Compare Listings

Razkošje v zrcalu preteklosti

Noše Vodnjana, Galižane in Peroja

Oljčni nasadi in vrhunsko oljčno olje, zgodovinski kraji s čudovitimi plažami, suhozidi, kažuni, številne cerkve in sakralni zakladi – vse to so razlogi, da obiščete »Vodnjanštino« (okolico Vodnjana), ki vas bo navdušila še z nečim, namreč s skrbno ohranjenimi ljudskimi običaji.

Noše Vodnjana, Galižane in Peroja

Vodnjan, Galižana in Peroj ter drugi kraji na Vodnjanskem še vedno ohranjajo nežen in arhaičen svet preteklih časov, stkan iz jasnih in slikovitih odsevov preteklosti. Zgodovina delavnega in vedrega življenja, prežetega z duhovnostjo, se odraža v ohranjenih običajih, vsakdanjih in prazničnih predmetih, knjigah, glasbi, plesu in predvsem narodnih nošah, ki navdušujejo s svojo lepoto, barvami in plastmi.

Obisk Vodnjanštine, še posebej med poletnimi počitnicami, je priložnost, da vam vsak njen kraj pokaže dragoceno dediščino svojih prednikov. Izjemna priložnost za spoznavanje vodnjanske folklore v njeni najbolj praznični obliki je zagotovo LERON, mednarodni folklorni festival, ki vsako poletje na vodnjanske ulice pripelje domače in tuje folklorne skupine. LERON spodbuja večkulturnost, spoznavanje in spoštovanje folklornih običajev različnih narodov ter spodbuja nenehno ohranjanje folklornih običajev kot pomembnega dela identitete.

Če želite delček te identitete odkriti takoj, se z nami sprehodite skozi Vodnjan, Galižano in Peroj ter na tem sprehodu srečajte njihove nekdanje prebivalce, oblečene v praznična oblačila, ki zavzemajo posebno mesto v vodnjanskih skrinjah dediščine.

VODNJANSKA NOŠA – plasti obšiti s srebrno čipko

Kar 4.000 let je minilo od nastanka Vodnjana, ki temelji na modrosti in složnosti njegovih prebivalcev. Vodnjanske avtohtone prebivalce, imenovane »bumbari« (čmrlji po slovensko), je krasil samosvoj in izviren duh, bili so delavni in verni, globoko so spoštovali naravo in njene spremembe. Vodnjan je stoletja živel kot homogeno, bogato podeželje s številnimi obrtniškimi delavnicami. Zaradi možnosti menjave različnih dobrin je bil samozadosten in neodvisen.

Vsi Vodnjančani so se med seboj poznali, družinski temelji so bili trdni, sporazumevali so se v specifičnem vodnjanskem narečju (favela), ki ga je kasneje nadomestila istrovenetščina. Krasili so jih številni običaji, plesali so značilne plese vilotta in furlana, folklora Vodnjana pa je temeljila na izvirnih pesmih, kot je »i basi«, ki ga je UNESCO razglasil za nesnovno dediščino. Glavni glasbili sta bili violina in leron, avtohtono glasbilo, podobno violini, po kateri je omenjeni mednarodni folklorni festival dobil ime, igralci pa so bili predvsem samouki. Bogato dediščino in običaje Vodnjana z vrsto aktivnosti skrbno ohranja Skupnost Italijanov Vodnjan.

Vodnjanska ženska noša

Vodnjanska ženska noša predstavlja eno od variant širokega beneškega prostora z najbližjimi primerjavami v bližnji Furlaniji. Bogata in večplastna z vpadljivimi pisanimi rokavi je bila vodnjanska ženska noša vedno občudovana, iz roda v rod se je prenašala s pogodbami o doti, ki so jih sestavljali notarji in ki omenjajo tkanine in okrasne trakove iz Benetk, čipke in drage rute.

Svečana vodnjanska ženska noša je bila sestavljena iz: braghise (bele »gače« – spodnje perilo – iz platna ali konoplje, okrašene s čipko), cameisa (srajca oz. bluza s čipkami okoli vratu in na zapestju z valovitimi in zelo širokimi rokavi), camisulein ali bustein (telovnik iz blago ali svetlo rdeče blago s širokimi naramnicami), carpita (podkrilo iz belega, zelenega ali rdečega platna, okrašen z gubami, čipkami in vezeninami), brasarola (pisan in okrašen brezrokavnik iz satena ali brokata), soca (težko, črno, gosto nagubana krilo, okrašeno s srebrno čipko in rdečo nitjo), manighe (pisani in okrašeni rokavi iz satena ali brokata, privezani na zadnji del rdečega telovnika), traversa (predpasnik iz svile ali lisastega damasta), sintoura (pisan pas iz platna oz. usnje, okrašeno s srebrnimi zaponkami), velo (nežen bel šal iz tila, prekrižan na prsih), tovajol (bela naglavna ruta), fasulito de fianco (velik bel vezen lanen robec, pritrjen pod kotom nad predpasnikom), fasulito de man (vezen oz. čipkasti robček, ki ga držimo v dlani poleg prstanov), calse (nogavice iz bele niti ali volne) in scarpite (črni čevlji iz gladkega usnja).

Ženske iz Vodnjana so nosile tudi bogat nakit: dolge debele zlate verižice ali »perlice« (cordon venezian) in zlate uhane s tremi obeski (piroli), prstane in broške, obogatene z lazurnimi kamni in koralami. Da bi bile hčere čim bolj zaželene za možitev, jim je moral oče priskrbeti čim več zlatih predmetov.

Najbolj domiselna je vendarle zelo dodelana pričeska dolgih las s kitkami, kodri in razdelki, zbranimi v »punđo« (cogon), ki se začne iz valov (cape), okrašena pa je z bogatim nakitom številnih igel – pianeta, pianetola, tremoli, ciodi, curarice (večji in manjši »meči« iz filigranskega srebra s cvetličnimi okraski in igle s ploščato glavo), razporejenimi v obliki žarkov na zadnji strani glave, tako da spominjajo na avreolo. Zanimivo je, da se dekleta v nošah imenujejo marusse po liku iz opere Nozze Istriana glasbenika Antonia Smareglie, ki jo je navdihnila prav vodnjanska folklora.

Vodnjanska moška noša

Svečana moška oblačila (črna, rdeča in bela) so bila seveda preprostejša, a tudi zelo vpadljiva in so sestavljali naslednji kosi oblačil: cameisa (lanena ali bela lanena srajca z zelo širokimi rokavi), camisulein (rdeč telovnik, okrašen s tankimi trakovi, ki so bili zavezani v dvojne vrste), braghe (črne hlače iz »valjane« volne), curito (črna volnena jakna s preklopi na vratu), fasuletein (bel vezen robec) in bureicio (vrsta dolgega ogrinjala ali plašča) in v preteklosti so Vodnjančani nosili čevlje, gležnjarje iz naravnega usnja, imenovane buseighini.

GALIŽANSKA NOŠA – zakladi dediščinskih dogovorov

Galižana je eden najstarejših krajev v Istri z značilno podeželsko arhitekturo v istrskem kamnu, katerega naseljenost sega v prazgodovino. Krasijo jo številne cerkve, Galičanom pa je veliko pomenilo dejstvo, da so nemoteno živeli in delali kot kmetje in pastirji, zahvaljujoč odsotnosti nalezljivih bolezni, ki so divjale v 16. in 17. stoletju. Galižana ima danes približno 1500 prebivalcev, večina jih je združenih v Skupnost Italijanov, ki skrbno neguje govor, pesem, ples, glasbo in posebne noše, običaje z globokimi zgodovinskimi koreninami.

Galižani so še posebej ponosni na svoje bogato vokalno-instrumentalno izročilo – diskante v ozkih intervalih napeva, ki je razdeljen v tri skupine (a la pera, a la longa in sota le pive). Značilna glasbila Galižane sta pive (podobno abruškim dudam) in el simbolo (podobno tolkalom), katerih skupna povezava v severnojadranski regiji obstaja le v Galižani. Galižanska obredna noša predstavlja pravo bogastvo, ki se je prenašalo skozi generacije, kar je dokumentirano s številnimi dednimi pogodbami. Najpogosteje se je podedovala obredna poročna noša, ki je kasneje postala praznično oblačilo.

Galižanska ženska noša

Galižanska nevesta (la novisa) je nosila srajco oz. bluzo iz finega belega platna (camisa), nagubano in okrašeno s čipko okoli vratu z rokavi, ki so se zbirali na zapestjih in so bili prav tako okrašeni s čipko od pasu navzdol. Nevesta je nosila je »podkrilo« iz belega platna z izvezenimi robovi (cotolo bianco de cotolina), nato pa črno krilo iz »valjane« volne (sochena ali cotolo negro de gorgan), ki je padalo široko do gležnjev.

Čez bluzo se je oblačil telovnik brez rokavov iz črne svile ali brokata (kamisolina). Samostojni rokavi iz črnega damasta ali brokata (manighe) so bili potegnjeni čez srajco in so imeli na spodnjem koncu svileno »zarukavlje«, ki je bila okrašena z vtisnjenimi cvetličnimi motivi. Galižanske ženske so za eleganco na telovnik pripenjale steznik iz svile ali damasta (brasarola). Nad krilom se je nosil dolg prečni predpasnik – traversa, spredaj zavezan s pentljo. Tu sta še bel robec fasoleto de nas ali mus, ki je bil na enem koncu pritrjen na trak predpasnika, vezen robec (fasoleto de spale) pa je bil nameščen okoli vratu in prekrižan na prsih s pomočjo zlate broške. Tu so tudi bele bombažne nogavice, ročno izdelane, ki segajo do kolen in črni čevlji z ali brez vezalk.

Galižanske ženske so nosile okoli vratu večkrat ovite dolge zlate ogrlice, ki so bile sestavljene iz filigransko izdelanih majhnih okroglih elementov (cordon a pirusini) ali ene ali več preprostih verižic (cordon liso), s katerih je visel križ, srce ali zvezda. Na ušesih so jim viseli veliki zlati uhani s tremi hruškastimi obeski (piroli).

Za praznike s svojimi nadvse elegantnimi pričeskami niso kaj dosti zaostajale za ženskami iz Vodnjana. Narejene kitke so bile na zadnji strani glave zbrane v »punđo« (cogon), prameni las na sprednji strani pa so bili na sprednji strani valovito počesani (cape). »Razkuštrani« deli frizure so se »kontrolirali« s sladkano vodo ali milom za pranje perila. Punđo so krasile številne lasnice. La spada (srebrna igla v obliki ročaja meča) je imela osrednji položaj, na obeh straneh pa so bile asimetrično vbodene le cioche (igle s filigranskim okrasom) in tremoli (igle s spiralnim telesom in glavo v obliki cveta, ki so nihale med premikanjem) ter tudi ciodi (srebrne igle s ploščato glavo).

Galižanska moška noša

Moška nošnja je bila bistveno manj dodelana kot ženska. Ob praznikih so moški nosili srajco z visokim ovratnikom iz belega platna ali lana, z naborki na prsih (camisa). Nad njo so nosili telovnik iz črnega sukna ali blaga s prekrižanimi gubami, ki se je prekrival na prsih in dvojnim gumbom (kamisolin). Črne hlače (braghe de gorgan) so bile narejene iz »valjane« volne in so segale do gležnjev. Ob tem so nosili kratko črno jakno brez gumbov. Bele nogavice (calse) so segale skorajda do kolen, čevlji iz telečjega usnja sigrin pa so bili naravne barve in se zavezovali z vezalkami. Na glavah so imeli kape iz črnega blaga. Veliko mladih je na desnem ušesu nosilo majhen zlat uhan v obliki alke.

PEROJSKA NOŠA – dragocena pravoslavna dediščina

Peroj se nahaja na jugozahodni obali južne Istre, obdan je z mediteranskim rastlinjem, ki ga njegovi avtohtoni prebivalci imenujejo peroja. Peroj je prazgodovinsko naselje, ki je bilo že v rimskih časih znano letovišče, vendar je njegova nadaljnja zgodovinska pot resnično edinstvena v Istri. V 17. stoletju se je na območje Peroja, iz katerega prihajajo sedanji prebivalci, priselilo 13 pravoslavnih družin iz Črne gore, ki so bile takrat pod zaščito Benetk, ker so se skupaj borili proti Turkom.

V znak zahvale so dobili prostor v istrski vasici Peroj, ki leži le kilometer od obale, tukaj je čudovit razgled na Brione. Po 130 letih čakanja in opravljanja liturgije v pravoslavni cerkvi sv. Nikolaja v Pulju leta, so leta 1788 dokončali z gradnjo lastne in zelo impresivne cerkve, posvečeno čudodelniku sv. Spiridonu. Vzporedno s cerkvijo je bil postavljen zvonik s kupolo in zasnovano pravoslavno pokopališče. Ohranjanje tradicionalne vere je v vseh pogledih sledilo življenju Perojčanov, ki so bili predvsem pastirji in pastirji, kasneje pa so začeli gojiti trto in oljke.

Živeči na svojem majhnem pravoslavnem otoku v morju katoliških sakralnih objektov in z vseh strani obdani z istro-romanskim prebivalstvom, so Perojčani v veliki meri uspešno ohranili jezikovne in druge etnične značilnosti svoje matične domovine.

Posebej to velja za svojo pisano žensko nošo, ki je po besedah dr. Jelke Ribarić Radauš, avtorice knjige »Ženska narodna noša v Istri«, s svojim bogatim in skladnim večbarvnim vezenjem eden najzanimivejših pojavov našega etnografskega gradiva. Jelka Ribarić Radauš vrednost vezenine na peroški ženski noši postavlja »ob bok najplemenitejšim vezeninam iz Konavlja in okolice Zadra«.

Perojska ženska noša

Perojsko obredno nošo je sestavljala srajca, ki je bila na prsih in rokavih bogato vezena s svilo in okrašena s številnimi živobarvnimi svilenimi kitkami. Srajco pokriva zeleno-rjavo volneno oblačilo imenovano raša, pod katerim so vidni le rokavi in bogato izvezen oprsni del srajce. Vse vezenine na srajci so bile narejene z domačo svilo, saj so Perojčani gojili tudi murvovo svilo (t.i. »dudov svilac«). Nošnji je bil dodan širok pas (kanica) in predpasnik imenovan traveša. Ženske iz Peroja so imele na glavi zavezano vezeno ruto – faculet, ki je prav tako okrašena s svilenimi nitmi, ki padajo na čelo. Na nogah so nosile nogavice »nazubice« in opanke s kljunom ali pa »crevlje«.

Perojske žene so se tako kot Vodnjančanke in Galižanke rade bogato okrasile, najpomembnejši kos nakita pa je bila medeninasta ali posrebrena okrogla ogrlica, ki so jo dajali na prsi, oziroma prstan s križcem okrašenim s steklenimi perlami, ki je bila skupaj z vrhnjo obleko zavezana na prsih z rdečim trakom. Tu so tudi zaponke, imenovane maite in champrage, ter okraski na pokrivalu in uhanih. Lasje, spleteni v dve kiti, so bili oviti okoli glave in se niso videli pod ruto, ob porokah pa je perojska nevesta kite ovila tudi z rdečim trakom – cantalinom, da so bili lasje čim bolj bujni, in ruta vse bolj praznična.

Perojska moška noša

Perojska moška noša v Peroju žal ni ohranjena, v spominu ljudi pa je, da so poleg starodavnih oblek moški okoli pasu nosili pas, ki je bil narejen iz rdečih volnenih nitk in okrašen z domačo svilo. Takšen primerek oblačila hrani Etnografski muzej v Zagrebu. Sčasoma so priseljeni Perojčani popolnoma prevzeli oblačila, pomembna za druge Uskoke v Istri, in sicer dolge hlače iz belega blaga, imenovane benevreke, zgornje pokrivalo z rokavi – koret in telovnik z imenom koržet, oba kosa oblačila sta bila narejena iz domačega blaga.

ISTRSKA NOŠA – enostavnost, okrašena z nakitom

Omenimo še nošnjo, ki jo sicer redkeje srečamo na območju Vodnjana, a je še vedno značilna za te kraje, saj so jo nosili južnoistrski Hrvati, ki niso bili avtohtoni Vodnjanci, Galižani in Perojci.

Žensko oblačilo je sestavljala platnena srajca, čez katero je bila oblečena »suknena modrna«, ki je bila opasana z volnenim pasom, pozimi pa bi čez »modrno« oblekli še dolgo »sukneno čermo« in ogrinjalo krpet. Na glavi se je nosil faco (na kite), ki ga je kasneje zamenjal facolom, okrog pasu pa se je zavezala »traverša«. Ženske so si lase spletle v kite z dodatkom belih in rdečih vrvic – kordele. Premožne ženske so nosile nakit, značilen za celotno Istro: »pašete« okoli vratu, »štele in križe« na prsih, broške – puntapete na srajcah in »rančine« na ušesih.

Moški so nosili hlače iz belega blaga, suknjič brez rokavov iz temnega blaga z eno roko in enostavno čepico na glavi. Zanimivo je, da so na desnem ušesu nosili uhane, njihova velikost je kazala na premoženjsko stanje botrov, ki je podaril uhane. Obleka vodnjanskih pastirjev je bila, zaradi tega da bi se okrepili, do konca pubertete le srajca. Odrasli pa so živino redili v hlačah, srajci, kapi, opankah in suknjiču.

Vse omenjene noše predstavljajo dragoceno dediščino, ki v vseh podrobnostih opisuje, kako je nekoč izgledalo življenje prebivalcev Vodnjana, Galižana in Peroja.

Zahvaljujoč dragocenim virom, kot je knjiga »Ženska narodna noša v Istri« dr. Jelke Ribarić Radauš in skupini avtorjev iz monografije »Vodnjan-Dignano – mesto zgodb« (Anita Forlani, Luana Moscarda, Matija Drandić, Danilo Ljubotina) smo z vami pogledali v ogledalo preteklosti v upanju, da vas bodo čudovite vodnjanske noše spodbudile k obisku tega dela Istre.

Ps. Za tekst in fotografije se uredništvo www.pag.si zahvaljuje Turistični skupnosti Vodnjan.

Sorodni članki

Družina Jakšić – umetnost kamna

Družina Jakšić je umetniška družina z večstoletno tradicijo obdelave kamna. Njihova 119-letna tradicija izvira iz dalmatinskega otoka Brača, otoka, za katerega je kamen neločljiv del identitete. Na tem otoku, v kraju Donji Humac, je nastala prva kamnoseška delavnica v lasti družine Jakšić, poimenovana po "mojstru" Lovri - predniku sedanjih lastnikov. Iz tega časa, natančneje leta 1903, sega prvi pisni dokument, ki povezuje družino Jakšić z obrtjo in umetnostjo kamna.

Nadaljujte z branjem

Advent na Lošinju

Najlepša božična zgodba bo tudi letos zaznamovala otok vitalnosti, saj vse otočane in goste čakajo številni dogodki, polni presenečenj. Advent na Lošinju bo leta 2022 minil v dobrodelnosti, s sporočilom »Mir, dobro in ljubezen«, se bo v humanitarnih akcijah priskočilo na pomoč najšibkejšim.

Nadaljujte z branjem

Zakaj obiskati Advent v Zagrebu?

Zagreb je super. Advent v Zagrebu je »super truper«. To so ugotovili tudi številni veselo-decembrski obiskovalci, ki so Zagreb v zadnjih letih trikrat zaporedoma razglasili za »najboljšo adventno mesto Evrope«. In to ni kar tako, to je zelo prestižna svetovna nagrada. To je priznanje, ki pritegne nove in nove obiskovalce iz celega sveta. In ti, skupaj z nami, v Zagrebu uživajo »na polno«.

Nadaljujte z branjem