Camino v srcu

Eva Remškar v intervjuju za www.pag.si pove tudi: »Razlogov za camino je dejansko toliko, kot je ljudi, ki se odločijo zanj. Zato se jaz raje kot na razloge osredotočam na dobrobiti, ki jih camino ustvarja. Meni se recimo na caminu gradi vera. Ne v smislu religije, ampak zaupanja vase in v življenje samo. To je velika reč in silno uporabna!« Še potrebujete lepše stavke, da preberete intervju z Evo Remškar v celoti? Mislim, da ne! 🙂 Vabljeni, da se tokrat družno sprehodimo po poteh zmeraj bolj prepoznavne rumene puščice.

1. Eva Remškar, pozdravljeni. Kot je na našem turističnem portalu pač navada, vas prosim, da se uvodoma predstavite. Povejte nam več več o vašem delu, družini (če želite), o vaših hobijih, hrepenenju in ciljih.

Trenutno verzijo mene najlepše opredelijo trije pojmi: oblikovanje, pisanje in hoja.

Po osnovnem poklicu sem arhitektka in oblikovalka: že tri desetletja oblikujem celostne grafične podobe, knjige, poslovne in promocijske tiskovine, spletne strani ter stanovanjske in poslovne ambiente. Od leta 2007 delujem samostojno pod blagovno znamko “Sijajni dizajni”. In v čem moje delo odstopa od običajnih oblikovalskih storitev? Obožujem črke in besede, zato vizualne rešitve rada dopolnjujem z igrivo in iskrivo besedo: s slogani, verzi, zapisi. Moje oblikovanje je na ogled tule: evaremskar.com , projekti zadnjih let pa tudi na facebooku: Eva Remškar – Sijajni dizajni.

Leta 2017 je v moje življenje vstopil camino in marsikaj postavil na glavo – ali bolje rečeno na noge. Od tedaj se dvakrat letno odpravim na romarski “reset”, ki običajno traja teden do dva. Mojih caminov se je nabralo že 16, prehojenih kilometrov pa okrog 4000. Največkrat me spremlja Sanja, najmlajša od treh hčera, včasih pa prijateljica, manjša skupina ali – nihče.

Zadnjih nekaj let sem ambasadorka hoje po caminu. Moja stalnica so potopisi na facebooku, sem pa tudi avtorica knjižne zbirke “Camino in jaz”. Trenutno je na voljo 6 knjig o različnih camino tematikah, nastajajo pa že tri nove. O blagodejnem vplivu camina na otroke in odrasle rada tudi predavam in svetujem.

In še nekaj zasebnih podatkov: v tem življenju sem se enkrat poročila, trikrat rodila in enkrat ločila. Delčki mojega srca torej hodijo po svetu v telesih hčera Ajde, Maše in Sanje, na katere sem brezmejno ponosna.

2. Eva Remškar, ta intervju bova fokusno posvetila camino potem, še najbolj pa znameniti poti Camino de Santiago. Veljate namreč za redno »udeleženko« številnih camino poti, še več v Sloveniji veljate za izredno poznavalko, pa celo za nekakšno promotorko camina?! Kako je prišlo do tega, kakšni vzgibi so vas osebno pripeljali do teh »camino pustolovščin«, ki so – vsaj tako se zdi – zmeraj bolj popularne?! In kako, da ste potem s Camino romarstvom tako pridno nadaljevali leta in leta?

Začelo se je povsem nedolžno, bi rekla malo v hecu. Hoja je postajala »moja stvar« v času zakonske krize. Ko življenje kliče po spremembi, je veliko za tuhtati, gibanje pa procese lepo uravnoteži. In ne samo to. Ko si najbolj v zosu, je občutek, da ključno prispeva k preživetju. V najbolj črnih časih sem šla vsak dan na svojo goro. Sčasoma sem ugotovila, da me hoja neznansko popravi in da bi veljalo to navado popeljati naprej v življenje, tudi ko se vremena zjasnijo.

Med vzponom sem vedno dobivala uvide, ideje, odgovore. Navadila sem se vprašati goro že ob vznožju, kar me je tisti dan zaposlovalo, in nato zadrego odmisliti. Vedno sem se vračala s Kamneka z jasnostjo, razgrnjenimi možnostmi ali vsaj z olajšanjem v žepu. Zgodila se je neka pretočnost telesa, misli in idej, ki je v statičnem delovanju ni bilo.

Sčasoma sem dojela, da za te mogočne učinke ni zaslužno samo gibanje, ampak tudi narava in izpraznjena glava. Zato ni bilo tako čudno, da me je poklical camino. Na klic sva se odzvali obe s Sanjo, to je moja najmlajša hči. Takrat je štela 11 let in na prvi testni camino sva se odpravili s prijateljico in njeno potomko. Vrnili sva se očarani in začarani!

Ko se danes – po šestnajstih odpravah – oziram nazaj, se zdi, da je bila Sanja ključni dejavnik, da se mi je camino tako zasejal v srce. Njenega živega odzivanja na vse neznano in nepredvidljivo ne bi želela zamuditi za nič na svetu! Poti z njo in kasneje še z njeno vrstnico Marišo so pustolovščina od prve do zadnje minute. Največkrat smo bile na poti 10 dni in se preko dobrih 800 km Camina del Norte sprehodile v štirih odpravah. Kjer smo eno leto končale, smo prihodnje leto nadaljevale. Počasi se pride daleč, lahko pa je celo zabavno.

Na camino sem začela hoditi dvakrat letno v različnih zasedbah. Sanja me je spremljala devetkrat, večkrat sem šla s prijateljico Andrejo, nekajkrat z manjšo skupino. Samo enkrat sama. Teden do dva, ki si ga vzamem – ali bolje rečeno podarim – dvakrat letno, je odličen »reset«. Človek malo pogleda nazaj, malo naprej, se spravi z zgodovino in ponastavi svojega garmina. Sliši sebe.

Pot sem vedno razumela tudi kot nekakšen laboratorij življenja. Silno me je zanimalo, zakaj camino tako preobraža in prinaša mir v srca. O tem sem se tudi veliko izobraževala: tečaji o uvidih, predaji življenju, duhovnih zakonih nasploh … Na poti sem potem osvojena znanja dajala v prakso in jih preizkušala na lastni koži. Pisanje mi je pri tem zelo koristilo. Zato imam od tretjega camina naprej opisan vsak dan na poti! S Facebooka so se zgodbe prelile v knjige, predavanja … in tako se zgodba širi. Najnovejši produkt je spletna stran CaminoShop.si.

3. Camino poti so zelo številne. Camino poti poznajo v mnogih državah Evrope, tudi Slovenija (https://www.jakobova-pot.si/jakobova-pot-slovenija-na-zemljevidu/) in npr. Hrvaška pri tem nista izjema. Katere camino poti so med ljudmi najbolj popularne oz. katera je tista, ki pa jo želijo prehoditi skorajda prav vsi romarji?!

Veliko ljudi začudeno obstane, ko povem, da Camina Francés še nisem prehodila. Francoski camino je namreč tista najbolj klasična izbira in tudi najbolj oblegana. Verjetno se ravno zato še ni znašla na mojem seznamu. Ima sicer nekaj lepih atributov in verjetno se je nekega dne le lotim: ima veliko romarskih prenočišč in lahko se svobodno prepustiš hoji brez rezervacij, če greš sam ali v majhni skupini. To je velika reč. Omogoča tisti pravi duh camina, ko si podamo roko z življenjem in pot sama narekuje ritem hoje. Podobno kot Camino Francés je bogato opremljen tudi Camino Portugués od Porta do Santiaga, ki ga najraje priporočam novorojenemu romarju. Za prvi romarski poskus se mi zdi najboljša izbira.

Zakaj se sama še nisem odpravila na Camino Francés? Dejstvo je, da me privlačijo poti ob morju skoraj tako kot veščo luč. Prehodila sem tako rekoč že vso zahodno in severno obalo Pirenejskega polotoka. Francés pa se nahaja sredi kopnega in še precej natrpan je. Saj nekaj družbe ne skazi, ljudje vedno prispevajo k bogastvu izkušnje, se mi pa zdi možnost samotnega koraka vendarle bistvena.

4. Eva Remškar, kako vi razmišljate o teh številnih camino poteh? Nam lahko podate nekaj svojih misli o raznolikosti camino poti, o slavnih Jakobovih romarskih poteh, ki sežejo zelo daleč v zgodovino?

Cela Španija je prepletena s camino potmi in mnogo jih je tudi v drugih deželah. Ljudje radi vprašajo kaj takšnega kot: »Si prehodila celega?« ali »Kako da greš spet, a ga nisi že prehodila?« Ob vprašanju v ednini rada izvlečem telefonček in pokažem zemljevid, kjer so pisane nitke potegnjene čez cel Pirenejski polotok. Zemljevid me je tako očaral, da ga imam na steni svojih dveh bivališč in ves čas padam v skušnjave. Potisnil me je pa tudi v akcijo širše koristi: podobno čeden prikaz poti sem oblikovala še za slovenske romarske poti, v sodelovanju z Društvom prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji. Tu mi je poklic arhitektke in oblikovalke prišel zelo prav.

V Sloveniji sem sicer prehodila tri od štirih glavnih vej Jakobove poti in lahko se jim poklonim: poti so silno lepe! K učinku camina pa vendarle pripomore tudi odmik – od znanih krajev in ljudi – zato gre moj glas najprej Španiji in Portugalski. Tam je romanje bolj preprosto, cenejše in bolj učinkovito. Lažje se prepustiš, ker pot prijazno polaga predte, kar potrebuješ. Tisočletna romarska tradicija je tam pač opravila svoje, pri nas pa uradne poti štejejo komaj četrt stoletja.

Vseeno čestitke načrtovalcem, označevalcem, skrbnikom poti – opravljajo veliko delo! Moja želja je, da še romarska prenočišča pri nas začnejo rasti kot gobe po dežju in da so dostopna romarskemu žepu. Pa odprta pasjim tačkam! Tudi s tem imava s Sanjo izkušnje in veva, da je na voljo še mnogo prostora za izboljšave.

Mogoče še misel o raznolikosti. Zagotovo ima vsaka pot svoj karakter in svoje značilnosti. Številne izkušnje so porodile celo predavanje »Vse različne, vse odlične / Poti in njihove (p)osebnosti«, s katerim se rade volje oglasim pri zainteresirani publiki (www.caminoshop.si/vse-razlicne-vse-odlicne-poti-in-njihove-posebnosti/). Za vsako prehojeno potjo v človeku ostane nek odtis, občutek o pokrajini, zahtevnosti, doživetjih, ljudeh, ki ga je mogoče strniti v kratek povzetek in to tudi rada storim.

Treba pa je vedeti, da je bistven dejavnik na poti – oseba, ki hodi. Pot in doživljaji na njej vedno zrcalijo nazaj naša notranja stanja, zato je lahko ista pot, prehojena dvakrat, povsem različno doživetje. Kljub temu se sama vedno odločim za nov camino, verjetno sem se tega pustolovskega duha nalezla od Sanje. Koraki v neznano mikajo na nek skrivnosten način: pritegnejo nekaj treme, a se tudi pomagajo otresti pričakovanj. Sklenila sem, da neznano zame ne bo mesto strahu, ampak prostor čudežev. Na neki točki to dejansko postane stvar odločitve.

5. Eva, Camino očitno teče po vaših žilah. Nenazadnje ste verjetno zaradi tega »zadevo Camino« zapeljali tako daleč, da ste ustvarili celo zelo lepo spletno stran, ki se imenuje »Camino Shop« (https://www.caminoshop.si/), kjer lahko bralci uživamo ob zelo lepih vsebinah, vaših Camino dogodivščinah, kupijo pa lahko tudi izdelke, ki ste jih kot oblikovalka – čestitam – kreirali kar sami?!

Res je. Tule si bom drznila kar kopirati samo sebe in prilepiti zapis o nastanku tega spletnega mesta. Vse piše v njem! Štacunca je ugledala luč sveta v avgustu 2024.

»Dete je rojeno!
Slonice nosijo male slončke pod srcem skoraj dve leti – dvaindvajset mesecev, če smo natančni. Podobno zajeten kos časa je potreboval tale moj zarodek od spočetja do prvega samostojnega vdiha. Nastanek spletne trgovine je zanetila iskra zamisli, da bi del svoje oblikovalske žilice uresničila v obliki dizajnerskih kolekcij, torej “uporabnih izdelkov s konceptom”. Ta želja v meni utripa že desetletja, a doslej noben impulz ni premogel dovolj vsebinske substance, dovolj močnega zakaja, da bi povlekel čez začetniška spotikanja in strme klance nove dejavnosti.

Sedanji impulz to ključno sestavino ima, imenuje se camino. Poganja ga tolikšen zakaj, da so tudi kje, kdaj in kako nekega lepega dne našli svoje odgovore. Ni se hotel umakniti, ni želel presahniti. Ves čas dolge slonje nosečnosti je potrpežljivo stopal ob meni in čakal na svoje minutke. Ki so hočeš nočeš morale prerasti v ure, dneve in tedne, posvečene samo njemu. Brez tega ne bi bilo nič. Razmakniti so se morali redni projekti, na voljo so morale biti finance in bognedaj da bi me spotoma zadela kakšna ljubezenska zgodba. Vsi dobri nameni bi šli v tri krasne.

Danes se je torej podričnil skozi porodni kanal moj ljubi otroček, spletna stran CaminoShop.si. Moja camino platforma. Rumena barva tokrat ne pomeni, da ima bitje zlatenico, le čez in čez je razpotegnjena rumena puščica, slavni simbol camina. Tekom ustvarjanja trgovine se je izkazalo, da so mi bolj kot “izdelki s konceptom” pravzaprav pomembni ostali sklopi. Da imajo moje knjige nekje spodoben spletni dom. Da so potopisi s ključnimi podatki o poteh dostopni na klik. Da imajo svojo spletno izložbo tudi predavanja in delavnice, ki bodo opogumljale in vabile na pot.

Navdušuje me tudi dejstvo, da lahko pomagam nekomu, ki ga camino kliče, tudi takrat, ko spim. Kajti zelo možno je, da se čas tvoje in moje noči ne prekrivata. Stvarstvo je torej poskrbelo za vse, kar življenjski cikel poganja naprej. Zarodek je prejemal zadostno količino skrbne pozornosti in začel ljubezen vračati še pred uradnim rojstvom. S potopisi sem se ukvarjala na koncu in sem se morala petkrat sprehoditi čez fotografije vseh odprav. Zaradi tehničnih postopkov pač. Tiste slike, ki se še niso znašle v knjigah, sem sploh prvič razgrnila na velikem zaslonu računalnika, prej sem jih urejala samo s telefonom. Prizori osupljive lepote so bili na veliki površini prava puščica v srce in denimo ob Caminu dos Faros sem postajala kar omotična.

Poti so na veličasten način ponovno zlezle vame. Prepojile so me s svojimi čarobnimi substancami in občutki doživetih zgodb. Vedno bolj me je mehčalo spoznanje, kakšen kapital so ti spomini, fotografije, besedila in kakšno bogastvo nosim v sebi zaradi prehojenih poti. Zadeta od presežnega sem se hvaležno priklanjala soromarjem in lastnemu pogumu, zdravju, vzdržljivosti, včasih tudi nesmislom in burleskam. Vse to je camino. Torej se je ljubezenska zgodba vseeno zgodila.

S fotkami pri potopisih nisem skoparila in kakšen spletni strateg bi se znal zmrdovati. Ne samo, da bi mi ozka selekcija razparala srce. Ob mislih na moje sopotnike se je porodila tudi želja, da se čez skupne dogodivščine preko fotografij sprehodijo še sami. Da še njih zadane kakšna puščica spominjanja. In da prizore prepoznajo romarji, ki so se čeznje sprehodili v nekem drugem času.

Spletno trgovino sem zidala sama. Od začetnega pospeška in ob občasni dragoceni podpori Navdiha d.o.o. (Marko, hvala!). Zato bodi pri ogledu prizanesljiv. Upoštevaj dejstvo, da je pred teboj delo WordPress-samoukinje z malo znanja in veliko volje. Verjetno ima stran še ogromno napak, če jih odkriješ, bom vesela sporočila. Sem se pa ob objavi držala načela: bolje narejeno kot popolno.

Pravkar je še zadnji, Camino del Sur iz leta 2024, našel pot na medmrežje, v zame značilnem nočnem miru. Moja camino-identiteta je našla svoj dom, kjer bo lahko široko koristna in globoko ustvarjalna. Ko tole pišem, je zame sveta noč, blažena noč. Nekaj je dopolnjeno, a vem, da se na drug način šele začenja … Sloni so živali, ki marsikoga navdušujejo z mešanico miline in mogočnosti. V čast mi bo, če se oba atributa oprimeta tudi moje spletne camino dežele. Www.CaminoShop.si – vabljeni k ogledu!”

6. Ampak dovolite, da se vendarle še nekoliko vrnem k osnovam. Med svojimi camino izkustvi, si predstavljam, ste se zagotovo srečali z »nešteto ljudmi«. Zakaj se ljudje večinoma sploh odločajo za camino, ki mu vi znate reči tudi »romarski reset«? So razlogi za camino več ali manj enaki pri vseh ljudeh? In še nekoliko osebno: nam lahko razkrijete kakšen vaš »osebni vrhunec« na kakšni camino poti?

Nekateri radi »predalčkajo« razloge in motive, delijo na verske in neverske, ampak tu se po mojem mnenju stvari zelo zapletejo in ne bi šla rada v posploševanje. Verjamem pa v to, da človeka camino pokliče.

Zase mislim, da me je povleklo v Španijo zato, da sem lahko v miru premlela življenjsko situacijo, ki je obstala na križišču. In v razkošju časa in tišine zaslišala notranji glas, ki na koncu vedno izbere dobro. Sem pa ta razlog razbrala šele kasneje, zato menim, da ni treba zares vedeti, zakaj te camino kliče. Če te kliče, ima razlog. In ima tudi darilo zate.

Razlogov za camino je dejansko toliko, kot je ljudi, ki se odločijo zanj. Zato se jaz raje kot na razloge osredotočam na dobrobiti, ki jih camino ustvarja. Meni se recimo na caminu gradi vera. Ne v smislu religije, ampak zaupanja vase in v življenje samo. To je velika reč in silno uporabna!

Osebni vrhunec, hm … Vsaka pot vsebuje vsaj nekaj transcendentnih trenutkov, ki se za vedno zapišejo v spomin in v srce. Težko bom izbrala. Bi rekla, da so mi bili najbolj dragoceni trenutki, ko sem svojega otroka zagledala v čisto drugačni luči, kot ko sem ga doma zavijala v vato. Ko na preizkušnjah, ki jih sem in tja naplavi pot, otrok briljira v trpežnosti, iznajdljivosti, sočutju, je to darilo zanj in za starša. Nov odnos nastane. In ostane!

Denimo na Camino dos Faros, kjer sva bili s Sanjo sami, je bila druga etapa zame res težka. Hči je v zadnjih letih že prispela na prag odraslosti in jaz sem postala šibkejši člen. Poleg tega sem nosila še težji nahrbtnik. Sanja je švigala po skalah kot mlad gams, mene pa je pot hudo zdelovala, da se mi je prikazoval samo še taksi … Takoj ga pokličem, ko končno prideva iz divjine do prve ceste!

Sanja je situacijo zajela tako modro, da me je z eno asfaltno bližnjico in nekaj vedrega klepetanja povlekla čez krizo, prevzela je tudi nekaj teže iz nahrbtnika. Po tistem, ko sem mislila, da ne zmorem niti metra več, sem hodila še šest ur, zlezla nad kar nekaj pečin in ob desetih zvečer z lastnimi nogami dosegla cilj. Nisem vedela, ali naj bom bolj ponosna nase ali nanjo!

Nekakšna krona mojih caminov je tudi Camino treh generacij, na katerega smo šle mama, hči in vnukinja. Tudi tu je na poti zasijalo neko blago sožitje, ki nikakor ni samoumevna stvar. Moja mati se je opogumila za svoj prvi camino pri svojih 77 pomladih in se iz navijačice prelevila v »soborko«. Občutki ob vseh premaganih tegobah in doseženem cilju so bili za vse tri veličastni! Ta zgodba ravno te dni odhaja na turnejo po knjižnicah: najprej kot predavanje ( www.caminoshop.si/pot-ki-gre-iz-roda-v-rod-predavanje/), nato v obliki knjige.

7. Iskreno priznam, čeprav nisem veren, da tudi sam intenzivno razmišljam, da bi se odpravil na kakšno daljšo Camino romanje. Zato vam bom zastavil tudi nekaj osnovnih vprašanj. Za začetek tega sklopa vas prosim, da nam izdate nekaj vaših dragocenih izkušenj o »praktičnih vidikih Camino poti«. Uvodoma me tukaj najbolj zanima sama organizacijska plat, pa tudi sama psiho-fizična priprava na Camino.

Same priprave niso noben bavbav in naj ne prestrašijo. Glede organizacije skoraj ne gre brez spletne strani Gronze.com, obstaja tudi aplikacija. Tam najdemo zelo kakovostne zemljevide številnih camino poti, ki olajšajo načrtovanje. Sama vedno naredim posnetke zaslona posameznih etap – tlorisa in višinskega profila, in jih shranim na telefon v obliki sličic. Ponavadi jih tudi v natiskani obliki razdelim vsem članom odprave. To pomeni, da sicer nesemo nekaj gramov več, ampak imamo osnovne informacije o poti vedno pri roki. Tudi če ni interneta in če telefon ugasne.

S pomočjo podatkov z Gronzeja si je mogoče okvirno načrtovati pot, dobrodošlo pa je, če se nato poti prepustimo. To pomeni, da hodimo brez rezervacij – do tja, kamor nas pač tisti dan prinesejo noge. To je najlepši način romanja. Če je na poti dovolj albergov in če ekipa ne presega 3 člane, si to lahko privoščimo. Načeloma naj bi bila hoja po caminu organizacijsko povsem nezahtevna: prideš v Španijo, hodiš in spiš tam, kjer postaneš utrujen. Žal je corona ta režim, star tisočletje, precej »zrukala« in zdaj rezervacije mešajo štrene. Nekateri albergi jih sprejemajo, tisti prvotni državni pa večinoma ne. Tu mora zdaj vsak sam najti način, ki mu odgovarja.

Fizična priprava: fajn je, če človek v življenju kaj hodi, ker je hoja res v vsesplošno korist. Ni pa »treniranje za camino« nujen del priprav. Bolj bi rekla, da je priporočljiv. Poznam tudi mnogo njih, ki so šli na camino direktno iz sedečega življenjskega stila in preživeli. Moram pa ob tem poudariti, da je pomembno, da začnemo camino s krajšimi etapami, da se telo privadi novega režima. Prve tri dni priporočam malo šparanja: kakih 12 do 15 kilometrov naj počasi naraste na 20 do 30 kilometrov dnevno.

Glede psihe je moje priporočilo, da se ne travmira na zalogo. Jaz se na pot vedno odpravim z mešanico treme in otroškega radovednega pričakovanja. Situacije bodo prinesle izzive, ampak na to se ni mogoče pripraviti vnaprej in nima se jih smisla bati. Ne bo pa odveč razmislek o nameri: kaj želimo, da nam pot dostavi. Sama tudi vedno napišem pismo stvarstvu, česa si na poti želim. V veliki večini se želje uresničijo!

Za več informacij priporočam knjigo »Samo pojdi: camino za vsakogar«, v kateri odgovarjam na večino vprašanj, dilem in strahov, ki ljudi zadržujejo v coni udobja domačega kavča. Knjiga govori o telesni pripravljenosti, financah, tujih jezikih, primerni starosti, izbiri poti, orientaciji na poti … Dokaj uspešno pomete z izgovori, se mi zdi. Priložena je tudi priročna kazalka s seznamom opreme. Naj služi kot osnova, nato pa naj si vsak naredi in vzdržuje svoj seznam, kajti potrebe na poti so najboljše vodilo za naslednjo odpravo.

Še bolje pa bo opremila za pot »Camino pripravljalnica«. Trenutno organiziram poldnevne in dvodnevne delavnice ob morju. Poleg informiranja in opogumljanja so namenjene tudi povezovanju. Morda tam spoznaš njo ali njega, ki ga tudi mika camino, a ne bi šel sam … Prijazno vabljeni!

8. Kaj pa prtljaga, kaj moram vzeti s seboj v nahrbtnik? Na kaj moram biti pozoren, kateri so tisti vaši mali triki, ki naredijo camino pot vsaj nekoliko lažjo? Iz glave mi namreč ne gre vaš zapis, citiram, »camino je delo«.

Za začetek je pomemben dober nahrbtnik: da paše na telo, je lahek in ima veliko žepov, zank, zadrg. Midve s hčero prisegava na Osprey nahrbtnike, obnesejo se nama in ne tvegava z menjavo. Najina imata 36 litrov. Vse, kar vložimo v nahrbtnik, naj bo čim lažje in po možnosti večfunkcionalno. Denimo pajkice so lahko za spanje, oblečemo pa jih tudi pod hlače, ko je mrzlo. Bombažna majica, ki jo sama uporabljam namesto pižame, je lahko tudi dnevno oblačilo, če je ostalo mokro. Za hojo se načeloma najbolje obnesejo oblačila iz sintetičnih športnih materialov, ki so lahki in se hitro sušijo. Vse nenujne dele, ki dodajajo k teži in volumnu, pustimo doma. Na primer škatlice od tablet. To se zdijo banalni nasveti, ampak na koncu »pakiranje s pametjo« lahko odvzame tudi 2 kg bremena.

Garderoba je načeloma minimalna: dve pohodniški majici, dva modrčka za dame, dvoje hlače, troje nogavice različnih debelin, dvoje spodnje hlače, jopa, tanjša jakna. Pohodni čevlji in natikači za plažo. Nekateri vzamejo še par pohodniških sandal, jaz ne. Potrebujemo kvaliteten dežni plašč z dodatkom za nahrbtnik. Kapo s šiltom in kremo za sonce. Kremo za noge. Jaz nosim tudi gabezov gel za kožo, nekateri imajo s seboj kremo za mišice.

Zobno pasto in ščetko. Zelo pride prav torbica za telefon in kak drobiž, ki jo nosimo na sprednji strani telesa. Denarnica za pod majico za dokumente in evre. Zdravila za tegobe, ki te večkrat pestijo. Telefon, polnilnik, polnilna baterija. Jedilni pribor, najbolje »sporky«, kjer so tri stvari v enem. Steklenica za vodo, meni se obnese takšna s cevko v pokrovčku, ki si jo lahko namontiram na naramnico nahrbtnika blizu ust. Mali nahrbtniček za hrano in večerne sprehode po mestu.

Spalna vreča, tanjša in lažja. Tanka hitrosušeča brisača. Šampon in balzam. Čepki za ušesa. Papirnati robčki, dame jemljemo še ščitnike perila. Očala, leče, tekočina, posodica, če uporabljaš te stvari. Šivanka, nit, vžigalnik. Nekaj ščipalk za perilo. Obliži in obliži za žulje Compeed. Zemljevidi etap. Zavarovanje za tujino. Letalske vozovnice in vozovnice za prevoze do letališč. Potni list ali osebna izkaznica. Denar in bančne kartice.

Priprav se lotimo dovolj zgodaj. Dejansko šteje vsak gram in tega se zavedajmo pri izbiri vsega, kar bo šlo v nahrbtnik. Tudi s površnim pakiranjem v zadnji noči se daleč pride, priznam, jaz sem živ primer za to in ne enkraten. Sem se pa zadnja leta malo spravila k sebi in natovarjam bolj preudarno, kar ima svoje blagodejne učinke. Vzornici sta mi mati in hči, vsaka na svoj način. Mama zlaga opremo na kupčke že tedne pred odhodom, počasi in s pozornostjo, včasih tudi s tehtnico. Sanja pa zna zares poenostaviti življenje in tudi vsebino nahrbtnika. Obema so hrbti hvaležni za pičlih 5 kilogramov bremena! Ko bom pri 5 kg tudi sama, častim pivo. Načeloma naj nahrbtnik ne bi presegal 10 % telesne teže.

9. Še podvprašanje: verjetno zna biti torej camino v določenih trenutkih, urah ali dnevih tudi zelo trpeča izkušnja?! Eva, prosim, ne skoparite z informaciji, podučite me tudi o nekaterih slabih straneh camino romanja. Na RTV SLO sem zasledil celo članek o spolnem nadlegovanju na znameniti poti Camino de Santiago?!

Prosim ne mi zameriti, če ob takšnih novicah malce zamižim. Verjamem namreč, da to, čemur daješ pozornost, privabljaš v svoje življenje. Jaz ne vem za noben konkreten primer nadležnega vedenja, niti iz lastne izkušnje niti iz pripovedovanja, pa sem na caminu preživela 177 dni. Dopuščam tudi možnost, da sem nekoliko nagnjena k pomnjenju dobrega in pozabljanju slabega.

Kar pa se tiče trpljenja, bo z odgovorom lažje. Seveda na caminu ni vse enostavno, sicer ne bi bil to, kar je: izkušnja, ki opolnomoči. Razdalje je treba premagati, deževnega vremena ne izbereš in včasih oseba nad tabo vso noč smrči. Ampak na koncu vse skupaj dobi nek smisel. Večinoma so tudi preizkušnje takšne, da se dajo preživeti, le da prej mogoče nismo vedeli za to. Sčasoma vedno več zadreg mečemo v kategorijo »manjših nevšečnosti«. Vse je stvar perspektive in camino nam ta zorni kot vztrajno spreminja.

Ko je pot za nami, smo utrjeni in neustrašni, to je tako lep učinek! In še nekaj je. Camino je fant od fare, zato zelo hitro poskrbi za kompenzacijo: delo je nagrajeno, trud poplačan, težave odplaknejo čudeži. Tam karma ne čaka do naslednjega življenja, ampak ponavadi še isti dan poskrbi za izravnavo.

Mene osebno še najbolj uniči situacija, ko glava že misli, da sem na cilju, potem pa je zaradi spleta okoliščin treba narediti še 10 km. Recimo zaprt ali neobstoječ alberg, na katerega računaš … Te so kar zoprne. Če bi vedela že v štartu za tisti pribitek, bi bilo drugače, tako pa … Ampak tudi tisto desetko na koncu zmoreš in postane tvoj novi ponos.

Nalašč pa si trpljenja ne nalagam, da ne bo pomote. Če je možno, načrtujem etape tam do 20 km, te je fletno hoditi. Telo kljub zmerni razdalji pridobiva na moči in ob lahkotnem koraku duša poje.

10. Eva, stopiva korak nazaj, želim si, da bi nam nekoliko podrobneje pojasnili, kako je na camino romanju s prenočišči in kako s prehranjevanjem. Kako je z osebno higieno? In kaj storiti, če nas vendarle doleti kakšna poškodba?! Žulji so, predpostavljam, stalnica na caminu?

Romarji spimo večinoma v romarskih zatočiščih, imenovanih albergi (»albergue«). Državni albergi so cenejši, starejši in običajno ponujajo bolj osnovno oskrbo: posteljo s svežo rjuho ali rjuho za enkratno uporabo, prho (ponavadi toplo) in (nekje bolj, drugje manj opremljeno) kuhinjo z jedilnico. Zasebni albergi so precej različnih rangov in cen, vedno več je povsem sodobnih prenočišč, največkrat s pogradi. Kjer gre za novejšo izdelavo, imajo postelje svoje vtičnice, lučke, zavese, da se zagrneš in pospraviš čez noč v svojo mini sobico.

Na poteh, ki so najbolj popularne (Camino Frances, Camino Portugués, Camino del Norte, Camino Primitivo), albergi pokrijejo praktično vse potrebe, najdemo pa jih na spletni strani in aplikaciji Gronze, omenjeni zgoraj. Na manj obljudenih poteh pa je manj prenočišč, tam se je treba poslužiti Booking rezervacij.

Hrana: sto ljudi – sto čudi. Jaz lahko opišem svoj prehranski koncept. Zajtrk običajno pojem v kraju, kjer začenjam hojo, čeprav to meni ne paše najbolj. Kadar vem, da bom lahko dobila prigrizek in kavo čez uro ali dve hoje, je to super. Če ne: bolje zgodaj kot nikoli. Hrano za čez dan (sendvič ali solata z dodatki, sladka malica, kak jogurt ali kakav) kupim zjutraj ali prejšnji večer in se z njo poskušam prebiti do cilja.

Razen, če vem, da bo pot vodila skozi mesta, v tem primeru hrane ne tovorim, pač pa kupujem sproti. Po prihodu v alberg sledi prijava, postiljanje, prha in pranje oblačil, nato pa konkreten topli obrok, ponavadi v gostišču, restavraciji. Pelegrino menuji dobro nahranijo za zmerno ceno in tudi vino tinto sodi zraven. Jih je pa zadnja leta na voljo manj kot včasih. Ali pa jaz izbiram bolj eksotične poti? Nekateri romarji si sami kuhajo v kuhinjah v albergih. Sama sem to večinoma opustila, ker so kuhinje zelo različno opremljene in nikoli ne veš, kaj boš našel tam. Imam pa tudi pomisleke glede čistoče in zaradi njih manj kuharskega veselja.

Poškodbe, huh. Nič izkušenj. Naj prosim pri tem ostane. Potem pa ti žulji. Z njimi se moje noge skoraj ne srečujejo, za kar sem hvaležna vesolju in lastni discipliniranosti. En teden pred odhodom mažem stopala, na poti vsak večer mažem stopala, čevlje imam skoraj dve številki večje od običajnih. S seboj imam vedno Compeed obliže, uporabim jih takoj, ko me kje kaj ščemi in običajno preprečim nastanek žulja. Jih pa včasih sočutno opazujem pri soborcih, te žulje, in sem in tja tudi komu kaj porihtam, čeprav to ni moja močna plat. Nikakor ni nujno, da jih fašeš, ogromno romarjev žulje pozna samo iz pripovedk. Če pa že imaš to smolo, pot ponudi ogromno dobrote, solidarnosti in pomoči. Nihče ne ostane sam.

Čisto osnoven postopek pri nastanku žulja, ki ga priporočam, pa je sledeč: iglo razkužiš z vžigalnikom, prebodeš žulj in skozenj napelješ nit, ki jo pustiš kar notri, da služi za drenažo, po njej odteka tekočina. Na tak način sta se meni dva vzorčna žulja ozdravila v rekordnem času. Niso pa vsi žulji enaki, zato ne morem dati garancije za takšen postopek.

11. Kako na romanje vpliva vreme? Kateri so tisti meseci, ki so najboljši, da se odpravimo na »glavno pot«, na Camino de Santiago?! Še je treba navesti kakšen nasvet za lažje premagovanje camino poti? 🙂

Z vremensko napovedjo si ponavadi ne moremo pomagati, ker odhod ponavadi planiramo vnaprej. Meni se obnese, da vem dva do tri mesece vnaprej, kdaj grem. Potem se vse potrebno zloži v danem času na svoje mesto. Mikavna je sicer tudi misel na odhod-na-horuk, če življenjska situacija to omogoča. Lepo se je gibati v smeri takšne svobode.

Obstajajo pa seveda bolj in manj ugodne sezone, ki pa so odvisne od izbire poti. Krasno je »presekati« zimo s kakim južnim caminom, npr. Rota Vicentina, Camino Estrecho, Via Avgusta, Camino del Sur, Camino Mozárabe. Tam je v februarju in marcu idealna pohodniška klima, če ne naletiš ravno na deževni interval. Kratki rokavi in kakšna jopica pokrijejo skoraj vse potrebe. Poleti je pa tam na jugu prevroče.

Za večino severnih poti, ki so ponavadi prva izbira, pa velja, da se je najbolje odpraviti aprila, maja, septembra, oktobra. Tudi v poletnih mesecih so meni poti dobro služile in te možnosti ne gre zanemariti. Zna pa takrat kar pritisniti vročina, ki pobere precej moči. In prenočišča so verjetno hitreje zapolnjena, ker si takrat več ljudi lahko vzame dopust.

Vpliv vremena na romanje je pravzaprav zanimiv fenomen, če se pomudimo še malo pri tem vprašanju. Pogoji, ki bi nas doma zagotovo zadržali na udobnem kavču, na caminu običajno ne spreminjajo načrta. Obujemo čevlje, navlečemo dežni plašč, naredimo vzdih ali dva in gremo. Človek slej ko prej ugotovi, da je dež samo voda. Sama po sebi ni škodljiva. Seveda je lažje, če z njo sovpadajo prijazne temperature, ampak dejansko je mogoče hoditi osem ur v dežju in se ob tem celo zabavati.

Moji dve – takrat še mali – sopotnici sta mi bili v tem smislu veliki učiteljici. In kaj potem, če dežuje? Na dežnih plaščih sta gostili polže, ki sta jim dali imena in so se prosto sprehajali po gladki površini. Luže sta izbrali za zabavni poligon in če je bilo treba zjutraj obuti malo vlažne čevlje, ni bilo nobenih dram. Tudi danes si zna Sanja med deževnim pohodom narediti čas užitka. V ušesa zi zatakne slušalke z zanimivo vsebino in se med hojo odmakne v svoj mehurček.

Seveda je pa veliko vredno, če imamo možnost oblačila zvečer posušiti. Tu ponavadi dobri duh camina pristavi svoj piskrček v obliki fena, sušilnega stroja, peči ali ogenjčka. Romarska srca so vedno polna hvaležnosti, tudi zaradi takšnih malih blagoslovov. Vsaka nevšečnost je priložnost, da povečamo kapaciteto naših src: na caminu se naučijo sprejeti vase toliko dobrote!

12. Na vaši spletni strani sem prebral stavke, ki so prav ganljivi: »Španski camino je izkušnja, kjer se vse obrne na glavo. Udobja je skoraj nič in telo srečuje svoje meje. A vendar je daril ob poti toliko, da z lahkoto preglasijo vse tegobe. In ko me zvečer enajstletno dekle, podvrženo enakemu režimu, pokliče k postelji in šepne “mami, hvala, ker sva šle”, se vprašam, zakaj ne gremo. Na camino. Vsi.« Eva, za sam zaključek tega intervjuja vas prosim, da nam brez zadržkov podate še vašo zaključno misel. Kaj nam polagate na srce?

Moja velika želja – in kar neke vrste misija – je, da čim več omahljivcev opogumim in nežno potisnem na pot. Na koncu vedno pridobiva oba: njega obsipajo darovi camina, s katerimi ni niti računal, mene pa greje občutek, da sem pomagala nekomu do odkritja, kako si lahko pomaga sam.

Tako široko koristne dejavnosti, kot je hoja, ne poznam. Tako univerzalnega, poceni in nenazadnje prijetnega dela, če hodiš z radovednim pogledom skozi vsak dan novo deželo …

Camino je mogočen koncept, ki nam vse lepe atribute hoje dostavi v preprostem, skoraj za vsakega dosegljivem paketu. Odstrani zahtevno in drago logistiko, odplakne bremena konstantnega odločanja in življenje za nekaj časa skrči na osnovne sestavine. Naredi prostor tišini in praznini, ki ju sčasoma naselita jasnost in veselje.

Poveže nas z veliko silo življenja, kar postane del naše nove moči in nas spremlja tudi, ko se vrnemo nazaj v svet, ki smo ga poznali prej. Enaki pač ne bomo nikoli več. Zdaj vemo, kaj vse zmoremo in kam se vedno lahko vrnemo po nov zagon.

Zavozlane misli so se zrahljale in prav tako situacije, v katere smo bili ujeti. Življenje potrebuje manj in daje več, ker zdaj slišimo njegov šepet in stojimo v svojem stebru miru. Srce utripa spokojno in hvaležno. Camino je najboljši poligon za učenje predaje življenju, ta pa po mojem mnenju prinaša čudeže vseh vrst. Zato ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Predvsem pa ne čakaj na upokojitev, na poln šparovček, na pravo vreme, na čas, ko bodo vse zvezde pravilno poravnane. Samo pojdi.

Ps. Srčno Evo Remškar, ki nam je za objavo na našem turističnem portalu prijazno odstopila tudi svoje camino fotografije, je spraševal Peter Gavez.