Mavrični turizem na Hrvaškem

Razvoj gejevskega turizma oz. LGBT turizma »gre počasi naprej« skorajda po vsem (razvitem, predvsem zahodnem političnem) svetu, a tudi tam žal ne vedno in povsod z enako intenzivnostjo in hitrostjo. Razlogi so zelo različni, že podatek, da so se v vzhodni Evropi istospolne kulture in skupnosti večinoma začele oblikovati šele po letu 1989, na Nizozemskem in Danskem (prednjačita Amsterdam in Kopenhagen) pa se je to zgodilo že v zgodnjih 60-ih letih prejšnjega stoletja, je zelo poveden.

Kaj je sploh LGBT turizem? Če zares zelo poenostavimo, lahko napišemo, da bi lahko o (primernem) LGBT turizmu govorili, ko so predvsem pripadniki gejevske in lezbične skupnosti na neki turistični destinaciji dobrodošli gostje, obiskovalci oziroma se »LGBT turisti« v nekem kraju, mestu ali državi počutijo odlično, ker se turistični sektor oz. lahko bi rekli kar »celotno prebivalstvo« do homoseksualnih parov obnaša (popolnoma oziroma skorajda) enako kot do heteroseksualnih parov. Ksenofobije LGBT populacija ne mara!

Za lažje razumevanje današnje tematike si bomo pomagali z nam ljubo wikipedijo, ki nas poduči takole: »LGBT je kratica, ki zaobjema lezbijke, geje, biseksualne in transspolne osebe. V uporabi je od leta 1990, ko so prilagodili kratico LGB, ki je od poznih 80-ih let dvajsetega stoletja nadomeščala izraz gej v povezavi s skupnostjo LGBT. Aktivisti so bili stališča, da izraz gejevska skupnost ni natančno predstavljal vseh tistih, na katere naj bi se nanašal«.

Beremo, da je LGBT turizem posebej priljubljen v Evropi, Latinski Ameriki in nekaterih severnoameriških državah. So pa seveda tukaj možna zelo velika odstopanja, zato je mogoče bolje, da navedemo tiste turistične (mikro) destinacije, ki jih (predvsem) homoseksualci prepoznavajo kot njim »zelo prijazne«. LGBT skupnost svojim članom in prijateljem na glas priporoča predvsem naslednje turistične lokacije: New York, Berlin, San Francisco, Amsterdam, Rio de Janeiro, Buenos Aires, Barcelona, London, Madrid, Miami, Montreal, Sydney, grški otok Mikonos.

Pa lahko LGBT turizem »na polno« v kratkem zaživi tudi v turistični Hrvaški? Sama v to zelo resno dvomim. Čeprav se je gejevski turizem v mnogih državah sveta v zadnjih desetletjih hitro in močno razvil, tega na Hrvaškem (zaenkrat) še ni čutiti ali opaziti.

Slovenska revija Mladina je leta 2006 zapisala: »Naša južna soseda Hrvaška se kljub temu, da se poteguje za vstop v Evropsko unijo, še vedno ne more otresti starih “balkanskih” navad. Čeprav želijo zahodnemu svetu Hrvaško predstaviti kot idilično državo, neodkrit naraven košček Mediterana, jih še vedno zaznamuje nerazumevanje do drugačnosti. Tako so se do sedaj vse javne manifestacije lezbijk in gejev v prestolnici Zagrebu končale z nasiljem, pljunki, protesti zaskrbljenih samooklicanih varuhov morale, ali vsaj z javnim neodobravanjem«. Se je stanje v zadnjih (slabih) 20-ih letih spremenilo na bolje?

V zadnjem desetletju so bile na Hrvaškem organizirane številne mavrične Parade ponosa. To je javna manifestacija namenjena preboju molka, uporu proti potiskanju homoseksualnosti med štiri stene, namenjena je zasedbi javnega prostora, predstavitvi življenja in dela LGBTIQ+ skupnosti, promociji človekovih pravic, enakih možnosti in svobodi izbire.

Vendar, pa naj je šlo za Parado ponosa v Zagrebu ali Splitu, so občasno ob teh prireditvah, na katerih so homoseksualci ponosno vihteli mavrične zastave, še zmeraj nastopile »velike težave«: padale so žaljivke, letele steklenice, pele so pesti, policija je imela veliko dela, pridržanih je bilo veliko nasilnežev, ki so »nasprotovali paradi strpnosti in sožitja – Paradi ponosa«. Kar vliva žarek upanja, so vendarle javni nastopi (nekaterih) vidnejših politikov, ki zmeraj bolj pogostoma izrekajo podporo LGBTIQ+ skupnosti (+ pomeni »povezane skupnosti«).

Tudi odprtje prvega uradnega bara za istospolne usmerjene v Dubrovniku maja 2022 je majhen, toda zelo konkreten in uspešen, korak naprej v razvijajočem se hrvaškem LGBT turizmu. Bar Milk v Dubrovniku je, kakor verjetno veste, ime dobil po ameriškem politiku in aktivistu Harveyju Milku, ki se je brezkompromisno boril za pravice vseh homoseksualcev.

Obiskovalci bara Milk uživajo predvsem v njegovem sproščenem vzdušju in slikovitem okolju starega mestnega jedra Dubrovnika. Upravniki bara pa radi poudarijo: »Ne glede na to, kako konservativni in tradicionalni smo tukaj, v Dubrovnik prihajajo različni ljudje in gejevski turizem je vedno obstajal, tudi če ni bilo prizorišč, ki bi geje posebej gostili«.

Obstajajo tudi druga “gejem prijazna hrvaška prizorišča« oz. LGBT skupnosti prijazna hrvaška mesta in kraji: otoki Hvar, Krk, Pag in še posebno Rab, mesta Dubrovnik, Rovinj, Reka, Pula, Zagreb. Kljub temu, da na teh turističnih destinacijah prevladuje dokaj sproščeno in svobodomiselno vzdušje in da Hrvaška velja za relativno varno državo, zna priti tudi tukaj do »grobih« primerov nestrpnosti, zato je s strani turističnih skupnosti vendarle priporočena določena diskretnost pri izražanju istospolne usmerjenosti.

Ključno vprašanje je: Ali je Republika Hrvaška dovolj liberalna za homoseksualni turizem? Na Balkanu je žal še vedno prisotna spolna, rasna, verska in druga nestrpnost, zaradi katere se lahko posamezniki počutijo nesprejete in neprijetno. Predsodki do spolnih manjšin so predvsem v manjših krajih in vaseh izredno izraženi, čeprav se sčasoma vendarle manjšajo.

Res je tudi, da Hrvaška s turizmom in obiskovalci vsako leto zasluži milijarde evrov, vendar je turiste vendarle težko označiti glede na njihovo spolno usmerjenost. Namreč, tudi liberalni istospolni turisti se pogosto ne želijo okarakterizirati »glede na samo spolno usmerjenost«. Po drugi strani pa tudi država kot taka ne želi biti označena kot predvsem “homoseksualno usmerjena turistična destinacija”.

Statistično gledano so istospolno usmerjeni turisti večinoma vljudna, visoko izobražena klientela z globljimi žepi, ki praviloma zahtevajo visoko raven prav vseh turističnih storitev. Gejevski turisti vedo, kaj hočejo, običajno sta to predvsem visoko kvalitetna zabava. Brez dvoma jim Hrvaška to lahko zagotovi, ponudi. Toda ali je to sploh pripravljena storiti? Turistični delavci in politiki (Hrvaške) bi se verjetno morali zavedati, da se prednost LGBT turizma ne skriva le v dodatnih, zajamčenih visokih zaslužkih, ampak tudi v vse večji priljubljenosti same države.

LGBT skupnosti so s svojim širjenjem in svojim razvojem v številnih mestih po svetu ustvarile svojevrstno globalno gejevsko mrežo, ki je vsem homoseksualcem zagotovila občutek identitete, pripadnosti in teritorija. Ustvarila se je sladka in pomembna misel, da vendarle obstajajo »varni« kraji, kjer je lahko homoseksualec popolnoma brez težav homoseksualec. Posledica tega je bilo, da so se številni istospolno usmerjeni preselili na lokacije, ki so kasneje postale številne odlične turistične destinacije za LGBT turiste.

Najpogosteje so to postale sončne in morske destinacije, kot so Ibiza v Evropi, Mykonos v Grčiji, Fire Island, Provincetown, South Beach (Miami) in Palm Springs v Združenih državah Amerike. Gejevski turizem se je razširil tudi zunaj (političnega) zahodnega sveta. Tako boste naleteli na različne gejem prijazne lokacije in bare v Marakešu, Kairu, Bangkoku in na Baliju. Tudi številna mesta v eksotični Latinski Ameriki imajo živahno lokalno gejevsko sceno. Gejevski turizem zato vse bolj velja za zelo močan in izjemno donosen tržni segment.

Ne bo škodilo, da še enkrat navedemo, da je Hrvaška, kljub temu, da je del razvite Evropske unije, še vedno dokaj konservativna država. Čeprav tudi na Hrvaškem veljajo civilizirani evropski zakoni, ki enakovredno ščitijo pravice ljudi iz LGBT skupnosti, »povprečni Hrvati« niso vedno preveč veseli, ko se dva moška ali dve ženski držita za roke ali poljubljata v javnosti. Zato je treba biti v hrvaški javnosti vendarle dokaj previden in pozoren na bližnjo okolico, če se močno izpostavljaš kot LGBT oseba.

Ali lahko Hrvaško vendarle štejemo za LGBT turistično destinacijo? To je zelo kočljiva tema, ki vodi do številnih razprav in razmislekov. Čeprav nekateri poznavalci trdijo, da ima Hrvaška že relativno razvito turistično ponudbo, ki je namenjena istospolno usmerjenim turistom, to še zdaleč ni popolnoma res. Če obstaja, in dejansko ne obstaja, vsaj ne v obliki, kot obstaja v Španiji, Nemčiji, južni in severni Ameriki ali Združenem britanskem kraljestvu, je ta ponudba brez reklamne, finančne in infrastrukturne podpore države.

Predpogoja za razvoj gejevskega turizma na Hrvaškem sta predvsem popolna osebna varnost vseh homoseksualnih turistov in nasploh mnogo večja strpnost lokalnega prebivalstva do LGBT skupnosti. Ta osnovna pogoja posledično vodita do večje izbire plaž, barov, hotelov, kjer bodo tudi homoseksualci »več kot dobrodošli«. Danes bi lahko »tako čez palec« rekli, da je na Hrvaškem le nekaj deset poslovnih subjektov, ki LGBT skupnost »ne zanemarja«.

Seveda pa ta zavzetost »nekaterih svobodomiselnih podjetnežev« ne opravičuje sistemske državne neučinkovitosti pri tem perečem, zelo pomembnem, vprašanju oziroma problemu. Še vedno manjka celostne pobude, državne sistemske pomoči podjetnikom, da bi se tovrstni turizem začel uspešneje in hitreje razvijati tudi na Hrvaškem. Upam, da bodo pristojni nekoč vendarle »spregledali« in uvideli, kakšne finančne prihodke in vse ostale prednosti bi država lahko imela od tovrstnega turizma.

Po ocenah Turistične skupnosti mesta Zagreb to mesto letno obišče vsaj približno 30.000 LGBT obiskovalcev. Koliko istospolnih turistov letno obišče celotno Hrvaško, ni natančno znano, LGBT skupnost Hrvaške navaja številko 200.000. Pomembno je poudariti, da je ocenjeno število istospolnih obiskovalcev povezano predvsem z izvedbo Zagreb Pride-a (Parade ponosa), ki je najpomembnejša mestna turistična »atrakcija« oz. (politična) manifestacija za homoseksualne turiste.

Na žalost se morajo gej turisti na Hrvaškem najprej obvezno podrobno informirati o možnih tveganjih, ki jih lahko čakajo na določeni »mikro destinaciji«, saj se na Hrvaškem še vedno ne morejo prosto držati za roke ali poljubljati v javnosti. Zato, na žalost, ne moremo reči, da je gejevski turizem, v katoliško »zadržani« državi kakršna je Hrvaška, na dostojnem nivoju (sploh, če vzamemo v obzir, kako pomembna je turistična veja gospodarstva na Hrvaškem).

Situacija na področju gej turizma na Hrvaškem zaenkrat zagotovo ni idealna. Tudi ponudba turističnih nastanitev in ostalih turističnih storitev za geje ni tako široka in bogata kot bi lahko bila, a glede na to, da se je v Dubrovniku vendarle odprl prvi, uradni »gay-friendly bar«, bi lahko ta članek vendar zaključili s pozitivno noto in rekli, da se LGBT turizem na Hrvaškem počasi in trmasto postavlja na noge. Do takrat pa bodite člani LGBT skupnosti dokaj previdni (in pametno preudarni), a vendarle uživajte na polno ob raziskovanju številnih raznolikih lepot turistične Hrvaške.

Ps. Tekst: Valentina Vučičić iz kookylovestotravel.com, simbolične fotografije novinarji www.pag.si.