Compare Listings

Stonska sol vrednejša od zlata

Stonske soline, najstarejše soline na svetu?!

Če obišče Ston naključni popotnik, domači ali tuji turist, ga bosta zagotovo pritegnila dolgo obzidje, ta »kitajski zid Sredozemlja« in veliki grozdi ostrig v Malostonskem zalivu. In ko se bo obiskovalec napotil še naprej po Pelješcu, bo šel mimo solin, ne da bi vedel, da je blizu najstarejših solin v Evropi, mogoče tudi na svetu?! Stonske soline so namreč stare nič več in nič manj kot štiri dolga tisočletja.

Stonske soline, najstarejše soline na svetu?!

Presenetljiva starost stonskih solin (uradno Solana Ston) ni sporna. To so dokazale številne znanstvene avtoritete, hrvaški in tudi drugi zgodovinarji. Akademik Igor Fisković ugotavlja: »Stonske soline se nahajajo med rodovitno dolino Stonskega polja in globoko v celino zažrtim zalivom ter imajo izjemno dolgo kontinuiteto. Arheološke najdbe na ožjem območju so namreč potrdile začetke življenja že v neolitiku in domnevajo, da so prebivalci teh krajev sol nekoliko bolj intenzivno začeli proizvajati že v klasični antiki. ”

Stonske soline so doživele in preživele naselitev Ilirov, grško prevlado, rimsko vladavino kot pripadnost srednjeveškemu Zahumlju (Zahumlje je bilo srednjeveško samostojno ozemlje, kneževina, ob Jadranskem morju med Neretvo in Dubrovnikom, vključno s polotokom Pelješcem).

Stonske soline so bile kratek čas tudi pod upravo mogočnih Benečanov, najslavnejše obdobje, največji razcvet, pa stonske soline doživijo pod Dubrovniško republiko, stonske soline so bile v njihovi lasti med letoma 1333 in 1808.

Stonske soline je kasneje doletela avstrijska, francoska, nato spet avstrijska okupacija. Stonske soline potem pripadajo Jugoslaviji kralja Aleksandra Karađorđevića in za njim Jugoslaviji socialističnega predsednika Josipa Broza. Stonske soline po razpadu SFR Jugoslavije, seveda, postanejo del samostojne države Hrvaške.

V zadnjih letih so stonske soline v zasebni lasti, njihov preporod načrtuje in upravlja znani gradbenik in predvsem zagnan turistični delavec Svetan Pejić.

Sol iz stonskih solin v stoletjih delovanja ni nikoli izgubila svoje cene. Tako je že vsaj od sedmega stoletja, ko so na to območje prišli Slovani (Hrvati), še posebej pa po štirinajstem stoletju, ko so stonske soline postale last majhne, ​​a trdožive, pretkane in nedvoumno slavne Dubrovniške republike (1272 – 1808).

Kakšen je bil pomen soli, tega darila morja in neba ter človeškega dela, ne samo za prehrano ljudi na ozemlju stare dubrovniške republike, temveč tudi za izvoz v tista območja v notranjosti, ki so preživetje temeljila predvsem na živini, potrjujejo odloki Dubrovniškega statuta iz leta 1272, ki se nanašajo na sol (opomba: Dubrovniški statut je bil istočasno ustavna listina državice, civilni kodeks in trgovinski kodeks).

V osmi knjigi dubrovniškega statuta člen XLVII vsebuje določbo o soli. Med drugim navaja: “V želji, da bi poskrbeli za državno sol, da bi dohodek od te soli upravljali čim bolj koristno za napredek Dubrovniške republike, določimo, da je vsa sol vpisana v državno knjigo, tako ob prevzemu kot ob odpremi.

In da morajo biti ključi za shranjevanje te soli v skrinji občinskega komornika. In vsakič, ko bosta bodisi sol prejemala ali oddajala, dva carinika vzameta ključe od občinskih komornikov in sta oba hkrati prisotna pri merjenju, dokler se celotna zahtevana količina soli ne prejme ali odpremi.”

Osmi člen druge knjige dubrovniškega statuta se nanaša na prisego tistih, ki nabavljajo sol za Dubrovniško republiko.

Med drugim tam piše: “Prisegam na sveti božji evangelij, da bom pošteno in brez zadržkov predan delu nabave soli v korist Dubrovniške republike in bom pridno raziskoval, ali je kdo kršil to določbo o soli. Če ugotovim, da jo kdo krši, obvestim kneza takoj, ko lahko.”

Enainšestdeset let po sprejetju Dubrovniškega statuta, leta 1333, je s podpisom listine srbskega cesarja Štefana Uroša IV. Dušana (znanega kot Dušan Silni) in bosanskega bana Štefana II. Kotromanića, celostna stonska posest (torej hkrati s stonskimi solinami) prešla pod oblast Dubrovniške republike.

Dubrovčani so najprej, zavedajoč se izrednega pomena novo pridobljenega območja, zgradili močne zidove okoli na novo nastajajočega, izredno hitro rastočega Stona, obzidje je bilo v celoti dolgo kar 5,5 kilometra (v primerjavi: dubrovniško obzidje je dolgo le 1.940 metrov).

Ston je tako postal dubrovniško gospodarsko središče pridelave soli, sosednji in z obzidjem povezani Mali Ston pa pristanišče, iz katerega so sol prevažali na različne konce sveta.

Zahvaljujoč temu je Ston postal »drugo mesto« Dubrovniške republike in glavna »pridelovalnica« soli, ki bo imela stoletja zelo posebno in pomembno vlogo v življenju Dubrovnika, Dubrovniške republike. In kako tudi ne bi bila pomembna, ko pa so na primer stonske soline leta 1611 proizvedle kar 6040 ton soli.

Očitno pa so Dubrovčani leta in leta verjeli, da lahko stonske soline proizvedejo zmeraj več  soli, zato so v Ston pogosto vabili tuje mojstre in cenjene strokovnjake, ki so jim svetovali, kako izboljšati izredno profitabilno proizvodnjo soli, ki se je od nekdaj pa do današnjih dni le malo, skorajda neznatno, spremenila.

Poudariti moramo izreden pomen soli za Dubrovniško republiko. Dobiček od trgovine s soljo je bil namreč večji od dobička, ustvarjenega s trgovanjem kateregakoli drugega živila s seznama dubrovniške trgovske flote – sol je pomenila kar tretjino vseh njenih dohodkov, zato je bila tudi državni monopol, dubrovniški knez pa je zaradi stonskih solin postavil posebno pisarno, katere naloga je bila preverjanje kakovosti soli in vodenje dobre trgovske politike.

Dodajamo še eno primerjavo, zakaj je bila stonska sol za Dubrovniško republiko tako izjemno pomemben vir dohodka. Obstajajo namreč zgodovinski podatki, da so Dubrovčani s prodajo stonske soli na leto zaslužili 15.900 dukatov, iz celotnega ostalega gospodarstva Stona in okolice pa le 1.830 dukatov. Mimogrede, dodajamo, da so Dubrovčani po svetu preprodajali tudi kakšno drugo sol, če so le prišli do nje (npr. paško sol).

Delovna (visoka) sezona v stonskih solinah je trajala predvsem od aprila do oktobra, sama proizvodnja soli pa večinoma od začetka maja pa vse do konca septembra. Začetek dela je najprej določil t.i. Mali svet (vlada Dubrovniške republike), kasneje pa senat (»svet vlagateljev«).

Ker je bila sol izredno pomembna in monopolna dobrina, dubrovniška oblast, vsaj med poletno solno »žetvijo«, ni oklevala z uvedbo »mobilizacije« – zapovedane delovne obveznosti, ki je enako veljala tako za prebivalce Stona, Dubrovnika in naselij med njima. Vse to v želji, da se – kolikor je to pač mogoče – morju iztrga vsak gram soli.

Delovna mobilizacija je bila skrbno načrtovana, odlično in natančno planirana, strogo kazen pa je lahko pričakoval vsak, ki se je obveznemu težaškemu delu na sončni pripeki poskušal kakorkoli izogniti. Na vrhuncu svojega delovanja, v 17. stoletju, naj bi soline zaposlovale do 150 delavcev.

Je pa vsesplošna dubrovniška mobilizacija vključevala tudi tovorno živino. Mule, osle in konje so namreč krvavo potrebovali za prevoz soli iz bazenov soli do skladišča in od tam do pomola, kjer so dragocen tovor, belo slano zlato, vkrcali na tovorne ladje.

Omenimo še dve zanimivi dejstvi. Najtežja dela pri nekajmesečni solni žetvi so morali obvezno opravljati tudi zaporniki (predvsem različni kriminalci). Ne moremo pa niti mimo  dobrosrčnosti dubrovniške oblasti, ki je kljub temu, da je bila sol izredno dragocena, sol redno brezplačno delila tudi najrevnejšim prebivalcem republike.

V kolikšni meri so bile stonske soline pomembne za celotno Dubrovniško republiko, potrjuje tudi dejstvo, da so oblasti v Stonu ustanovili t.i. »Urad za sol« (Officium salis), ki so ga sestavljali štirje cenjeni pripadniki dubrovniškega plemstva: en pisar, dva javna uslužbenca (officiala) in mojster, ki je skrbel za optimizacijo proizvodnje soli.

Na površini približno 430 tisoč kvadratnih metrov, ki so jih zasedali bazeni soli, jih je bilo v času Dubrovniške republike uporabljenih za kristalizacijo soli dvanajst, danes pa je številka solnih bazenov zmanjšana na devet.

Dubrovčani so bazene za kristalizacijo poimenovali po svetnikih: sv. Vlaho, sv. Frano, sv. Nikola, sv. Baltazar, sv. Jožef, sv. Ivan. Sv. Marija, sv. Lazar, sv. Klementina in sv. Petra in Pavla, medtem ko samo en bazen ne nosi svetnikovega imena, ampak se imenuje Mundo, kar v španščini pomeni svet.

Dubrovniška republika je imela navado, da je v Ston razmeroma pogostoma pošiljala mlade in ambiciozne plemiče, ki so se v Stonu lahko »pridno učili« ter se tako intenzivno pripravljali na poznejše opravljanje, večinoma zahtevnejših in predvsem pomembnejših, funkcij v samem Dubrovniku.

Osnovna naloga teh nadebudnih plemičev je bila skrbeti za čim bolj »plodno« pridelavo bele soli.

Nekateri od teh plemičev so imeli hvalevredno kariero, med znamenite »stonsko-dubrovniške« može pa smo uvrstili naslednja imena: Jakov Bunić, Ilija Crijević, Marin Getaldić.  Vendar v Stonu niso službovali samo znani dubrovniški plemiči, tam so se znašli tudi takšni, ki niso bili plemiške krvi.

Med njimi pa je bil skorajda zagotovo najbolj znan Marin Držić (1508-1567). Slavni pisatelj (predvsem komedije) je bil pisar v stonskih solinah med letoma 1553 in 1556.

Dubrovniška republika se je v zgodovino stonskih solin zapisala z zlatimi črkami, v času Dubrovniške republike so soline v Stonu namreč dosegle vrhunec, po koncu »dubrovniškega upravljanja z belim stonskim zlatom« je šlo vse »navzdol«.

Leta 1808 je francoska uprava prevzela tako Dubrovnik kot Ston, majhnemu velikemu Napoleonu ni bilo dosti mar za stonsko sol. Razlog za to se skriva tudi v dejstvu, da so Angleži z Malte vozili cenejšo sol.

Francoze so leta 1813 zamenjali Avstrijci. Habsburžani so sprva nameravali vlagati v širitev stonskih solin, vendar tega niso uresničili, pa čeprav so stonsko sol, očitno zelo kvalitetno, pridno uporabljali tudi na razvajenem dunajskem dvoru. V Kraljevini Jugoslaviji so leta 1925 dno enega od bazenov za kristalizacijo soli zalili z modificiranim asfaltom. To pa je tudi vse, kar je kraljevina SHS naredila za stonske soline.

Po drugi svetovni vojni, v Titovi Jugoslaviji, so v stonskih solinah, ki so se takrat uradno imenovale »Solana Ivan Morđin Crni”, postavili tir, po katerem je majhna lokomotiva vlekla solne vagone v skladišča.

Tako je bilo sicer naporno nabiranje soli z lopato v rokah in soncem nad glavo nekoliko ublaženo. Proizvodnja je bila pa še naprej, tako kot dolga stoletja prej, odvisna od števila lepih, sončnih dni za postopek kristalizacije.

Vprašanje je, kakšna je prihodnost današnje Solane Ston, ki je v zadnjih dvajsetih letih v povprečju proizvedla le 1.500 ton soli? Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba vedeti, da se poraba soli na Hrvaškem giblje med 100 in 120 tisoč tonami in da se uvozi od 90 do 100 tisoč ton na leto.

Ko bo to znano, bodo mnogi ugotovili, da prihodnost najstarejših solin v Evropi ni rožnata.

Njegov sedanji direktor in lastnik Svetan Pejić razmišlja takole: »Prihodnost stonskih solin vidimo predvsem proizvodnji izredno kvalitetne ekološke soli. Da bi to dosegli, je treba bazene za kristalizacijo soli tlakovati z dragimi granitnimi ploščami.

Seveda to stane, vendar bi bil rezultat odličen – sol, popolnoma zdrava za prehrano ljudi. To bi bilo treba storiti, da bi ohranili to edinstveno območje, ki je že štiri tisočletja priča pridelavi soli, s čimer se lahko pohvali zares malo držav v naši regiji.«

S temi besedami se verjetno strinja vsak, ki spoštuje resnično zgodovinsko dediščino in verjame, da se lahko z dobro voljo in materialno podporo pristojnih finančnih institucij v stonskih solinah prideluje tako kakovostna sol, ki bi znova ponesla sloves Stona po celem svetu. Le s skupnimi napori se bodo stonske soline, ki postajajo tudi vse pomembnejša turistična atrakcija, ohranile in razvijale.

Stonske soline vsako leto privabijo vse več (mladih) prostovoljcev, iz različnih evropskih držav, ki so intenzivno vključeni v tradicionalno trgatev soli. Današnje stonske soline, ki izvirajo predvsem iz časa Dubrovniške republike, in njihova celotna zasnova popolnoma predstavljajo kompleksno proizvodnjo soli iz srednjega veka. In zaradi tega so stonske soline prvovrstni kulturni spomenik, ki ga vsako leto obišče zmeraj več turistov, obiskovalcev.

Ps. Uredništvo www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, se »Solani Ston« iskreno zahvaljuje za pomoč pri pripravi teksta in za fotomaterial.

Sorodni članki

Romarska pot Staza Gospi Sinjskoj

»Staza Gospi Sinjskoj« je romarska pot, ki iz različnih krajev vodi do alkarskega Sinja, kjer je največje marijansko svetišče na jugu Hrvaške. Romarska pot "Staza Gospi Sinjskoj" (romarska pot h Gospe Sinjski) je za številne vernike edinstveno doživetje. Je pa potrebno že v uvodu poudariti, da Staza Gospi Sinjskoj ni namenjena le romarjem, ampak vsem, ki uživajo v (turističnem) pohodništvu.

Nadaljujte z branjem

Beloglavi jastreb, simbol Cresa

V kraju Beli, na vzhodni strani otoka Cres, intenzivno deluje ekološko raziskovalno središče za zaščito narave. »Ptičji center« se primarno ukvarja z zaščito beloglavih jastrebov, ogrožene vrste ptic z občutkom za družino, ki pa jim grozi izumrtje. Poglejmo podrobneje.

Nadaljujte z branjem

Podzemna jama Baredine

V severozahodnem delu hrvaške Istre najdemo podzemno jamo Baredine. Jama/brezno Baredine je geomorfološki naravni spomenik, je prvo speleološko območje v Istri, ki so ga uredili za obiskovalce (leta 1995). Notranjost jame Baredine je bogata s kalcitnimi nanosi, ki tvorijo čudovite oblike, v podzemnem svetu pa lahko srečamo tudi človeško ribico.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.