Compare Listings

15 največjih dubrovniških znamenitosti

Dubrovnik in njegove znamenitosti

Formula uspeha Dubrovnika, tega večnega, prelepega in nenavadnega mesta je še vedno skrivnost. Morda je to trgovina, diplomacija ali specifična geografska lega? Morda pa je skrivnost lepote in uspeha Dubrovnika v duhu tistih, ki so ga zgradili in ga spremenili v tako čudovit kraj.

Dubrovnik in njegove znamenitosti

Dubrovnik je prvi ukinil suženjstvo, prvi, ki je uvedel sistem karantene, prvi, ki je priznal ZDA, uvedel »dubrovniški komolec« kot mero, volil rektorja le za en mesec in to kar 450 let, imel izvrstno vohunsko mrežo in odlične pogajalce, ki so uspešno balansirali s samostojnostjo med velesilami z velikimi apetiti.

Popeljali vas bomo po petnajstih zgodovinskih lokacijah in vam povedali več kot le zgodbo o arhitekturi in zgodovini. Izvedeli boste o fascinantnem duhu tistih, ki so zgradili to mesto, ga branili in mu prinesli slavo. Govorili bomo tudi o tistih, ki so Dubrovnik napadali in skozi stoletja delali proti njemu.

Najstarejši znani dokazi o zgodovini Dubrovnika nam povedo, da so bili na območju Dubrovnika prvi naseljenci Iliri in sicer v 7. stoletju našega štetja. št. To pomeni, da se je vzpon Dubrovnika začel pred 1.400 leti,  njegova »zlata doba« pa je bila pred  800 do 500 leti.

Z drugimi besedami, medtem ko je preostanek Evrope prestajal svoj temni srednji vek, ki so ga zaznamovale epidemije konfliktov, kuge in kolere, sežiganje čarovnice med inkvizicijo, je Dubrovnik v tem času doživel svoja najsrečnejša in najboljša leta.

Po poteku teh dni uspeha in slave je mestu Dubrovnik uspelo ohraniti svojo neodvisnost vse do 19. stoletja.  Takrat je Napoleonova vojska,  ki jo je vodil general Marmont, vstopila v zelo šibak Dubrovnik in ga zavzela.

Kot je današnji svet razdeljen (vsaj) na dva bloka – Vzhod in Zahod – tako je bila tudi Evropa v srednjem veku. Na vzhodu je bilo Bizantinsko cesarstvo, ki mu je sledilo Otomansko cesarstvo, na drugi strani pa so perjanico vihtele Benetke, Španija, kasneje Francija in Velika Britanija.

To so bili zelo nasilni časi. Bilo je povsem običajno, da si napadel, oplenil in si pripojil sosednjo državo, če se ti je zahotelo. Če si le imel dovolj veliko vojaško moč. Območja ob mejah so bila še posebej močno prizadeta. Tu so se spopadali interesi velikih sil in tako so se meje pogosto spreminjale.

Dubrovnik se je in se še vedno nahaja na takem območju. Velik del zgodovine je preživel pod pritiskom velikih sil, ki so želele prevzeti nadvlado nad tem južno dalmatinskim mestom. Toda kljub vsemu je Dubrovnik skozi burna stoletja uspel ohraniti svojo avtonomijo tudi brez kakšne svoje resnejše vojaške moči.

Zgodovinski viri pravijo, da je imela Dubrovniška republika (1358 – 1808) večinoma v vsakem trenutku na voljo le okoli 100 vojakov ali mestnih stražarjev. V času večjih meddržavnih  konfliktov se je to število povečalo na 400. Večje sile, kot je Bizantinsko cesarstvo, so imela na stotine tisočev vojakov, pripravljenih za bitko, vojno.

Dubrovničani so se osredotočali  na razvoj znanosti, izobraževanja, kulture. Dubrovniška republika je bila prvi evropska država, ki je ukinila suženjstvo. Dubrovniška republika je bila prva, ki je priznala Združene države Amerike kot suvereno državo. V Dubrovniku so prva na svetu uvedli karanteno. To je le nekaj zanimivih dejstev iz bogate zgodovine tega mesta.

Čeprav so jih obkrožale večje, bolj agresivne sile, so Dubrovničani verjeli v star pregovor: »Lepa beseda vedno odpira vrata palače«. Nad vsem ostalim so v Dubrovniku najbolj cenili mir in svobodo. To najbolje ponazarja star napis v latinščini, ki pravi “Svoboda se ne prodaja za vse zlato na svetu”.

Kaj je bila njihova skrivnost, bomo poskusili razkriti med sprehodu po mestu.

PILE / BRSALJE

Kot “vse ceste vodijo v Rim”, se tudi tukaj, na Trgu Brsalje, začenjajo vse dubrovniške mestne ture. Domačini temu kraju pravijo tudi Trg pile.

VRATA PILE – VSTOP V ZGODOVINSKO SREDIŠČE

Smo pred vrati Pile, najbolj priljubljenem vhodu v Staro mesto. Skozi ena od dveh izvirnih kopenskih vhodov v mesto Dubrovnik, skozi vrata Pile, vstopimo preko čudovitega obokanega kamnitega mostu, ki ga je leta 1471 zasnoval Paskoje Miličević, sloviti dubrovniški arhitekt in graditelj.

Ta kamniti most je povezan z dvižnim lesenim mostom z zunanjimi vrati, ki so dobila sedanji videz v 16. stoletju.  Leseni most so kot varnostni ukrep dvignili vsak večer in ga spustili vsako jutro. Državljani Dubrovnika  niso želeli doživeti presenečenj zaradi nenadnih poznih nočnih obiskov »nepovabljenih gostov«.

Nad vrati Pil je podoba dubrovniškega zavetnika – svetega Vlaha. Če med prečkanjem mostu pogledate navzdol, boste videli majhen park, ki je bil v starih časih pravzaprav jarek, napolnjen z morsko vodo. Ko vstopite skozi zunanja vhodna vrata proti notranjim, lahko izberete pot po stopnicah navzdol po desni strani ali se spustite po poševni kamniti tlakovani ulici na levi strani.

Ko boste šli skozi obokana notranja vrata mesta, vas bo pozdravil eden najbolj ikonskih pogledov na Dubrovnik. Glavna ulica Dubrovnika, imenovana Stradun, se razprostira pred vami. Na vaši desni je znamenita Velika Onofrijeva fontana in vhod v nekdanji samostan Sv. Klare. Na vaši levi je vhod v mestno obzidje, cerkev sv. Odrešenika iz prve polovice 16. stoletja, pa tudi vhod v frančiškanski samostanski kompleks.

DUBROVNIŠKO MESTNO OBZIDJE

Če zavijete levo takoj za obokanim vhodom v glavno ulico, boste stali pred glavnim vhodom na mestno obzidje Dubrovnika. Dubrovniško mestno obzidje boste velikokrat našli v številnih svetovnih potovalnih revijah in spletnih straneh med 10 top lokacijami za obisk.

Ko Dubrovčani govorijo o “Starem mestu” ali “Starem mestnem jedru”, mislijo zlasti na zgodovinsko naselje znotraj mestnega obzidja. To obzidje je najbolj prepoznavna znamenitost Dubrovnika.

Dolgo je 1.940 metrov in v celoti obdajajo prvotno mesto. Obzidja niso zgradili kot en sam gradbeni projekt. Mestno obzidje so v večini zgradili med 13. in 17. stoletjem in ima na vseh štirih vogalih močne obrambne stolpe. Velja za enega od velikih srednjeveških obrambnih sistemov Evrope, ki ni bil nikoli zavzet na silo.

Veličina Dubrovnika je vidna tudi v številnih komentarjih tistih, ki so ga videli prvič v živo in se pogosto sprašujejo, ali vidijo pravljico, ki je postala resničnost.

VELIKA ONOFRIJEVA FONTANA

Vzdolž poti od vhoda v mestno obzidje je Velika Onofrijeva fontana. Dominira na trgu in ni le ljubka znamenitost in ena od številnih mestnih foto priložnosti. Pomembno vlogo je igrala tudi v zgodovini Dubrovnika.

V prvi polovici 15. stoletja se je Dubrovnik zaradi naraščajočega prebivalstva spopadal s pomanjkanjem vode. Mesto Dubrovnik je postajalo bogato pristanišče in pomemben poslovni center, ki je povečal prebivalstvo in potrebe po vodi. Ta del Evrope je znan po dolgih suhih poletjih, zato je bilo včasih težko zagotoviti oskrbo z vodo.  Zaradi tega naraščajočega problema je mestna vlada v pomoč zaposlila italijanskega mojstra graditelja Onofrio De La Cava.

Zgraditi je moral dolg  akvadukt, ki se je raztezal od vasi Sumet do Dubrovnika. Dolžina akvadukta je bila okoli 12  kilometrov. Speljan je bil okoli gore Srđ, skozi mestno obzidje in po mestu. To je bila zelo težka naloga, saj je bila višinska razlika med izvirom vode in Dubrovnikom okoli 20 metrov. Kljub temu to ni preprečilo Onofriju, da ne bi privedel vode v mesto le z uporabo gravitacije in naravnega padca. Po pogodbi je  moral Onofrio De La Cava moral zgraditi dve fontani; poleg opisane Velike Onofrijeve fontane še Majhno Onofrijevo fontano na nasprotnem koncu glavne ulice Stradun.

Posebni stražarji so morali paziti na varnost 12 km dolgega akvedukta, kar je nazoren pokazatelj, kako pomemben je bil. Mestni častnik je vsak teden obhodil celotno dolžino in preverjal, ali so na »vodni poti« kakšne težave. Pogosto se je dogajalo, da so lokalni prebivalci odstranili kamnite pokrove z akvedukta in preusmerili vodo na svoje pridelke ali za napajanje svoje živine.

Dubrovniška republika je bila zelo kruta pri kaznovanju takšnih praks. Najvišja kazen za nekaj takega je bila amputacija roke. Obstajala je tudi finančna nagrada za vse, ki so prijavili tak zločin. Danes vam nihče ne bo odsekal roke, ker ste »ukradli kakšen liter« mestne vode, zato lahko za potešitev žeje brezskrbno uporabite to fontano. Velika Onofrijeva fontana je ena izmed najljubših točk za utrujene turiste, saj nima le čiste vode, varne za pitje, temveč  je tudi prijetno hladna, osvežilna v pasje vročih poletnih dneh.

FRANČIŠKANSKI SAMOSTAN / CERKEV SV. ODREŠENIKA

Večina cerkva v Dubrovniku je rimskokatoliških. Na trgu nasproti Velike Onofrijeve fontane si lahko ogledate cerkev Svetega Odrešenika iz leta 1520. To votivno cerkev so zgradili po močnem potresu, ki je tisto leto prizadel Dubrovnik in povzročil kar nekaj škode, umrlo je tudi okoli 20  ljudi. V znak hvaležnosti, ker je bilo mestu prizanešeno nadaljnje uničenje, so Dubrovničani ob frančiškanskem samostanu postavili to ljubko renesančno stavbo.

Zraven nje stoji monumentalni kompleks frančiškanskega samostana. Prevladuje na severozahodnem koncu glavne dubrovniške ulice. V tem kompleksu samostanov z dvema različnima       samostanoma, cerkvijo malih bratov in bivalnih prostorov menihov, se nahaja ena najpomembnejših zgodovinskih znamenitosti Dubrovnika – stara  lekarna. Lekarna v frančiškanskem samostanu je bila ustanovljena leta 1317.

Samostani so bili v tistih časih precej samozadostni in ni bilo nenavadno, da so imeli lekarno za  pripadnike svojega verskega reda. Vendar pa je bila ta lekarna javno dostopna, kar ni bilo le nenavadno, ampak za meščane Dubrovnika tudi zelo koristno.

Frančiškanska lekarna je ena najstarejših v Evropi, saj deluje že več kot 700 let. Ne upravljajo je več menihi, vendar še vedno proizvaja določena mazila in kreme, ki so narejene po receptih, starih več kot 600 let. Kremo iz cvetnih listov vrtnice je še vedno moč kupiti v lekarni, recept zanjo je še vedno enak kot v času Dubrovniške republike. Poleg delujoče lekarne je v frančiškanskem samostanu tudi muzej, ki je umeščen okoli čudovitega samostana in vrta.

Samostani so bili v srednjeveškem času zelo pomembni, ne samo zaradi verskih razlogov. Bili so tudi zakladnice, enciklopedije znanja. Kot vemo, je bilo treba v časih pred iznajdbo tiska vse knjige pisati in prepisati ročno. To so počeli predvsem v samostanih in je močno vplivalo na pismenost in pisanje. Starinsko besedilo je bilo napisano brez presledkov ali ločil in branje je bilo miselno zelo naporno. Menihi v samostanih, zadolženi za kopiranje knjig in rokopisov, so se tega zavedali in so začeli ločevati stavke in odstavke ter vstavljati ločila.

Poleg znanja so samostani skrivali še mnoge druge skrivnosti. Legenda pravi, da je pod Stradunsko ulico obstajal skrivni predor, ki je povezal vse moške frančiškanske samostane s samostanom nun Svete Klare, ki se nahaja na drugi strani Velike Onofrijeve fontane.

PLACA alias STRADUN

Pariz ima svoje Champs Elysées (Elizejske poljane), Barcelona svojo La Rambla, New York Peto avenijo, Dubrovnik pa je ponosen na svoj Stradun.

Glavna ulica Dubrovnika se dejansko imenuje Placa,  Stradun pa je priljubljeno ime med domačini. Je najpomembnejša ulica dubrovniške preteklosti in sedanjosti.  Stoletja je ta, skoraj 300 metrov dolga ulica, ki povezuje Vrata Pile na severozahodni strani s Trgom Luza na nasprotni strani, najpomembnejše mestno zbirališče.

Mestni trgi na obeh straneh so bili pomembni, a prav ulica je bila kraj, kjer se je srečevalo in družilo veliko Dubrovčanov. Vse do danes je pravi preizkus samovšečnosti, če zmoreš iti po Stradunu, ne da bi se ustavil in prijazno pozdravil prijatelje in sosede.

V času prvotne naselbine ni bilo območje današnjega Straduna niti suho zemljišče. Bil je grd močvirni kanal. Benečani, ki so vladali Dubrovniku v obdobju med letoma 1205 in 1358, so bili tisti, ki so ulici dali ime “Stradun”. Beseda izhaja iz italijanske besede “strada”, ki pomeni “ulica”. Stradun bi pomenil veliko ulico.

Postavitev Straduna in drugih ulic ni naključna. Če pogledamo mesto s ptičje perspektive, lahko opazimo, da so ulice usmerjene bodisi v smeri sever-jug ali vzhod-zahod. Ta usmerjenost in rahla ukrivljenost ulic omogoča naravno prezračevanje mesta, hkrati pa so ljudje, ki hodijo po ulicah, zaščiteni pred sunki vetra in dežja. Ste vedeli, da so ta urbani vzorec uporabili tudi za oblikovanje newyorškega Manhattna? Ko ga pogledate od zgoraj, lahko opazite enako mrežo.

Med hojo po Stradunu poglejte na desno stran. Šesta stranska ulica na desni je širša od vseh ostalih. V hrvaščini se dobesedno imenuje Široka ulica.  Obstaja tudi razlog, zakaj je zasnovana širše. Na koncu ulice je bilo za vogalom predelovalno območje lesa. V tej industrijski coni so obdelovali les, kar je pomenilo dolge lesene grede in hlode. Manevriranje v ustrezen položaj bi bilo v zelo ozki ulici nemogoče. Urbanistično načrtovanje v Dubrovniku je bilo zelo pomembno in precej napredno in je to težavo predvidelo, zato je bila Široka ulica najširša med vsemi. Danes je tukaj pošta, ki turistom, ki obiskujejo mesto, pogosto pride prav.

TRG LUZA IN ORLANDOV STOLP

Ko se sprehodite do konca Straduna, se boste znašli na Trgu Luza, glavnem dubrovniškem mestnem trgu. Središče Trga Luza je Orlandov stolp. Ta spomenik Rolandu, znamenitem vitezu Nemčije, so zgradili leta 1419 in je eden od le štirih spomenikov Rolandu zunaj Nemčije. Roland je bil nečak Karla Velikega in si je ustvaril ime kot pogumen vitez. Orlandov stolp je ena od znamenitosti mesta, ki jo je treba videti. Dubrovčani so jo zgradili v 15. stoletju kot simbol svoje neodvisnosti od Benečanov.

Če pogledate pozorno, boste opazili majhno ograjo na vrhu stolpa. To je bil kraj, iz katerega so v starih časih brali pomembna naznanila javnosti. Še pomembneje, Orlandov stolp je bil tudi prostor v mestu, kjer so se izvajale določene telesne kazni, kot so bičanje, šibanje, žigosanje, pa tudi nekaj javnih usmrtitev. Služil je tudi kot glavni steber za zastavo Dubrovniške republike.

V podstavku stolpa sta dve stopnici, od katerih ima ena vgravirano dolgo črto. Ta črta ni napaka. To je natančna mera za osnovno zgodovinsko dolžinsko enoto v Dubrovniku – tako imenovano »dubrovniški komolec«. To je dolžina 52cm in je tudi dolžina med Orlandovim komolcem in dlanjo. Uporabili so  jo za merjenje vsega, vključno z blagom, ki so ga v Dubrovnik prinesli za trgovanje, kot so bile svila ali druge drage tkanine.

PALAČA SPONZA

Orlando stoji nasproti palače Sponza, nekdanje stavbe carinarnice Dubrovniške republike. Ta čudovit gotsko-renesančni objekt je ena redkih javnih stavb, ki je preživela velik potres leta 1667. Prav tu se je blago, ki so ga v mesto pripeljali s trgovskimi ladjami ali karavanami, stehtalo in izmerilo. Za blago je bilo treba plačati davke in pogosto so jih kupili in prodali prav tam, zaradi česar je palača Sponza pomembna gospodarska stavba.

Za uspešno trgovino še vedno velja, da je v Dubrovniku temeljila na poštenosti. Zato je v palači Sponza napis: “Prepovedano nam je goljufati pri utežeh in merah, saj, kakor jaz tehtam vaše blago, tako mene tehta Bog”.

Pomen trgovine in gospodarstva je razviden tudi iz nekaterih mestnih predpisov. Lastniki hiš znotraj mesta so morali imeti delavnice v pritličju. To je spodbudilo proizvodnjo, ki je bila takrat, kot je tudi še zdaj, ključnega pomena za trgovino.

V srednjeveški Evropi ni bilo institucij, kot je današnja Svetovna trgovinska organizacija, zaradi česar je bila mednarodna trgovina veliko bolj nepredvidljiva in nevarna. Bolj podobna je bila videti nečemu iz slavne televizijske nadaljevanke Igra prestolov kot pa sodobnemu poslovnemu okolju. Če ste hoteli trgovati na ozemlju določene države ali kraljestva, ste morali pridobiti dovoljenje lokalnega vladarja. Dubrovniški trgovci in diplomati so bili izjemno spretni pri ureditvi teh donosnih trgovinskih dogovorov, ki so obema stranema prinesli blaginjo.

Mednarodno trgovino je Dubrovnik uporabljal še za drugo pomembno  dejavnost, mednarodno vohunjenje ali »poslovno špijunažo«. Glede na to, da so številni predstavniki Dubrovnika na daleč in široko potovali po takrat znanem svetu, so ob različnih dobrinah trgovali še z informacijami. Pogosto so bili dvojni ali trojni vohuni, ki so balansirali med velikimi političnimi silami.

Palača Sponza je zanimiva še po nečem. Če boste na njeni fasadi, blizu strehe, pogledali dovolj visoko, boste lahko opazili majhen turški simbol. V času, ko je imel močan Otomanski imperij nadzor nad veliko balkansko regijo, je Dubrovniška republika vsako leto plačevala pristojbino, da so lahko živeli v miru (pri tem je izdatno vlogo odigrala stonska sol). Na tak način so dejansko priznali premoč Otomanov. Zaradi tega je imperij, ki se je takrat raztezal skoraj vse do Dunaja, vztrajal, da republika nekako pokaže znak svoje zvestobe do njih. Po skoraj stoletju pogajanj so končno dobili majhen simbol na palači Sponza. To kaže, kako trdi so bili dubrovniški pogajalci.

CERKEV SVETEGA VLAHA

Če stojite točno pred palačo Sponza, se obrnite in se zaglejte v veličino ene od najpomembnejših cerkva v Dubrovniku – cerkev svetega Vlaha (cerkev svetega Blaža po slovensko), ki je dubrovniški zavetnik.

Njegovo podobo smo videli že nad vrati Pile ob vstopu v mesto Dubrovnik. Tudi na Palači Sponza je njegov kip, prav tako kot še na nekaj drugi stavbah v mestu. Vsega skupaj je po Dubrovniku raztresenih kar 36 kipov svetega Blaža (Vlaha). Običajno ga prikazujejo z maketo mesta v eni roki in kako blagoslavlja ljudi z drugo. To pozo lahko vidimo tudi na vrhu baročne cerkve svetega Blaža, ki jo pravkar opazujemo.

Po legendi se je sveti Blaž v letu 971 v sanjah prikazal duhovniku in ga opozoril na bližajoči beneški napad na mesto. Duhovnik je lahko posvaril mestne straže in pomagal rešiti mesto. Po tej legendi so svetega Blaža kasneje uradno priznali kot zaščitnika mesta Dubrovnik. Vsako leto 3. februarja je v Dubrovniku glavni festival svetega Blaža (hrvaško – Vlaha), med katerim se po mestu vije barvita povorka, ki jo sestavljajo člani različnih folklornih društev, oblečenih v tradicionalne noše. Leta 2022 bo Dubrovnik praznoval svojo 1050. obletnico praznovanja svetega Blaža. Dolga tradicija.

Obdobje praznovanja svetega Blaža v Dubrovniku je resnično nekaj posebnega. Nekateri običaji, vezani nanj, bi se lahko ustavili v času. Na primer, veliko zadolženih ljudi je pobegnilo iz mesta, da jih ne bi ujeli ali še kaj hujšega. V času svetega Blaža je posebna mestna ureditev prepovedovala, da bi se v obdobju sedmih prazničnih dni izvajale kakršne koli pravne kazni ali sojenja. V tem času so ljudje, ki so imeli neplačane dolgove, lahko prišli v mesto, obiskali svoje družine ali se srečali s svojimi upniki, da bi poskušali doseči nekakšen dogovor. Vse to brez strahu pred ujetjem ali zaprtjem.

Obokana vrata, ki vas popeljejo s trga Luza, se nahajajo v vogalu s palačo Sponza na eni strani in visokim urnim stolpom na drugi strani. Med hojo skozi obok vas ulica popelje proti Vratom Ploče, jugovzhodnemu vhodu v zgodovinsko središče. Desno so obokana vrata, ki vodijo v območje starega mestnega pristanišča. Pojdite najprej po ulici mimo kompleksa Dominikanskega samostana.

RABLJEVA HIŠA

Za dominikanskim samostanom stoji ozka hiša. Domačinom je znana kot “Rabljeva hiša“. To ni samo imenitno ime. To je bilo dejansko prebivališče lokalnega rablja in njegove družine.

Dubrovniška vlada je bila precej domiselna, kar se kaznovanja tiče. Smrtne kazni so bile rezervirane samo za najtežje zločine, kot so umori ali zarota proti vladi. Usmrtitve so bile včasih javne, včasih pa so jih izvedli na skrivaj. Ljudem iz Otomanskega cesarstva so sodili v tajnosti.

Usmrtitev je bila v primerih, kot so hudi ropi, hitra. To je običajno pomenilo utopitev v morju blizu otoka Lokrum, ob obali zgodovinskega središča, ali zastrupitev. Bila je tudi kazen sežiganja, namenjena tistim, ki so koga umorili s strupom. Vemo za številne druge bolj nenavadne kazni, kot so npr. rezanje nosov ženskam, ki so kradle ali služabnicam, ki so v hišo svojega delodajalca pripeljale nepooblaščene posameznike. Obešanje so opravili zunaj mestnega obzidja in če je bila obsojena oseba kriva še posebej gnusnega zločina, so nato truplo po obešanju še razčetverili. Cilj takšnih okrutnih kazni je bil odvračati lokalno prebivalstvo, pa naj gre za navadne ljudi ali aristokracijo, od kakršnih koli kršitev dubrovniških zakonov.

Glede na to, da je bil Dubrovnik aristokratska republika, plemstvo in navadni ljudje niso bili kaznovani na enak način. Aristokratskih žensk niso kaznovali po pravilih sodnega sistema Dubrovniške republike. Živele so v zaprtih družinskih skupnostih, ki so imele svoje metode vplivanja in pritiskanja na mlada aristokratska dekleta. V nasprotju z njimi so bile navadne ženske lahko obsojene na katerokoli obliko kazni, ki je bila na voljo, tudi na prisilno delo na ladjah.

Poleg pridržanja in zapora, je imela Dubrovniška republika tudi sistem plačila varščine. Aristokrat, ki je čakal na sojenje, je lahko ponudil denarni znesek kot garancijo, da do dneva na sodišču ne bo pobegnil iz mesta. Tistim aristokratom, ki so bili pridržani brez možnosti varščine, so običajno nudili udobno namestitev ali pravico do družinskih obiskov.

Kakor je bila dubrovniška vlada zelo odločna pri kaznovanju vseh, ki niso ubogali zakona, pa je bila zelo humana glede suženjstva. Osvobajanje sužnjev v Dubrovniku se je začelo dve stoletji pred uradno odločitvijo o ukinitvi suženjstva leta 1417. Dubrovčani so pogosto posredovali tudi pri osvobajanju številnih nesrečnih posameznikov z dajanjem posojil za nakup svobode ali olajševali pogajanja za njihovo izpustitev.

Sedaj se vrnite nazaj do obokanega vhoda v mestno pristanišče in pojdite skozenj.

STARO MESTNO PRISTANIŠČE

Ker je bil Dubrovnik pomemben trgovski center ob obali Jadranskega morja, je bilo dubrovniško pristanišče vedno najpomembnejši del mesta. Med hojo proti glavnemu pomolu boste opazili, da je okoliško območje dobro zaščiteno z visokim mestnim obzidjem in impresivno trdnjavo Svetega Ivana na nasprotnem koncu pristanišča.

Ko pridete do konca glavnega pomola, se lahko obrnete in imeli boste odličen pogled na glavno pristaniško stavbo s tremi visokimi oboki, ki vodijo vanjo. Danes je ta predel območje številnih domačih restavracij, v starih časih pa terase pod oboki ni bilo. Namesto tega bi se spustili naravnost do dna, saj je bila sama stavba v vlogi tovornega terminala. Ladje so zaplule v sam objekt, znotraj so jih obdelali, raztovorili blago in ga spravili v carinsko stavbo. Vse je moralo biti zelo učinkovito in zelo dobro zaščiteno … in tako je tudi bilo.

Trgovska mornarica srednjeveškega Dubrovnika je bila v nekem obdobju največja v Sredozemlju in tretja največja v znanem svetu. Nekatere temelje pomorskega prava in pomorskega zavarovanja je postavil prav Dubrovnik. Mestna uprava je celotno 7. knjigo mestne ustave namenila pomorskemu pravu. Na tisoče morskih prevoznikov, ladjedelcev, lastnikov ladij in ribičev je to pristanišče uporabljalo za nakladanje in raztovarjanje potnikov in blaga. Pomorsko trgovino je zavarovalo 5 dubrovniških zavarovalnic.

Slavna zgodovina dubrovniškega ladjedelništva se je končala leta 1965, ko se je mestna vlada odločila zapreti zadnjo ladjedelnico v današnjem okrožju Lapad.

SHRANJEVANJE SOLI

Ne zapuščajte še pomola. Če pogledate levo, proti gori Srđ, boste videli veliko trdnjavo Revelin, ki se nadaljuje do Vrat Ploče z obokanim kamnitim mostom, ki vodi pešce iz zgodovinskega središča. Ob trdnjavi je stavba za shranjevanje soli, ki se dviguje nad krono trdnjave.

To so bile posebej zasnovane stavbe, ki so se uporabljale za shranjevanje najdragocenejše snovi srednjeveškega sveta – soli. Pred časom elektrike in hladilnikov so sol uporabljali za zaščito mesa, rib in celo določene zelenjave, da se ni pokvarila. V nasprotju z današnjim časom, ko so sveže meso ali pridelki na voljo že ob kliku na tipko, je bila v starih časih na območjih toplega podnebja le sol sposobna ohraniti takšno hrano. Zaradi tega je bila dobesedno vredna svoje teže v soli, saj je bila ključna za preživetje v času leta, ko je bila narava manj mila.

Dubrovniški republiki ni manjkalo soli, saj je imela zelo pomembne soline v mestu Ston. Ston leži severno od Dubrovnika, na polotoku Pelješac, Dubrovniška republika si ga je z odkupom pripojila v 14. stoletju. Še vedno so tam stare »njive soli«, soline, kjer še vedno pridelujejo morsko sol s skoraj enakimi metodami kot pred stoletji. V nekem trenutku v 16. stoletju je kar eno tretjino vseh letnih prihodkov republike prinesla sol in z njo povezan izvoz.

KARANTENA LAZARETI

Če pogledate še naprej, mimo Vrat Ploče, lahko na skalah ob morju vidite veliko kamnito stavbo z veliko strehami iz terakote. To je stari karantenski objekt z imenom Lazareti. Ker je bil Dubrovnik živahno pristanišče že v 11. in 12. stoletju, so se lahko vedno v mesto hitro zanesle različne bolezni.

Po drugi strani pa je bilo samo mesto precej zaščiteno z debelimi kamnitimi zidovi, ki so ga obkrožale, zato se je lahko bolezen v Dubrovniku tudi razširila. Tako je bil Dubrovnik zelo dovzeten za epidemije, kar se je pokazalo tudi v 14. stoletju med epidemijo velike kuge leta 1340.

Po tem dogodku, ko je skoraj polovico Dubrovčanov pokončala ta smrtonosna bolezen, se je leta 1377 mestna uprava odločila uvesti standardni karantenski postopek. Vsak, ki je pripotoval v mesto iz pristanišča ali mesta z znano epidemijo smrtonosne bolezni, je moral v karanteni preživeti 30 dni, preden so ga spustili v mesto. Kasneje se je to število spremenilo v 40 dni v karanteni. Pravila so se strogo držali, kot tudi več drugih pravil in predpisov, namenjenih zaščiti mesta pred morebitnimi epidemijami.

Stavba Lazareti je bila uporabljena kot karantena, pa tudi za vohunjenje za vsako zanimivejšo osebo. V tistih časih je komunikacija na daljavo potekala preko pisem. Z izgovorom skrbi za javno zdravje, so pisma iz tujine v Lazaretu zaplenili in jih dali nad kotliček z vrelim kisom, da bi jih »razkužili«. To pa je bil pravzaprav način za odpiranje zaprtih pisem, ki so se zdela republiki zanimiva, in dostop do zapisanih informacij.

Dubrovniška republika je imela dobro razvito vohunsko mrežo. V vseh večjih centrih so imeli svoje diplomatske predstavnike, imenovane »poklisars«. Za te položaje, ki so pomenila veliko čast, hkrati pa je bilo to zelo nevarno opravilo, so izbirali le najbolj sposobne može. Zanimivo je, da je bila praksa, ki bi danes veljala za korupcijo, takrat popolnoma zakonita. Od poklisarsa se je pričakovalo, da bo svoj denar in sredstva vložil v financiranje svojega posla v tuji državi, v zameno pa so mu dovolili pobiranje deleža trgovinskih prihodkov z zadevnega območja.

Poleg tega, da je bilo v tujini veliko dubrovniških vohunov, je bilo tudi v Dubrovniku veliko tujih. Vlada je pogosto tolerirala te posameznike in jih ni izgnala. Raje so imeli poznanega vohuna v mestu, kot pa tvegali, da bi tuja sila poslala nekoga, ki bi prišel neopaženo in bi ga tako težje nadzorovali. Nekoč je vohun španske krone tako razjezil lokalne oblasti, da so se ujezili in ga poslali nazaj v Španijo skupaj s pismom kralju, naj pošlje drugega vohuna.

DUBROVNIŠKA KATEDRALA

Pot nadaljujte skozi pristanišče, mimo treh velikih obokov, proti drugim glavnim vratom nasproti drugega pomola, ta vas bodo spet vodila skozi obzidje v mesto Dubrovnik. Znašli se boste pred čudovito baročno cerkvijo. To je dubrovniška katedrala, katedrala Marijinega vnebovzetja.

Postavili so jo na istem mestu, kjer je stala romanska katedrala iz 12. stoletja in jo je uničil veliki potres. Gradnja se je začela leta 1670 in je trajala kar 30 let. Po potresu lokalna oblast ni imela prav veliko finančnih sredstev na voljo in se je zanašala na pomoč Vatikana. Dubrovniško katedralo so zgradili italijanski in lokalni mojstri gradbeniki in arhitekti. Večinoma je tudi odprta za javnost. Če se podate v notranjost, boste lahko videli glavni oltar, ki ga krasi slika znanega Tiziana iz Benetk. To delo iz 16. stoletja, vnebovzetje device, je ena najdragocenejših slik v Dubrovniku. Stranski oltarji so čudoviti izdelki iz marmorja in umetnine italijanskih in hrvaških umetnikov.

Zanimivo je dejstvo, da je dubrovniška katedrala že tretja cerkev, ki je postavljena na istem mestu. Sedanja  stoji na ostankih cerkve iz 12.  stoletja. Šele v začetku 80. let prejšnjega stoletja pa so odkrili, da pod temi ostanki ležijo kosi še bizantinske cerkve. Ta bizantinska cerkev datira morda celo v 6. stoletje n. št., zaradi česar bi naj bila starejša od samega Dubrovnika, kar je sprožilo vprašanje  o resnični starosti prvotnega naselja na tem območju.

Zanimivo je tudi to, da sta bili ti dve cerkvi precej nižje od današnje katedrale, saj je bila v starih časih morska gladina bistveno nižja. Glede na to, da se je morje dvigalo okoli 10 centimetrov na stoletje, je bila pred 1400 leti višinska razlika skoraj 1,5 metra.

REKTORJEVA PALAČA

Prav je, da ogled končamo pred nekdanjo vladno palačo Dubrovniške republike – Rektorjevo palačo. Odšli ste iz pristanišča, obrnjeni proti katedrali pred vami. Na vaši desni strani je Rektorjeva palača. Sprehodite se proti stavbi na desni, znašli se boste pred obokanim vhodom v palačo. Ta impozantna stavba je bila sedež vlade in rezidenca rektorja – človeka, zadolženega za Dubrovniško republiko. Rektor ni bil avtokratski vladar.

Državo, Dubrovniško republiko, je namreč vodil parlament, znan kot »Veliki svet«, v katerem so bili zbrani vsi moški člani aristokratskih družin, starejši od 18 let. Glasovali so o vseh pomembnih odločitvah in izvolili člane »Malega sveta« in »člane Senata«. To je bila na nek način selektivna demokracija, kjer so lahko glasovali le določeni ljudje. Veliki svet je imenoval tudi rektorja za zelo kratkoročno mandatno obdobje samo enega meseca.

Rektor je bil le figura in aristokratske družine, ki so vodile mesto, so vztrajale, da nobenemu posamezniku ne dajo preveč moči. Vse naj bi bilo narejeno v korist Dubrovniške republike, ne v imenu posameznih interesov ali kakšne posamezne plemenitaške družine. Ta koncept je deloval zelo dobro. Dubrovniška republika je bila ena najbolj stabilnih držav Evrope in 450 let brez sprememb v vladnem sistemu. S političnega stališča je to praktično nepoznano.

Ne glede na to, kako previdni so bili pri vodenju države, pa Dubrovčani zagotovo niso bili pretirano previdni pri hrambi vnetljivega smodnika. Smodnik je bil za vojaške namene zelo pomemben, nekako tako kot so današnji raketni izstrelki. Zaradi tega se je dubrovniška vlada odločila, da ga bo hranila v najvarnejši stavbi v mestu – Rektorjevi palači. Šele po treh eksplozijah in večjem požaru so dojeli, da to le ni tako dobra ideja.

Rektorjeva palača je posebna še po enem detajlu, doprsnem kipu Mihe Pracata. Bil je edini živeč človek, ki mu je Dubrovniška republika v celotnem svojem obstoju postavila kip. Zelo so pazili, da niso spodbujali kulta čaščenja posameznikov, zato kipov ljudi iz republike preprosto niso delali. Miho Pracat ni bil aristokrat. Bil je človek iz preproste družine z omejenimi sredstvi. Ukvarjal se je z ladjarstvom in mednarodno trgovino ter obogatel in postal ugleden meščan. Po spletu nesrečnih okoliščin je izgubil celotno bogastvo, in to ne enkrat, ampak kar dvakrat.

Zgodba pripoveduje, da je nekega dne sedel sam in potrt na svojem vrtu ter se poskušal odločiti, kaj storiti v prihodnje, ko je opazil majhnega kuščarja, ki se je poskušal povzpeti na skalnato steno. Dvakrat je padel s stene, preden mu je tretjič vendarle uspelo. To je navdihnilo Miho, da je tudi sam poskusil  znova. Ni mu uspelo le povrniti si bogastva, temveč ga tudi pomnožiti.

V času svojega življenja je bil zelo predan delu v dubrovniški skupnosti, izdatno pa je svoji Dubrovniški republiki pomagal tudi pri nekaterih večjih in pomembnejših diplomatskih misijah. Umrl je brez dedičev in svoje ogromno bogastvo je zapustil različnim projektom in republiškim inštitucijam. V njegovo čast je vlada naredila njegov doprsni kip in ga razstavila v glavni vladni stavbi kot spomenik trdemu delu, vztrajnosti in skrbi za svojo skupnost.

ZA KONEC

Zgodovina Dubrovnika je dolga in polna dogodkov, naslika pa nam tudi precej izjemen in fascinanten kraj, ki ga je vredno preučiti, saj nam lahko nekatere lekcije iz pretekle zgodovine Dubrovnika pomagajo tudi danes. Zgodovina mesta Dubrovnik je še bolj impresivna, ko upoštevate njegovo neugodno lokacijo in geopolitične dejavnike, ki jim je bil izpostavljen. Priti do Dubrovnika po cesti je še danes precej zapleteno, predstavljajte si, kako je bilo to nekoč, ko je bil svet brez sodobnih cest ali modernih prevoznih sredstev.

Danes se v Dubrovniku vse vrti predvsem okoli turizma. Tukaj raste zelo malo kmetijskih pridelkov in ni industrije, ki bi finančno napajala mesto. Samo ugibamo lahko, kakšna je bila situacija pred 400 ali 700 leti, ali celo pred 1400 leti, ko je bilo območje prvotnega naselja gola skala, ki jo je od celine ločil kanal.

Obstaja veliko teorij o tem, kaj  je skrivnost uspeha tega večnega mesta. Je to trgovina, diplomacija ali specifična geografska lega? Morda je skrivnost lepote in uspeha Dubrovnika v duhu tistih, ki so ga zgradili in ga spremenili v tako čudovit kraj.

Za konec našega sprehajanja lahko nadaljujete s hojo navzdol proti zvoniku z oboki Rektorjeve palače na desni. Šli boste mimo starega gledališča Marina Držića, poimenovanega po najpomembnejšem dubrovniškem piscu iger. Njegov kip je desno ob terasi Mestne kavarne (City Cafe). Za kavarno boste lahko videli vhod v nekdanjo stavbo Luza, kjer je bil sedež mestne straže. Slika stražarjeve glave je nad vhodom v stavbo Luza.

Sedaj ste se že vrnili na glavni trg s palačo Sponza in Orlandovim stolpom pred vami. Na desni strani je pot, ki vas privede do Vrat Ploče, kjer lahko dobite lokalne taksije ali avtobuse, da vas odpeljejo iz zgodovinskega središča. Na levi strani pa je prelepi Stradun in številne stranske ulice, ki so kot nalašč za raziskovanje, pa tudi pot nazaj do Vrat Pile. Upamo, da ste uživali v vaši mali turneji po Dubrovniku in ga boste v živo spoznavali z drugačnimi očmi.

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo TZ Dubrovnik (Siniša Žakula, Igor Brautović, Božo Burić).

 

Sorodni članki

Romarska pot Staza Gospi Sinjskoj

»Staza Gospi Sinjskoj« je romarska pot, ki iz različnih krajev vodi do alkarskega Sinja, kjer je največje marijansko svetišče na jugu Hrvaške. Romarska pot "Staza Gospi Sinjskoj" (romarska pot h Gospe Sinjski) je za številne vernike edinstveno doživetje. Je pa potrebno že v uvodu poudariti, da Staza Gospi Sinjskoj ni namenjena le romarjem, ampak vsem, ki uživajo v (turističnem) pohodništvu.

Nadaljujte z branjem

Beloglavi jastreb, simbol Cresa

V kraju Beli, na vzhodni strani otoka Cres, intenzivno deluje ekološko raziskovalno središče za zaščito narave. »Ptičji center« se primarno ukvarja z zaščito beloglavih jastrebov, ogrožene vrste ptic z občutkom za družino, ki pa jim grozi izumrtje. Poglejmo podrobneje.

Nadaljujte z branjem

Stonske soline, najstarejše soline na svetu?!

Če obišče Ston naključni popotnik, domači ali tuji turist, ga bosta zagotovo pritegnila dolgo obzidje, ta »kitajski zid Sredozemlja« in veliki grozdi ostrig v Malostonskem zalivu. In ko se bo obiskovalec napotil še naprej po Pelješcu, bo šel mimo solin, ne da bi vedel, da je blizu najstarejših solin v Evropi, mogoče tudi na svetu?! Stonske soline so namreč stare nič več in nič manj kot štiri dolga tisočletja.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.