Bodulka design = Iva Jurjević Prodan

Iva Jurjević Prodan, ki stoji za blagovno znamko Bodulka design, nerada govori o sebi, še posebej pa se izogiba zelo osebnim stvarem. Stežka, po ovinkih, izvemo, da  je Iva Jurjević Prodan ponosna članica otoškega društva Ženske za otok (v originalu Žene za otok).

Takole razloži Iva, doma v Njivicah: »Otoško društvo Žene za otok želim omeniti, ker mi je društvo dalo pogum in motivacijo za izhod iz varne cone. Motivacija za nadaljnje predstavljanje sebe in svojih del. Društvo žena za otok je postalo platforma za zbiranje vseh, ki si želijo izboljšati sebe, svoj posel in obogatiti svoje življenje. Društvo Žene za otok je postalo tudi ambasador otoka Krka in manjše, tod vztrajno, gonilo našega lokalnega razvoja.

Društvo se ukvarja predvsem z izobraževanjem, ženskam nudi raznoliko pomoč za aktivnejše vključevanje v javno življenje in podjetništvo. Šteje približno dvajset aktivnih članic, vendar združuje precej večje število uporabnic, ki pridno obiskujejo društvena izobraževanja in druge programe. Društvo Žene za otok izvaja številne projekte, ki so jih prepoznale otoške lokalne samouprave, predvsem mesto Krk, nato Primorsko-goranska županija, pa tudi Ministrstvo za regionalni razvoj Republike Hrvaške.

Ko beseda Ive Jurjević Prodan vendarle nanese na njen projekt Bodulka design, na njeno delo,  se nostalgično vračamo desetletja v preteklost. Takole se razdaja Iva Jurjević Prodan, tako govori o začetkih svojega Bodulka designa, ki segajo v njeno otroštvo: »Davnega leta 1980, na otoku Krku v majhni nekdanji ribiški vasici, na podstrešju stare hiše. Zgodnje jutranje prebujanje. Pogled sonca skozi lesena polkna me zbode v oči. Galebi kričijo.

Šum čolnov na morju, ribiči se vračajo. Malo pred svetilnikom ugasnejo motorje, odveslajo do privezov v pristanišču. Voham ribe, bencin iz čolna, sol. Odprem polkna na oknu in sonce me zaslepi. Podrgnem si oči, pogledam ven. Iz mansarde je čudovit pogled na naše Njivice, pristanišče, odprto morje, čolne in bosonoge otroke, ki tečejo proti plaži.

“O moj bog! Raj na zemlji!” Vsako odprtje oken bi mi prineslo isto misel. Barke so privezane, mreže očiščene, pripravljene za popravljanje. “Hočem ven!” Bosa stečem po lesenih stopnicah naše stare kamnite hiše. odprem vrata. Stečem skozi verando, na dvorišče, odprem vrata, samo še nekaj korakov in sem že tam, pri morju.

Pod nogami kamenčki, med prsti pesek, v plitvini skačem po skalah. Držim se za vrvi čolna in skrbim, da ne spregledam kakšne skuštrane rakovice, glavoča (slovensko – glavoči) ali škarpine (slovensko – rdeča bodika) skrite v mehki mivki. Potegnem za vrv, povlečem čoln in se brez težav povzpnem nanj. Suhe deske, ribiške mreže, vedra polna bencina, črnilo lignjev, nabodalo in trnki na vrvici, stara, nepremočljiva plahta … To je moj mali raj.

Ležim na premcu majhne barke in poslušam morje, vdihujem srečo in čutim mir. Raj na zemlji sta bila moje majhno podstrešje in pa majhno pristanišče z nekaj lesenimi čolni. Malo je bilo potrebno, da se med nami ustvari nezlomljiva vez. In to isto podstrešje je zdaj moj ustvarjalni studio, tam ustvarjam svoje majhne »bodulke«, tam dela Bodulka design. Tam imam tudi popoln razgled na zemeljski raj in posebno povezavo z neskončnostjo.

V zgornjih stavkih se skriva odgovor na vprašanje “zakaj čolni, zakaj barke, zakaj bodulka?”. Ker nas barke vodijo v morski mir, v stanje spokojnosti, ker mi vračajo toplino okoli srca. Ker smo z njimi vsaj nekoliko bližje našim dedkom, vsem tistim, ki so tkali spomine na tiste čudovite čase. Da nikoli ne pozabimo reči “nisi pozabljen!”, da ne pozabimo izjaviti “ljubim te!”, da se nam vrne nasmeh na obraz, ko se spomnimo starih poletnih zaljubljenosti, kajne?

Zakaj torej čolni? Tudi zato, ker me popeljejo na lepši kraj, ker lahko z njimi osrečim ljudi, izzovem solze veselja in postanem del lepih spominov. Zakaj pa ravno »bodulka«? Zato, ker je »krška pasara Bodulka« tradicionalna barka tega podnebja, teh prostorov. Ker so naši stari ljudje z bodulko gradili svoja življenja, ker so bodulke del naše tradicije in kulturne dediščine«.

(Opomba, objavljeno na www.morje.com: Pasara je največkrat zastopano manjše plovilo krškega akvatorija. Zanjo je značilna odsekana – ravna krma in premčna statva, ki je lahko bolj ali manj nagnjena naprej. Pasare so lahko brez palube ali z njo, najbolj pogosto so zaprte na 1/3 dolžine. Prav takšna je tudi bodulka, krška pasara, ki so jo leta 1970 zgradili v Malinski. Običajna dolžina pasare je od 4 do 6 metrov, lahko pa so tudi večje. Uporabljale so se pri ribolovu, prevozu blaga in ljudi, služile pa so tudi kot pomožni čolni pri ribiških ladjah in jadrnicah. Manjše pasare so bile gnane na vesla, večje so dobile tudi jadra. Kasneje so začeli vanje vgrajevati motorje, zato so krmne linije pridobile polnejše oblike).

Nadaljujemo z besedami Ive Jurjević Prodan: »Svojo ustvarjalno plat pri Bodulka design sem združila s tradicijo in spominom na davne čase, prihodnost in sedanjost. Trudim se, da ne pozabimo na naše starejše, na našo tradicijo in dediščino. Da ne bomo sami pozabljeni in da gradimo lepe spomine.

Svoje majhne bodulke pri Bodulka design rezljam, ustvarjam iz palmovega lesa. Ročno žagam na določeno mero, rezbarim do želene oblike, brusim vse do ravne površine, žgem les za izravnavo vseh neravnin. Ponovno brusim, nanašam premaz za les, barvam in nanašam zadnji, zaščitni nanos laka. Ročno izdelam tudi mini jadra in vesla. Mreže spletem iz vrvice in čoln (bodulka) je pripravljen. Pogosto je zasidran na kakšen kamen, na slikarsko platno, pomešano z akrilnimi pokrajinskimi barvami. Ali pa na staro fotografijo v okvirju.

Tako ustvarjena bodulka nemalokrat postane okras številnih apartmajev, počitniških hišic in restavracij saj prostoru dodaja iskren mediteranski pridih. Moje bodulke, moje izdelke, številni podarijo tudi ob kakšnih pomembnih, slavnostnih dogodkih, zelo mini bodulke pa lahko celo visijo kot obesek na ključu.

Moje bodulke znajo biti tudi razstavljane v galerijah, številne potujejo po širnem svetu. Tu in tam so moje bodulke celo nagrade. Npr. na veliki mednarodni jadralni regati v Reki so moje bodulke podelili namesto klasičnih športnih pokalov. In verjemite, prejem tega »mojega avtorskega pokala« je nagrajenim udeležencem regate pričaral iskren nasmeh na obraz.

Sem Iva Jurjević Prodan – nostalgičarka, ljubiteljica starih časov, ljubiteljica umetnosti in ustvarjalnosti. Sem mama, žena, hči, sestra, prijateljica. Za sam konec bi se rada zahvalila morju, galebom, burjam in ostalim zmrzalim, da ste me naučili ljubiti moj otok. Upam, da se srečamo v Njivicah, na mojem zlatem otoku Krku.

Lahko pa mi tudi pišete na mejl fisherbaobala24@hotmail.com, ali pa me obiščete na mojih spletnih (in prodajnih) kanalih na družabnih omrežjih facebook Boodulka design in instagram bodulka_design«.

Ps. Za pomoč pri pripravi teksta in – seveda – za fotografije se uredništvo www.pag.si iskreno zahvaljuje Bodulka design-u oziroma Ivi Jurjević Prodan.