Ivan Vučetić, oče daktiloskopije

Hrvaška turistična skupnost uvodoma o Ivanu Vučetiću zapiše: »Vsi imamo radi detektive, a ne? Vseeno če so izmišljeni liki iz različnih kriminalnih romanov in serij, kot so Hercule Poirot, Jan Marple, Sherlock Holmes, Philip Marlow, Adrian Monk, ali so resnični policijski inšpektorji, obožujemo te hladnokrvne, sijajne analitične junake, ki so zmožni razrešiti tudi najbolj zapletene policijske zadeve.

Ko iščejo kriminalne storilce, uporabljajo različne metode: zasliševanje prič, iskanje dokazov, laboratorijske izvide ali metodo identifikacije s pomočjo prstnega odtisa. To je metoda daktiloskopije, za katero je zaslužen Hrvat. Ivan Vučetić je oče metode identifikacije s pomočjo prstnega odtisa«. Poglejmo si delo in življenjsko pot Ivana Vučetića nekoliko podrobneje.

Ivan Vučetić se je rodil 20. julija 1858 na hrvaškem otoku Hvaru. Očetu je sprva pomagal v trgovini, ki se je ukvarjala z izdelavo in prodajo sodov. Šolal se je za frančiškanskega meniha zaradi česar je zgodaj začel brati in pisati, tekom šolanja se je naučil tudi italijanskega jezika. Že od mladih nog se je zanimal za glasbo, kar je kasneje imelo vpliv na ustanovitev orkestra v Argentini ter komponiranju glasbe.
Z mlajšim bratom ter drugimi sorodniki in prijatelji se je Ivan 24. februarja 1884 – zaradi slabe ekonomske situacije na dalmatinskih otokih in kot dezerter iz avstroogrske vojske – skrivoma izselil v Argentino.

Kot argentinski državljan se je preimenoval, njegovo novo ime je bilo Juan Vucetich, nekateri spletni viri ga omenjajo s polnim imenom – Juan Vucetich Kovacevich. Prvih nekaj let je bil v Argentini zaposlen pri javnem podjetju za čiščenje odpadnih voda v Buenos Airesu, kasneje se je ustalil v mestu La Plata. Leta 1888 je našel zaposlitev kot pripravnik na centralni policijski postaji v provinci Buenos Airesa.

Na spletni strani detektivske agencije – www.detektiv-dva.si – lahko preberemo nekatera zanimiva dejstva, npr: »Prstni odtisi so bili sicer v uporabi že v času Babiloncev – uporabljali so jih na glinenih ploščicah za namene potrjevanja poslovnih transakcij. Nekje v 14. stoletju se je uporaba prstnih odtisov razširila tudi na področje identifikacije. Toda šele leta 1788 je J.C. Mayers ugotovil, da so prstni odtisi pri vsakem posamezniku edinstveni«.

O vlogi Ivana Vučetića oziroma Juana Vuceticha pa so strokovno zapisali: »Navdušen zaradi članka objavljenega v francoski reviji SCIENTIFIQUE, ki je poročal o angleškem znanstveniku Francisu Galtonu (1822-1911), ki je začel s poskusi s prstnimi odtisi in njihovo potencialno uporabo pri identifikaciji, je tudi sam Vučetić začel zbirati prstne odtise aretiranih moških. Njegova intenzivna študija ga je pripeljala do potrditve, da je mogoče prstne odtise razvrstiti v skupine.

Leta 1891 je Vučetić sam oblikoval postopek klasifikacije prstnih odtisov z metodo vtisov. Izumil je tudi potrebne elemente za pridobitev kakovostnih prstnih odtisov, poskušal pa je tudi sistematizirati svojo metodo. Šele leta 1894 je s pomočjo svoje metode prepričal nadrejene, da antropometrija ni več potrebna in primerna. Vučetić je večkrat redefiniral svoj sistem klasifikacije, s pomočjo katerega je lahko razvrstil veliko število prstnih odtisov v skupine, po katerih je bilo iskanje enostavnejše.

Njegova metoda se je sprva imenovala Icnofalangometría ali Galtonova metoda. Kasneje se je na predlog Francisca Latzina metoda preimenovala v daktiloskopijo«. TZ Hrvaške pomen slavnega Hrvata, ki dela v Argentini, poda na kratek in jasen način: »Ivan Vučetić je 1891 prevzel urad za identifikacijo in izumil opremo za odvzem prstnih odtisov in za njihovo shranjevanje ter leseno napravo, tako imenovan daktilonom z desetimi odprtinami za prste leve in desne roke, v katerega so vstavili osebni karton, imenovan ficha«.

Kot zanimivost navedimo, da je Vučetić s svojimi kolegi policisti z metodo identifikacije prstnih odtisov že leta 1892 v praksi uspešno rešil prvi večji razvpit primer črne kronike. Dotična Franciska Rojas, ki je imala rane na vratu, je namreč svojega ljubimca Pedra Velasqueza obtožila umora svojih dveh otrok, 6-letnega sina in 4-letne hčerke.

Vučetić oz. njegov kolega, policijski inšpektor Eduadro Alvarez, je materi odvzel prstne odtise in njene nesporne prstne odtise primerjal s spornimi krvavimi prstnimi odtisi papilarnih črt, najdenimi na lesenem podboju vrat, kjer se zgodil zločin, in s strokovno in profesionalno metodo daktiloskopije potrdil, da so odtisi identični. Po nedvoumnem dokazu, krvavem prstnem odtisu, je bila Franciska Rojas prepoznana kot kruta morilka (svojima otroka je prerezala grlo), obsojena je bila na dosmrtno ječo.

Današnji sodobni sistemi (odvzema) prstnih odtisov, ki se uporabljajo po vsem svetu, temeljijo na izumu Ivana Vučetića. Njegov preboj je omogočil razrešitev več milijonov kaznivih dejanj po vsem svetu. Ivan Vučetić ni le velik hrvaški izumitelj, ampak tudi izumitelj svetovnega pomena. Vučetićeva tehnika odvzema prstnih odtisov je bila uradno predstavljena v Argentini in Avstro-Ogrski leta 1902, Nemčiji leta 1903, Angliji in na Hrvaškem leta 1904, Rusiji leta 1907, Franciji leta 1914.

Desetprstni identifikacijski sistem, imenovan argentinski ali Vučetićev sistem, je bil uradno uveden v Argentini leta 1902, nato pa še v mnogih drugih državah (predvsem v Južni Ameriki, uporabljali pa so ga tudi v Kaliforniji, Franciji, Belgiji, Italiji, Španiji, na Kitajskem, Češkoslovaškem, v Srbiji).

Vrednost njegovega sistema je v njegovi preprostosti in široki možnosti praktične uporabe. Njegova metoda daktiloskopije, ki jo je že leta 1904 predstavil v svojem strokovnem delu z naslovom Dactiloscopía Comparada (Primerjalna daktiloskopija), je hipoma pokazala izredne uspehe, policisti vseh držav sveta še danes pridoma uporabljajo to metodo pri razkrivanju zločinov.

Po preselitvi v Argentino je Vučetić le enkrat obiskal Hvar, takrat se končno srečal s svojimi sorodniki in mamo Vincenzo. To je bilo leta 1913 med njegovo znanstveno potjo po Severni Ameriki, Aziji in Evropi, na kateri je obiskal 18 držav in 43 mest. Hvarska mestna glasba, za časa življenja na Hvaru je bil vodja tega ansambla (v Pulju, med služenjem vojaškega roka, je vodil tudi vojaški orkester), ga je svečano pozdravila z izvedbo njegove lastne glasbe. Vučetić je bil sicer soliden skladatelj in je zelo dobro igral klavir.

Hrvaški medij Jutarnji list je zapisal: »Po vrnitvi v Argentino se je Vučetić s 300 dolarji mesečne pokojnine počasi umaknil iz aktivnega življenja in se posvetil pisanju knjig ter zbiranju dragocenega znanstvenega gradiva, ki ga je leta podaril Fakulteti za pravo in družbene vede Univerze v La Plati. 1923. To je služilo kot podlaga za ustanovitev policijskega muzeja – Museo Policial, z Vučetićevo spominsko sobo, oktobra 1924 v mestecu Dolores blizu La Plate«.

Vučetić je, ob hrvaščini, govoril še štiri tuje jezike: italijansko, nemško, špansko in francosko. Bil je trikrat poročen in imel je pet otrok (štiri hčere in sina). Leta 1905 je ustanovil neprofitno združenje “Kapljica mleka”. Njihov cilj je pomagati otrokom ubitih policistov. Društvo je preraslo v humanitarno fundacijo za zapostavljene otroke.

Kot zanimivost dodajamo, da je Ivan Vučetić skupaj s svojim podpisom vedno pustil prstni odtis svojega desnega kazalca. Vučetić je umrl za tuberkulozo 25. januarja 1925, v svojem 67. letu življenja, v Doloresu v Argentini. Na spletni strani www.expatincroatia.com so še zapisali: »V Argentini so ga imeli radi«.

V čast Ivana Vučetića se policijska šola (akademija), ustanovljena 27. junija 1941 v argetinskem Rosariiu, nedaleč od La Plate, imenuje »Vucetich«, enako kot tudi mestna četrt s parkom v La Plati. Na Hrvaškem je bil v okviru Pravne fakultete v Splitu leta 1968 ustanovljen »Kriminalistički institut Ivan Vučetić”, od leta 1953 v Zagrebu, v okviru ministrstva za notranje zadeve, deluje »Centar za kriminalistička vještačenja«, od leta 1997 nosi ime “Ivan Vučetić”.

Turistom, ki bodo obiskali hrvaški otok Hvar, pa bo pomemben predvsem podatek, da manjši mestni park v samem centru mesteca Hvar, tik ob pristanu, krasita doprsni kip Ivana Vučetića, ki ga je ustvaril hrvaški kipar Joakim Jaki Gregov, in talni mozaik “Otisak prsta” (prstni odtis) umetnice Tonke Alujević. Pa imamo spet razlog več za obisk sončnega Hvara, kajne?! 🙂

Ps. Fotografije: Turistična skupnost Hvar in www.pag.si.