Slovenske gorice so preprosto čudovite

Sakralno arhitekturo Slovenskih goric dopolnjujejo številni ohranjeni gradovi, dvorci in samostani, ki pričajo o bogati preteklosti območja ter so hkrati vir številnih zgodb in legend. Skrite med vinogradi so tudi ohranjene domačije, med katerimi jih je danes že veliko obnovljenih, ki skrivajo še en stavbarski biser območja, to so obokane ali »velbane« kleti.

Že sam pogled na bujne vinograde priča o tem, da spadajo Slovenske gorice med vinorodna območja. Vino in vinogradništvo sta tako del identitete Slovenskih goric, saj so prisojne lege slovenskogoriških gričev najboljše za gojenje trte vse od časa Rimljanov.

Vina so raznolika, od suhih do sladkih, kamor sodijo predikatna (izbori, jagodni izbori, pozne in ledene trgatve), presenečeni boste tudi nad širokim izborom vrhunskih penin. Ponudba obsega predvsem bela vin, sort laški rizling, renski rizling, rumeni muškat, sauvignon in rizvanec, prenekateri ponudniki radi posebne goste počastijo tudi z domačim rdečim vinom iz trt samorodnic.

Tesno povezna z vinogradništvom je tudi etnološka dediščina v Slovenskih goricah. Vse od poznega poletja naprej je v slovenskogoriških vinogradih moč slišati značilen klopotajoč zvok, ki ga proizvaja klopotec. Izvor klopotca, ki danes predstavlja etnološko znamenitost, naj bi segal celo v pozni srednji vek. Klopotec je lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju odsekane neenakomerne glasove.

Značilni so za vzhodno Slovenijo ter tudi dele Avstrije in Hrvaške. Tradicionalno ima klopotec v Slovenskih goricah štiri krake. Kakovost zvoka je odvisna od lesa, iz katerega so izdelana kladiva in zvočne deske, frekvenca ropotanja pa od števila kladiv ter tudi od sprememb hitrosti vetra. Klopotci pojejo zato, da iz vinogradov preženejo škorce in vrabce, njihova pesem v vinogradih odmeva vse do Martinovega, ko poteka tradicionalno podiranje klopotca.

Pridelka v vinogradih niso varovali samo klopotci, temveč tudi ovtarji. Nekoč so ob postavljanju klopotca imenovali tudi čuvaje vinogradov, ki so jih v Slovenskih goricah imenovali ovtarji. Ovtar je bil nekakšen zaupnik oziroma čuvaj goric (vinogradov) in polj iz 19. in prve polovice 20. stoletja, ki je deloval v osrednjih Slovenskih goricah, v vzhodnih obronkih Pohorja po severni meji do Radgonskih goric ter južneje vse do Ptuja. Ovtarjeva služba je trajala od srede avgusta do srede novembra, službe pa ni bilo enostavno dobiti, saj je moral imeti ovtar pisno dovoljenje posestnikov zemljišč in soglasje občine. Vsak ovtar je s seboj nosil ovtarsko palico, ki je bila izdelana iz hruškove veje s kovinskim nožem, nosili so tudi klobuk, za katerega so zataknili šopek z dodanim vinskim listjem.

Danes v vinogradih sicer ovtarja več ne morete srečati, vendar ga lahko srečate na številnih dogodkih v Slovenskih goricah, kjer deluje kot protokolarni in predstavitveni lik območja. Hkrati je ovtar danes blagovna znamka Slovenskih goric in pojem za tradicijo, poreklo in kvaliteto ponudbe podeželja Slovenskih goric (kulinarične, vinske, kulturne, turistične, ekološke, domače umetnostne obrti …). Prizadeva si za čisto in urejeno domače okolje, za ohranjanje kulturnih spomenikov in domačih običajev. Ovtar spodbuja sodelovanje in povezovanje prebivalstva pri varovanju in negovanju kulturnih vrednot ter aktivno pomaga pri razvoju turizma.

V Slovenskih goricah vam bodo ob vinu brbončice dražile tudi kulinarične posebnosti in specialitete območja. Obisk domačije v Slovenskih goricah zagotovo ne bo minil brez značilnega narezka ali aufšnita s kiblflajšem oz. tünko in zaseko ter drugimi suhomesnatimi izdelki. Za popestritev mesnemu delu prigrizka je velikokrat na voljo skutin namaz z domačim bučnim oljem. V zimskem času so pogosto na voljo t.i. koline, to je kislo zelje ali repa ter kašnate klobase in fižol. Obrok seveda ne mine brez sladice.

Za Slovenske gorice velja, da so dežela pogač, med katerimi je najbolj znana slovenskogoriška gibanica. To je pogača, narejena iz več plasti listnatega testa, nadevana s skutinim nadevom in premazana s smetano. Tradicionalno naj bi bila slovenskogoriška gibanica pečena v krušni peči. Tradicija priprave slovenskogoriške gibanice se ohranja v različnih društvih, v zadnjem času se organizirajo tudi izbori za najboljšo gibanico, uveljavlja se tudi vsakoletni Festival rizlinga in gibanice.

V Slovenskih goricah smo nenehno priča prepletanju urbanega in naravnega načina življenja. Kadar urbani vrvež mesta postane prehrupen, nas pogled na mehkobo gričev odpelje v nam domačo in harmonično naravo, kjer najdemo številne možnosti za izboljšanje počutja. Že sprehod v zavetju gozda, na bližnjem travniku ali ob katerem izmed jezer vas bo napolnil s svežo energijo, če svoj oddih nadgradite še z obiskom energetskih točk, boste začutili poživljajočo energijo narave.

Sožitje med človekom in naravo se kaže tudi v čebelarstvu, ki je tudi v Slovenskih goricah »poezija kmetijstva«, mnogi čebelarji so svoje znanje nadgradili z apiterapijo. Apiterapija s pomočjo čebeljih pridelkov krepi imunski sistem in lajša ali preprečuje nekatere zdravstvene težave. Deli se na terapijo z medom (masaža, uživanje čebeljih pridelkov), na vdihavanje aerosolov in na terapijo s čebeljimi piki. Doživite interakcijo s čebelami na prav poseben način in izboljšajte svoje počutje.

Poskusite lahko tudi zdravju prijazne lastnosti mineralnih voda, saj izvira najdete po celotnih Slovenskih goricah, med bolj znane prosto dostopne izvire sodijo vrtine Helena, Pavla in Ana v Benediktu. Zaradi pestre biotske raznovrstnosti je sprehod po Slovenskih goricah zmeraj zanimiv in daje obilo priložnosti za opazovanje in občudovanje narave v vseh letnih časih. Številna jezera omogočajo kakovostno preživljanje prostega časa v naravi ter hkrati predstavljajo zatočišče za številne vrste ptic in drugih živali, med katerimi so nekatere tudi zaščitene.

Svoj košček zlata lahko najdete tudi v Dravi ali Muri, ki spadata med edine zlatonosne reke v Sloveniji. Obe reki nudita tudi številne druge aktivnosti. Na reki Dravi lahko uživate v splavarjenju in preizkusite stoletja star način plovbe, s katerim so nekoč prevažali les po reki. Muro lahko prečkate z brodom in se odpravite na izlet v sosednjo Avstrijo.

V kolikor so vam ljubše bolj adrenalinske aktivnosti, se vam ponuja rafting po reki Muri. Dan lahko preživite tudi v Wakeparku Dooplek, prvem full size parku v Sloveniji, kjer je športno rekreacijski center namenjen deskanju in smučanju na vodi ter drugim vodnim aktivnostim. Ali pa si preprosto čudovite Slovenske gorice pogledate iz zraka.

Na pot po Slovenskih goricah se je moč odpraviti na različne okolju prijazne, načine. Ena najboljših možnosti je pohodništvo. Po goricah so speljane različne pohodniške in tudi romarske poti, ki so dobro označene. Veliko je tudi učnih in doživljajskih poti v naravi, s pomočjo katerih bo sprehod po goricah zabaven in poučen tudi za najmlajše.

Slovenske gorice ponujajo tudi odlično priložnost za kolesarjenje, nastajajoča mreža kolesarskih poti bo to vrsto aktivnosti naredila še prijetnejšo in varnejšo. Da bo pot s kolesom po goricah lažja, nekateri ponudniki ponujajo možnosti izposoje električnih koles.
Da je bilo območje Slovenskih goric, zaradi svojih naravnih danosti, poseljeno že v antiki, pričajo številna odkrita rimska grobišča (gomile), ki so stara tudi več kot 1800 let, vendar žal še niso docela raziskane. Urejena grobišča z informacijami si lahko ogledate v Benediktu in Cerkvenjaku.

Med pomembnejša odkritja zagotovo sodi odkritje 26 bronastih čelad, ki so dobila ime čelade negovskega tipa. Čelade so datirane v 5. stoletje pred našim štetjem in so pomembne zlasti zaradi napisov v venetski pisavi idrijskega tipa na dveh čeladah. Čelade niso rimske, temveč so italsko – etruščanskega tipa. Danes je nekaj čelad izgubljenih, preostale so shranjene v muzejih na Dunaju, Gradcu, Münchnu in v Ljubljani.

O kontinuiteti poseljenosti nam govorijo tudi številni drugi ohranjeni spomeniki kulturne dediščine, ki jih lahko najdemo v Slovenskih goricah. Poleg že omenjenih cerkva, najdemo tudi tri ohranjene gradove, od katerih sta grad Cmurek in grad Hrastovec ohranjena v celoti, ter kar nekaj dvorcev in ohranjenih mestnih vil in hiš.

Med sakralno arhitekturo je treba izpostaviti biser slovenskogoriške pozne gotike, cerkev Sv. Treh kraljev, kjer se med poznogotskimi arhitekturnimi elementi, najdejo tudi posamični renesančni elementi. Ob cerkvi je tudi obnovljena mežnarija. Izpostaviti velja tudi baročno cerkev Sv. Trojice s frančiškanskim samostanom, ki se ponaša z muzejem in bogato samostansko knjižnico. Ob samostanu deluje tudi obnovljena samostanska klet, ki je namenjena protokolarnim in drugim dogodkom.

Še posebej privlačne so značilne slovenskogoriške domačije, med katerimi so številne danes že obnovljene, v nekaterih lahko tudi bivate in tako sami izkusite pristen utrip podeželja in življenja nekoč.

Bogato ponudbo kulturne dediščine v Slovenskih goricah dopolnjujejo prenekateri manjši in zasebno osnovani muzeji, ki na ogled postavljajo pretežno zbirke iz etnološke dediščine. Muzeji večinoma predstavljajo zbirke zasebnih, ljubiteljskih zbirateljev in tako na svojevrsten način postavljajo vez med preteklostjo, sedanjostjo in zbirateljem ter njegovim odnosom do življenja. V gradu Cmurek deluje Muzej norosti, ki v svojem delovanju obravnava problematiko institucionaliziranosti.

Posebno mesto ima v Slovenskih goricah osebnost generala in pesnika Rudolfa Maistra, ki je svoj pečat pustil predvsem v Zavrhu. Tam je njemu v spomin postavljen razgledni stolp, ki nudi prečudovit pogled na Slovenske gorice in še dlje. V Štupičevi vili, kamor je Maister rad zahajal na počitnice, je danes na ogled razstava Maister po Maistru.

Med ogleda vredne zbirke zagotovo sodi tudi Puhov muzej v Juršincih. Prav posebno, interaktivno, izkušnjo preteklosti lahko doživite v Vitomarcih, kjer v Pobegu v šolo skozi čas na lastni koži občutite, kako je šolanje potekalo v preteklosti. O bogati dediščini v Slovenskih goricah govorijo tudi številne legende, povezane z osebami in dogodki. Tako je skorajda ponarodela Maistrova zgodba o deklici Katrci, ki mu je vsakodnevno hodila po časopis v Lenart. Po njej je poimenovana tudi pohodniška pot, ki pohodnike vodi od Lenarta do Zavrha.

Znana je tudi legenda o Agati, ki jo je v delu Črni križ pri Hrastovcu opisal v Lenartu živeči pisatelj Ožbalt Ilaunig. Legenda iz 16. stoletja pravi, da se je mladi hrastovški grof Friderik zaljubil v lepo Agato z gradiča Štraleka. Njuni ljubezni je nasprotovala Friderikova mati, ki je Agato ovadila čarovništva, medtem ko je bil grof Friderik v vojni. Agato so obglavili, na mestu usmrtitve pa je dal Friderik postaviti Črni križ iz črnega marmorja, kot simbol nesrečne ljubezni.

Črni Križ stoji še danes, prav tako še živi zgodba v številnih uprizoritvah. V spomin na žalostno zgodbo je speljana Agatina pot, ki vodi od gradu Hrastovec do spomenika. Čudovite in pogosto hudomušne prigode o življenju v Slovenskih goricah lahko prebiramo tudi v številnih Partljičevih delih.

Počitnice v Slovenskih goricah so svojevrstna izkušnja, tukaj ne bosta našli velikih nočitvenih kapacitet, temveč majhne, običajno družinsko vodene nastanitve. Prenočitve nudijo nekatere turistične kmetije, kjer so boste zaspali v objemu gričev, zjutraj pa vam bodo gostoljubni gostitelji z nasmehom postregli odličen domač zajtrk.

Posamezne kmetije ponujajo tudi možnost, da se jim pridružite pri kmečkih opravilih v hlevih ter resnično izkusite pristno kmečko življenje. V kolikor si želite nočitve malo drugače, lahko poleg trenutno izjemno priljubljenih glampingov, ki jih seveda najdete tudi v Slovenskih goricah, izberete noč na seniku ali na eni izmed obnovljenih domačiji.

Ps. Za pripravo teksta in fotografije se uredništvo www.pag.si iskreno zahvaljuje Razvojni agenciji Slovenske gorice, ki vabi tudi na uradno spletno stran https://visitgorice.si/, kjer so še dokaj neodkrito turistično destinacijo Slovenske gorice povezali z ustreznim sloganom: »Slovenske gorice – preprosto čudovite« (angleško: Slovenske gorice – simply beatiful).