Zakaj obiskati Škrip?

Za začetek povejmo, da latinska beseda »scorpus« pomeni ostro, golo kamenje. Baje naj bi Škrip dobil ime prav po tej »ostri« besedi. Vasica Škrip se je skrila v braško kamenje, na razgledni hrib (nadmorska višina 250 metrov) v »rahli« notranjosti otoka. Vaščani Škripa namreč, če se postavijo na prste, zlahka vidijo morje. Do že skorajda popolnoma urbanega Supetra, največjega braškega mesta z nadvse pomembnim trajektnim pristaniščem, je Škrip oddaljen le okrog 10 kilometrov. Do prvih in neizmerno čudovitih morskih plaž, v čudovitem obmorskem mestecu Splitska, pa iz Škripa potrebujete le nekaj kratkih minut vožnje z avtom.

V sami vasici, njeno staro jedro ima status kulturnega spomenika, redno živi manj kot 200 (predvsem starejših) prebivalcev, večinoma pa jim je vir zaslužka in preživetja na tak ali drugačen način predvsem turizem. Predvsem v preteklih stoletjih so ljudje iz teh krajev živeli dobesedno od kamna, dragocenega braškega kamna. V neposredni bližini Škripa so že v času Rimljanov »sekali in želi kamen« kar v treh kamnolomih (Plate, Stražišće in Rasohe), najprej za Salono pri Splitu, kasneje pa (okrog leta 300) za slovito Dioklecijanovo palačo v samem Splitu.

Domačini nam, ko se sprehajamo po vasici, povedo, da se tu in tam le obnavlja kakšna hiša. Vikendice si na svoji rojstni grudi omislijo predvsem nostalgični upokojenci, ki so v mladosti odšli iz Škripa in po svetu zagnano iskali »bolj bel kruh«.

Pomembno je poudariti, da je Škrip najstarejše naselje na Braču. Arheološki dokazi pričajo o obstoju Ilirov in to kar 1.400 let pred našim štetjem, v t.i. bronasti dobi. Hrvaški mediji poročajo, da je bil na mestu ilirskih obrambnih zidov, ki so bili sezidani v času grške kolonizacije, kasneje postavljen rimski mavzolej. Nekateri zgodovinarji, predvsem na podlagi vklesanega Heraklejevega reliefa v steni pri bližnjem, že omenjenem kamnolomu Rastohe, menijo, da so se v Škripu naselili tudi antični Grki, vendar za kaj takega ni trdnih dokazov. Zagotovo pa drži, da je bil Škrip v obdobju Rimljanov najpomembnejše naselje na celotnem otoku Braču.

Za to obstaja kar nekaj materialnih dokazov: deset predkrščanskih in starokrščanskih sarkofagov, zaobljubljeni žrtvenik, nagrobni napisi, reliefi in ostanki rimskih term na katerih je sedaj pokopališče v Škripu. Ko že omenjamo pokopališče, tam stoji triladijska predromanska cerkev sv. Duha postavljena med 11. in 12. stoletjem in manjša kapela, ki je  postavljena iz prehoda iz renesanse v barok. Turistom v obvestilo, da se le nekaj deset metrov naprej od pokopališča nahaja tudi čudovito manjše razgledišče.

Iz »ostankov prašne zgodovine« lahko sklepamo, da so osvajalski Rimljani v času svoje mogočne svetovne vladavine na otoku pridno gradili manjše ali večje hiše, nujno potrebne stiskalnice za grozdje in olive, življenjsko pomembna  napajališča za živino in tako ali drugače krepili moč osnovnega kmetijska gospodarstva.

V času beneško-turških spopadov in vojn se je Škrip obrambno zelo okrepil. Na temeljih ilirskih zidov je bila zgrajena trdnjava oz. kastel Radojković, v njej pa se danes nahaja Muzej otoka Brača, ki je bil ustanovljen leta 1978. V okviru Muzeja otoka Brača najdemo ostanke rimskega mavzoleja. Legenda, ki jo v Škripu slišite pogosto, govori, da sta v mavzoleju pokopani Priska in Valerija, žena in hči slavnega rimskega cesarja Dioklecijana. V muzeju si lahko ogledamo tudi številne rimske nagrobne spomenike, žrtvenike, reliefe s krščanskimi motivi, odlitek Povaljskega praga …

V samem muzeju se najdejo tudi predmeti, ki so vezani na mlajšo braško preteklost: skrinje, oljne slike, eksponati iz jame Kopačina, novinarski članki, kmetijsko orodje, nakit in pohištvo, celo zanimivi predmeti povezani z ribiči in mornarji. V sami »kuli« kastela Radojković se hrani bogata fotografska zbirka braške zgodovine, orožja in dokumentov o hrabrem antifašističnem odporu med drugo svetovno vojno.

S številnimi obrambnimi strelskimi linami je bil, enako kot kastel Radojković, v letu 1618 zgrajen tudi  dvorec družine Cerineo-Cerinić. Ta zgradba, ki jo intenzivno obnavljajo, je tudi največji utrjeni dvorec na Braču, stoji pa v samem centru vasice Škrip. Nasproti tega dvorca stoji arhitekturno skladna cerkev sv. Jelene (ta je bila mati cesarja Konstantina). Cerkev so začeli graditi v 18. stoletju, dokončana pa je bila v začetku 19. stoletja (in ima zato baročno okrašeno pročelje). Na oltarjih te župnijske cerkve si lahko, če je cerkev odklenjena, ogledate štiri slike beneškega slikarja Jacoba Palme mlajšega.

Smo že utrujeni? Niti ne, saj je ogled teh zanimivosti trajal okrog dve uri. Za konec potepanja po Škripu obiščimo še Muzej uja, glejte spletni naslov http://www.muzejuja.com/. V tem muzeju družine Krstulović lahko izvemo vse o pridelavi olivnega olja. Oljarno so zagnali leta 1864, postavljena pa je bila v tradicionalni braški hiši iz 17. stoletja. V začetku 20. stoletja so morali oljarno povečati saj so začeli uporabljati prešo tovarne Thomas Holt iz Trsta. Seveda nam, če bomo tako želeli, v oljarni postrežejo tudi s kakšnim (domačim) hitrim obrokom hrane in dobrim kozarčkom braškega vina.

Ob prijetnem kramljanju s prijaznimi domačini se bomo odločali kam naprej. Naj se odpravimo na lenobno plažo? Ali pa naj izlet nadaljujemo in še danes obiščemo še kakšno znamenitost na tem čudovitem otoku? Oh, te krute dopustniške dileme. Toda zakaj hiteti? Počasi, počasi. Privoščimo si raje še en kozarček rdečega, Brač bo že počakal … saj to dela že tisočletja. In to zelo uspešno.

Ps. Fotografije z »značko« nam je prijazno odstopila turistična skupnost Supetar, ostale so last www.pag.si. Priložnost izkoriščamo in vabimo na ogled velike fotogalerije o Škripu, seveda pa vas vabimo tudi na ogled drugih številnih braških in nebraških vsebin.