Compare Listings

Trsat, dragulj Reke

Trsat, utrdba in svetišče

Trsat, ki se dviga nad Reko, je pravi turistični »cuker«. Svetišče Matere Božje Trsatske privablja predvsem številne vernike, presunljiva Trsatska utrdba, ki se nahaja na 138 metrov visokem hribu nad Reko, pa ponuja prečudovit razgled nad tretjim največjim hrvaškim mestom in ostalim Kvarnerjem.

Trsat, utrdba in svetišče

Trsat je znan predvsem po teh dveh znamenitostih, še prej pa omenimo »Trsatske stopnice« (hrvaško »Trsatske stube«), te bodo zanimive predvsem tistim turistom, ki se ne bojijo »manjšega razgibavanja«. Kar 539 stopnic namreč predstavlja najkrajšo pot iz središča Reke do vrha Trsata. Navzgor jih boste prehodili v 15 do 20 minutah, navzdol nekoliko hitreje (opomba, hitri tekači jih pretečejo v dobrih treh do štirih minutah).

Zaradi zaobljube, leta 1531, je bil pobudnik gradnje stopnic (prvih 128 stopnic) slavni uskoški junak, kliški kapetan Petar Kružić, mnogi zaradi tega stopnice, imenujejo tudi »stube Petra Kružića«. Večino, zgornji del Trsatskih stopnic je leta 1725 zgradil Gavro Aichelburg, vojvoda štajerski, kranjski in koroški. Seveda so bile nekatere stopnice dodane in obnovljene tudi po tem letu. Kar nekaj cerkvenih kapelic je postavljeno ob stopnicah, ki so jih mnogoštevilni verniki  zaneseno premagali kar po kolenih.

Še preden pa se lotimo natančnejšega opisa utrdbe in svetišča, namenimo odstavek ali dva sami zgodovini Trsata. Že v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem so na Trsatu svoja domovanja postavili Liburni. V času Rimskega imperija je bil Trsat (latinsko: Tarsatica) pomembno mesto na poti proti Dalmaciji.

Nekateri spletni viri navajajo, da je ime Tarsatico prvotno veljalo za »stari grad« današnje Reke (najstarejši del samega mesta Reke), šele po opustošenju in odhodu Frankov, se je ime Tarsatico (iz katerega kasneje nastane Trsat) preneslo na bližnji 138 visoki hrib Trsat. Pozneje je bil Trsat v lasti Devinske gospode in več stoletij rodbine Frankopanov. Največji vpliv na Reko in sosednji Trsat (vse do leta 1945 sta bili to še ločeni naselji?!) pa imajo zagotovo  Habsburžani, ki so bili nekaj sto let (z redkimi prekinitvami) gospodarji tega področja vse do leta 1918.

Za samo zgodovino in razvoj Trsata je pomembna tudi trsatska legenda o nazareški hišici. Gre pa nekako takole. Desetega maja 1291 so angeli odnesli hišico Device Marije iz Nazareta (hišico, v kateri se je Mariji prikazal angel in ji oznanil, da bo postala Jezusova mati) in jo prinesli na Trsatski hrib.

Hišica je ostala na Trsatu vse do leta 1294, ko so jo angeli spet dvignili in odnesli v italijanski Loreto, kjer je še zdaj. Legenda še pravi, da so zviti Italijani nad hišico brž postavili cerkev, tako da je angeli ne bi mogli odnesti še kam drugam. Temeljni del hiše pa je še zmeraj v izraelskem Nazaretu in je še danes viden v notranjosti cerkve Marijinega oznanjenja, ki je največja krščanska cerkev na Bližnjem vzhodu.

Zgodovinarji menijo, da ima legenda skorajda zagotovo zgodovinsko osnovo. Zelo verjetno je namreč, da so križarji po porazu v Sveti deželi leta 1287 skušali zavarovati (odnesti) nekatere svete predmete, ki so bili tam, tudi kose nazareške hiše. Trgovina z relikvijami iz Svete dežele je bila zelo razširjena med križarskimi vojnami.

Wikipedija navaja, da je pomembno vlogo pri tem igrala plovba po vzhodni jadranski poti, saj je bila takrat najvarnejša vez med Levantom (prostor vzhodnega Sredozemlja) in Evropo, skrivnostnim vojaškim redom vitezov templarjev, papeža, neapeljskih vladarjev Anžujcev in hrvaških fevdalcev Frankopanov. Je pa na teh osnovah nastalo sedanje svetišče Matere Božje Trsatske, ki je prva turistična znamenitost na Trsatu, ki ji bomo namenili nekaj več odstavkov.

1. Svetišče Matere Božje Trsatske
Na Trsatu se nahaja cerkev Trsatske Matere Božje s frančiškanskim samostanom, ki je najstarejše od vseh Marijinih svetišč na Hrvaškem in pomembno romarsko središče.

Začetki trsatskega svetišča segajo v čas, že omenjene, trsatske legende. Ko so angeli Marijino hišo preselili v italijanski Loreto, je knez Ivan Frankopan dal zgraditi kapelico na Trsatu, njegov sin Martin pa frančiškanski samostan (1468) in cerkvico, ki z leti zraste v cerkev Matere Božje Trsatske. Čez dve stoletji, leta 1644, je takratni varuh samostana, Franjo Glavinić, cerkev obnovil in razširil. Cerkev Matere Božje Trsatske je dokončno podobo dobila leta 1824, ko so jo podaljšali za 6 metrov, prizidan je bil zvonik, ki ga do tedaj ni imela.

Danes je cerkev Matere Božje okrašena z oltarji sv. Mihovila, sv. Katarine in sv. Nikolaja, z deli umetnika slikarja iz Švice, frančiškana Serafina Schöna, slikarja C. Tasca in drugih znanih umetnikov 17. in 18. stoletja. Verniki pa najbolj cenijo znameniti triptih, čudodelno sliko Milostne Matere, ki naj bi jo naslikal sam sveti Luka. Zaradi izgube že omenjene svete nazareške hiše je papež Urban V. že leta 1367 poslal neutolažljivemu trsatskemu ljudstvu čudodelno podobo Matere Božje z imenom Milostna Mati. Slika Milostne Matere (od leta 1715 pa je tudi zlato okronana) stoji na glavnem oltarju in jo med različnimi procesijami odnesejo iz cerkve.

Kakor smo že omenili, na Trsatu stoji tudi samostan, ki so ga leta 1468 naselili bosanski frančiškani. V samostanu je ohranjena bogata knjižnica z arhivom (več kot 20 tisoč zvezkov) in bogato zakladnico daril od 14. stoletja do danes (veliko umetniških del je bilo leta 1629 uničenih v velikem požaru). Kot del samostana je bila v 17. stoletju ustanovljena gimnazija za šolanje mladih frančiškanov, več kot stoletje pa je tukaj delovala tudi bogoslovna šola, prva ljudska šola v Trsatu in prva bolnišnica na Reki. Frančiškanski samostan na Trsatu je danes skupaj z župnijsko cerkvijo spomenik kulture in mesto številnih kulturnih dogodkov v Reki.

Del trsatskega svetišča je tudi moderen pastoralni center z imenom Aula papeža Janeza Pavla II.  Odprt je bil leta 2008, pet let po obisku Janeza Pavla II. V spomin na papežev obisk so na Trsatu postavili tudi spomenik, ki so ga poimenovali Trsatski romar. Na skulpturi kiparja Antuna Jurkića je upodobljen papež, ko moli pred čudodelno podobo Blažene Device Marije, vernikom in menihom pa je sporočil: “Molite za mene dok sam živ, a i kad budem umro!”.

Verniki se radi sprehodijo tudi po 650 metrov dolgem križevem potu (15 postaj). Za konec »odstavkov o božjem svetišču« dodajamo le, da je cerkev stoletja slovela kot najbolj privilegiran kraj pokopa, zato je tu vrsta grobnic, tudi Frankopani imajo svojo grobno kripto.

Slabih 10 minut hoda od svetišča leži trsatsko pokopališče, ki je pod zaščito ministrstva za kulturo, če imate čas se lahko sprehodite tudi po lepem trsatskem parku (nastal je med obema svetovnima vojnama), le okrog 200 metrov od cerkve Trsatske Matere Božje pa najdemo razgledno trsatsko utrdbo, ki jo bomo nekoliko natančneje opisali v naši drugi točki.

2. Trsatska utrdba (Trsatska gradina)
Trsatska gradina (utrdba, trdnjava, kaštel), na 138 metrov visokem hribu, je štrleč razglednik, ki dominira nad mestom Reko. Na tem strateško priročnem mestu so že Liburni postavili svojo vojaško postojanko, od koder  so zlahka nadzorovali pot od notranjosti proti morju.

Tudi zavojevalskim Rimljanom je ta lokacija odlično služila, predvsem kot del obrambnega sistema, katerega izhodišče je bila Tarsatika, mesto-trdnjava, na mestu današnjega starega mestnega jedra Reke.

Ko so se v Kvarnerju naseljevali Hrvati, je višje ležeči Trsat postal njihova vojaška trdnjava.  Frankovski kralj Karel Veliki je furlanskega vojvodo Erika poslal nad tukaj živeče Hrvate, da bi jih pokoril in podredil, vendar so ga dobro pripravljeni pričali na Trsatu, kjer so zlahka premagali njegovo vojsko. srečali na Trsatu, kjer so premagali njegovo vojsko in ga ubili.

Leta 1223 je ogrski kralj Andrej II. krškim knezom (Frankopanom) Vinodolsko grofijo, ta pa je vključevala tudi Trsat. Na spletni strani frankopani.eu lahko preberemo: “Številni so se borili in vladali na trsatski gradini, tej pomembni strateški polici na 138 metrov visokem griču, ki dominira v Reškem zalivu, a nihče tega kraja ni tako obeležil kot Frankopani« (op. od 13. do konca 15. stoletja)«. Frankopani so na Trsatu postavili srednjeveško trdnjavo, ki je bila važna za obrambo pred Turki.

Trsatska utrdba je kasneje prišla pod upravo Madžarov in potem bližnjega mesta Bakar. Ko so  proti koncu 17. stoletja prenehali turški vpadi, je »trsatski kaštel« izgubil svoj pomemben vojaški pomen. Leta 1750 je trsatsko utrdbo močno poškodoval potres, zdelo se je, da se trsatski utrdbi bliža nezadržen, bridki konec.

Vendar pa je v prvi polovici 19. stoletja zanemarjene trsatske zidove kupil avstrijski častnik Laval Nugent in jih pod vodstvom beneškega kiparja Giacoma Paronuzzija obnovil tako, da je ohranil prvine zgodnjesrednjeveške utrdbe vendar je hkrati postala prava pravcata rezidenca v slogu bidermajerja in romantike (prekrasno prenovljene sobe, nova okna, okrasni detajli, galerija slik itd.).

Ko Laval Nugent leta 1862 umre ga pokopljejo v družinskem mavzoleju »Mir junaka« na Trsatu (podoben je rimskemu templju), ki jo čuvata zmaja kiparja Antona Dominika von Fernkorna (postavljena leta 1864).

Spletno raziskovanje nas pripelje do naslednjih podatkov o trsatski utrdbi:  Stanje trsatskega kaštela se je med obema svetovnima vojnama katastrofalno poslabšalo. Devetdesetletna lastnica, slepa grofica Ana Nugent, spomenika ni mogla več ustrezno vzdrževati, zato je že leta 1937 ugledni profesor, konzervator Gjuro Szabo zahteval izvedbo prepotrebnih popravil, kar pa se ni zgodilo, stanje pa se je poslabšalo z dodatnim uničenjem utrdbe v času druge svetovne vojne.

Na srečo so se v drugi polovici dvajsetega stoletja ustrezne institucije le lotile obnove srednjeveške trdnjave, »Trsatska gradina« postane prenovljena reška utrdba kulture in duha, turisti pa dobimo še en pomemben hrvaški turistični biser, ki je zagotovo vreden našega obiska. Naj za vsak slučaj opozorimo, da je trsatski grad dandanes obogaten s številnimi novimi vsebinami – galerijskim prostorom z umetniškimi razstavami, poletnimi koncerti in gledališkimi predstavami na prostem ter modnimi revijami in literarnimi večeri.

Vsekakor pa velja, da se nam, turistom, splača radovedno pohajkovati po celotnem Trsatu, saj je tam skozi stoletja ustvarjen pravi mali čudež iznad morja.

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo reški turistični skupnosti, www.visitrijeka.hr.


Sorodni članki

Majstorska cesta, najlepša panoramska cesta Hrvaške

Nekaj spletnih naslovov o slavni Majstorski cesti: »Cesta veličastnih razgledov. Čudovita pustolovska cesta Lijepe naše. Lepa pozabljena cesta, ki je povezala jug in sever Hrvaške. Najlepša planinska cesta na Hrvaškem. Velebitska vijugava lepotica«.

Nadaljujte z branjem

Park skulptur Dubrova

Občutite lepoto simbioze narave in umetnosti v Parku skulptur Dubrova (ob istrskem mestu Labin). Na Dubrovi si napolnite vašo dušo s čudežno življenjsko energijo (umetnost odkriva življenje!), ki jo dajejo skulpture, Bela cesta in amfiteater v sožitju s travniško kaduljo, regratom, trpotcem, hrasti in borovci.

Nadaljujte z branjem

Kudin most na reki Krupi

Ali veste, da je Kudin most nastal zaradi ljubezni? Kudin most na reki Krupi, blizu Obrovca, iz leta v leto postaja zmeraj bolj obiskana turistična atrakcija. In to povsem zasluženo, saj se bo tudi še tako izkušen svetovni popotnik neizmerno čudil lepoti kamnitega Kudinega mostu.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.