Vukovarski nokturno

Če boste (turistično) obiskali Vukovar obiščite tudi vodni stolp (»prenovljen« leta 2020), bolnico, grobišče, Ovčaro, spominski center »Domovinskog rata«, križ na izlivu Vuke v Donavo. Vsa ta spominska obeležja so del t.i. Vukovarskega nokturna. Vukovarski nokturno je spomin na tisoče ljudi, ki so dali življenje v bitki za Vukovar.

Bitka za Vukovar je bila največja in najbolj krvava bitka v celotni hrvaški osamosvojitveni vojni. Takratna Jugoslovanska narodna armada (JNA) je ob pomoči srbskih skrajnih paravojaških, četniških skupin, med 25. avgustom in 18. novembrom 1991, oblegala hrvaški Vukovar.

Napadalcev na samo mesto je bilo vsaj desetkrat več (okrog 30.000 Srbov in okrog 2.000 hrvaških braniteljev), srbski agresor pa je imel tudi nekajkrat boljšo vojaško opremo (tanki, letala, topništvo).

V samih bojih na ulicah Vukovarja je bilo ubitih okrog 900 hrvaških braniteljev mesta. Še približno okrog 1.000 hrvaških vojakov (večinoma iz t.i. »Zbora narodne garde«) je umrlo v bojih v širši okolici Vukovarja, ki pa so bili tudi del same »Bitke za Vukovar«.

Ko so Srbi po skorajda treh mesecih mučeniškega upiranja vendarle strli obrambo mesta Vukovar, so v množičnih pobojih dodatno pobili še 600 hrvaških braniteljev (ti so se predali, da bi rešili civiliste).

V skorajda trimesečnem napadanja obdonavskega Vukovarja je življenje izgubilo tudi okrog 1.000 hrvaških civilistov. Hrvaški zgodovinarji in vojni analitiki menijo, da je bilo na hrvaški strani skupaj okrog 3.500 žrtev, Srbi pa naj bi utrpeli izgubo okrog 1.100 vojakov (srbski spletni viri) ali pa celo 10.000 vojakov (hrvaški spletni viri).

Iz mesta so Srbi pregnali okrog 22.000 civilistov (se še spomnite kolon beguncev?), po končani bitki so kruti napadalci v srbske zapore in taborišče odpeljali okrog 7.000 ujetnikov, številni od njih so bili tudi neusmiljeno mučeni.

V spomin na vukovarske žrtve, v želji, da nekoč obiščete »žalostne« kraje hrvaške zgodovine, objavljamo tekst, ki nam ga je prijazno poslala vukovarska turistična skupnost, z enostavnim, toda edino logičnim naslovom, Vukovarski nokturno.

VUKOVARSKI NOKTURNO

To je zgodba o ljubezni in pogumu, o volji in bolečini, o človeškem dostojanstvu in zmagi življenja.

November je mesec v katerem se Vukovarčani prenehajo smejati. Naj se še tako leta in leta trudijo sprejeti življenje z vso njegovo radostjo in žalostjo, s prihodom predzadnjega koledarskega meseca se misli vrnejo v najbolj tragično obdobje novejše zgodovine, nasmeh na ustnicah zamre, v očeh se zrcali le žalost.

Kljub letom, ki minevajo, spomini ne bledijo, občutki so še kako živi. Čustva se prepletajo, od globoke žalosti, občutka nemoči in negotovosti, ker se še zmeraj niso našle vse žrtve, pa vse do občutkov kljubovanja in neizmernega ponosa.

V začetku leta 1991 še nihče ni slutil dogodkov, ki bodo sledili. Pa tudi nihče ni mogel vedeti, da se bodo razširili kot gozdni požar. Prve žrtve Domovinske vojne so padle na veliko noč, 31. marca, na Plitvicah.

Samo mesec dni kasneje, natančneje 2. maja 1991, sončno jutro še ni napovedovalo krvavega epiloga tega dne. Toda prav takrat je bilo v Borovem Selu, v neposredni bližini Vukovarja, v zasedi zahrbtno ubitih 12 hrvaških policistov, ta dogodek pa se šteje kot tudi uradni začetek agresije na Hrvaško.

Bitka za Vukovar je bila največja in najbolj krvava bitka celotne hrvaške osamosvojitvene vojne.

To je bila 87 dnevno obleganje hrvaškega mesta Vukovarja, napad pa je izvajala Jugoslavenska ljudska armada (JLA) ob ob pomoči srbskih paravojaških skupin od avgusta do novembra 1991.

Čeprav je Vukovarska bitka predstavljala pomemben vojni poraz in simbolično izgubo za Hrvaško, ki nadzora nad mestom ni pridobila vse do leta 1998, se je pogumna, odločna in odlična obramba Vukovarja pokazala za ključno v Domovinski vojni in zlahka lahko trdimo, da je bila v Vukovarju ubranjena Hrvaška.

Taktiko in vojno strategijo bitke za Vukovar zdaj preučujejo številne vojaške študije, vsekakor pa je bitka za Vukovar v marsičem prispevala k mednarodnemu priznanju Hrvaške, ki je sledilo le dva meseca po okupaciji Vukovarja, 15. januarja 1992.

Ko se danes sprehajate po njegovih ulicah, si težko predstavljate, da je bil Vukovar v devetdesetih letih popolnoma uničen. Držal, obdržal se je le vukovarski vodni stolp (vodotoranj). Kljubovalno se je dvigal nad mestom in nemo kričal. Vodni stolp je najvišja in najvidnejša zgradba v Vukovarju, ki so jo obstreljevali z več kot 900 izstrelki, je utrpel kar 640 vojnih ran.

Vodni stolp – začetek in konec vsega, je izzivalno stal pokončno, ni se dal …, niso ga dali. Hrvoje Džalto, Ivica Ivanika sta povsem običajni imeni neverjetnih oseb. Sta imeni dveh braniteljev mesta, ki zahvaljujoč svojemu pogumu in neizmerni ljubezni do domovine, živita tudi po svoji smrti. Vsako noč sta se namreč hrabro povzpela na vrh vodnega stolpa, ter znova in znova, iz dneva v dan, izobesila nepoškodovano hrvaško zastavo in tako Vukovarčanom prav vsako jutro Vukovarske bitke vlivala novo upanje in dodatne moči.

Mesto se je počasi dvigovalo iz pepela, okrevalo je, vsak od njegovih prebivalcev je vanj vtkal spomin, da bi bil čim bolj podoben nekdanjemu Vukovarju in potrdil trditev Siniše Glavaševića: »Mesto, to si ti.« Manjkajo le ljudje, katerih ni več in jih ne moremo vrniti nazaj. Lahko se jih spominjamo in jih imamo radi … Bili so del našega življenja in so pustili globok pečat v zgodovini svojega mesta in svoje domovine.

Zgodba o tragediji enega naroda, o žrtvah, junakih, kljubovanju in ponosu je bila pretočena v Vukovarski nokturno, ki združuje vsa spominska mesta v mestu in okolici. Vukovarski nokturno je mozaik spominov, sestavljen iz niti, ki skupaj tvorijo celoto, ganljivo, ganljivo, nepozabno … vtkane v vukovarsko resnico. Vukovar je ljubezen, žalost in ponos … in prizadevanje, da se krvava preteklost ne pozabi, pa tudi ne ponovi.

Vukovar je kraj posebne pietete. Vsako mesto v mestu, vsak kvadratni meter skriva neko zgodbo, neko skrivnost, neko ime, neko žrtev; samo potruditi se moraš, da ugotoviš kdo je to.

Vukovarski nokturno je sestavljen iz: Spominsko obeležje v Borovem Selu, Trpinjska cesta – pokopališče tankov, Hiša hrvaških braniteljev, Kukuruzni put (koruzna cesta), Velepromet, Mesto spomina – Vukovarska bolnišnica 1991, Spominsko območje Ovčara, Spominsko pokopališče žrtev domovinske vojne, Spominski center domovinske vojne Vukovar, Križ ob izlivu Vuke v Donavo, Vodni stolp, Jean-Michel Nicolier, Spomenik oče in sinu, Seznam žrtev Vukovarja v domovinski vojni.

Nemogoče je reči, kateri kraj je bolj impresiven in ganljiv, saj se šele po obisku vseh lokacij zaveš resničnosti leta 1991 in začutiš težo žalosti, obenem pa si omamljen ob neverjetni eksploziji čustev, za nekaj časa preprosto ostaneš brez besed, dokler vtisi vsaj nekoliko ne popustijo.

V središču Vukovarja, ob sotočju Vuke in Donave, so postavili spomenik vsem, ki so dali življenje za svobodno in neodvisno Hrvaško. Na mestu, kjer je bil vedno le pogled na široko in mogočno reko, zdaj stoji bel križ, kot simbol in kot spomin, pa tudi opomin. “Navik on živi, ki zgine pošteno” (na veke živi tisti, ki umre pošteno), je vklesano v najstarejši hrvaški abecedi, glagoljici. In oni živijo v nas in mi živimo z njimi vsak dan.

Na dvorišču frančiškanskega samostana in župnijske cerkve sv. Filip in Jakov v Vukovarju, na hribu nad Donavo, je našel svoje mesto celotni popis umrlih oseb, vseh žrtev domovinske vojne v Vukovarju. Priprava tega popisa žrtev je bilo dolgo potovanje, prežeto s strahom, da bi kogarkoli izpustili.

Tu so črke vklesane, zapisane z globokim človeškim spoštovanjem in hvaležnostjo in ne morejo biti le del statistike; njihova imena so del zgodovine in začetek poti miru. Vedno se jih bomo spominjali z ljubeznijo in molili za njihov večni mir in vstajenje. Če bi se ustavili in se ne bi premaknili naprej, bi bil to naš poraz, naša predaja, tako pa je, vse kar počnemo, naša  HVALA njim.

Leta 2020 so na predvečer obletnice spomina na žrtve Vukovarja odprli prenovljeni Vukovarski vodni stolp, ki se je iz le »vodovodne stavbe« spremenil v junaka našega časa in simbol hrvaške enotnosti. Današnji vodni stolp – mejnik in smerokaz – stoji pokončno in  ponosno in to kljub ranam in vsemu doživetemu ter ohranja spomin na slavno polpreteklost in pogumne ljudi.

Vukovar je prispodoba življenja. Tudi v Vukovarju, enako kot v življenju, nič ne teče popolnoma naravnost. Tudi tukaj vijugajo in se prepletajo žalost in veselje, solze in smeh, vzponi in padci. Vukovar je šel pred desetletji skozi peklensko preizkušnjo, vendar ga to ni zlomilo.

Vukovar ima danes svoj vukovarski nokturno,  ki nosi žalost in ponos, ima pa tudi reki Donavo in Vuko, svoj Vučedol in svojo Adico, tudi ljudi in znamenitosti, po katerih je znan, tukaj je npr. rojen prvi hrvaški nobelovec, tudi druge turistične zgodbe in prepoznavna gastronomska ponudba vabijo na obisk. Vukovar ima tudi t.i. »Vučedolsko golobico«, ki je resnični simbol miru in kontinuitete življenja.

Ps. Tudi za fotografski material se zahvaljujemo TZ Vukovar.