Dalmatinska zagora na poti uspeha ali propada?

Se bo hajduška Zagora rešila in uspela? Ali pa bo umirala počasi, pred našimi očmi? Počakajmo, pa bomo videli. Kakor zmeraj, čas bo »povedal svoje«.

Za začetek navedimo nekaj osnovnih podatkov o Dalmatinski zagori, v osnovno pomoč nam bo hrvaška enciklopedija. Dalmatinska zagora (lahko tudi samo Zagora) je kontinentalni del Dalmacije. To je okrog 150 kilometrov dolg pas, ki ga od primorja deli gorski niz Kozjaka (780 metrov nadmorske višine), Mosora (1339 m), Omiške Dinare (864 m), Biokova (1762 m) in Rilića (1160 m). Dalmatinsko zagoro tvorijo t.i. Kninska, Drniška, Sinjska, Vrlička, Imotska (Imota) in Vrgoraška krajina. Zagora je (bila) znana po pridelavi vina in tobaka ter po živinoreji (ovce in koze). Zgoraj imenovane krajine so povezane s cesto Knin-Sinj-Imotski-Vrgorac, ki je bila zgrajena leta 1807. Tako, za splošno razgledanost bo to za začetek kar dovolj, kajne?

Ker smo na našem portalu www.pag.si zavezani hrvaškemu turizmu, za sam (turistični) uvod povejmo, da pod turistično destinacijo Dalmatinska zagora spadajo naslednja mesta in kraji: Sinj, Imotski, Trilj, Vrlika, Vrgorac, Dugopolje in Klis.

Da si bomo vsi skupaj lažje predstavljali, kaj nam v turističnem smislu med drugim ponuja destinacija Dalmatinska zagora, naj naštejemo nekatere turistične točke (o nekaterih smo pisali tudi že na našem portalu), ki jih je obiskala ocenjevalna komisija za »naj destinacijo podeželskega turizma«: Rdeče in Modro jezero ter Muzej mesta v Imotskem, podzemna jama Vranjača v Dugopolju, viseči most in Grabski mlini v Trilju, trdnjava Klis v Klisu ter Muzej Sinjske alke v Sinju ….

Sami pa bi opozorili še na: zares prečudovito naravo (s krasnimi rekami in razgleda polnimi hribi in gorami), turistične agencije pa rade govorijo tudi o športu in rekreaciji (kolesarjenje, hribolazenje, vožnja s kajakom in kanujem), adrenalinu (jeep safari, lov in ribolov) hrani in vinu (odlične domače dobrote, največkrat omenjen je pršut), kulturi (blizu Vrgorca se je rodil Tin Ujević, tam so sedaj redno književni večeri, v Zagvozdu vsako leto organizirajo gledališki festival, v Sinju se vsako poletje vrti alternativna glasba), radi pa se poklonijo tudi zgodovini oz. kulturni dediščini (legendarna Sinjska alka, na trdnjavi Klis pa si lahko ogledamo kostumografski spektakel bitke med »hajduki in Turki«) … Kakor vidite, zares imamo opravka imamo s pravimi, čudovitimi turističnimi biseri.

Zakaj torej Dalmatinska zagora demografsko umira in se nenormalno prepočasi turistično razvija? Pojma nimam. Enako vprašanje pa si zastavlja tudi eden izmed najbolj vplivnih hrvaških turističnih publicistov Goran Rihelj, ki med drugim v enem izmed svojih tekstov zapiše približno takole: »… Kako je mogoče, da je Drniško polje, ki je polno bujne vegetacije, prazno in da celotna Dalmatinska zagora propada? Kako je možno, da Drniško polje in celotna Zagora ni posejana z »nepreglednimi gozdovi« poljskih užitnih kultur? Zakaj se ne vozimo skozi množico živalskih vrtov v katerih prevladujejo domače živali?  Zakaj na področju, ki je od morja oddaljeno le 45 minut »laganini vožnje«, skozi okno avtomobila ne vidimo na tisoče in tisoče steklenih rastlinjakov, domače in ekološke pridelave, vse v službi (kmečkega) turizma? Kdo je tu nor?«

Dalmatinska zagora je sinonim za zaostalost, siromaštvo in nerazvitost. Mnogi jo zaradi tega žalijo, se do nje in njenih ljudi obnašajo oholo, večina pa jo tudi podcenjuje. Resnica je, da ljudje teh prostorov niso krivi za obstoječe stanje. Spomnimo, da so se v teh krajih stoletja vodile krvave bitke in vojne (tudi zadnji, »domovinski rat«, ki ga je na hrvaški strani vodil Franjo Tuđman), po drugi svetovni vojni pa so se ljudje iz Zagore množično izseljevali zaradi modernizacije, skokovitega razvoja gospodarstva in turizma predvsem v bližnjem priobalnem dalmatinskem pasu ter ignoriranja nekdanje bivše države SFR Jugoslavije (pa tudi po Hrvaškem osamosvajanju, leta 1991, ni bilo kaj bistveno boljše).

Upajmo, da bo te kraje in predvsem te ljudi rešila »dinarska mentaliteta«, v kateri je eden izmed najpomembnejših elementov junaštvo, trmasto »hajduštvo«.

Vsekakor si tudi na www.pag.si želimo čim hitrejšega okrevanja turističnega dela Dalmatinske zagore, saj lahko turizem zelo pripomore k razvoju celotne destinacije. Vsekakor pa pozivamo vse naše bralce, da se tudi sami »ojunačijo« in na poti do morske Dalmacije naredijo rahel ovinek in si privoščijo vsaj kratek postanek ter si radovedno in vedoželjno ogledajo vse »dobrote turistične Dalmatinske zagore.«

Za fotografije se zahvaljujemo foto specialistu za Dalmatinsko zagoro, Robertu van Tilu, kliknite na FB Dalmatinska zagora in na istoimenski instagram profil.