnogo bližje uresničitvi mojih želja in ciljev. 🙂

Kako se med potovanjem soočate s kulturnimi razlikami in nasploh raznolikostjo med narodi? Slaven, kakšne pa so vaše izkušnje z lokalnim prebivalstvom in njihovim odzivom na vašo invalidnost?
Če želite pošten odgovor, kar se tega tiče, bom povedal po resnici. Zatrdim lahko, da se glede tega – na žalost – najslabše počutim prav v moji domovini, Hrvaški. Zunaj meja Hrvaške nikoli nisem imel težav z ničemer, niti me ni nihče nikoli grdo pogledal zaradi moje invalidnosti. Kamor koli sem šel, so bili ljudje pripravljeni pomagati, bili so izredno ustrežljivi, odprti, več kot le gostoljubni in polni ljubezni.

Slaven, kako iščete informacije o zdravstvenih storitvah v tujini pred potovanjem? Kakšne so vaše izkušnje z zdravstvom v tujini? Ste imeli med potovanjem kdaj resne zdravstvene težave?
Do sedaj še nikoli nisem iskal informacij o kakršnih koli zdravstvenih storitvah na določeni destinaciji pred samim potovanjem, v bistvu ne vem zakaj. S tem sem se začel ukvarjati šele takrat, ko se je pojavila potreba, ko sem se znašel v zdravstveni zagati na določeni destinaciji.

Do sedaj, če pomislim, je nastal že lep seznam zdravstvenih tegob na potovanjih. Najhuje je bilo v Grčiji, v Patrasu, med pandemijo. Dva dni sem imel poln mehur, kateter ni mogel noter, povzročal je »avtonomno disrefleksijo« in dvakrat sem bil v situaciji, ko mi je resno grozila možganska kap. Večkrat sem klical na urgenco v Patrasu za nasvet, ki pa mi ga po telefonu niso hoteli dati. Želeli so me odpeljati v bolnišnico in zdraviti tam. Ker pa je bilo to v času korona pandemije, je bilo to zame popolnoma nesprejemljivo. Okužba z virusom bi bila zame namreč pogubna. Na srečo se je zadeva sčasoma vendarle nekako pomirila, izboljšala. Imel sem srečo.

Slaven, kako bi opisali svojo najbolj nepozabno potovalno izkušnjo kot tetraplegik?
Na svojih potovanjih sem doživel res veliko impresivnih trenutkov in težko bi izpostavil enega. Eden najboljših momentov je bilo zagotovo moje prvo srečanje s puščavo (v Maroku), izreden je bil safari v Tanzaniji. Nikoli ne bom pozabil otoka Fraser (K’gari), monolit Uluru (sveta gora za avstralske aborigine), oboje v Avstraliji.

Izredno je bilo tudi srečanje z leopardom na Šrilanki. V lepem spominu mi je ostal tudi izlet do starodavnega mesta Petra v Jordaniji. Fotografski album sta mi pridno napolnila tudi Velikonočni otok in Amazonka, omembe vredno je samostojno kolesarjenje (ročno kolo) vse do Turčije, spanje v avtodomu v čudoviti Kapadokiji itd. Nabralo se je že lepo število prelepih potovalnih izkušenj, prav ponosen sem!

Res je. Iskrene čestitke, poklon tudi z naše strani. Slaven, ste pravi avanturist na invalidskem vozičku, kapa dol. 🙂 Katera država je trenutno vaša najboljša turistična destinacija? Kaj vam je bilo tam najbolj všeč? In katera je vaša najhujša izkušnja?
Težko izpostavim najboljše turistične kraje, ker potujem na tiste destinacije, ki so zanimive predvsem meni, zato je meni osebno vsako potovanje po svoje zelo posebno in seveda unikatno.

Če pa že moram izpostaviti kaj posebnega in drugačnega, potem bi bila to zagotovo Avstralija. Država »tam doli«, s svojimi simpatičnimi kenguruji, mi je všeč tudi zaradi tega, ker je tam infrastruktura zelo dobro prilagojena invalidom na vozičkih. Avstralija očara tudi nasploh, preprosto, živali so drugačne, rastline so drugačne, pokrajina pa je takšna kot nikjer drugje na svetu. Tam sem se počutil, kot da bivam na drugem planetu, da nisem na Zemlji.

Po drugi strani pa lahko rečem, da nobene turistične destinacije ne štejem med slabe izkušnje. Lahko le mogoče poudarim, da je bila Malta zame najbolj dolgočasna, torej najmanj razburljiva.

Slaven, leta 2018 smo na www.pag.si objavili intervju z Barbaro Slaček, https://pag.si/intervju-barbara-slacek/, ki je že takrat vsaj nekoliko predstavila problematiko potovanja invalidov. Kaj vas osebno najbolj moti na potovanjih in ali vidite kakšne rešitve?
Osebno me najbolj moti pomanjkanje ustreznih informacij pri iskanju invalidom ustreznih prenočišč. Marsikdo, ki upravlja z nastanitvami, dodatno navaja popolnoma lažne, izmišljene informacije, podatke. Takšno početje bi moralo biti »pod močnim povečevalnim steklom ustreznih organov«, zavajajoči ponudniki prenočišč bi morali biti strogo kaznovani, pa takšne goljufive prakse hitro ne bi bilo več.

Poleg tega mi glavobol in slabo voljo na mojih potovanjih večkrat povzročajo letališča in letala, neizobraženost letališkega osebja, celoten odnos odgovornih do invalidov in naših ortopedskih pripomočkov, mnoga letališka pravila so popolnoma nelogična itd.

Slaven, za konec vam še enkrat čestitam za pogum. Upam, da bo ta kratek intervju marsikomu v navdih, predvsem invalidom. Povejte nam, kakšni so vaši naslednji cilji, kaj želite nadalje početi v življenju?
Za začetek bi se rad sedaj predvsem pošteno spočil. Štirimesečno potovanje po južni Ameriki me je fizično, psihično in finančno zelo, zelo utrudilo. Seveda se lahko pri meni vse spremeni skorajda v hipu, v enem dnevu, ampak zdaj, po zelo naporni južni Ameriki, si vendarle želim nekoliko odpočiti od potovanj, se znova »postaviti na noge«, si fizično, psihično in tudi finančno opomoči.

Želim in moram se spet nekoliko posvetiti svojemu telesu, telovaditi, se okrepiti. Ob tem pa še kolesariti, napisati knjigo, objaviti vse svoje potopise in nadoknaditi zamujeno. Ljudje se ne zavedajo, kako zelo takšno potovanje obremeni človeka v mojem položaju. Nabralo se je tudi izredno veliko »potovalnega gradiva«, ki potrebuje natančnejšo obdelavo. Zdi se, da mi naslednji dve leti sploh ne bo treba potovati. 🙂 Ampak iskreno, nekako vendarle dvomim, da bom lahko v miru in relativnem dolgočasju domačega ognjišča počival naslednji dve leti. 🙂

Ps. Več kot odlično fotografsko gradivo je za www.pag.si prispeval Slaven Škrobot.