Compare Listings

Pelješka riviera – zibelka kapitanov (in mornarjev)

Pomorski muzej Orebić

Pomorski muzej Orebić je skrbnik bogate, pomorske zgodovine Orebića in polotoka Pelješac, muzej v stalni razstavi obiskovalcem predstavlja eno najpomembnejših zgodovinskih in pomorskih zbirk Republike Hrvaške. Pomorski muzej Orebić ima zelo bogat fond predmetov in umetnin iz pomorske dediščine, bogato knjižnično in arhivsko gradivo.

Pomorski muzej Orebić

Pomorski muzej Orebić se nahaja v Orebiću, v glavni ulici, tik ob morju, skorajda v centru mesta, kot se za kapitansko mesto pač spodobi. V neorenesančni stavbi, ki arhitekturno spominja na kapitanske hiše, so bili še v dvajsetem stoletju, v prvem nadstropju, občinski uradi, v pritličju pa čitalnica »Hrvatska sloga«.

Odločitev o ustanovitvi muzeja glede na veličastno pomorsko zgodovino tega območja je bila povsem pričakovana. Eden glavnih pobudnikov ustanovitve Pomorskega muzeja Orebić je bil, zdaj že pokojni akademik dr. Cvito Fisković.

Z veliko pomočjo, donacijami in razstavnimi predmeti, kapitanskih (pomorskih) družin je bilo zbrano številno pomorsko gradivo in muzej je 2. maja 1957 prvič odprl svoja vrata za obiskovalce. Od takrat Pomorski muzej Orebić čuva in predstavlja pomorsko, arheološko in zbirko starih knjig.

Človekova želja, da obvlada svet in se zlije z morjem, obstaja že vse od Noetove barke. V Orebiću in okolici se pomorska tradicija prenaša iz roda v rod, v Orebiću je še vedno posebna čast biti kapitan na ladji.

Tukajšnji trdi kruh s sedmimi skorjami ne bo nikoli izgubil svoje pomorske, maritimne romantike, poslanstvo orebiškega muzeja, ki bi si vendarle zaslužil še mnogo boljšo umeščenost v prostor in v ta moderen, turističen čas, pa je ohranjanje spomina na spretnosti in vrline pomorcev, ki so požrtvovalno in s trudom krojili zgodovino Orebića.

Seveda Pomorski muzej Orebić prenaša tudi številne zanimive (pomorske) zgodbe, mi bomo v tem tekstu predstavili le eno (in vas tudi tako, upamo, spodbudili k obisku muzeja).

Na svetu obstaja kraj, ki ga poleg dveh mest, Hamburga in Pireja (v neposredni bližini Aten v Grčiji), vse ladje v znak spoštovanja pozdravljajo z zvokom svojih siren. Je kraj veličastne pomorske preteklosti, opevane v neštetih verzih, čigar bogastvo in sijaj, prepojen z morsko soljo in pridobljen z veliko žrtev, sta začela izginjati s prvim žvižgom nove tehnologije, parnika. To je Orebić, ki je svoj prostor našel na hrvaškem polotoku Pelješac, prav nasproti čudovitega mesteca Korčula na istoimenskem otoku.

Baje se je na vrhuncu svoje slave Orebić, – seveda – skupaj s svojo okolico, ponašal kar s 174 jadrnicami v svoji lasti in je bil najmočnejše pomorsko središče v tem delu Sredozemlja, prehitel je celo nam dobro znani in bližnji Trst. Leta 1873 je bil npr. Orebić le malo mestece, kraj, s 500 dušami, ki pa je skupaj z okoliškimi vasicami in naselji štelo 2.000 mornarjev in 250 kapitanov, kar je skorajda neverjetno.

Toda pojdimo lepo počasi in po vrsti, mimogrede si nekaj splošnega s poudarkom na turizmu preberete, če kliknite na naš že objavljen članek z naslovom Orebić, pomorsko mestece.

V samo zgodovino Orebića pa nas uvede slovenski portal emorje.com, ki zapiše: »Že v prazgodovinskem času so ga naseljevali Iliri, kar potrjujejo kamnite gomile, ki so služile kot utrdbe na vzpetinah.

V začetku barbari niso znali pluti po morju, s časom pa so začeli obvladovati ladjedelstvo do te mere, da so tudi Liburni začeli graditi primitivne ladje, ki pa so kasneje služile kot osnova pri gradnji rimskih ladij.

Za Iliri so področje naselili Grki, za njimi Rimljani ter nato Slovani. Leto 1333 predstavlja pomemben čas orebiške zgodovine. Tedaj je Dubrovniška republika odkupila polotok (stonska vojna) od družine Nemanićev in Kotromanićev in že leta 1343 na področju bodočega Orebića ustanovila Trsteniško kapitanijo, ki je vse do propada Dubrovniške republike obstajala kot kapitanija na čelu s kapitanom kot predstavnikom dubrovniške oblasti«.

Emorje.com dodaja: »V dubrovniških spisih se naselje Trstenica omenja že v 14. stoletju, medtem ko se ime Orebić začne pojavljati šele v 16. stoletju. Ime kraja Orebić se navezuje na družino Orebić, ki se je leta 1568 priselila iz Bakra in nedaleč od obale zgradila obrambni kastel, okoli katerega je vzniknilo majhno naselje«.

Zavedati se moramo, da je začetke »resnejšega« ustanavljanja obmorskega kraja zaznamovala težka politična in gospodarska situacija, saj pred družino Orebić, zaradi strahu pred gusarji, nihče »pri zdravi pameti« sploh ni razmišljal o naselitvi tega področja.

Pelješac, ki se je torej že leta 1333 znašel v rokah plemičev Dubrovniške republike, je bil s katastrsko matematiko upravno in geografsko razdeljen na 5 »kontrada« oz. predelov. Največji je bil prav Trstenik (to je območje današnjega Orebića), Ston, čeprav najmanjši, pa je bil izjemno pomemben za pridelavo soli.

O tem, kako pomembna je bila sol za ta del Sredozemlja, govori dejstvo, da je bila takrat njena vrednost »izredno velika« (priporočamo branje teksta z naslovom Stonske soline, najstarejše soline na svetu?!).

Pelješčane je čakala težka odločitev. Z uvedbo podložniškega sistema je Dubrovniška republika ponudila Pelješčanu dve možnosti; da bo do smrti kmet ali pa bo za vedno zapustil svojo rodno grupo – polotok Pelješac. Velika večina se je vendarle odločila za borno kmetovanje, pa naj je bilo to še tako težaško (naj spomnimo, da rodovitne zemlje in pitne vode na Pelješcu »ni ravno v izobilju«.

Edini način, da si je kmet na Pelješcu v tistih mukotrpnih časih izboril osvoboditev od krutega podložništva, je bil, da se odkupi z denarjem, ki pa ga nikakor ni mogel zaslužiti dovolj.  Izhod iz brezizhodne situacije vidijo le v (Jadranskem) morju, kmetje po sili razmer postanejo mornarji.

Pelješčani začno pluti v dubrovniškem ladjevju, kjer pridno in hitro pridobivajo številna znanja in prepotrebne izkušnje, ki jim bodo v prihajajočih časih izjemno koristila in jih bodo spremenila v odlične, svetovne znane pomorce.

Do izredno zaželenega deleža v lastništvih ladij, ki so bile v rokah bogatih dubrovniških plemičev, se Pelješčani dokopljejo na različne načine.

Prvič – z nakupom različnih deležev; pri manjših barkah npr. polovice, pri večjih ladjah pa postanejo mnogo manjši solastniki (šestine, osmine, dvanajstine plovila). Še posebej so deleže ladij radi prodajali tisti lastniki, ki so izgubili željo po aktivnem sodelovanju v dolgih in zmeraj nevarnih plovbah po širnih morjih.

Drugič; številni pelješki kmetje, ki so sčasoma postali izkušeni morjeplovci, so vendarle pridobili zaupanje »bogatih dubrovniških (plemiških) partnerjev«, saj so se premeteni Dubrovčani zelo dobro zavedali, da bo »zadolžen kmet-kapitan« (ob svojem že dokazanem znanju plovbe) izredno močno motiviran, da bo za skupno ladjo skrbel kot na »punčico svojega očesa«.

Tako pridobljen kapital oziroma dobiček je omogočal pridobitev (nakup in izdelavo) novih ladij in – bonus – poroke med zmeraj bogatejšimi kapitanskimi družinami so le še dodatno krepile denarno moč zmeraj bolj uspešnih peljeških kapitanov.

Vendar so se nad Dubrovniško republiko kmalu zbrali črni oblaki. Katastrofalni potres, ki se je zgodil leta 1667, je samostojno republiko pretresel prav do temeljev, finančna in politična moč Dubrovnika se je močno zamajala.

Bližnjega Pelješca se je naravna katastrofa usmilila, tudi zaradi tega pelješki kapitani še naprej neprekinjeno plujejo in – predvsem – odlično poslujejo.

Zaslužek, ki ga pelješki kapitani zagotavljajo Dubrovniški republiki, je več kot dragocen, zato izkoristijo veliko priložnost in se lotijo nabave, nakupa svojih lastnih ladij. Ladje jim gradijo na Korčuli, Pelješcu, Hrvaškem primorju, Trstu in seveda v Gružu, dubrovniški ladjedelnici.

Čeprav s sklepom urada za plovbo Dubrovniška republika, zato da bi zaščitila svojo »brodogradnjo« v Gružu, prepoveduje gradnjo ladij izven svojega ozemlja, pelješki kapitani ta ukaz ignorirajo in zmeraj večje ladje gradijo v bližnji Korčuli, tradicionalni zibelki jadranskega ladjedelništva.

Spomnimo na dejstvo, da je Korčula pripadala mogočnim Benetkam in ni bila del Dubrovniške republike, Pelješčanov ni motilo, da bi s fiktivnimi pogodbami prelisičili oblast v Dubrovniku in nemoteno krepili svoje – zmeraj večje in pomembnejše – trgovsko ladjevje.

Gradnja ladij je bila dolgočasen in predvsem odgovoren proces. Vsak kapitan je bil odgovoren za izgradnjo svoje (nove) ladje, vendar so bile kapitanove potrebne ali pa tudi nepotrebne želje pogostokrat razlog za številne konflikte in zastoje s korčulanskimi mojstri, graditelji. Da bi zagotovili čimprejšnje dokončanje gradnje ladje, je bilo lastništvo ladje praviloma razdeljeno na več »kart (delnic)«, s posebnimi pogodbami se je skušalo izogniti (dolgoletnim) sodnim sporom.

Tako je ladijski graditelj večinoma zgradil le osnovno leseno ladijsko konstrukcijo, ostalo ladijsko opremo pa bi, ob pomoči raznih zunanjih mojstrov, izdelala oz. dodelala kar mornarska ekipa sama. Kapitan je bil praviloma tudi solastnik ladje, saj je tako veljalo, da ne bo kradel sam sebi, pa tudi, da bo bolj skrbno skrbel za ladjo.

Kako zelo radi so kapitani imeli svoje ladje, s katerimi so prepluli ves svet in ki so jim prinesle slavo, pove dejstvo, da so jih zelo radi okrasili z umetelnimi ograjami in predvsem »pulenama«, lesenimi skulpturami, na samem premcu ladje. Te izrezljane figure, običajno narejene v obliki ženske, naj bi bile oči ladje in naj bi jih varovale mornarje v burnih nevihtah, ki so jim bili redno izpostavljeni.

Pomorski muzej Orebić še danes hrani lesen kip v obliki moške figure rimskega vojaka, ki je nastal v 18. stoletju. Namesto portretov svojih žena ali drugih družinskih članov, ki bi krasili kapitanove hiše, so kapitani radi naročali slike svojih ladij, ki jih je s čopičem verno slikal predvsem veliki marinist pa tudi kapitan B. Ivanković.

Vrste ladij, s katerimi je Orebić doživel svojo zlato dobo, so bile (brez prevoda): pulaka, brigantin, brik, goleta, bombarda in največja od vseh –  60-metrska ladja nava s tremi jambori in križnim jadrom.

Denar, pridobljen s trgovanjem s soljo, olivnim oljem, vinom, začimbami in vsem drugim, kar si lahko zamislite, je bil impozanten, akumulacija kapitala pa je orebiško družbo v trenutku razdelila na kapitane in mornarje, oziroma na bogato aristokracijo in »ostale reveže«.

Možnost, da bi mornar napredoval vse do statusa kapitana, kot takšna ni obstajala, razlika med njima pa se je sčasoma le še povečevala.

Bogati orebiški kapitani začno postavljati svoje razkošne t.i. kapitanske hiše. Predvsem s pridnimi rokami različnih korčulanskih (zidarskih) mojstrov se gradijo visoke monumentalne zgradbe, okrašene s kamnitimi fasadami, opremljene so z dragim baročnim in rokoko pohištvom, stropi so poslikani s fantastičnimi motivi, v vsakem nadstropju je urejen salon za posebne namene.

Prav ta kamnita, »kapitanova hiša« je osnovni statusni simbol bogate ladjarske družine, a hkrati edini varen pristan po veliki negotovosti dolgih plovb.

Vse hiše so obrnjene proti morju, torej proti kapitanovi obsedenosti, sami tradiciji, trpljenju in – nenazadnje – tudi odličnemu zaslužku. Visok zid in še višji kamnit vhod sta zakrivala lep pogled na kapitanovo hišo.

Do hiše je bila, večinoma, speljana senčna pot, ki so jo omejevali  kamniti stebri, na katere so se naslanjale različne domače, plemenite vinske trte in dišeče ter cvetoče  rožne ovijalke.

Samo poslopje kapitanove hiše so neredko obkrožali čudoviti vrtovi. Ti vrtovi so bili polni bujne vegetacije in pisanega cvetja, ki so ga prinesli kapitani iz številnih eksotičnih dežel, vrtovi so bili »oaza pobegov« kapitanov med kratkimi odmori med potovanji, a hkrati tudi predmet tekmovanja med njimi.

Veliko večino parkov so krasile klopi, tukaj so bila redna zbiranja kapitanov. Sedeli so na njih in pripovedovali o svojih avanturah med potovanji vse do pozne noči. Prav te hiše, v pastelnih barvah, so bile kapitanom svojevrstni dušni svetilniki, hiše so predstavljale njihova srčna zatočišča, a so bile hkrati tudi muza mnogih umetnikov, ki so stoletja obiskovali zmeraj bolj slaven Orebić.

O bogastvu, ki so ga v dolgih desetletjih napornih plovb, nabrali orebiški kapitani, govori podrobnost z otvoritvene slovesnosti nove ladjedelnice v Orebiću leta 1875, ki se je je udeležil tudi avstrijski cesar Franc Jožef (1830-1916). Še prej pa sledi bežen podatek: ladjedelnico so samo 13 let po ustanovitvi zaprli, pred tem pa so v njej zgradili tri jadrnice (jedrenjake) za dolgo plovbo (Rubens, Zabuloni, Jafet II).

Orebićani so namreč v želji, da bi avstrijskega cesarja čim lepše in prisrčno sprejeli, sprehajališče v dolžini 500 metrov, ki naj bi ga omenjeni cesar prehodil, prekrili z dragocenimi preprogami, ki so jih prinesli kar iz svojih razkošnih hiš.

Ko je cesar odhajal iz Orebića, ga je župan prosil, naj se spomni »na ta ubogi kraj, ko se vrne na Dunaj in mu pomaga«. Na te besede je cesar Franc Jožef odgovoril: »Kar sem videl v Orebiću, nisem videl niti na Dunaju, zato upam, da boste vi pomagali nam«.

Da, sijaj in razkošje tistega časa se tu in tam še vedno razpozna v masivnih kredencah nekaterih kapitanovih hiš, v čistem zvenu bogato okrašenih kristalnih čaš in skled, pahljačah in klobukih okrašenih z nojevim perjem, lestencih iz slavnega muranskega stekla in svilenih tkaninah, ki so v Orebić prihajala v bogato založenih skrinjah z daljnega vzhoda.

Nekatere izmed razkošnih zgradb so pripadale trem uglednim družinam, ki so si dedne naslove plemiških nazivov prislužile na razburkanem morju, zaradi dokazanega junaštva in odličnega poznavanja različnih morij in oceanov. To so bile družine Bizaro, Krstelj in predvsem Orebić, ki se je v zgodovino pomorstva vpisala s kar 46 kapitani.

Vendar pa mestece Orebić največ dolguje družini Mimbelli. Tudi družina Mimbelli, ki izhaja iz Korzike, spada v ta krog orebiških ladijskih magnatov. Stavbo nekdanjega sodišča, fontane in vodovod je družina Mimbelli podarila svojim someščanom.

Pri svojem mecenskem delu jih je vodila predvsem iskrena ljubezen do Orebića, prav zaradi tega trg na promenadi, pred njihovo impozantno štirinadstropno stavbo, nosi njihovo slavno ime. Z družino Mimbelli je povezana »orebiška ljubezenska zgodba o Romeu in Juliji«, ki pa smo jo podrobno opisali že v tekstu z naslovom Samostan Gospa od Anđela.

Ker so bili v 17. stoletju skorajda vsi v Orebiću in njegovi okolici mornarji, kapitani in ladjarji, je bila velika potreba po tem, da se otroci, mladeniči praktično in teoretično čim prej usposobijo za številne različne pomorske poklice.

Izobraževanje mladih pomorcev je vključevalo tudi učenje o političnih in meddržavnih razmerah v širnem svetu. Nadebudni orebiški fantje pa so spoznavali tudi stroge zakonitosti trgovine, morale in etike, kulture na splošno.

Pomembno učiteljsko delo so v Orebiću zaupali predvsem duhovnikom ali višjim pomorskim kapitanom, ki so mlajše generacije pomorščakov poučevali še v osnovah kaligrafije, branja, računanja, menjave valut ter sestavljanju trgovskih in drugih pisem.

V veliko pomoč mladim mornarjem pa so bile številne pomorske knjige, atlasi, potopisi, natančni zemljevidi pristanišč in pomorskih poti, trigonometrične tabele, mnogi slovarji in številna likovna dela, ki se hranijo v Pomorskem muzeju v Orebiću.

Fantje, bolje reči otroci iz Orebića, bi svojo prvo daljšo plovbo opravili že pri svojih 10-ih do 12-ih letih. Tako ne preseneča, da so ti mladi mornarji skokovito hitro pridobivali strokovno izobrazbo in prepotrebne dolgoletne izkušnje, kar pa je vodilo k temu, da so si lahko pri že zgodnjih dvajsetih letih prislužili prestižen naziv kapetana.

A jadranje po širnih morjih nikakor ni bilo lahko. Izpostavljeni nevihtam in drugim vremenskim težavam na lesenih jadrnicah so se mornarji redno soočali s pirati, brodolomi, črvi, ki so bili povsod, tudi v hrani, in vseprisotno lakoto.

Smrt je strašila v neposredni bližini skorajda vsakega mornarja. Npr. leta 1884 so v vodah Irske, v razbitini jadrnice Sam, ki jo je uničil strašen vihar, našli mrtvo prav vso posadko, med njimi je bilo kar sedem nesrečnih orebiških najstnikov. V Orebiću je veljalo, da skorajda ni bilo dneva, ko na kakšni hiši ne bi visela črna, žalna zastava, ki je opominjala na trpljenje in muko vseh, ki živijo od morja in za morje.

Tudi ženskam, ženam mornarjev, ni bilo prav lahko. Tisto malo časa, ki bi jim ostalo po oskrbi gospodinjstva, oljčnega nasada in vinograda, so preživele ob oknih in čakale, da se na obzorju prikažejo jadra ladje z njihovimi najdražjimi. Če se sploh pojavijo …

Pomorščaki so imeli navado, da so družinam pisali pisma iz prvega pristanišča, v katerega so zapluli, in če pismo ni prispelo v šestih mesecih, je veljalo, da so imeli brodolom in da ni  preživelih.

Vendar pa npr. kapetan Kovačević, ki je beležil odlične rezultate na področju trgovine, kar 5 let ni kontaktiral svoje družine. Družina in prijatelji, ki so ga že objokovali, so ob pojavu jader njegove trgovske ladje mislili, da jih preganjajo duhovi. Na njegovo srečo se, med njegovim »izginotjem«, njegova žena ni ponovno poročila.

Zamisel o zbiranju velikega kapitala v lasti zdaj močnih ladjarskih družin je prišla od dr. Ivana Ivaniševića, edinega zdravnika med kapitani. Pelješčane namreč poziva z besedami: »Pelješčani, namesto da kupujete drago perje, kupujte raje delnice našega Pelješkega društva«.

In tako je tudi bilo. Leta 1865 je bilo kot delniška družba ustanovljeno Pomorsko društvo Pelješac, vodil jo je dr. Ivanišević. Da je šlo za modro potezo, je razvidno že leta 1873, ko je imela družba 33 čudovitih jadrnic, s skupno nosilnostjo 21.300 ton, 73 kapitanov in častnikov.

Ladje iz Orebića plujejo po vsem svetu in sprva beležijo odlične rezultate. Ladje so bile, tako kot je pač takrat narekovala tradicija, poimenovane po kapitanovih ženah, toda zaradi pogostih nesoglasij v delniški družbi, v kateri je vsak od kapitanov želel, da bi ladja nosila ženino ime, so to pravilo kaj hitro spremenili. Odločili so se, da bodo za imena ladij uporabljali imena iz Svetega pisma, iz Stare zaveze.

A harmonija v družbi, v Pomorskem društvu Pelješac, je počasi izginjala. Globoka politična razdelitev uprave na »narodnjake in avtonomaše« se je stopnjevala, eskalirala je z odločitvijo predsednika dr. Ivaniševića, da se ustanovi “Pelješka ladjedelnica nadškofa Rudolfa” v zahodnem delu Orebića. Pojav parnih ladij na pomorskem prizorišču, ki so že v 60-ih letih devetnajstega stoletja iztisnile jadrnice iz Jadrana, je še dodatno in zelo resno obremenil Pomorsko društvo Pelješac.

Strah pred novo – parno – tehnologijo, a tudi prevelika navezanost na stare dobre jadrnice, s katerimi so doživljali svojo zlato dobo, so orebiškim kapitanom zamrznili trezno razmišljanje. Čeprav so po začetnem močnem odporu proti parnikom (npr. ko je prvi parnik peljal skozi kanal med Pelješcem in Korčulo, so vsi domačini v Orebiću protestno zaprli okenska polkna), kasneje skušali popraviti svojo veliko napako, je bilo – žal – že prepozno.

Že leta 1891, kar ga je še preostalo, prodali zadnje premoženje Pomorske družbe Pelješac. Katastrofa, ki se je zgodila pelješkem ladjarjem s prihodom parnikov (najbolj svetovno znan predstavnik parnikov je legendarni Titanic), je zamajala njihove temelje tako močno, da si prav nikoli niso opomogli.

Vlastimir Vekarić, potomec stare ladjarske družine iz Orebića, je za portal www.otoci.eu o razlogih za propad »orebiške ladjarske industrije« razmišljal takole: »Z ustanovitvijo Pomorskega društva Pelješac, ki je imelo nalogo upravljati z ogromnim kapitalom ladjarskih družin, se je začel njihov zaton.

Lastniki ladij so bili namreč zelo konzervativni, brez vizije,  ignorirali so industrijsko revolucijo, vztrajali so pri jadranju s pomočjo vetra in trdili, da je to cenejše, niso uporabljali novozgrajenega Sueškega prekopa, njihova potovanja pa so bila tudi zato šest ali več mesecev daljša, posledično se je njihovo bogastvo stopilo, povozil jih je čas.

Danes so skoraj vse kapitanske družine izumrle ali razseljene, za seboj so pustile številne dragocenosti, slike, zapise in – seveda – zgodbe«.

Pomorska preteklost, globoko vtkana v duh Orebića, je delo več stoletne sinergije življenja ob morju in življenja na morju. Prav osupljiva je prepletenost orebiškega življenja na kopnu z morjem in pomorstvom kot takšnim. Zdi se, da je na rivieri Pelješac – zibelki kapitanov, pomorsko življenje dano v zibelko, vpisano v DNK domačinov, izkustveno se prenaša iz roda v rod že skoraj dve stoletji.

Na ulicah Orebića še danes odmevajo adrenalina polne zgodbe zadnjih poveljnikov peljeških jadrnic o boju proti piratom, o strašnih nevihtah in brodolomih, o strahu in neizmernemu odrekanju. Tradicija pomorskih kapitanov v Orebiću je še kako živa, iz roda v rod jo prenašajo nove generacije.

In pri tem jim je v veliko pomoč tudi Pomorski muzej Orebić, ki  nas s svojo obilico eksponatov spominja na veličastne dni, ko so jadrnice iz Orebića plule po vsem svetu.

Muzej si, kljub »pomanjkanju atraktivnosti«, vsekakor zasluži našo pozornost, vsekakor pa priporočamo, da prisluhnete številnim zgodbam in podatkom, s katerimi vas – ob obisku – očarajo prisotni muzealci.

Ps. Za veliko pomoč pri pripravi teksta se iskreno zahvaljujemo Mileni Grego – Njakara, kustosinji Pomorskega muzeja Orebić, fotografije Pomorski muzej Orebić in arhiv www.pag.si.

Sorodni članki

Kino Mediteran, kino pod zvezdami

Osnovni cilj projekta Kino Mediteran je film ponovno vrniti v zaprta ali zanemarjena letna kina po vsej Dalmaciji. Kino Mediteran je projekt revitalizacije kinematografov v Dalmaciji, katerega glavni cilj je oživitev kinematografov in pripeljati filmski program, filme tudi v manjša kraje po vsej Dalmaciji, kjer so kinematografi že razmeroma dolgo zaprti.

Nadaljujte z branjem

Teran Wine & Walk v Motovunu

Sedanjim in prihodnjim ljubiteljem Motovuna se bodo uresničile sanje. Prireditev Teran Wine & Walk bo izvrstno enološko in gastronomsko ponudbo tega očarljivega mesteca približala vsem, ki radi raziskujejo naravne, zgodovinske in kulturne lepote, medtem ko uživajo v odličnem vinu in vrhunskih gastronomskih specialitetah.

Nadaljujte z branjem

Addio, moja ljubezen

Umetniška skulptura "Addio" na kvarnerskem otoku Lošinju je v prvi vrsti posvečena ženam mornarjem. Moderen kip iz brona, s posrečenim imenom Addio, ki je postavljen v zalivu Čikat, je po drugi strani tudi simbol tradicije, ljubezni in zvestobe.

Nadaljujte z branjem