Skrivnosti istrske železnice

Z gradnjo so pričeli 17. decembra 1873 in jo odprli za promet 20. septembra 1876. leta. V teh dveh letih in pol so zgradili kar 122 km železnice od slovenske Divače do Pulja ter odcep od Kanfanarja do Rovinja v dolžini 21 km z vsemi potrebnimi dodatki. In teh ni bilo malo.

Presenetljiv podatek, še zlasti, če vemo, da je to bilo pred več kot 100 leti, ko ni bilo še nobene mehanizacije. Progo je bilo treba najprej izkopati, zgraditi nadvoze, prehode, da ne omenjamo železniških postajališč. V času Avstro-Ogrske pa to očitno ni bila težava. V izgradnji je sodelovalo kar 20.000 ljudi, v svojih zlatih letih pa je železnica leta 1964 prepeljala kar 2,1 milijona potnikov letno. Danes je zgodba drugačna – ta proga je nerentabilna in prepelje manj kot 200.000 potnikov letno. Ni prioriteta, kaj šele strateška.

Zaradi proge se je Pula razcvetela

Je pa bila strateška pomena gradnja proge pred 140 leti za Avstro-Ogrsko, saj je lahko direktno povezala Dunaj z glavnim cesarskim pristaniščem – Puljem, ki je leta 1853 postala centralna vojaška baza. Zahvaljujoč progi je v samo 40 letih število prebivalcev Pulja naraslo s 17.800 na kar 59.000, kolikor jih je bilo leta 1910. To število se v zadnjih 100 letih ni bistveno spremenilo.

Včasih bi se lahko vprašali tudi, zakaj je nekoč bilo mogoče narediti vse, danes pa tako malo. Ne pravijo zastonj, da je zgodovina učiteljica življenja.

Ko se danes sprehajate po istrskem zaledju ali se vozite z avtom po starih cestah ter čakate, da se vam na katerem od železniških prehodov dvigne zapornica, je prav verjetno, da se vas bo dotaknila nostalgija. Mene že, čeprav nisem kaj posebno čustveno vezana na progo. Odkar vem zase, sem se z vlakom v Istri vozila morda desetkrat. Ne spomnim se, da je proga sploh obstajala. Spomnim se pa zgodb svojega očeta, ki je skupaj z brati in prijatelji iz vasi vsako jutro pešačil 2 km do železniške postaje v Čabrunićih, da bi šel v šolo v Puli. Za mojo mamo iz Kanfanarja je to bila vsakodnevna rutina.

Nostalgija se me poloti iz povsem drugih razlogov. Proga je zame priča nekih preteklih slavnih dni, ki so izginili brez povratka. Stari sij cesarske Avstrije se še vidi, vendar vsako leto bolj bledi. Tako ona kot takratni časi počasi a zagotovo drsijo v pozabo. Edino mesto, kjer se še lahko v realnosti doživi oživljena zgodovina, so železniške postaje, kjer ljudje še vedno živijo v tej daljni preteklosti. Zato so zanimivo mesto za obisk, še posebno pazinska železniška postaja.

Delo na železnici ni več stresno

»Še vedno smo ostali v dobi Avstro-Ogrske. Uporabljamo praktično vso njihovo tehnologijo«, pravijo zaposleni na železniški postaji v Pazinu, kjer je tudi privatna zbirka istrske železnice, ki jo je osnoval nekdanji železničar Jovo Ačimović. Vso svojo delovno dobo je preživel na železnici – najprej kot prometnik, potem pa v upravi.

Njegovi sodelavci ga pričakajo z nasmehom in pravijo, da jim je bil dober šef. Z veseljem  mi pokažejo te primerke davne preteklosti, ki jih še vedno uporabljajo. Od ključev za kretnice, do velikega sefa v pisarniških prostorih, Na naivno vprašanje, ali je možno, da je to še uporabno, mi dobro razpoloženi delavci odgovorijo, da še kako! Dela ravno nimajo pretirano, potnikov je vse manj. Delo ni tako stresno. V času Jovovega delovnega obdobja pa je to bilo drugače.

»Na istrski železnici sem pričel delati leta 1969 kot prometnik in tu sem delal vso svojo delovno dobo. Drugega podjetja ni bilo. To je skoraj 42 let delovnega staža. Bil sem prometnik, nato šef kadrovske službe v Puli in pa glavni inženir prometa za celo progo do leta 2013, ko sem se upokojil. V Pazin sem prišel živet leta 1969, ko sem začel delati za železnico. Nekoč je na istrski železnici samo v prometu delalo 300 ljudi, danes jih ni niti 100«, nam je povedal Jovo, ki je v Pazinu spoznal tudi soprogo. O železnici ve ogromno, zato tudi piše železničarske spomine.

Makete kolodvora

»Vse železniške postaje od Divače do Pulja so kamnite ter so zgrajene v istem stilu. Edino postaja Borut je bila v času Italije delno porušena ter zgrajena z opeko. Delam vse makete železniških postaj. Do sedaj sem napravil makete postaj v Lupoglavu, Cerovlju, Pazinu ter postajališče Žminj. Na istrski železnici je kar 10 kolodvorov in veliko postajališč«, je še povedal ta ljubitelj železnice. Na vprašanje, kako hiter je današnji vlak v Istri, je povedal, da se v zadnjih desetih letih ni kaj prida spremenilo.

»Največja hitrost vlaka je med Kanfanarjem in Vodnjanom, tukaj vozi s hitrostjo okrog 80 km/h. Na ostalih odsekih je okrog 50 – 60 km/h«, je povedal Jovo medtem, ko nas je odpeljal na del kolodvora, kjer se nahaja njegova zbirka.

Stara železniška karta za darilo

Med delom je Jovo vzdolž celotne istrske proge leta dolgo zbiral predmete, ki so počasi odhajali iz uporabe. Del te zbirke lahko danes vidimo v enem prostoru kolodvora, ob najavi in brezplačno. Razstavljene so signalne svetilke, dodatki za tirnice, signali, hlodi, ternioni in bloki za prodajo železniških vozovnic, dnevniki, pravilniki, pisarniški pribor, telefon, kape, stare slike, ki prikazujejo ne samo zaposlene na tej progi, temveč tudi, kako je potekala gradnja. Predmeti so iz obdobja Avstro-Ogrske, Italije in bivše Jugoslavije. V svoji zbirki ima stare originalne slike, ki prikazujejo gradnjo proge od Divače do Pulja, ter od Kanfanarja do Rovinja, ter sliko železniškega kolodvora v Pazinu iz leta 1910.

Že od nekdaj je bila želja starega železničarja iz Pazina, da bi pripravil takšno zbirko, saj je v svoji delovni dobi zbral ogromno predmetov, mnogo videl in doživel. Vsak predmet ima svojo dušo in vrednost. Težko je izpostaviti enega najdragocenejšega ali najbolj posebnega.

Tu je na primer posoda, v kateri je bilo olje za mazanje kretnic, tu je stari gasilni aparat iz italijanskih časov, v katerem je bila voda, imel je črpalko za brizganje. Vsaka postaja je imela eno petrolejko, če je zmanjkalo elektrike, jo je bilo potrebno prižgati, da bi lahko pisali dnevnike. Prve svetilke iz Avstro-Ogrske so bile na karbid, nato so prišle petrolejke, kasneje na baterije. Nekoč je bila edina svetloba na železnici iz karbida. V zbirki je tudi konfin ter grebljica, ima pa tudi stare numeratorje lesenih pragov.

Vsak narejen prag je imel žebelj, s katerim je bil oštevilčen. Številčilo se je zato, da so vedeli, katerega leta so ga naredili in da bi se tako poznali njegovo življenjsko dobo. Ima tudi numeratorje za plombiranje vagonov, ključe kretnic in vhodnih signalov. Pri razlagi Jovo pokaže vsak predmet, ki mu je še posebej pri srcu. Pravi, da je obiskovalcev kar precej, več domačih kot tujih. Vsi pa dobijo za spomin staro železniško karto.

Pogosti obiski starih železničarjev

Pogosto ga obiščejo stari železničarji, pa tudi tisti nostalgiki iz Avstrije, ki želijo videti, kako je bilo nekoč. Takih ljubiteljev je veliko.

O legendah o progi ne ve veliko, ni pa mogel mimo zanimive zgodbe, pravzaprav škandala, o katerem se govori še danes. Govora je o atentatu iz leta 1912 ali 1913, ko je na pazinski železniški postaji Valerija von Windischgretz, vnukinja cesarja Franca Jožefa in soproga takratnega šefa avstrijskega generalštaba, s strelom iz pištole ranila češko igralko Emo Švandovo, ki je potovala na Brione kot ljubica njenega moža.

Ko se je Franc Jožef pripeljal na preizkus proge, je prišel v Pazin z ljubico. Po virih sodeč je prav na pazinskem kolodvoru na njegovo ljubico izvršen atentat. To ni izmišljena legenda, vendar se o tem bolj malo ve. Vedo pa tisti, ki radi spremljajo zgodovino železnice.

Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.