Meneghello Palmižana

Družina Meneghello je – trdimo brez zadržkov – ustvarila blagovno znamko (Meneghello) Palmižana. Sloves same turistične destinacije – Palmižane -, ki »ponuja mnogo, mnogo več od osnovnih turističnih uslug«, je ponesla daleč po svetu. Na koncu koncev, Palmižana je znana predvsem zaradi družine Meneghello.

Že leta 2013 je Borut Omerzel za slovenski Playboy med drugim zapisal: »Jadranski biser Palmižana že s svojim geslom Dolce far niente pove vse. Dvanajst poletnih hišk in dve vrhunski restavraciji v subtropskem parku, obdanem s kristalno čistim morjem. Predvsem pa je Palmižana, otok erotomanov čistega srca, ovita v avro srčnosti in visoke kulture ter medčloveških odnosov«.

Palmižana in družina Meneghello sta nerazdružljiva, še posebej, ko govorimo o letovišču, turizmu nasploh. Začetek organiziranega turizma se namreč tu začne s profesorjem Eugenom Meneghello in njegovo družino, ki sta se posvetila ustvarjanju tega nekoč odmaknjenega in rustikalnega kraja v raj kulturnega turizma. Zato se spodobi, da tokrat članek z enostavnim naslovom Meneghello Palmižana začnemo s pogledom v zgodovino družine.

DRUŽINA MENEGHELLO – zgodovina

Kot vse dobre ljubezenske zgodbe se tudi ta začne z naključnim srečanjem in vključuje strast, predanost, lepoto in predanost. Leta 1965 je Dagmar, mlada novinarka iz Zagreba, na Hvaru spoznala Tota Meneghella. Takoj se je zaljubila v tega čednega Dalmatinca, ki jo je odpeljal na majhen otoček Sveti Klement – na enega izmed otočkov v biserni ogrlici prekrasnih Peklenskih otokov (opomba: tam nasproti otoka Hvara oziroma mesteca Hvara). Očaral jo je njegov dom, stara kamnita vila (brez elektrike in tekoče vode) v zaraščenem botaničnem vrtu, imenovanem Palmižana.

Sledi kratka opomba iz slovenske wikipedije: »Palmižana, natančneje zaliv Vinogradišće je letovišče na otoku Sveti Klement. Čeprav ni na otoku Hvaru, je eno izmed najbolj obljudenih, najstarejših in najbolj znanih hvarskih lokacij. Zaliv, kjer se nahaja Palmižana, je peščen. Leta 1999 je bil uvrščen med 10 najlepših turističnih destinacij na Jadranu. Palmižana je znana po svoji navtični marini. ACI marina Palmižana je odprta od začetka aprila do konca oktobra in je ena najlepših marin na Jadranu«.

Zgodba o vrtu družine Meneghello pravzaprav sega v leto 1906, ko je profesor Eugen Meneghello (Totojev oče) začel saditi eksotično tropsko rastlinje na Palmižani – palme, agave, kaktuse, evkaliptuse, aloe vero in lilije – in v vili odprl hišo za goste, najprej za prijatelje, nato pa tudi za premožne, ki so prišli v to čarobno skrivališče, da bi ponovno našli harmonijo z naravo.

Ko je leta 1965 prišla Dagmar, je bil vrt že dobro urejen, vila pa je ponujala pobeg od mestnih omejitev. Odločila se je, da bo ostala ter Palmižani prinesla nov dar, vizijo sodobne umetnosti, dodala prostor za razstave in ponudila zatočišče za ambiciozne umetnike. V letih, ki so sledila, so se Dagmar in Totu rodili trije otroci, ki so odraščali tukaj in prav tako kot starša vzljubili umetnost in naravo. Njihova imena so Eugen-Toto, Romina in Tarin, to so tudi prvi ljudje, ki jih boste srečali, če pridete sem v njihovo eksotično oazo.

Sago o Palmižani, družini Meneghello in njihovem dvorcu v Palmižani bi lahko začeli še s starejšo, mogoče tudi nekoliko pozabljeno, a zelo sočno epizodo iz časa napoleonskih vojn, ko je leta 1807 francoski vojaški zdravnik Pierre Jerome Gaugiran, izčrpan od številnih bitk, prišel v mesto Hvar.

Leto ali dve pozneje je bil Napoleon poražen, njegova vojska je zapustila politično razbohoteni Jadran in Hvar, na katerem se je Gaugiran dobro počutil, so prevzeli Habsburžani. Pierre Jerome Gaugiran se je trdno odločil, da bo ostal na otoku, se poročil, si ustvaril družino in pridobil dovoljenje za ustanovitev in delovanje lekarne.

“Vstop Giama Battiste Meneghella v ta skrivnostni in mistični svet rastlin in naravne farmacije je odločilno zaznamoval nadaljnje dejavnosti njegove družine in njegova ljubezen do lekarniškega poklica in rastlin naj bi okrepila usodno vez med Italijanom, Francozom in Palmižano.”

Meneghellovi so že v devetnajstem stoletju kupili velikansko posest na Peklenskih otokih, ki je zanje postal vzporedna družinska kvintesenca (bistvo stvari v njeni najčistejši in najbolj zgoščeni obliki). Eno kvintesenco družine so sestavljale majne »lekarniške stekleničke« napolnjene z domačimi »zdravilnimi zvarki«, drugo bistvo družine Menegello pa so sestavljale sanje, ki so jih živeli v Palmižani na Paklenskih otokih.

Na uradni spletni strani www.palmizana.com lahko preberemo: »Tonik Quintessenza – Balsamo d’olio di rosmarino. Iz lokalnih aromatičnih zelišč ga je ustvaril naš prednik Gian Battista Meneghello. Ta “čarobni” tonik je bil znan v vseh dalmatinskih domovih in pomembnih evropskih mestih tistega časa, beneška Questura pa je leta 1848 hvalila njegovo zdravilno moč in priporočala njegovo pogosto uporabo«.

Za lažje razumevanje zgodbe o Palmežani si sposodimo še nekaj besed že omenjenega Boruta Omerzela (revija Playboy): »Francoski Hvarčan je potem ustvarjal vrhunske zvarke, beneški Hvarčan pa je v Hvaru odprl tovarno Quintessenza, po goli kamniti Palmižani pa sta sadila rožmarin. In spet se je vmešala ljubezen, Giam Battistov istoimenski vnuk se je poročil s Francozovo vnukinjo Giorgiono, tako da je prijateljstvo obrodilo pravo družino.«

Skočimo naprej do leta 1965, ko je mlada zagrebška novinarka Dagmar Gebauer obiskala otok Hvar in ob srečanju s karizmatičnim Totom so jo neustavljivo pritegnile njegova energija in njegove sanje. Poročila sta se in postala je del Palmižane in prizadevanj družine Meneghello ter njihove tradicije gostoljubja. Tradicija, ki je nastala iz več kot stoletje dolgega nesebičnega truda, ki je iz suhega otoškega kamna naredil enega najboljših in najlepših eksotičnih vrtov na celotnem Jadranu.

V ruševinah stoletne tradicije kmečkega turizma in vseh njegovih blagoslovov so še naprej živeli skupaj daleč od civilizacije, brez povezav s celino, brez vodovoda in brez električne energije. Zaradi nenehne grožnje, da jih bo komunistični režim dokončno uničil, je Totova politika temeljila na vijuganju med dušenjem individualnosti in zasebne (turistične) pobude v imenu brezoblične enotnosti.

Njihov cilj je bil zagotoviti zatočišče tistim, ki so si želeli odklopa od civilizacije, ustvariti kraj, v katerem bi se lahko ponovno našli in svobodno zadihali, našli počitek za telo in dušo. Družina Meneghello, Toto, Dagmar in njuni otroci Eugen-Toto, Romina in Tarin, so si prizadevali, da bi Palmžano, ki je že bila pravi »naravni raj« še izboljšali, obogatili in nadgradili. Tako so Palmižani, pod taktirko Dagmar, dodali novo razsežnost in privlačnost: umetnost in kulturo.

V zelo zanimivem članku z originalnim naslovom Dagmar Meneghello: Priča o Palmižani – Moj život čuvarice raja koji ljudi posjećuju ljeti i zaboravljaju zimi lahko med drugim preberemo: »Lakoto, odsotnost najpomembnejših civilizacijskih dobrin, človeško telo prenese. Toda podhranjenost duha in duše je lahko katastrofalna, nastopi lahko celo fizična bolečina, ta se spremeni v dolgotrajno bolezen, za katero ni zdravila. Človek ni bitje, ki je ustvarjeno za življenje v izolaciji … Da sem preživela in ostala na zapuščenem otoku brez elektrike, vode in drugih civilizacijskih dobrin, brez ljudi in dogodkov, sem se morala obrniti k umetnosti,« pravi Dagmar, ki je pol stoletja star iz nenaseljene enklave hvarskega otočka ustvarjala svetovno znano blagovno znamko hrvaškega kulturnega turizma, otok umetnosti.

Tradicionalno zavezništvo turizma in kulture, ki se skriva v koreninah in zgodovinskem spominu naših družin, je še vedno prisotno na našem otoku in ga lahko občudujete v rimski vili “Villa Rustica” in podeželskih hišah naših pradedov, ki so se ohranile v pol stoletja komunistične sivine. Individualne vrednote, neodvisnost in raznolikost regije še vedno uspevajo na tem jadranskem vrtu, ki je danes bolj kot kdaj koli prej vreden našega časa in pozornosti gostov.

Ta kamnita zemlja je zacvetela v naš raj in tu je temelj naše tradicije: bistvena zaveza, da živimo kot eno z naravo ter z naravo krepiti človekovega duha, ustvarjalnost, telo in um ter tako poživiti in vnesti mir v dušo. “Palmižana Generational Ark” pluje proti drugemu stoletju svojega obstoja. Vnuki Meneghello Giorgio, Pave, Toni, Matteo, Alma, Stella, Elia in Luce bodo poskrbeli, da bo generacijska ladja plula še naprej.

V Metropolitanovem članku z naslovom Meneghello na jadranskem biseru Palmižana lahko preberemo: »Srčna palmižanska zgodba je porojena iz čiste ljubezni, iz čiste ljubezni tako do same narave kot do žensk. Ta ljubezen je ozelenila otok Sv. Klementa oziroma Palmižano, ki je bila poprej sam kamen, znana pa je tudi kot otok rožmarina.«

KRAJ, DESTINACIJA MENEGHELLO PALMIŽANA – Art Resort

Palmižana je ljudsko ime za majhen otok Sveti Klement. Je eden od številnih otokov v edinstvenem Paklinskem arhipelagu, ki slovi po svoji lepoti. V južnem Jadranskem morju se Palmižana nahaja tik ob obali mesta Hvar na otoku Hvaru, otoku, ki ima največ sončnih ur med vsemi kraji v Sredozemlju. Kraj Meneghello je bogat tropski vrt: stoletni borov gozd, eksotična drevesa s čudovitim cvetjem, dišeče in aromatične grmovnice, palme, juke, agave, aloje in številne druge. Zaradi svoje lepote je bil »Paklinski arhipelag« razglašen za zaščiten naravni park.

RESTAVRACIJI – več kot 100 let zdravega prehranjevanja

Restavracija Meneghello Palmižana že več kot sto let slovi po ponudbi svežih in zdravih morskih dobrot. Skoraj vsaka jahta, ki pluje po južnem Jadranu, se vrača, da bi v restavraciji Meneghello z osupljivim razgledom na otoško morje, na južni zaliv Palmižane užival v specialitetah lokalne kuhinje in vrhunskih otoških vinih.

The Irish Times Magazine, The Cost Clear, novinar Hugh Linehan zapiše: “V restavraciji na terasi restavracije Meneghello začne vsak večer okoli sedmih brbotati, ko začnejo prihajati jahtarji iz marine na drugi strani otoka, da bi poskusili fantastično gregado (enolončnico iz morskih sadežev, kuhano na odprtem ognju), piščanca na žaru z rožmarinom, ki prekriva Palmižano, ali ribe, ki jih je popoldne ujel Eugen-Toto. Po večerji se na vse mize postavijo petlitrske steklenice domačega zeliščnega likerja, kar je nevarna praksa. Kot se zdi, se vedno zgodi, da se naših pet dni na Palmižani zdi kot dva.”

Kako izgleda večerja v restavraciji – umetniški galeriji? »Raznolikost hrane tukaj je neverjetna … ne glede na to, ali dan začnete s svežim in zdravim zajtrkom, uživate v otoškem siru, dalmatinskih olivah, pršutu ali pa si privoščite veličastno večerjo s kalamari, škarpino na žaru ali piščancem po dalmatinsko z rožmarinom – restavracija Meneghello je odprta od jutra do večera.

Obedujte pod bambusovo streho, obkroženi z rastlinami in izdelki domače obrti, ki krasijo pisane stene. To edinstveno okolje kaskadne terase s pogledom na zaliv, panoramskimi slikami medtem ko srkate najboljša lokalna vina, pridelana na sončnih pobočjih Hvara.
Jed začnite z brusketo s paradižnikom, svežo baziliko in kozjim sirom; na voljo so kruh na žaru s česnom, domače sardele, solata iz hobotnice. Mogoče si želite juhe, izbirate lahko med svežo ribjo juho ali posebno Palmižanovo paradižnikovo juho s kaprami. Ne pozabite poskusiti t.i. gregade, izbora prvovrstnih rib in školjk, pripravljenih na posteljici iz krompirja in čebule ter prelitih z lokalno pridelanim ekstra deviškim oljčnim oljem, ki so se v jušni osnovi počasi kuhali na odprtem ognju. In če želite vse skupaj zaključiti v slogu, si po večerji privoščite posebno pijačo travarico, lokalno grappo, odišavljeno z zelišči in izbranimi začimbami«.

Toto’s: Obedujte v vrtu s palmami. Gostoljubnost je zapisana v genetskem zapisu družine, prenaša se iz generacije v generacijo. Ni naključje, da je Eugenov vnuk Eugen-Toto odprl še eno restavracijo na Palmižani in jo poimenoval Toto’s, po svojem očetu – Toto Juraj Meneghello, Toto’s najdete le malo nižje pod hribom od restavracije Meneghello Palmižana, mizo si lahko rezervirate na spletnem naslovu www.totos.eu.

Private Air, članek Temples of Taste, avtor Rory Ross zapiše: “Če se vam bo to poletje med plovbo z jahtami ob obali Hrvaške mudilo, se usmerite proti Pamižani, da bi si ogledali gastronomska nebesa … Vsako jutro Dagmarjev sin Đenko odpluje na Vis po ribe in morske sadeže, ki jih postrežejo v čudoviti restavraciji s teraso ob plaži. To spominja na St. Tropez iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, z barvnimi rastlinskimi čudeži, skulpturami iz naplavljenega lesa in slikami, ki so jih podarili številni gostujoči umetniki. Ne zamudite vrhunske rižote z mehkužci, morskih tartufov, buzare in špagetov, rdečega in belega brodeta.”

ZASEBNA UMETNIŠKA ZBIRKA – galerija Škorpion

Če je profesor Eugen Meneghello zasadil skalnati otok, njegov sin Toto Meneghello pa je sledil očetovim sanjam o botaničnem vrtu in hiši za goste daleč stran od civilizacije, je Dagmar Meneghello te sanje ponesla v še popolnoma drugo dimenzijo. V Palmižano je prinesla novo darilo, vizijo sodobne umetnosti, dodala prostor za razstave in ponudila zatočišče za ambiciozne umetnike: tako se je rodila umetniška galerija Škorpion.

Ustanovitelji umetniške galerije Škorpijon (1980) na Palmižani, Dagmar Meneghello, Nikša Barišić in Marinko Petrić, so si zadali, da bodo domačim in tujim obiskovalcem razkazali visoko kakovostne hrvaške dosežke na področju likovne umetnosti ter predstaviti umetnike, ki so ovekovečili otok v vsej njegovi lepoti.

Galerija Škorpion je nastala iz ljubezni do umetnosti in ne zaradi posla. Brez kakršne koli pomoči oblasti v hrvaški umetnostni birokraciji je Dagmar sama, z ljubeznijo in dobro voljo prijateljev, umetnikov in kritikov, preko umetniške galerije Škorpion obogatila edinstveno identiteto Palmižane in ji dala še eno ustvarjalno razsežnost.

Danes je galerija Škorpion priznana institucija, ki je vzor v hrvaškem umetnostnem svetu. Umetnostna galerija Škorpion je afirmirala številne umetnike, npr. Lesjaka, Kulmerja, Kurtovića, Bane Milenkovića in Lipovca. Umetnostna galerija Škorpion na Palmižani je postala pomembno razstavno okno za številne hrvaške umetnike, ki so iskali svoj preboj v Evropo, v svet.

Dagmar – strastna zbirateljica in kritičarka – je skupaj z vsemi prijatelji galerije Škorpion posvetila svojo ljubezen in naklonjenost odkrivanju umetnosti, izbiranju in predstavljanju novih umetniških talentov hrvaške umetniške scene. Dagmar z leti ni iskala navdiha, ohranila je ista vodila, s katerimi je začela svoj podvig več kot 30 pred leti. Dagmar tudi zunaj Hrvaške še naprej išče nove talente, vse v želji, da bi še obogatila svojo obsežno zbirko.

Umetnostna galerija Škorpion je vsekakor podaljšek Dagmarinih odprtih rok, popolna vez med umetniki in ljubitelji umetnosti. Galerija na koncu sveta živi in traja v Palmižaninem objemu. V branje priporočamo tekst medija www.gloria.hr: Raskošna oaza hrvatske kolekcionarke: Zavirili smo u senzacionalni dom Dagmar Meneghello.

Bomo počasi zaključili? Mogoče z besedami, ki smo jih našli na spletnem naslovu www.drivestyle.si: »Eksotične rastline, v zraku prepletajoči se zvoki narave in glasbe, prostori polni umetnosti in relikvij, ki vznemirjajo domišljijo ter lokalni vonji in okusi, ki omamljajo čute. Tako bi lahko opisali raj na Palmižani na otoku Sveti Klement, ki ga družina Meneghello že več kot sto let predano ustvarja . Samo 15 minut oddaljen od Hvara, brez avtomobilov, z veliko peš potmi, skritimi zalivi, peščenimi plažami in kristalno čistem morju, kjer se z lahkoto pusti ves svet za sabo ter najde moč in notranji mir. Vsekakor je pa na vas, da se prepustite moči tega čarobnega otoka in preprosto uživate v posebnem doživetju, ki vas z lahkoto popelje v drugi svet, svet harmonije in miru.«

Ps. Za fotografije, pa tudi za pomoč pri tekstu, se v uredništvu www.pag.si zahvaljujemo družini Meneghello.