Compare Listings

Muzil, eden od branikov Pulja

Muzil: prepovedano puljsko vojaško “mesto”

Kolosalni utrdbeni sistem, s katerim bi se lahko pohvalil Pulj, je imel 27 utrdb in približno 60 topniških baterij in trdnjav. Pulj je bil tudi glavno vojno pristanišče velike Avstro-Ogrske monarhije. Tokrat se bomo sprehodili po ogromnem, na žalost zaenkrat še zapuščenem in zanemarjenem, Muzilu, mogočnem trdnjavskem sklopu, ki so ga vojaki oboževali – ali pa sovražili.

Muzil: prepovedano puljsko vojaško “mesto”

Muzil, nekdanje vojaško oporišče v Pulju, nam bo podrobneje predstavila novinarka Barbara Ban. Poglejmo njen zanimiv tekst, ki je v originalu objavljen tudi na njeni spletni strani Hello Istria, ki je v celoti posvečena Istri.

Narava in čas sta vzela svoj davek. Gozd, goščava in trava počasi a zanesljivo zasedajo puljski Muzil, zadnjih 150 let prepovedano vojaško območje, ki bi ga morebiti končno lahko odprli za javnost.

Z vidika obiskovalca to morda sploh ne bi bilo slabo, saj se je Muzil v neposredni bližini Pulja medtem iz vojaškega središča spremenil v naravni raj za rastline in živali. Tukaj jih res nihče ne moti. Ni ljudi, ni mehanizacije, ni prometa. Tukaj je popolna divjina s pridihi vojaške zgodovine. In to prav na vsakem koraku.

To je neverjetna preobrazba najbolj varovanega vojaškega območja nekdaj največjega vojaškega mesta (oporišča). V samo 15 letih se je na puljski polotok vrnila narava, tako kot pred letom 1820, ko je avstrijska monarhija začela graditi prvo trdnjavo z imenom cesarice Marije Terezije. Polotok Muzil, Musil ali Mužilj je na kar 180 hektarih že več kot 150 let prepovedano in zaprto območje za vse razen vojske, zdaj pa bi ga lahko končno odprli za javnost. Kdaj se bo to zgodilo? Upamo, da kmalu.

Muzil je »prepovedano mesto«. Vozimo se in hodimo skozi ta ogromen vojaški kompleks, ki že od nekdaj vzbuja radovednost javnosti. Sama sem tukaj že drugič, a doslej si tega vojaškega mesta še nisem pogledala v celoti. Težko si ga predstavljam v celoti, ker je – zaradi divjega rastja – popolnoma spremenil svojo vizuro. Kljub temu, da je tukaj »prepovedana zona za civiliste«, smo naleteli na sprehajalce. Zmeraj se jih najde nekaj, ki pohajkujejo po tem »zaprtem območju«. Toda ljudje vendarle vstopajo v Muzil, pa naj bo to namenoma ali popolnoma slučajno.

Vsake toliko časa policija in vojska, ki patruljirata na tem zapuščenem območju, opozarjata radovedneže in sprehajalce, naj se ne gibajo po tem prepovedanem vojaškem mestu. Ker je zemljišče v državni lasti, Muzil še vedno varuje vojska. Vojaki ga varujejo, pa ne zato, ker je območje nevarno, ampak zato, da bi ohranili vsaj tisto, kar še ni popolnoma uničeno. To jim ne uspeva povsem, ker je vso steklo, denimo, v nekdanji restavraciji, razbito, stene so porisane s številčnimi grafiti, največ škode pa sta skozi čas pravzaprav naredila samo vreme in bujna vegetacija.

In če se bo tako nadaljevalo, zelo kmalu ne bo več kaj obdržati. Vstopimo skozi glavna vrata in najprej desno zagledamo nekdanjo mizarsko delavnico, ki je bila zgrajena pred letom 1914 in je bila v uporabi do leta 1989. A pri tem se ne ustavimo, povzpnemo se proti trdnjavi Muzil.

Do te velike utrdbe vodi skoraj povsem zaraščena asfaltirana cesta. Nekoč sta se po tej cesti lahko udobno peljali dve vzporedni vozili, zdaj se komaj prebijamo z majhnim avtomobilom. Med potjo vidimo stare poligone za trening v visoki travi, ki vodijo v t.i. Dolino solz na obali. Pravijo, da so vojaki dolini dali takšno ime, ker so se morali plaziti vse do morja in nazaj.

Počasi smo se povzpeli do zaraščene trdnjave s spektakularnim razgledom na Pulj in njegov zaliv. Trdnjava stoji na najvišji vzpetini Muzila, trdnjava pa je tudi najvišja kota Pulja, dodajamo še, da sama utrdba obsega kar 91,6 tisoč kvadratnih metrov.

Trdnjava je bila postavljena leta 1820,
večkrat je bila dograjena in nadgrajena, predvsem med letoma  1850 in 1950. Zgrajena je bila v času avstrijskega cesarstva, razširjena v času Avstro-ogrske monarhije. Trdnjavo so dodatno nadgrajevali v času Kraljevine Italije in nacističnega Tretjega rajha, njene podzemne prostore pa so širili predvsem po drugi svetovni vojni, v času socialistične Jugoslavije. Najprej se je imenovala Mussil, nato Musil in na koncu Muzil.

Slovi kot bolje ohranjena tipična okrogla trdnjava. Tik ob njej je »baterija Muzil«, od koder se lahko spustimo po stopnicah do morja, a tokrat ne gremo v to smer. Zaraščena avstro-ogrska trdnjava je še vedno izjemno privlačna, njena lega pa je res spektakularna, saj sta nam Pulj in otočje Brioni na dlani.

Ne bi verjeli, a stavba ima še vedno lesena tla, parket! Raziskujemo naokrog: zapuščena skladišča, garaže, ostanki odpadne kovine, zgradb, nekaj popisanih z grafiti. Ob trdnjavi je bil zgrajen ozki kolovoz, koder se je vojakom vozilo hrano, za utrdbo pa strelivo. Na utrdbi je bil postavljen tudi signalni drog za radiotelegrafsko zvezo. Kompleks, ki ima tudi dolge podzemne tunele,  je povezan s številnimi topovskimi gnezdi na obali, ki so vidna z morja ali z znanih »plažnih« Galebovih skal.

Vrnemo se nazaj na glavno cesto, ki vodi naprej do nekdanje poveljniške stavbe. Ob poti vidimo velike zapuščene spalnice, kuhinjo, menzo, vse to je bilo zgrajeno v času SFR Jugoslavije.

Nekaj ​​je še ohranjenega, nekaj polomljenega. Vandale je najbolj zmotila menza iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, kjer so razbili prav vsa okna. Iz očitne objestnosti. Tudi tukaj lepi razgledi segajo na puljsko pristanišče.

V kuhinjo ni več mogoče vstopiti, ker je robida prepredla vhod. Pot nadaljujemo do  poveljniške stavbe iz leta 1939. Tam so bila stacionirana tudi reševalna vozila, stavba pa je imela tudi kino, spalnice in sanitarije. Zraven je kraj, kjer so domovini prisegli številni vojaki, amfiteater za predavanja leži skoraj na morju in vhod v podzemne rove, s katerimi je prepreden velik kos polotoka Muzila. Ti tuneli niso povezani z Brioni, pa čeprav tako trdijo številne urbane legende.

Malo dalje gremo še naprej do najstarejše trdnjave iz časa avstrijske vladavine, takrat se je vse tudi začelo. Kakor smo že nakazali, sama gradnja te trdnjave se je začela leta 1820, nadgrajevala pa se je skozi celotno devetnajsto stoletje. V 80-ih letih 19-ega stoletja so trdnjavo  precej okrepili in še nadgradili med prvo svetovno vojno in nato še v tridesetih letih dvajsetega stoletja v času italijanske fašistične vladavine.

Utrdba je znana kot največja okrogla utrdba v Pulju s premerom 110 metrov s površino kar 8.670 kvadratnih metrov. Od leta 1947 je služila kot skladišče, pa tudi kot opazovalnica, do nje – z morske strani – vodijo stopnice. Pod trdnjavo so bili izkopani podzemni rovi, v katerih so bile skladiščene morske mine in torpeda, namenjena za zaščito bližnjega morja in obale.  Danes je tudi ta objekt, tako kot večina bližnjih zgradb, le spomin na nek čas. Borovcem tega ni mar, oni preraščajo polotok povsod, kjer le morejo.

To je slika današnjega Muzila. In kako je bil videti skozi zgodovino? Od kod ime polotoka, nam pojasnjuje zgodovinar Andrej Bader: »V času beneške uprave je bilo na tem območju veliko mokrišč in zrak je bil nezdrav, v Muzilu pa je pihalo, zato je bil idealen prostor za ograjevanje živine. Od tod tudi ime Muzil – ograjen prostor, kjer so puljska škofija in puljski plemiči gojili živino. S prihodom Avstrijcev je bila na tem območju zgrajena najstarejša utrdba Maria Louise, od takrat pa je to območje izključno vojaško in je strogo povezano z vojaško zgodovino«.

Navdušenca za zgodovino, Gorana Šaponjo, ki vodi tudi Društvo za oživitev in zaščito utrdbe Casioni Vecchi, ta preteklost navdušuje. V njegovem fokusu so se znašle prav vse utrdbe, ki so obdajale Pulj. Pojasnjuje nam, da ima utrdbeni puljski obroč kar 16 obrambnih »okrogov«, od tega sta dva na samem območju mesta, eden pa je širšem mestnem območju.

Celoten sistem se razprostira na neverjetnih 40 tisoč hektarjih, v Pulju in okolici pa je leta 1915 služilo kar neverjetnih 42.500 častnikov in vojakov. In vse se je začelo tukaj, z Muzilom.

Pri Muzilu me najbolj navduši dejstvo, da je bil nepremagljiv. To se je pokazalo skozi zgodovino. Muzil se je ohranil tudi med prvo svetovno vojno, ko je bil Pulj trdnjava, ki si jo je le malokdo upal napasti. Tako je bilo tudi ob koncu druge svetovne vojne, ko je bilo mesto Pulj osvobojeno šele 5-ega maja, Muzil pa šele 7-ega maja 1945, ker so se nemške čete umikale prav čez Muzil.

Tudi na začetku (hrvaške) domovinske vojne, ko je odšla JNA, pri nas v Pulju ni bilo večjih incidentov, čeprav je bil položaj zelo napet. Muzil je torej poseben in škoda, da je tako prepuščen času, je prepričan Shaponja, ki nam natančneje predstavi zgodbo o gradnji obrambnih objektov na območju Pulja.

Izvemo različne podrobnosti, ne potrjujemo pa tudi legende, da je pod Muzilom »celotno podzemno mesto« ali da so tam skopani rovi, iz katerih je mogoče videti na Brione ali pa na vojašnico v predelu Mulimenti (ali Monumenti). Slišimo pa, da je JNA pred odhodom iz Pulja v okolici Muzila potopila veliko streliva, da so celo minirali del Muzila, da so na poti proti jugu metali v morje presežke – tanke, avtomobile, strelivo. Vse, kar jih je na poti motilo. »Verjetno bi vzeli več, a za to niso imeli prostora«, doda ta ljubitelj zgodovine.

Muzil pri nekaterih starejših generacijah vzbuja dvojna čustva. Za nekatere je bil zapor, za nekatere lep spomin, predvsem iz časa vojaške prisege domovini. Številni Puljčani se še spominjajo vojaške prisege v času, ko je bila v Pulju JNA, in kasneje, ko je bil tukaj učni center pehote »osamosvojitvene« hrvaške vojske.

Takrat je bilo na območju velike vojašnice mogoče prisostvovati prisegi mladih vojakov, sorodniki in prijatelji pa so se z avtobusi pripeljali na območje Muzila. Tega se še posebej spominja eden zadnjih poveljnikov vojašnice Muzil, Josip Juvan, ki je leta 1991 ob umiku JNA iz Pulja hrvaškim oblastem in vojski predal Muzil in puljsko vojašnico Karlo Rojc.

»»Te slovesne prisege vojakov so bile zares nekaj posebnega. Tega vam ne znam niti dobro opisati. Na dan prisege bi se v Pulju zbralo od 7 do 8000 ljudi iz vse nekdanje Jugoslavije in vse je bilo tako slovesno. Mesto je bilo polno ljudi in tako je bilo štirikrat na leto«, pravi Juvan, ki ima lepe spomine na Muzil, tam je služboval dobrih 20 let.

Podrobno je opisal, kako je izgledal in funkcioniral Muzil, ki je bil namenjen osnovnemu pomorskemu usposabljanju. »V generaciji je bilo od 1400 do 2000 mladeničev, ki so prihajali v Mornariški učni center. Leta 1991 sem se upokojil, odšel iz JNA,« nam zaupa ta nekdanji pripadnik JNA iz Makedonije, kjer živi še danes, čeprav njegovi otroci in vnuki živijo v Pulju.

»Muzil je bil zelo urejen ogromen vojaški objekt. Zgoraj smo imeli igrišče, vse mogoče vadbene ovire, taktične poligone. Poleg tega je vojaški pomorski sektor Pula uporabljal Muzil za lastno živinorejsko farmo. Tam so redili živino, pred odhodom iz Muzila pa so vso čredo zaklali. Na ladjo je bil naložen 26-tonski hladilnik s tem mesom, predmeti iz puljske vojaške bolnišnice in vojne rezerve iz Muzila, toda ladja je potonila že pri Visu, na srečo so bili ljudje rešeni. Na Muzilu pa smo pustili strelivo hrvaški teritorialni obrambi.

Šel sem do Muzila, a vstopiti mi niso dovolili. Šel sem do vojašnice Mulimenti in videl, da je bilo vse pokrademo, ker je bilo vse prepuščeno na milost in nemilost ljudi. Pulj danes nima vojske, ima pa zelo mnogo nekdanje vojaške infrastrukture, ki pa je popolnoma neizkoriščena. V Pulj sem prišel na vojaško akademijo in sicer že leta 1961, od takrat je Pula zelo spremenila svojo podobo«, se z nekoliko žalostno nostalgijo nekdanjih in malce pozabljenih časov spominja nekdanji oficir, ki je 30 let svoje službe oddelal v Pulju.

Pulj že dolgo ni nekdanje vojaško mesto, a pravega prehoda v kaj drugega, v kakšen drug status, še ni. Grozno je, da te velike in zapuščene površine tudi po tolikem času zevajo prazne, neizkoriščene, so celo zaprte, medtem ko so dragoceni objekt opustošeni, ukradeni. Zakaj je tako nemogoče katero od teh nekdanjih vojaških območij in objektov spraviti v nek primeren (mogoče celo turističen), namen?

Na to vprašanje bo zelo težko dobiti odgovor, ker se kroglica odgovornosti prestavlja z ene strani na drugo – z države na Pulj in obratno. Tako pa Pulj še naprej ostaja nekdanje vojaško in industrijsko mesto. To se zlahka vidi.

Ps. Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.

Sorodni članki

Muzej pelješke tradicije

Muzej pelješke tradicije (nekateri hrvaški mediji ga imenujejo tudi »Muzej pelješke težačke tradicije«) bi lahko v nekoliko svobodnejšem slovenskem prevodu imenovali »muzej kmečke, dninarske tradicije, izročila Pelješca«.

Nadaljujte z branjem

Most na Krk

Most na Krk oziroma Krški most, po hrvaško »Krčki most«, v času SFR Jugoslavije se je imenoval Titov most, je dvopasovni cestni most, ki povezuje otok Krk s hrvaško obalo pri Kraljevici (med zalivoma Črišnjevo in Scott). Dolžina mostu z vsemi dostopi znaša 1430 metrov, višina mostu na Krk je 67 metra.

Nadaljujte z branjem

Za križen

Na otoku Hvaru že dolgih pet stoletij praznujejo veliko noč na prav poseben način – z znamenito procesijo 'Za križen' (križ, razpelo). Gre za edinstven obred posebne pobožnosti ter izraz verske in kulturne identitete prebivalcev osrednjega dela otoka Hvara. Za križen je ime za tradicionalno nočno procesijo (prehodi se okrog 25 kilometrov), na otoku Hvaru, v krajih Vrbanj, Vrboska, Jelsa, Pitve, Vrisnik in Svirče. Leta 2009 je bila hvarska tradicija procesije Za križen vpisana na Unescov seznam nesnovne svetovne dediščine v Evropi.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.