Compare Listings

Mojstrovina narave in graditeljev

Majstorska cesta, najlepša panoramska cesta Hrvaške

Nekaj spletnih naslovov o slavni Majstorski cesti: »Cesta veličastnih razgledov. Čudovita pustolovska cesta Lijepe naše. Lepa pozabljena cesta, ki je povezala jug in sever Hrvaške. Najlepša planinska cesta na Hrvaškem. Velebitska vijugava lepotica«.

Majstorska cesta, najlepša panoramska cesta Hrvaške

O Majstorski cesti lahko še nadaljujemo v enakem medijskem ritmu: »Malo ljudi pozna eno izmed najbolj fascinantnih cest na Hrvaškem. V iskanju velebitskih Indijancev. Majstorska cesta – to je nekaj najboljšega, kar je mogoče doživeti na Hrvaškem. Doživite cesto z najlepšimi razgledi na Hrvaškem. Majstorska cesta, mojstrovina narave in starih graditeljev.«

Toliko medijev si je sozvočnih, ko hvalijo slovito, pol asfaltirano pol makadamsko 41 kilometrov dolgo velebitsko Majstorsko cesto. Torej tudi od nas ne pričakujte kaj drugega, kot same pohvale. Čaka vas tekst, popopran z izdatnimi fotografijami, ki nam bo predstavil eno izmed najlepših turističnih atrakcij Hrvaške. Kot takšno so Majstorsko cesto prepoznali tudi na Hrvaškem in jo uvrstili na državni seznam kulturne dediščine.

Majstorska cesta se na seznamu kulturne dediščine ni znašla slučajno. In to predvsem zaradi dveh stvari. Najprej je Majstorska cesta pomembna zaradi svoje zgodovinske umeščenosti v prostor in čas. Majstorska cesta je namreč povezala Dalmacijo s kontinentom (severom Hrvaške). Po drugi strani pa je Majstorska cesta pravi tehnični čudež, snovalci in graditelji te (nekoč) zelo pomembne hrvaške ceste so se pred skoraj dvesto leti soočali s številnimi problemi, ki pa so jih zelo uspešno prebrodili. Poglejmo nekoliko podrobneje v zgodovinsko zakulisje ustvarjanja te čudovite razgledne ceste.

Avstrijski dvor na Dunaju je v želji, da se skrajša pot do Zadra, takratnega administrativnega centra Dalmacije, leta 1819 ukazal gradnjo prve ceste čez Velebit. Cesta naj bi tekla od vasi Sveti Rok (verjetno vam je ime znano po avtocestnem tunelu?!) čez najvišji prelaz Mali Alan (na 1.045 metrih nadmorske višine) pa vse do ceste proti Obrovcu. Zahtevna dela so se začela leta 1825 in do leta 1827 so zgradili 24 km dolg odsek od Obrovca ​​preko Podpraga, Praga in Kraljičinih vrat do Malega Alana. Druga faza gradnje je bil »lažji« odsek Lika, dolg 17 km od Malega Alana pa do vasice Sveti Rok. Cesta je bila dokončana in odprta leta 1832.

Vodja projekta je bil gadbeni projektant, vojak oz. poročnik na meji, kasneje pa tudi major Josip Kajetan Knežić, ki je cesto najprej leta najprej umeščal v prostor in projektiral, kasneje pa je sedem let tudi vodil celotno gradnjo. Hrvaška wikipedija piše, da je bila gradnja ceste, s skupno dolžino 41 kilometrov, izredno naporna, s številnimi težavami.

Gradbeniki so se npr. brez pomoči sedaj poznanih »velikih in strašnih gradbenih strojev« prebijali skozi gromozanske planinske stene, brez premora razbijali ogromne sklade skal, se vlačili po izredno strmih soteskah, na številnih serpentinah so morali sestaviti mogočne podporne zidove, ob robu ceste zaradi varnosti postavljati ograjo iz masivnih kamnov itd.

Čeprav so gradbeniki imeli na razpolago le primitivne pripomočke svojega časa, so se zelo spretno prebijali skozi skale, zelo precizno so načrtovali po pobočju vzpenjajoče se serpentine ter izračunavali najmanjše možne naklone. Največji naklon Majstorske ceste je bil v času gradnje do 5,5 odstotka, kar je še dandanes v skladu s sodobnimi predpisi za gradnjo cest.

Težki nosilni kamniti bloki na skorajda nedostopnih mestih pričajo o velikih zidarskih in kamnoseških veščinah Knežića in njegovih mojstrov, ki so bili več ali manj domačini, navajeni izredno težaškega dela. S svojim neizmernim trudom in iznajdljivostjo so rušili »dotedanje meje cestnega gradbeništva«. Zato zagotovo ne čudi dejstvo, da se je cesti prijelo ime »majstorska«. Ime ceste, torej Majstorska cesta,  izhaja iz nemške besede “meisterstück”, kar v prostem prevodu pomeni mojstrovina.

Velebit je delavcem grenil življenje z burjo in mrazom, žgoče poletno sonce pa je »cestarje« pražilo do onemoglosti. Po ljudskem pripovedovanju naj bi se delavci glavnemu šefu projekta pritožili nad nemogočimi razmerami dela. Neumorni in trmasti Knežić je moledujoče delavce zavrnil z vprašanjem: »Bi lahko nepretrgoma delali naprej, če bi vam za ves izkopan kamen ponudil enako količino zlata?«

Neugodni pogoji gradnje ceste so prispevali k zelo visokim stroškom gradnje cest. Zaradi tako visokih stroškov gradnje je baje Knežić celo padel v nemilost dunajskega dvora. Kljub težavam, so z nadčloveškimi napori, cesto vendarle dokončali, uradno in svečano odprtje je bilo 4. 10. 1832. Z odprtjem »fotogenične« cerkve v Podpragu je svojo srečo nad dokončanjem mega projekta, ki je odprl pot pošti in ljudem na relaciji Dunaj – Zadar, izkazal tudi Franc I. Avstrijski, zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prvi avstrijski cesar, znan tudi kot dvojni cesar.

Danes Majstorska cesta ni več tako pomembna prometna žila, kot je bila v času svojega nastanka. Sedaj npr. zdrvimo v Dalmacijo skozi tunel svetega Roka, po obali pa se vozimo po prelepi Jadranski magistrali. Vsekakor pa je Mojstrska cesta ohranila svoj čar in zato ne preseneča, da Majstorsko cesto »odkriva zmeraj več radovednih turistov«.

V času »virusne corone«, leta 2020, smo jo obredli tudi sami. Vsekakor moramo poudariti, da vas Majstorske ceste ni treba biti strah, saj je zlahka prevozna, pot se namreč redno vzdržuje, zato je vožnja po njej, kljub velikemu deležu makadama, dokaj enostavna.  Poglejmo našo izletniško pot, ki je tekla »iz celine proti morju«, nekoliko podrobneje.

Prvi dan dopusta smo si prijetno presenečeni ogledali Karlovac, prespali pa v adrenalinskem Rizvan Cityju, zato smo imeli naslednji dan do izhodišča Majstorske ceste, na obronkih Velebita, kmalu za vasico Sveti Rok, dokaj kratko pot. Na izlet smo se odpravili zarana, ker smo želeli ob ogledu ceste opraviti še krajši planinski sprehod do Tulovih gred, poletne vročine pa znajo biti marsikdaj neznosne.

Ob današnjih enostavnih in zanesljivih navigacijskih napravah verjamem, da boste zlahka našli začetek oz. konec Majstorske ceste. Predlagamo, da si pogledate objavljene fotografije, še posebej pa fotogalerijo na koncu prispevka, ki v časovnem zaporedju prikaže naš izlet. Tukaj vas bomo opozorili samo še na nekaj zanimivih stvari.

Najprej na genialno naravo, ki je tukaj ustvarila čudovite slike. Pa na razglede, ki vas bodo pustili brez besed. Seveda bodite  pozorni tudi na samo kačasto Majstorsko cesto (najvišja točka ceste je Mali Alan, nekateri ga imenujejo tudi Mali Halan, na 1.045 metrih nadmorske višine in tam nekje poteka meja med Dalmacijo in Liko).

So pastirske koče zapuščene za zmeraj? Nikakor ne zanemarjajte »minskih« opozorilnih tabel ob cesti, še posebej, če si boste pretegnili noge. V teh krajih še niso počistili vseh min, ki so ostale iz časa hrvaške osamosvojitvene vojne, zato se v nobenem primeru ne oddaljujte predaleč od same Majstorske ceste.

Ob cesti boste opazili številne spominske plošče hrvaškim »braniteljem«, ki so na tej zahtevni borbeni črti dali svoje življenje za svojo Hrvaško. Tudi novejša, »bela kapelica«, ki ponuja prekrasne morske razglede, je bila zgrajena v čast ubitemu »Tigru« (član posebne enote hrvaške vojske), Damiru Tomljanoviću – Gavranu. Nekoliko višje od te kapelice, ki ponuja prekrasne morske razglede, pa boste naleteli na najbolj slavnega evropskega Indijanca, apaškega poglavarja Winnetouja.

No, ne ravno na njega, ampak na nekaj spominskih plošč (postavljene na zaščitnem zidu pred burjo), ki nam bodo hitro razkrile, da je Winnetouja ustvaril nemški pisatelj Karl May, ki – mimogrede – ni nikoli stopil na ameriško celino.

V obdobju od leta 1962 do leta 1968 je bilo na območju Velebita, Plitvic, Ravnih Kotara, Vrlike v nemško-jugoslovanski koprodukciji posnetih kakšnih deset filmov o tem hrabrem literarnem junaku. Njegov lik je najpogosteje utelešal francoski igralec Pierre Brice, nekatere izmed najlepših filmskih prizorov je odigral prav tukaj, v senci mogočnih Tulovih gred, ki baje ponujajo več kot 60 plezalnih smeri.

V podnožju »mega-super-truper« Tulovih gred, na gorskem prelazu Vrhprag, verjetno ob vrtači Dolac, smo se ustavili tudi mi. Tulove grede, naš cilj, so kakšen kilometer dolg,  apnenčast greben. Najvišji vrh Tulovih gred je 1120 metrov nad morjem, okrog 200 metrov nad cesto (kjer smo parkirali), lažje hoje navkreber, če me spomin ne vara, je bilo pa le za slabo uro. Štiri ure približno smo potrebovali za celoten polžji planinski sprehod »okrog« Tulovih gred. Na tem kratkem izletu smo si privoščili tudi bogato malico, številne fotografske seanse, čudovite lenobne in razgledno-daljnogledne trenutke in – zakaj pa ne?! – vriskanje od sreče.

Tulove grede so namreč fantastična, neponovljiv izdelek narave, zelo zlahka prepoznavna planinska kulisa (hvala, vesolje!). Tulove grede so tudi čudovit kraški pojav na samem Velebitu, njihova glavna značilnost so izredno visoki stebri in stolpi, po katerih so izbrazdani dolgi žlebovi.

Vsekakor Tulove grede dajejo vtis drugačnosti in skrivnostnosti, zato so se o Tulovih gredah spletle številne ljudske zgodbice: zmaji so tam odlagali jajčeca, v skalah pa so živele nevidne velebitske vile, pa tudi t.i. »črna kraljica« (zato se eden izmed planinskih prevojev imenuje »kraljičina vrata«).

Po kratkem planinskem izletu smo se z avtom začeli strmo spuščati proti zadrskemu zaledju. Ustavili smo se že pri omenjeni »cerkvi svetega Franje« v Podpragu (mnogokrat je prav ona cilj profesionalnih fotografov, žal so jo v času našega obiska renovirali in nam vstopa niso dovolili) in kamnitih ostankih zelo redkih hiš v bližini cerkve (žandamerija, gostilna s prenočišči), našli pa smo tudi obeležje v spomin na pesnika Borisa Maruna.

Sledijo le še zaključni zavoji preden zapustimo Majstorsko cesto, enainštirideset kilometrov pustolovske zgodovine, ki je povezala jug in sever Hrvaške. Pred nami so le še mimobežni pogledi na hitro avtocesto, divjo pokrajino ob Obrovcu, nekje tukaj se skriva tudi naselje Modrić (rojstni kraj planetarnega nogometnega zvezdnika Luke Modrića) …

Kmalu »zadiši« po prvinskem kanjonu reke Zrmanje, tam nekje v zadarskem zaledju se skrivata tudi mnogo preveč podcenjena Karinsko in Novigradsko morje, ki  pa že pišejo nove turistične zgodbe. Ne skrbite, slej ko prej jih bomo objavili na www.pag.si. Do takrat pa vam želimo srečno pot in zelo dolge počitnice (in to brez virusa corone).

Sledi po časovnem zaporedju zložena fotogalerija amaterskih fotografov iz uredništva www.pag.si:

Sorodni članki

Vela Luka – najdaljši mozaik na svetu

Društvo likovnih umetnikov Vela Luka na otoku Korčula že nekaj let ustvarja umetniški projekt, ki bo – v doglednem času – zagotovo vpisan v znamenito Guinnessovo knjigo rekordov. Cilj je ustvariti mozaik, vgrajen v dolgo promenado Vele Luke, postal pa naj bi najdaljši talni mozaik na svetu.

Nadaljujte z branjem

Proizd, čaroben otok

Ali veste, kako otoček Proizd pri otoku Korčuli reklamira turistična skupnost iz bližnje Vele Luke? Nekako takole: »Če ste zaljubljeni, se sprehodite do plaže Veli bok, se poljubite na mozaični točki za poljubljanje in za večno shranite v spomin ta trenutek in ta čudoviti prostor otoka Proizd«. Neverjetne publicitete je otoček deležen že od leta 2007, ko je Hrvaška turistična skupnost razglasila, da ima Proizd najlepše plaže na Jadranu.

Nadaljujte z branjem

Turistični vodič po Splitu

Split je hrvaška mediteranska destinacija, ki je zagotovo vredna naše posebne turistične pozornosti. To spektakularno mesto je najpomembnejše in največje v sončni Dalmaciji, sprehod po ulicah Splita vas bo v trenutku teleportiral v starodavno, slavno preteklost rimskih časov.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.