Vidova Gora, najvišji vrh jadranskih otokov

Otok Brač je znan po številnih stvareh: oljkah (oljčnem olju), belem braškem kamnu, vinu, prekrasnih plažah, kulturnih spomenikih in fotogeničnih mestecih, pa tudi prekrasni naravi. Prekrasno naravo doživimo tudi, če se, pa naj bo to peš ali z avtom, odpravimo na razgledno Vidovo goro.

Z južne strani, tam, kjer je morski Bol in njegova slavna plaža, je Vidova gora dokaj strma, z vseh ostalih strani pa se »nežno spušča proti notranjosti otoka«. Ker je Vidova gora, vsaj v višji nadmorski višini, prekrita z dalmatinskim črnim borom, ki daje svežino in senco, jo obožujejo tudi kolesarji. Nižje predele Vidove gore, ki v eni izmed svojih sotesk skriva čudovito turistično znamenitost, puščavo Blace, prekrivajo makija ali pa zlati šopi trave.

Dostop do samega vrha Vidove gore je prav eleganten, vozimo se namreč po prekrasni, turistični cesti. Glavni pristop na Vidovo goro je po lepi, asfaltni cesti, ki se začne na visoki planoti Knežev ravan, nedaleč od Nerežišća.

Izletniki na Braču, ki se bomo odpravili na vrh Vidove gore, bomo najbolj uživali, v že omenjenih, razgledih. Ti so zares fenomenalni, zato s seboj obvezno vzemite daljnoglede in fotoaparate. In ne pozabite, da boste videli dalje in bolje tik po kakšni nevihti, dežju. Na samem vrhu Vidove gore stoji 12 metrov visok monumentalni križ iz belega braškega kamna, telekomunikacijska stavba in gostilna Vladimir Nazor (ali je to planinski dom?), ki pa zna biti, resnici na ljubo, mnogokrat zaprta (zato imejte športniki s seboj zadostne količine tekočine).

Hrvaški zgodovinski spletni viri nas podučijo, da so imeli Iliri na vrhu Vidove gore, in to že dolgo pred prihodom Slovanov na Jadran, utrjene »točke«. S suhozidom, zgrajenim v krogu, so branili sebe in svoje govedo pred sovražnikom. Ostanke teh obrambnih točk je baje še vedno mogoče videti ponekod na sami gori.

Spletna stran dalmatian_nature.hr pa med drugim o Vidovi gori navede tudi naslednje pestre podatke: »Dober del površine Vidove gore zavzemajo tudi pašniki. Tukaj se še vedno razvija živinoreja, predvsem ovčarstvo, čeprav tu in tam opazimo tudi govedo in konje. Stara pastirska vasica Gažul je še zmeraj povezana s tradicionalno govedorejo, tam še zmeraj prirejajo živilski sejem. Omenimo pa še Trolokve, ki jih krasijo trije obzidani ribniki za napajanje živine. Takšni ribniki so poleg praktične vrednosti tudi kulturno zgodovinske znamenitosti in so pomembni za biotsko raznovrstnost«.

Je pa Vidova gora ime dobila po Svantevidu, slovanskem božanstvu. S prevlado krščanstva na teh hrvaških prostorih, pa se je ime gore zmeraj bolj pripisovalo svetemu Vidu. V njegovo čast so tam blizu vrha, v trinajstem ali štirinajstem stoletju, postavili tudi manjšo cerkvico, ki pa je dandanes skorajda popolnoma porušena. Če pa bomo zelo pozorni, bomo ob ogledu vrha še zmeraj naleteli na ruševine tega manjšega sakralnega objekta.

Sveti Vid, tako piše wikipedija, je zaščitnik lekarnarjev, gostilničarjev, pivovarjev, vinogradnikov, bakrorezcev, plesalcev in igralcev, mladine, domačih živali. Pod svoje okrilje pa Sveti Vid ni vzel pohodnikov, izletnikov ali kolesarjev. Ampak očitno za to, vsaj na Braču,  ni bilo kakšne večje potrebe, saj je vzpon na Vidovo goro, dokaj enostaven. Če se boste odpravili na Vidovo Goro iz Bola, torej peš, računajte, da boste ob zelo zmernem ritmu vrh dosegli v treh urah (tisti bolj športni in hitri celo v uri in pol). Spletni kolesarski navdušenci, vsaj tisti, ki se jim »bolj mudi«, pa poročajo, da so vzpon in spust opravili v dobrih treh urah.

Edina večja težava, ki jo ob vzponu na Vidovo goro omenjajo spletni viri, je lahko vreme. Upoštevajte, da so v vročih (poletnih) mesecih v Dalmaciji kaj hitro dopoldan že zelo visoke temperature, včasih pa se vreme tudi zelo hitro spremeni in na nas lahko zlahka, z grmenjem vred, pridrvi neprijetna nevihta, ki nam zna zagreniti še tako lep izletniški dan. Če se boste pa na Braču znašli pozimi in se odpravili na Vidovo goro, se boste lahko mogoče celo kepali, neredko sneg pobeli ta »velik braški hrib«.

Turistična skupnost Hrvaške takole opozarja še na eno manjšo turistično atrakcijo: »Na skalnatih strminah Vidove gore, nedaleč od Murvice pri Bolu, se nahaja zanimiva Zmajeva jama. Do nje vodi neoznačena pastirska, danes pa turistična steza. Zmajeva jama je dolga le kakšnih dvajset metrov, ampak je bogata z  nevsakdanjimi sledmi bivanja puščavnikov. Na levi strani jame je v živi skali vklesana podoba zmaja, zraven nje in tudi na drugih mestih v jami pa so še vklesani reliefi. V jami so ostanki sten kapelice in bivališč puščavnikov, ki so tukaj živeli v prejšnjih stoletjih«.

Ob koncu tega krajšega prispevka o Vidovi Gori, o tej odlični braški naravni znamenitosti, ki jo bomo zlahka uvrstili v našo kategorijo Biseri Jadrana, omenimo še zanimivost.

Skozi samo Vidovo goro vodi tunel, ki povezuje Dol pri Postiri in že omenjeni Bol. Tunel je dolg točno 8.069 metrov, premer betonirane tunelske cevi pa je 2,35 metra. Tunel je leta 1971 začela graditi jugoslovanska vojska, privatna podjetja pa so ga končala leta 1976. V tunel so položili vodovodno cev, kasneje pa baje še eno, za telekomunikacijske žice. S tem tunelom so rešili velike težave, ki so jih imeli dalmatinski otoki. Regionalni vodovod na relaciji Omiš–Brač-Hvar-Vis-Šolta je namreč osrečil vsakega prebivalca teh otokov, voda iz reke Cetina pa je še danes eden od osnovnih infrastrukturnih temeljev za razvoj turizma v tem delu otoške Dalmacije.