Sunčica Dolušić – Mata Hari Indonezije

Si želite potovanja po Indoneziji? Nam je Sunčica Dolušić podala kakšne dobre namige in nasvete? Vsekakor. Bo pa se treba – seveda – prebiti čez intervju. Ampak ne skrbite, ni predolg, je pa zanimiv. Npr. Sunčica reče tudi: »Bali je zagotovo največja turistična meka v Indoneziji. Jug otoka privablja deskarje zaradi velikih valov. Otok Bali ima številne zanimive templje in je prežet z zgodbami. Zanimivo je, da na cesti puščajo darove za duhove – tako za dobre kot slabe. To ima smisel, saj ne želijo, da bi se zli duhovi razjezili nanje. Mene je očaralo mesto Ubud s svojim t.i. »opičjim pragozdom« in veličastnimi riževimi polji, ki ga obdajajo«.

1. Sunčica Dolušić, dobrodošli na slovenskem turističnem portalu. Za daljši intervju smo vas prosili, ker izredno dobro poznate Indonezijo, ki jo vsako leto obišče več milijonov turistov. Ste novinarka, več let ste delali v (hrvaški) diplomatski službi v Indoneziji. Za začetek bi vas prosili, da se nam vsaj v osnovnih besedah predstavite, hkrati pa nam najprej razkrijete, kako ste doživljali Indonezijo na samem začetku svojega bivanja v tej državi jugovzhodne Azije, kjer živi približno 265 milijonov ljudi.

Hvala za povabilo Peter. Lep pozdrav v Slovenijo. Po poklicu sem novinarka, z zanimivimi izkušnjami v diplomaciji. Rada potujem in preučujem starodavne modrosti starih ljudstev in metode zdravljenja, zato je bilo moje bivanje v Aziji vsekakor navdihujoče. Trenutno sem direktorica fitnes šole »Ostvari san«, ki jo je ustanovil moj brat, fitnes guru, Tomislav Dolušić,. Medtem ko jaz študiram o zdravem duhu (trenutno uživam v izvajanju zdravilnih obredov s kakavom in zdravilnih ritualov iz perujskih Andov), on uči o zdravem telesu. Naš trenutni izziv je organizirati zanimive team building dogodke.

Sedaj pa skok nazaj v Indonezijo. Na začetku moje azijske avanture je bil moj največji izziv prilagajanje ogromnemu mestu Džakarta. Morala sem nabrati, se naučiti čim več besed, da sem lahko vsaj osnovno komunicirala z lokalnim prebivalstvom. Nekatere besede so me nasmejale več dni, saj v tehničnem prevodu pomenijo nekaj povsem drugega. Zame je bil ena izmed življenjskih lekcij taksi, ki je v Džakarti na voljo na vsakem koraku in je cenovno ugoden. V prometu sem se naučila biti v meditativnem zenu, medtem ko je okrog tebe popoln kaos.

2. Kako se je vaš pogled spremenil med vašim bivanjem v Indoneziji? Kaj si zdaj, z distance, mislite o tej državi, ki je svoje mesto našla severno od Avstralije, med Indijskim in Tihim oceanom? Predvidevam, da imate resnično radi državo Indonezijo, saj ste o njej spisali celo knjigo. Sklepam pa, da v Indoneziji vendarle ni vse rožnato, povsem brez težav?!

Sčasoma me je ta naseljena dežela s svojo bogato kulturo in tradicijo vedno bolj osvajala. Legende in zgodbe Indonezije sem vpijal kot goba. Mislim, da imajo domorodni prebivalci Indonezije veliko za povedati svetu. Delček te čarobnosti Indonezije odkrivam tudi v svoji knjigi, ki sem jo morala napisati, da ne bi ob vrnitvi vsega pozabila.

Vse je odvisno od tega, ali želite videti kozarec napol poln ali napol prazen. Na izkušnjo lahko enako gledate pozitivno ali pa razmišljate le o težavah. Kot pravi neka vesela in optimistična pesem, enako mislim pa tudi jaz – spominjam se samo srečnih dni. Sumim pa, da bi imela večina zahodnjakov v Indoneziji težave z gostim prometom, dolgotrajnim dežjem in vročino ter možnostjo močnejših potresov in cunamijev, saj se država nahaja v t.i. pacifiškem ognjenem obroču. Upoštevati je treba tudi, da mora biti potovanje po državi prilagodljivo. Prihodi ali odhodi z cilja se lahko zamaknejo za dan ali dva, če se prebudi vulkan in zadimi ozračje, kar letalom prepreči vzlet. Pomanjkanje določenih živil v trgovinah, na primer svinjine ali mlečnih izdelkov lahko, pri nekaterih zahodnjakih povzroči hudo domotožje.

3. Nam lahko opišete geografijo in naravo Indonezije, ki jo sestavlja 27 otokov? Kaj je najbolj značilno za Indonezijo? Menda so kontrasti v državi ogromni? Predstavljam si namreč betonsko džunglo, Džakarto, ki je glavno mesto Indonezije in je megalomanska, in – na drugi strani – izredno odročne kraje, polne zelenja, ki jih le redko vidi katerokoli človeško oko, kaj šele turist?!

To je tropsko območje velike biotske raznovrstnosti, ki ponuja palme in plaže, riževa polja in številne vulkane. Ima približno 17.000 otokov, od tega jih je več kot 6.000 naseljenih. Borneo je območje z enim najstarejših deževnih gozdov na svetu. Kontrast med velikimi mesti, kot je Džakarta, ki ima 11 milijonov prebivalcev, in majhnimi vasmi, kjer nočejo biti sužnji sodobne tehnologije in mobilnih telefonov, je ogromen. Zanimivo je, da se že po nekaj urah vožnje lahko znajdeš v povsem drugem svetu.

In ravno ta svet zunaj velemesta je bil zame najbolj privlačen. Ena izmed mojih čudovitih izkušenj je bil obisk ljudstva Baduy na Javi, ki živi tako, kot so nekoč živeli njihovi predniki. Verjamejo, da so odgovorni za ohranjanje harmonije na Zemlji. Zato dolga leta sploh niso spustili tujcev v svoje vasi. In zdaj morate policijo obvestiti, da boste ostali na tem območju. Od vas se pričakuje, da ste vljuden gost in poslušate njihova pravila ter ne fotografirate naokoli brez vprašanja, saj jim tako nekateri prostori ostanejo sveti samo za njihove oči.

4. Povejte nam, kako živijo ljudje v Indoneziji. Kakšna je gospodarska slika, so vedri in srečni? Kakšne so vaše osebne izkušnje z Indonezijci? Katere so njihove glavne značilnosti? Pa tudi, kako se obnašajo do nas tujcev, turistov? Mimogrede, ali je Indonezija popolnoma varna za potovanje?

Življenje v Džakarti je podobno kot v nekaterih podobnih velikih mestih. Povprečna plača je okoli 500 evrov. (Mi iz Evrope hitro postanemo milijonarji, saj za samo okoli 60 evrov dobite milijon indonezijskih rupij. ??) So pa tudi takšni, ki zaslužijo veliko več ali veliko manj. Ne glede na globino žepa so vsi zelo srčni in gostoljubni. Vedno vas bodo obravnaval z velikim nasmehom. Včasih so skoraj otroško radovedni, a vedno vljudni.

So tako vljudni, da se to odraža v njihovem jeziku. Kot so mi pojasnili strokovnjaki, jim je zelo pomembno, s kom se pogovarjajo, temu bodo podredili tudi svoje izražanje. Še vedno sem v stiku z nekaterimi ljudmi, ki sem jih spoznala v Indoneziji. In to je pravzaprav največje bogastvo, ki sem ga odnesla od tam. V mestih ljudje radi hodijo v nakupovalna središča ali se zadržujejo v odličnih restavracijah. V vaseh ljudje živijo skromno in jedo večinoma doma pridelano hrano, na primer riž in kokos.

Načeloma je Indonezija varna za potovanje. A na primer med mojim bivanjem je bila tam tudi epidemija covida, zato se je bilo marsikateremu tujcu, ki se je tam znašel na turističnem obisku, težko vrniti domov. Zato priporočam, da pred vsakim potovanjem v katerikoli del sveta preverite trenutno stanje v državi, ki jo menite obiskati.

5. Sunčica, moram vam iz srca čestitati. Napisali ste knjigo o Indoneziji z naslovom “Mata Hari in duhovi Indonezije” (v originalu: “Mata Hari i spiriti Indonezije“). Hrvaški medij Jutarnji je o vaši knjigi zapisal, da “pripoveduje zgodbo o tej fascinantni deželi in kulturi na duhovit in navdihujoč način, v katerem se zahodnjak zlahka počuti kot ‘Alica v čudežni deželi’.” Ali obstaja kakšna skupna rdeča nit v knjigi? Nam lahko v kratkih stavkih podate nekaj podrobnosti iz same knjige?

Hvala! Knjiga je resnično napisana z veliko truda in ljubezni. Naslov knjige ni nastal v spomin na slavno vohunko Mato Hari, temveč to ime dejansko pomeni Sonce, zato so me zaradi mojega imena Sunčica v Indoneziji tako klicali. Moja želja je bila prenesti čaroben duh Indonezije, ki živi skozi bogastvo običajev in legend različnih narodov. Od tod tudi “duhovi” v naslovu.

Predvsem gre za zabaven potopis, poln anekdot in številnih informacij o hrani, ljudeh, običajih ter duhovnih starodavnih tradicijah. Skozi prijazne in zanimive ljudi, ki sem jih spoznala, bralcem opisujem določene kraje v Indoneziji. Pišem o zanimivih pojavih. dogodkih iz davnih časov tega dela sveta, kot so npr. lovci na glave ali ljudožerci.

Pleme Dajak na Borneu me je osvojilo s svojimi zdravilskimi tradicijami. Pri njih sem se počutila kot kraljica, saj so me toplo sprejeli ter mi pokazali svoje narodne noše in plese. V enem izmed zdravilskih plesov, ki je bil nepozaben, sem celo sodelovala. V knjigi opisujem tudi številne običaje ljudstva Toraja na Sulawesiju. Ena izmed posebnih zgodb je tista o Drevesu Matere. Dojenčkov, ki so umrli v davnih časih, niso pokopavali v zemljo, da jih ne bi odpihnili zli duhovi, temveč so jih zaupali v varstvo posebnim drevesom.

6. Sunčica, naši bralci bi se zelo razjezili name, če vam ne bi zastavil nekaj temeljnih vprašanj, ki zanimajo vsakega turista, ki nekoč razmišlja o obisku eksotičnih indonezijskih otokov. Zato vas prosim, da nam navedete glavne, najpomembnejše turistične znamenitosti v Indoneziji.

Bali je zagotovo največja turistična meka v Indoneziji. Jug otoka privablja deskarje zaradi velikih valov. Otok Bali ima številne zanimive templje in je prežet z zgodbami. Zanimivo je, da na cesti puščajo darove za duhove – tako za dobre kot slabe. To ima smisel, saj ne želijo, da bi se zli duhovi razjezili nanje.

Mene je očaralo mesto Ubud s svojim t.i. »opičjim pragozdom« in veličastnimi riževimi polji, ki ga obdajajo. Osrednja Java skriva enega najznamenitejših budističnih templjev – Borobudur. Najlepše ga je obiskati ob sončnem vzhodu ali zahodu. To območje, na primer mesto Solo, je znano po batiku – tradicionalno poslikani tkanini, ki je polna simbolike. Batik je v Indoneziji zelo cenjen, nosijo ga tako stari kot mladi, moški in ženske. Ročno izdelan batik je najdražji, a tudi najlepši spominek, ki ga lahko prinesete iz Indonezije. Če oblečete batik, boste domačine še posebej razveselili.

Ljubitelji živali lahko obiščejo Taman Safari nedaleč od Džakarte. Med vožnjo z avtomobilom boste lahko opazovali slone, tigre, opice in druge živali, ki se bodo svobodno sprehajale v vaši bližini. Če imate radi orangutane, se odpravite na Borneo, kjer boste srečali tudi miniaturne slone. Borneo je poln rek, ki spominjajo na perujsko Amazonko. Raja Ampat pa privablja tiste, ki obožujejo slikovite morske pokrajine in čudovito naravo.

7. Kateri del turistične Indonezije vam je osebno najbolj všeč? Kam bi se odpravili, če bi želeli pobegniti pred dolgčasom in doživeti neprekinjeno dogajanje? In kam bi šli, če bi se želeli malo poleniti, poležavati na čudoviti plaži in se potopiti v turkizno morje?

Bali, ki ima nekoliko več prebivalcev kot Hrvaška ali približno toliko kot dve Sloveniji, je kraj, kjer se vedno nekaj dogaja. Otok Bali je poln običajev in raznovrstnih slikovitih praznikov. Gostje otoka se lahko vedno pridružijo praznovanjem.

V otočju Tisoč otokov, ki leži pred Džakarto, se nahaja poseben otok Pulau Macan – Otok tigra. To je majhen ekološki raj, idealen za pobeg od vsakdana. Edino priporočilo je, da se tja nikakor ne odpravljate v deževnih mesecih. Bila sem šokirana, ko sem videla, kako se veliki kuščarji ne le sprehajajo po otoku, temveč tudi plavajo v morju. Kljub imenu pa tigri po otoku ne hodijo. Svojo nepozabno pustolovščino ob obisku tega otoka v dežju sem podrobno opisala v knjigi.

8. Glavno mesto – Džakarta – si zagotovo zasluži posebno vprašanje, vsaj tako si predstavljam. Nam lahko poveste svoje mnenje o Džakarti? Verjetno je tudi Džakarta zelo zanimiva za turiste? Imate kakšen predlog, kaj bi si turisti vsekakor morali ogledati v glavnem mestu Indonezije? Morda nam kot odlična poznavalka lahko razkrijete še kakšno skrito (turistično) skrivnost Džakarte?

Opazila sem, da Džakarta, ki jo ljubkovalno imenujejo “Veliki durian” (po smrdečem tropskem sadju, značilnem za ta del sveta), morda bolj privablja turiste iz Azije kot iz Evrope. V Džakarti nisem srečala veliko evropskih turistov – večinoma so bili tam poslovno.

Zanimivo si je ogledati stari del mesta v kolonialnem slogu (Indonezija je bila dolgo nizozemska kolonija), kjer lahko na glavnem trgu vidite ljudi, ki se vozijo na rožnatih kolesih – kot da bi prispeli v Barbie svet. Ljubitelji morskih bitij si morajo nujno ogledati akvarij, saj je indonezijsko podvodno življenje resnično fascinantno.

Taman Mini je tematski park z razstavnimi paviljoni posameznih indonezijskih regij, ki predstavlja Indonezijo v malem. Vsaka regija ima značilno hišo iz svojega območja. Sprehod skozi te hiše vam omogoča vpogled v tipične narodne noše posameznih krajev. Tam sem uživala v pogovorih s predstavniki delov Indonezije, ki jih nisem uspela obiskati, na primer Nove Gvineje. Kupila sem si pristne spominke, ki jih ni mogoče najti v »navadnih« trgovinah, kot so npr. ogrlice iz jelenovih kosti, ki naj bi ščitile pred negativno energijo.

Eden izmed zanimivih krajev je tudi sejem poldragih in dragih kamnov, kjer lahko izveste vse o magičnih lastnostih posameznega nakita.

9. Vrnimo se k prebivalcem Indonezije, njihovim običajem in praznikom. Predvidevam, da jih je veliko, saj se v Indoneziji prepleta skoraj 700 jezikov? Noro! V enem izmed medijev sem celo zasledil, da “pokojnikov ne pokopljejo več let”. Kaj pa religija kot taka? Islam je v Indoneziji prevladujoča vera, vendar nanj vplivajo tudi krščanstvo, budizem in hinduizem. Imate kakšen nasvet za nas turiste – kako se obnašati, na kaj moramo biti pozorni, da ne bi užalili domačinov?

Indonezija je najbolj naseljena muslimanska država. Običaji, kot sta ramazanski post in molitev, se zelo spoštujejo. Vendar pa se med potovanjem po državi srečamo tudi z vplivi drugih kultur in religij. Na primer, na Baliju prevladuje posebna oblika hinduizma, zato boste tam videli kipe božanstev, kot sta slonoglavi Ganeša in opičji bog Hanuman.

Eden izmed posebnih praznikov je Dan tišine – Nyepi, ki predstavlja izziv za turiste, saj ga je treba preživeti v tišini in meditaciji. Tako v miru vstopijo v novo leto. Mnoge etnične skupine na različnih otokih so uradno prestopile v islam ali krščanstvo, vendar še vedno ohranjajo starodavne običaje. Tako lahko opazimo, da nekateri praznujejo božič, hkrati pa na poseben način častijo prednike in duhove narave.
Posebni pogrebni običaji so značilni predvsem za regijo Tana Toraja na Sulawesiju. Tam verjamejo, da je pokojnik le bolan. Ko zberejo dovolj denarja za njegov pogreb, ga pospremijo na veličasten način. Takšne slovesnosti trajajo več dni in stanejo več tisoč evrov. Domneva se, da so se ti pogrebni običaji razširili celo do Madagaskarja.

Osnovno pravilo obnašanja je spoštljivost in upoštevanje raznolikosti. Samoumevno bi moralo biti, da v tempelj, cerkev ali mošejo ne vstopamo oblečeni, kot da smo na plaži.

10. Morda nam lahko podate še kakšno svoje mnenje ali celo nasvet za potovanje v Indonezijo kot turisti? Kaj nam lahko poveste o nastanitvah, prevozu, cenah na splošno? Je Indonezija draga država za turiste? Kako najlažje prepoznati previsoke stroške pri raziskovanju Indonezije in na kaj moramo biti pozorni?

V Indoneziji je mogoče najti tako cenovno ugodne nastanitve kot tudi poceni hrano, še posebej v manjših krajih. Kdor se prehranjuje v lokalnih restavracijah, bo prihranil kar nekaj denarja.

Največji strošek pri potovanju v Indonezijo je letalska karta, zato jo je najbolje kupiti vnaprej. Treba se je zavedati, da je Indonezija ogromna država, kar pomeni, da se pri raziskovanju nabere precej potnih stroškov. Kdor želi potovati ceneje, mora imeti več časa. Namesto letala lahko včasih uporabite vlak ali ladjo, kar je ugodnejša možnost. Prav tako je potovanje dražje, če potujete sami.

11. Sunčica, še ničesar nismo rekli o kulinariki, ki je zelo pomemben del vsakega potovanja. Presenetilo me je, ko ste rekli, da ne priporočate naročanja hrane na ulici? Zakaj? Ali bi lahko imeli zdravstvene težave? Priporočate kakšne posebne jedi, restavracije ali trgovske verige? Kje in kako lahko najlažje in hkrati dokaj poceni okusimo Indonezijo?

Nasvet, podan v eni izmed hrvaških revij, da ne priporočam hrane s stojnic na ulici, se je nanašal predvsem na Džakarto. To je ogromen mestni vrvež, kjer sem tudi sama na začetku imela prebavne težave, čeprav nisem jedla na ulici. Vprašanje je, v kakšni vodi se spirajo sestavine in kako se živila shranjujejo pri visokih temperaturah.

Kljub temu pa Džakarta ponuja ogromno čudovitih restavracij, večinoma azijskih, s slastno hrano. Tisti, ki ne marajo pekoče hrane, morajo to posebej poudariti natakarju, saj je čili zelo priljubljen in prisoten v številnih jedeh. Po vsej Indoneziji se dobro je, zato je najbolje vprašati domačine, kateri restavraciji zaupajo. Če ne vprašate, boste to ugotovili po gneči – polne restavracije so praviloma dobre. Sama običajno ne jem v restavracijah, kjer ni gostov.

Moja najljubša jed je bila sate ayam – piščančji ražnjiči v arašidovi omaki, ki jih postrežejo z rižem. Nasi goreng je pražen riž z zelenjavo in mesom. Indonezija ponuja nešteto vrst okusnih rezancev, pripravljenih na različne načine.

12. Bralcem Jutarnjega ste svetovali naslednje: “Potujte z odprtim srcem, saj vas bodo takrat vsi enako sprejeli.” Ne jejte na stojnicah ob cestah v velikih mestih, ne glede na mamljive vonjave ali nizke cene. Pripravite se na raznolik besedni zaklad, saj ne govorijo vsi angleško. “Ne potujte med januarjem in marcem, razen če radi prepevate v dežju, saj je to obdobje močnih padavin.” Imate še kakšen uporaben nasvet za nas?

Vsekakor poskusite eno od masaž! Na voljo je več vrst in odlične so za sprostitev, še posebej po dolgotrajnem potovanju in ogledovanju znamenitosti. Sicer pa na instagram profilu @matahariispiritiindonezije objavljam ne le informacije o promociji knjige, temveč tudi zanimive fotografije in koristne informacije o Indoneziji.

13. Če bi vaš prijatelj ali znanec potoval v Indonezijo, kako bi organizirali njihovo potovanje? Katere indonezijske turistične destinacije lahko obiščemo v dveh tednih in kaj se splača videti? Kaj pa, če podaljšamo potovanje vsaj za še en teden? Kakšen načrt potovanja bi nam potem priporočili? Se splača zanašati na turistično agencijo v Indoneziji ali lahko sami načrtujemo in organiziramo odlično potovanje brez turističnih vodnikov?

Najprej bi jim rekla, da me morajo vzeti s seboj kot vodnico, da se ne izgubijo, haha. ?? Lahko bi na primer začeli v Džakarti in si med okrevanjem po jet lagu ogledali mesto. Nato bi obiskali omenjena Taman Mini in Taman Safari, po želji pa tudi mesto Bogor, ki ima čudovit velik botanični vrt, kjer sem tudi sama rada zahajala na sprehode.

Vsekakor se je vredno odpraviti na kopanje v arhipelag Tisoč otokov, kjer lahko potapljate med koralami in pisanimi ribami. Nato bi se lahko z vlakom odpravili do Borobudurja in Vzhodne Jave, do mesta Banjuwangi, ter vmes obiskali enega od vulkanov, Bromo ali Ijen. S trajektom bi nato odpotovali na Bali, se podali proti jugu do templja v Uluwatuju, obiskali plaže in nato še notranjost otoka, zlasti Ubud.

Če imate še tretji teden, lahko iz Balija z letalom odletite na Borneo, obiščete katero od plemen Dajak, vidite male slone in orangutane ter se popeljete po rekah. Nato se lahko odpravite na Sulawesi, v Tana Torajo, kjer boste lahko doživeli kakšno lokalno ceremonijo.

Vse je odvisno od tega, kako samostojen je nekdo kot popotnik in koliko je avanturistično razpoložen. Vsekakor pa je dobro povezati se z lokalnimi vodniki, saj vam lahko v kratkem času povedo ogromno zanimivih informacij in razkrijejo skrita, posebna mesta.

14. Sunčica, zavedam se, da malokdo spozna Indonezijo tako kot vi. Npr. knjigarna Ljevak o vas piše: »V knjigi Mata Hari in duhovi Indonezije spremljamo njene dogodivščine in nezgode ob srečanjih z domorodci in njihovimi arhaičnimi običaji, v krajih in vaseh, daleč od oči povprečnega popotnika.« Komaj čakam, da preberem vašo knjigo! Sunčica, hvala za odgovore, pa tudi fotografije. Prosim le še za zaključne besede tega intervjuja o Indoneziji.

Navedene so besede z zadnje strani moje knjige. Vesela bi bila, če bi jo prebrali, Peter. Upam, da vam bo knjiga všeč in da se ne boste izgubili v prevodu. 🙂

Mislim, da sem s spoznavanjem starodavnih izročil različnih ljudstev po Indoneziji spoznala, kako podobni smo si pravzaprav vsi ljudje na svetu. Zato moramo poleg tradicije naše države ohraniti tudi tradicijo starodavnih ljudstev sveta. Naši predniki so nas učili ljubiti naravo in biti hvaležni. Adijo ali kot pravijo v Indoneziji – sampai jumpa!

Ps. Vprašanja je postavljal Peter Gavez, odgovarjala in prispevala fotografije je Sunčica Dolušić.