Zgodovina socializma na Hrvaškem
Muzej rdeče zgodovine
Muzej rdeče zgodovine v Dubrovniku je kulturna atrakcija, ki predstavlja vsakdanje življenje ljudi v komunistični Jugoslaviji (poudarek je – seveda – na Hrvaški). Avto yugo, moped Tomos, podpisana žoga Dražena Petrovića, (slovenski) kiosk K67, televizor Iskra, izkaznica UDBE so le del razstavnih predmetov na razstavi, ki pleni pozornost tako domačih kot tujih turistov v Dubrovniku.
Muzej rdeče zgodovine (hrvaško: Muzej crvene povijesti) je nastal na zasebno pobudo, ki se je utrnila leta 2017, sam Muzej rdeče zgodovine pa je bil odprt 20. 4. 2019 v hrvaški turistični metropoli, Dubrovniku, na avtentični lokaciji, v dubrovniškem predelu imenovanem Gruž, v okviru stare tovarne izdelkov iz karbonskega grafita, skrajšano – TUP, ki je bila zgrajena leta 1953, torej v udarniškem povojnem času socialistične obnove države in intenzivne industrializacije.
Več kot štiristo kvadratnih metrov velik Muzej rdeče zgodovine raziskuje, predstavlja in arhivira gradivo, povezano z zgodovino socializma na Hrvaškem (seveda pa ob tem primerno in logično dodaja tudi kontekst države SFR Jugoslavije). Podobni muzeji od Rusije do Nemčije vsako leto privabijo na milijone obiskovalcev in so postali sestavni del kulturne ponudbe največjih svetovnih mest, štafeto (se spomnite štafete za t.i. Dan mladosti – 25. maj?!) pa zdaj prevzemajo tudi hrvaški (zasebni) muzealci.
Predstavljena zgodovina v dubrovniškem Muzeju rdeče zgodovine se razteza skozi skoraj celotno 20. stoletje, od ustanovitve Socialistične delavske partije Jugoslavije (komunistov) leta 1919, preko krvave druge svetovne vojne do ustanovitve Federativne ljudske republike Jugoslavije, razvoja družbe v tem obdobju, najpomembnejših političnih in gospodarskih dogodkov v državi ter dokončnega razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Čeprav je bila Hrvaška takrat del več različnih državnih skupnosti (šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin v okviru SFR Jugoslavije), je v tem muzeju poudarek skorajda izključno na Hrvaški, pri čemer v dubrovniškem Muzeju rdeče zgodovine seveda nikoli ne izgubljajo iz vida širšega konteksta, tako v časovnem kot prostorskem smislu.
Razstavo je realizirala generacija, rojena na samem koncu obdobja socialistične Jugoslavije oziroma v novi samostojni Republiki Hrvaški, in je tako, popolnoma neobremenjena s preteklostjo, lastno nostalgijo ali sovraštvom, prinesla nov in svež vpogled v, za marsikoga zelo sporno, tematiko. »Želimo, da bi mlajše generacije zanimala zgodovina, povezana z našimi starši. Tako bomo bolje razumeli njih, pa tudi sebe«, poudarijo v dubrovniškem Muzeju rdeče zgodovine.
Dobrih trideset let po razpadu socialistične Jugoslavije in 25 let po koncu vojne za hrvaško neodvisnost je hrvaška družba še vedno globoko razdeljena, a hkrati zaznamovana tako s travmami vojne kot z nerazrešenim odnosom do socialistične dediščine države (Jugoslavije). Kako globoka in resna je ta delitev, se najbolje vidi iz dejstva, da na Hrvaškem razen dubrovniškega Muzeja rdeče zgodovine ni drugega specializiranega muzeja (državnega ali zasebnega), ki bi se ukvarjal s celotno zgodovino socializma na teh prostorih.
Socializem (komunizem) na Hrvaškem obstaja že od začetka 20. stoletja in je imel močan vpliv predvsem v drugi polovici tega stoletja (torej po koncu druge svetovne vojne), v času tektonskih sprememb v hrvaški družbi, kot so npr. socialne, kot so pospešena urbanizacija in industrializacija, sekularizacija družbe, pravna enakopravnost žensk in moških ali uvedba obveznega letnega dopusta in razvoja potrošniške družbe, pa tudi političnih in gospodarskih sprememb, kot so uvedba enopartijskega sistema pod vodstvom komunistične partije, nacionalizacija lastnine, uvedba delavskega samoupravljanja, medijska cenzura, še pogosteje pa samocenzura mnenja ali ciljno usmerjeno izobraževanje.
Vse te spremembe, ki so se zgodile v času jugoslovanske socialistične vladavine, kažejo, kako močno je to obdobje vplivalo na izgradnjo današnje hrvaške družbe. Ravno zato je cilj Muzeja rdeče zgodovine aktivno spodbujati dialog, nadaljnje raziskovanje in spoznavanje zgodovine socializma, da bi kot družba lahko odvrgli uteži preteklosti in šli samozavestno naprej, mnogo bolje pripravljeni za vstop v morebitno svetlejšo prihodnost.
Zanimivost Muzeja rdeče zgodovine je tudi raziskovanje in arhiviranje osebnih spominov iz tistega obdobja, kar je zelo zahtevna, predvsem pa zelo občutljiva in pa – seveda – tudi zanimiva naloga. Čeprav so spomini pogosto brez vsakršne objektivnosti, so še vedno dragocen vir informacij. S takšnim odnosom se muzej posveča raziskovanju, arhiviranju in razstavljanju pričevanj in spominov ljudi o življenju na Hrvaškem v času socializma.
Razstava Muzeja rdeče zgodovine je razdeljena na tri dele – socializem v teoriji, socializem v praksi in socializem v spominu. Ti trije deli obiskovalcem nudijo natančen pregled različnih vidikov življenja na Hrvaškem v času Jugoslavije, ko ga je vodila zveza komunistov. Obiskovalci lahko spoznajo, kako je nastala komunistična partija in kako je prišla na oblast, kako se je razvila potrošniška kultura v posebni obliki jugoslovanskega socializma, kako so delovale jugoslovanske tajne službe, prisluhnejo pa tudi nekaterim najboljšim glasbenim uspešnicam tistega časa.
Poleg stalne razstave v okviru Muzeja rdeče zgodovine je delujoča tudi posebna manjša galerija, v kateri je trenutno postavljena razstava Značke – varuhi spomina in se ukvarja z zbirateljskim fenomenom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Muzej ima tudi svojo majhno knjižnico s komunistično tematiko, pa tudi kavarno na prostem, kjer prirejajo filmske projekcije, predavanja, koncerte in proslave različnih dogodkov, kot sta prvi maj ali dan protifašističnega boja.
V muzeju je zaenkrat na ogled okrog 600 eksponatov, a se število predmetov ves čas povečuje, saj jim jih zdaj tudi ljudje sami nosijo. Muzejske predmete so zbirali po bolšjih trgih in spletnih oglasnikih v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Izbira predmetov je, kot pravijo, temeljila na znanstvenih pregledih uglednih avtorjev politične in kulturne zgodovine ter zgodovine turizma in vsakdanjega življenja.
Del muzeja je urejen kot tipično socialistično stanovanje. Muzej je interaktiven, obiskovalci lahko pokukajo v vsak kotiček “stanovanja”, se dotikajo predmetov, po želji oblečejo oblačila iz tistega časa, prelistajo časopis iz leta 1980, s pomočjo muzejske aplikacije pa odkrivajo dodatne skrite vsebine.
Na ogled so tudi legendarni avtomobil yugo, moped Tomos ter izdelek slovenskega oblikovalca Saše Maechtiga – kiosk K67. “Mi smo navdušeni nad njim. Težko ga je bilo najti, našli smo ga v eni akciji na severu Hrvaške, na zapuščeni avtobusni postaji, kjer je bil v rabi za prodajalno kart, ampak nam ga je uspelo dokupiti.”
Obiskovalci si lahko ogledajo tudi izkaznico agenta Udbe (državne tajne policije) s konca 40-ih let prejšnjega stoletja in se seznanijo tudi s temno platjo zgodovine, so med drugim zapisali na portalu 24ur.com.
»Ne izogibamo se temam, kot so pomanjkanje elektrike, določeni članki, t.i. “gastarbajterji” in hrvaška pomlad, Goli otok, odnos do vere. Poskušali bomo vse predstaviti čim bolj objektivno, torej čim manj posegati v skladu z lastnimi pogledi«, razlagajo ustvarjalci muzeja.
Hrvaški medij Večernji list je na svojih spletnih straneh kakšen mesec po odprtju dubrovniškega Muzeja rdeče zgodovine zapisal: »Muzej se nahaja ob bloku dominikanskega samostana in župnije svetega Križa, katere korenine segajo v šestnajsto stoletje. Na straneh župnije sv. Križa poudarjajo, da so si komunisti po prihodu na oblast prisvojili del samostana in najemnike preselili v krilo, ki še ni vrnjeno menihom. To je jasen znak, da rdeča zgodovina v sosednjem muzeju še ne velja za gradivo za kulturno zgodovino, temveč za jeznega političnega sovražnika«.
Sicer pa je Muzej rdeče zgodovine je dobro sprejet tako s strani lokalne skupnosti kot tujih obiskovalcev in prejema pozitivne ocene tako s strani stroke kot obiskovalcev, ki ga redno ocenjujejo z najvišjimi ocenami na različnih spletnih straneh (Google, TripAdvisor).
»Domačini, ki pridejo, so navdušeni. Nekateri nočejo priti, a verjetno gre za nekakšen predsodek, ki bi se ‘razbil’, če bi nas le obiskali. Morda mislijo, da je v Muzeju rdeče zgodovine le zbirka starih stvari iz Jugoslavije brez konteksta ali pa mislijo, da gre za nekakšno ‘poveličevanje’ tistega časa in maršala Tita. Ko pridejo tujci, želijo izvedeti več o zgodovini kraja, kamor so prišli, pogosto se omenja zgodovina Dubrovniške republike, tukaj pa imajo pregled nad dogajanjem desetletja pred domovinsko vojno«, poudarjajo v muzeju.
“Ne morete doktorirati iz zgodovine Jugoslavije z enim samim obiskom muzeja. To niti ni cilj. Cilj je, da obiskovalcem vzbudimo zanimanje za to temo in da lahko potem posamezniki sami naprej raziskujejo različne vidike, ki so se jim zdeli najbolj zanimivi. Če smo vas pripravili do tega, potem smo svoje delo dobro opravili,” pravi Krešimir Glavinić, eden izmed začetnih snovalcev dubrovniškega Muzeja rdeče zgodovine.
Ps. Za fotografije gre zahvala Muzeju rdeče zgodovine v Dubrovniku.