Kornatska gajeta – sveta ladjica

Avtor teksta Vladimir Skračić je tudi eden od pobudnikov regate z imenom »Latinsko jadro«.
Regato na latinska jadra, ki se odvija vsako leto v Murterju na dan Sv. Mihovila, murterskega zaščitnika organizira društvo latinsko idro (glej: www.latinskoidro.hr) , kateremu se na turističnem portalu www.pag.si zahvaljujemo za naslednji tekst in fotografije (foto: Boško Lučev).

Prvi korčulanski kalafati, ki so prišli v Betino v prvi polovici 18. stoletja, so prilagodili gradnjo svojih ladjic lokalnim potrebam. (op.prev: kalafat je cenjen strokovni delavec v ladjedelnici, ki se je ukvarjal s krpanjem in tesnjenjem lesenih površin na ladjici).  Zagotovo se lahko postavi teza, da jih je ob prihodu v Betino morala čakati znatna flota malih lesenih ladjic.

118 let pred njihovim prihodom so prebivalci Murterja in Betine namreč že stopili na kornatska tla kot pastirji zadarske gospode. Kot danes zagotovo vemo iz prvega avstrijskega katastra (1824-1830), nihče od teh kolonov stalnega prebivališča (domicilio) ni imel na Kornatih. Enostaven je torej zaključek, da so do otoških pašnikov lahko prispeli samo z ladjico. Poleg tega pa so tako eni in drugi, Betinjani in Murterčani, že bili katastrski lastniki posesti na okoliških otokih Modrava in Prosika, do katerih se je prav tako dalo priti le s plovbo.

Iz te teze izhaja, da je moral mojster Paško Filipi, ko je leta 1745 s svojimi sinovi prišel v Betino ustanoviti nam prvo poznano ladjedelnico, najti tako ladjice kot kalafate, ki so jih gradili. Obstaja seveda tudi možnost, da so te ladjice gradili tudi na sosednjih otokih ali na celini.

V vsakem primeru pa je logična predpostavka, da se betinsko ladjedelništvo ne prične leta 1745 ter da je še pred tem, kar  je strokovna javnost poimenovala betinska gajeta, morala obstajati neka univerzalna ladjica, ki so jo uporabljali prebivalci teh dveh naselij. Tega, česar pa ne vemo in za kar žal nimamo podatkov, pa je odgovor na vprašanje, kakšna ladjica je to bila. Še naprej bomo predpostavljali, da je bila verjetno podobna tej ter da so mojster Paško in njegovi nasledniki, že poznani korčulski model in ta, najden na terenu, vztrajno dodelovali ter prilagajali potrebam lokalnega prebivalstva.

Kasneje se je izkazalo, da so zelo podobne potrebe imeli tudi prebivalci sosednjih naselij na otokih in obali. Potomci družine Filipi in kalafatov, ki so se od njih naučili obrti, so ustanovili ladjedelnice v sosednjem Murterju, Šibeniku, Biogradu, Sukošanu, Kukljici, Kalih, Brbinju in Salih.

Zakaj so bili prav ta ladjica in njej sorodni nekaj večji levut in nekaj manjši guci kaić v zadarsko-šibeniškem akvatoriju tako uspešni? Odgovor je vsaj na prvi pogled enostaven. Nikjer na celotnem Jadranu, niti na Mediteranu, se ni v tako malo morja stisnilo toliko otokov kot prav tukaj. Od tega jih ima samo 20 stalna naselja. Vsakemu matičnemu otoku je pripadalo še po nekaj manjših, v primeru Murterja in Betine pa se to število povzpne na skoraj dvesto.

Ko se potrebi po vzdrževanju posestev dodajo še potrebe v ribištvu, ki so bile različno izražene od otoka do otoka ter od naselja do naselja, je povsem jasno, da velika večina gospodinjstev ni mogla funkcionirati brez ladjice. Še vedno imamo v živem spominu, tudi naša nekaj mlajša generacija, prave procesije jader, ki so ob času pobiranju oliv plule proti Modravi.

V večini slovarjev je gajeta definirana kot ribiška ladja. Ko gre za našo gajeto, je potrebno biti pri taki definiciji previden. Precej točna je za drugo polovico 20. st., skoraj z gotovostjo pa lahko trdimo, da pa za stoletja pred tem ni verodostojna. To potrjujejo tudi nekateri podatki, na katere smo naleteli med preučevanjem relativno slabe dokumentacije o tej zadevi.

Tako Operato dell’estimo censuario di commune di Morter (za Betino ni podatkov), dne 22. junija 1840 navaja, da je ribištvo v Murterju slabo razvito, da pa 138 gajet, s katerimi razpolagajo meščani, ne služi ribištvu. Če vemo, da je leta 1857, v prvem popisnem letu po letu 1840, imel Murter 1084 prebivalcev, to pomeni, da je pripadala po 1 gajeta na 7,8 prebivalca. Z upoštevanjem številčnosti takratnih družin lahko zaključimo, da je skoraj vsaka od njih v povprečju imela po eno ladjico. Ladjico, s katero se ni ribarilo.

Da ta ladja ni služila za ribolov, je še bolj očitno v Popisu ribiških ladij, zapisanega še pred tem, leta 1792. Iz tega Popisa  je razvidno, da je imel Zlarin 76 ribiških ladjic, Prvić 79, Murter 9 in Betina 15. Avtor knjige Šime Županović dobesedno navaja: “Neznatno število ribiških ladjic za lov na sardele in gavune na otoku Murter dokazuje, da se večina ladjic še naprej uporablja za prevoz živine, ljudi in blaga na bližnje otoke, ne pa za ribolov”.

To stanje pa se bo krepko spremenilo ob koncu 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. V tem času so Murterčani in Betinčani že katastrski lastniki na Kornatih. V bistvi so Saljani še vedno neizpodbitni gospodarji morja, vendar pa bodo tudi novi lastniki pašnikov in olivnjakov iskali svoje mesto v akvatoriju, navkljub prepovedim in sporom.

Dolge odsotnosti, številne družine, poceni in zdrava hrana, bodo prisilila Murterčane in ostale »Kurnatare«, da se znatneje obrnejo k morju, in da tudi svojo ladjico postopno  prilagajajo novim zahtevam. Popisi ribiških ladij Direkcije pomorskega prometa Kraljevine Jugoslavije v Kapetaniji Tisno za leta 1931, 1932, 1933 in 1934, čeprav nezanesljivi, saj imajo zbirne podatke za vseh pet občinskih naselij, nedvoumno kažejo, da je interes za ribištvo hitro narasel.

Ta interes z začetka 20. stoletja je povzročil, da se je takratna izključno težaška gajeta drugače definirala. Od tega trenutka so ladje betinskih in murterskih ladjedelcev morale ustrezati novim zahtevam. Od ladje težakov, kar je gajeta v začetku nedvomno bila (in v veliki meri tudi ostala), so iskali rešitve za ladjico – omnibus, ladjico, ki bi zadovoljila vse potrebe otoškega prebivalstva. Problem so v glavnem reševali na dva načina: s prilagoditvijo same gajete za večnamensko uporabo ter izgradnjo različnih vrst plovil: bolj za ribolov (batel, kaić in guc), za ribolov in transport (leut in gajeta), samo za mali ribolov in prevoz do najbližjih lokacij (lađa in gundula).

Ladja, o kateri govorimo danes, je posledica tiste prve rešitve, to je prilagoditve za nove potrebe. Redke so bile družine v siromašnem in prenaseljenem Murterju in Betini, ki so si lahko privoščile dve ladjici. Rešitev se je iskala v eni ladjici. Dovolj čvrsta in robustna za prevoz tovora, ne pretežka za jadranje in veslanje, z odprtim nadstreškom, da se je lahko vkrcal tako tovor kot koze, tako težaki kot ribiči, tako olje kot ribe in kamen …

Vedeti je treba, da so tako betinska kot murterska gospodinjstva, ki so imeli posesti na otokih, živela na dveh mestih, da so vsi njihovi proizvedeni izdelki na koncu morali prepluti Pučino in končati v domicilnem naselju ter, na koncu, da je varna in dobro opremljena ladjica bila pogoj za njihovo preživetje.

Še en dejavnik je vplival na definicijo ladjice, to je posadka. Povprečna velikost sedmih metrov je dopuščala, da z njo upravlja – da tako rečemo – družinska posadka (povprečno dva člana: gospodar in nekdo od družine). Nikomur, niti otroku ne, se ni moglo dovoliti, da pluje v posadki in da ne zna veslati, napeti imbroje, popustiti brac.

Gajeta je družinska ladjica, z njo upravljajo tako ženske kot otroci in starci. To ni enonamenska ladjica, profilirana in določena za specifično posadko in poseben namen. Mislimo (in tudi to bi morali raziskati), da so redka obalna mesta – če sploh katero – v katerem ženske toliko sodelujejo v ladijskih opravilih (veslanje, jadranje, ribolov, upravljanje) kot tukaj. Znana so naselja, in to v najbližji soseščini, kjer ženska ni smela biti na pomolu, ko so ribiči izpluli, kaj šele, da bi jih, bog ne daj, sama odpeljala na morje.

Skratka, gajeta je morala biti skupek vseh zahtev te zapletene geografske, lastniške, družbene in navigacijske strukture. Združevati je morala nekaj plovil v eni ladjici. Čarobna formula za rešitev te uganke se je znašla v čarobnih rokah lokalnih kalafatov, ki so bili tudi sami, ko niso kalafatali, tako težaki kot ribiči in mornarji.

Popoln praktični vpogled v pogoje in zahteve svojih naročnikov jim je omogočil, da konstruirajo ladjo, ki ne bo ne velika niti majhna, niti težka niti lahka, odprta in zaprta istočasno ter ne nazadnje tudi izvrstnih navigacijskih lastnosti… Samo oni so mogli izdelati gajeto, ustvariti večnamensko plovilo, v tistem času ladjico za vsako potrebo in namen. Danes je ta ladjica, zaradi številnih razlogov, bolj ime kot vsebina, manj realnost in bolj spomin na avtentično otoško pripadnost.

Ladjica je bila najpomembnejši član gospodinjstva s prekomorsko posestjo, naj si bo ta na oddaljenih Kornatih, bližnjih sosednjih otokih ali na najbližjem kopnu. Njo se je gledalo, njo pazilo in skrbelo zanjo, nanjo se je zanašalo. Kakor so psi podobni svojim gospodarjem, tako se je za gajete govorilo, da so podobne njim. V hierarhiji družinskih potreb je bilo potrebno najprej poskrbeti zanjo: novo jadro, dobro veslo, veliko sidro, čvrst jambor in lantina, nova oprema… Samo bolezen v družini je lahko prevetrila razpored prioritet.

In ne nazadnje, ladjici je bilo potrebno zgraditi pomol za varen privez, tako doma kot na prekomorski posesti. Zato naj na tem mestu spomnimo, da je urbanistični lik Murterja s pomoli na Hramini (danes v glavnem zatrpanih), pravzaprav rezultat lastništva velike flote malih ladjic.

Zaradi ogromnih prekomorskih posesti in velike potrebe po ladjicah, so se Murterčani usmerili proti obali (hrvaška kmečka naselja na otokih so bila na začetku vedno na hribu ali pod njim), in gradili magazine – skladišča (kasneje preurejene v stanovanjske hiše) in suhe pomole. Vsaka ulica na morju se zaključi s pomolom, povedano v današnjem besedišču, s terminalom prekomorske posesti. Vsi pomoli skupaj so predstavljali prvo pravo jadransko marino. In to na začetku 20. stoletja.

Danes, ko so vse gajete zamenjale svoje široke prsi z vitkimi linijami, nadstreške s kabinami, sušilci in senčniki, jadra in vesla s farimani in janmari, tradicionalno blato in pake z belim lakom, danes, ko se gajeta lahko vidi le še na porumenelih slikah in ko je od vsebine ostalo le še ime, se nam lahko zdi sintagma sveta ladjica patetična.

Vendar ne smemo nikoli pozabiti, kaj je pomenila nekdanjim in redkim še današnjim pričam njene vladavine na širnem arhipelagu. Pred njo je bil samo Bog, mati božja in svetniki zaščitniki. Njej se je klanjalo, njej so prinašali darove in njej so se zaklinjali. To je bilo jedro, okoli katerega so se ustvarili družinski in gospodarski odnosi, zgodovina in urbanistična zasnova naselij, umetnosti, obrti, materialna, duhovna in jezikovna kultura – z eno besedo posebna identiteta.

Obnova te ladjice in mikrokozmosa, v katerem je vladala, obnova – pa čeprav le kot opomnik – opravil, ki jim je služila, bi predstavljala, in upamo, da bo tudi bo, obnovitev tistih vrednot, ki Murter in Betino, Jadran in Hrvaško vodijo k mestu, kjer so stoletja bili – proti Mediteranu.