Katedrala sv. Jakova

Šibenik je kot najstarejše jadransko mesto, ki so ga ustanovili Hrvati, tudi eno najznamenitejših hrvaških mest. Ko je z ustanovitvijo škofije leta 1298 pridobil status mesta, se je že kmalu porodila ideja, da bi imel še svojo cerkev kot simbol neodvisnosti in samostojnosti.

Šibenik je zrasel ob ustju reke Krke kot starohrvaški tabor pod  trdnjavo svetega Mihovila, ki še danes dominira nad njim. Prvič se omenja leta 1066 v času vladanja najpomembnejšega hrvaškega vladarja – kralja Petra Krešimira IV, zato ga imenujejo tudi Krešimirovo mesto. Je pa tudi dom Jurja Dalmatinca, Vice Vukova, Miša Kovača, Arsena Dedića, Maksima Mrvice, Špira Guberine in nepozabnega košarkarja Dražena Petrovića. ​

Mesto je prepoznavno tudi po štirih trdnjavah šibeniškega obzidja, katedrali sv. Jakova (Jakoba) ter bližine Narodnih parkov Krka in Kornati, katere smo že podrobneje predstavili na našem portalu. Šibenik je edino hrvaško mesto in eno od petih na celem svetu, ki ima kar dve Unescovi svetovni dediščini – stolnico svetega Jakoba (šibeniška katedrala sv. Jakova) in trdnjavo svetega Nikole. Tokrat vam predstavljamo katedralo svetega Jakova.

Že na začetku velike ideje in načrti

Ko je leta 1298 papež Bonifacij VIII. z bulo dodelil Šibeniku samostojno škofijo in naziv mesta, so tudi staro romansko cerkev sv. Jakova na glavnem mestnem trgu povzdignili v katedralo. Ker pa je bila majhna (in ob koncu 14. stoletja tudi poškodovana ob napadu Benečanov), so se leta 1402 odločili za gradnjo nove katedrale. To je bil tudi simboličen vrhunec večstoletnih teženj mesta, da se odcepi iz Trogirske nadškofije. Takratni šibeniški škof Bogdan Pulšić je imel velike načrte in tudi sam si je zelo prizadeval za njihovo  čimprejšnjo uresničitev.

Vendar pa so z gradnjo katedrale sv. Jakova pričeli šele po težkih 30 letih. To je bil čas političnih nemirov, saj so se bile bitke za madžarsko-hrvaški prestol med Zsigmundom Luksemburškim in Ladislavom Anžujskim, težki boji so potekali med Benečani in Šibenčani, bil je čas nasilne benečanske okupacije, pa tudi pogostih turških vpadov na širše mestno področje. Mestu pa niso prizanesli niti revščina, kuga in požari.

Tako je šele leta 1431 škof Pulšić blagoslovil temeljni kamen katedrale sv. Jakova. Da bi zagotovili dovolj sredstev za gradnjo katedrale sv. Jakova, je mestni svet odločil, da morajo vsi šibeniški notarji predlagati vsem, ki so pisali oporoke, da namenijo del premoženja tudi za gradnjo katedrale sv. Jakova. Zapuščina za katedralo je postala del mestne tradicije, saj jo lahko najdemo še  v oporokah iz 18. stoletja.

Gradnja je trajala kar 105 let

Katedrala sv. Jakova je zgrajena v gotskem in toskansko renesančnem stilu, med leti 1431 in 1536. Izgradnja cerkve je trajala dolgo, saj je bila večkrat prekinjena zaradi številnih vojn, bolezni in revščine.

Prvi projekt za katedralo sv. Jakova je izrisal Francis Jacob. Graditi so začeli na mestu nekdanje cerkve in tako uporabili tudi njen gradbeni material. Prvih deset let so katedralo sv. Jakova zidali benečanski gotski gradbeniki Francesco di Giacomo, Lorenzo Pincino in Pier Paolo Bussato ter šibeniška klesarska mojstra Budčić in Šlafčić. V tem času so zgradili južni in severni zid, spodnji gotski del pročelja in oba portala katedrale sv. Jakova.

Ker pa so bili prebivalci zelo nezadovoljni z italijanskimi arhitekti, je izgradnjo katedrale sv. Jakova leta 1441 prevzel Juraj Matejev Dalmatinac iz Zadra. Likovno se je izobraževal v Benetkah in je bil že precej uveljavljen mojster pozne gotike. Spremenil je prvotno zasnovo cerkve, ji dal monumentalen značaj in zgradil najlepše dele katedrale sv. Jakova; tri apside, stebre, ki podpirajo kupolo, venec z dvojnimi listi, zakristijo in krstilnico, pa tudi znameniti zunanji venec 71 glav meščanov.

Juraj Dalmatinac je umrl pred dokončanjem katedrale sv. Jakova (1475), njegovo mesto pa je prevzel Nikola Firentinac, naslednik Donatellove kiparske šole, in nadaljeval z gradnjo. Dokončal je stranske ladje, kupolo in projekt strehe – kamnitih svodov. Njegova katedralna kupola je vzor vrhunskega renesančnega stavbarstva.

Kupola katedrale sv. Jakova dominira nad starim delom Šibenika in kot prvo orientacijsko točko jo boste zagledali z vsakega razgledišča na mesto. Ko je leta 1505 umrl tudi on, sta gradnjo katedrale sv. Jakova dokončala Benečana Bartolomeo in Giacomo di Mestre in zadarski mojster Mestičević v celoti po njegovih načrtih.

Dokončana katedrala sv. Jakova je visoka 38 metrov s tlorisom v dimenzijah 38 x 14 metrov. Zgrajena je kot bazilika s čudovito kamnito kupolo na vrhu. Ima številne kamnite okraske, skulpture, okrašene oboke … Kljub temu, da so se pri gradnji katedrale sv. Jakova menjali številni mojstri in stili, je to izredno skladna stavba, delno tudi zaradi tega, ker je zgrajena le iz kamna.

Odlično se je katedrala sv. Jakova tudi vklopila v okolico. Mali trg, ki jo obdaja,  je bolj primeren zanjo, kot bi bil kak večji prostor. Na trgu pred vhodom je Meštrovićev spomenik zaslužnemu umetniku Juraju Dalmatincu. Morda je malo nenavadno, da katedrala sv. Jakova nima zvonika, zato je to funkcijo prevzel stolp na bližnjem mestnem obzidju.

Katedrala svetega Jakova je vpisana v Unescov seznam svetovne dediščine.  Trg obkrožajo najbolj znane stavbe Šibenika in mestna hiša. Tako katedrala sv. Jakova skupaj z renesančnimi mestnim rotovžem, bližnjimi cerkvami ter knežjim dvorom, tvori najlepši trg v hrvaški urbani dediščini. Na trgu so leta 1750 odprli prvo šibeniško kavarno, sedaj pa so tam tudi trgovinice in znamenita restavracija Pelegrini.

Katedrala sv. Jakova je zgrajena brez malte

Za gradbeni material so uporabljali apnenec in čudoviti beli marmor z Brača, pa tudi z otokov Korčule, Suska, Raba in Krka. Katedrala sv. Jakova je nekaj posebnega, saj je v celoti narejena samo iz enega in edinega materiala, iz kamna, brez uporabe veznega ometa in lesenih konstrukcijskih elementov. Trije arhitekti – Francesco di Giacomo, Juraj Dalmatinac in Nikola Firentinac – so razvili strukturo, v celoti zgrajeno iz kamna, z uporabo edinstvene tehnike za kupolo katedrale.

Juraj Dalmatinac je prvi uporabil, takrat edinstveno, metodo montažne gradnje, ki se uporablja pri tesarjenju: precizno izklesan rob velike kamnite plošče se usede v žleb sosednje. Tako se kamniti deli zlagajo v celoto kot lego kocke in med seboj niso povezani z malto. Tako so zgrajeni vsi zidovi, svodi in celo kupola. Rezultat je skladnost kamna, metod zlaganja in absolutne harmonije v notranjosti katedrale sv. Jakov.

Čigave so glave na zunanji strani katedrale?

Šibeniška katedrala svetega Jakova je poleg raznih gradbenih inovacij prepoznavna tudi po 74 skulpturah glav, izklesanih na zunanjem delu vseh treh apsid v višini oči mimoidočih. 71 je človeških glav, 3 so levje, Juraj Dalmatinac jih je sam naredil 40, ostale pa njegovi sodelavci.

Vsaka kamnita glava je unikatni portret iz 15. stoletja. Na zelo nenavaden način je ovekovečil takratno družbo. Vsak obraz ima individualizirane poteze, izklesane zelo življenjsko in v naravni velikosti.  Na opazovalca napravijo zelo močan vtis, saj so videti, kot  da ga gledajo in poslušajo. Ker so postavljene frontalno proti gledalcu. se zdi, kot da buljijo vanj.

Lahko bi rekli, da je to najbolj kvalitetna galerija portretov,  razstavljenih kot javni spomenik na sakralnem objektu v Evropi.

Čigave so te glave, zakaj so tu in kako sporočilo prinašajo?  Je Juraj portretiral tudi sebe? Vse do danes še niso našli pravega odgovora.  Vidimo obraze številnih moških, žensk, otrok, pa tudi služkinj. Prva (ali zadnja) v nizu je glava opatice. Ne ve se, kdo je bila in ali je iz Šibenika. Nekaj je portretov navadnih ljudi, nekaj eminentnih meščanov, pa zagotovo tudi zgodovinskih oseb (papež Eugen IV., bizantinski cesar Ivan VIII., kardinal Bessarion).

Med obnovo katedrale leta 1859 so 14 glav zamenjali z deli slabše kiparske kvalitete.

Krstilnica kot izvir življenja

Eden najlepših delov v notranjosti katedrale sv. Jakova je zagotovo krstilnica, majhen okrogel prostor pod južno apsido. Do takrat se je v tisočletni zgodovini sakralne umetnosti Kristusov krst vedno prikazoval z likoma Kristusa in Janeza Krstnika v reki Jordan. Dalmatinac pa je naredil drugače. V sredino krstilnice je na podstavek krstnega vodnjaka postavil tri gole živahne dečke s krili, ki osvetljujejo pot duši in prinašajo vodnjak za krstitev. To je prva zgodnjerenesančna skulptura v Dalmaciji.

Krstilnica je Dalmatinčeva vrhunska umetnina, kjer je povezal gotski (dekoracijo) in renesančni stil (figuracijo likov) v posebno skladno obliko.

Okrog krstilnice je oblikoval vdolbine, ki se s stebri dotikajo. Na njih je postavil kipe prerokov, danes sta ohranjena le še dva. Vse skupaj je prekril z rahlo ukrivljenim svodom in ga s trakovi razdelil na štiri polja, kjer so reliefi angelov, glavami kerubinov. Nad njimi je svod okrašen z markantnim reliefom Boga Očeta z lovorovim vencem in golobice Svetega Duha.

Sam svod krstilnice je s pomočjo Jurejeve montažne metode sestavljen iz samo 9 kamnitih delov, ki so spojeni le sami s seboj.

Pročelje in kupola sta prepoznavni znak katedrale sv. Jakova

Po Dalmatinčevi smrti je gradnjo nadaljeval mojster Firentinec, ki je sledil izvirnemu projektu in konstrukcijskemu postopku Dalmatinca. Zgradil je streho in kupolo, številne reliefe v notranjosti katedrale sv. Jakova ter samostojno stoječe kamnite kipe apostolov okoli kupole. Zgornjemu delu zahodnega pročelja je dal renesančni trolistni videz.

Streha osrednje ladje in stranskih ladij šibeniške katedrale sv. Jakova tvorijo polkrožen svod v obliki soda, ki je viden od zunaj in znotraj. Katedrala svetega Jakova je prva in edina med vsemi evropskimi cerkvami s trolistnim pročeljem, ki se povsem naravno nadaljuje kot del troladijskega tlorisa cerkve, harmonično povezane z obliko in velikostjo stropov. Pročelje katedrale sv. Jakova ni le pritrjena kulisa k cerkvi, pač pa v celoti ustreza preseku oblike notranjih prostorov.

Kronološko gledano Jurjeva renesančna kupola, ki jo je izdelal njegov naslednik Nikola, takoj sledi Brunelleschijevi kupoli, dograjeni gotski katedrali v Firencah, njima pa sledi najbolj znana, Michelangelova kupola nad baziliko svetega Petra v Rimu.

Kupola se dviga nad križiščem osrednje in prečne ladje (transept) na kvadratni osnovi, ki ima osmerokotno  nadaljevanje s 16 okni (okulusi). Na vsaki strani neba so postavljeni nebeški zaščitniki, razporeditev pa ni naključna in je zagotovo ustrezala probeneško opredeljenemu plemstvu v Šibeniku.

Sveti Marko na jugu, obrnjen k morju, ni le simbol državnega zaščitnika in predstavnika beneške republike (krilati lev prestavlja evangelista Marka), jamstva varne plovbe po morju, ampak tudi alegorični prikaz Benetk, ki velja za novi “avtentični Rim”, kjer sv. Marko prevzame Jezusovo vlogo Odrešenika.

Sveti Jakov, obrnjen proti vzhodu in preteči turški nevarnosti, je imel nekoč v roki še meč. Zaščitnik šibeniške škofije je bil kot zaščitnik krščanske vojske jasen znak pripravljenosti in opozorila.

Sveti Mihovil, je obrnjen proti severu, mestu in trdnjavi svetega Mihovila. Nebeški vojskovodja  nadangel Mihovil, ki je premagal uporne angele in samega Hudiča, s kopjem prebada vraga pod svojimi nogami. V zgodovinskem kontekstu neposredne turške nevarnosti je to aluzija zmage nad nasprotniki vere in krščanstva.

Pozorni opazovalci bodo opazili, da na vrhu trolistnega glavnega pročelja manjka četrti »nebeški zaščitnik« katedrale sv. Jakova, ki pa ni bil nikoli narejen. Zakaj, ne vemo. Mogoče bi tam moral biti kip Jezusa Kristusa.

Dalmatinčev kip svetega Jakova, ki stoji v niši severnega portala na vhodu v katedralo, v soseščini svetega Petra, je njegov edini kip, ki je v celoti in do podrobnosti izklesan tudi z zadnje strani.

Obiskovalce pritegne tudi zahodni portal Poslednje sodbe, še bolj pa severni, bočni portal Levja vrata, z nekaj malega frigidne erotike Adama in Eve. Lev in levinja, simbol beneške oblasti, sedita kot stražarja na vsaki strani vrat. Vsak drži podstavek, na katerih stojita gola Adam in Eva, ki se zakrivata s smokvinimi listi. Desno dlan drži Eva na rebrih, Adam pa na srcu. V tistem času zaradi srednjeveškega krščanskega tabuja portretiranje golih teles ni bilo dovoljeno, le redko sta bila izjema Adam in Eva, najpogosteje s kačo in jabolkom.

Notranjost katedrale sv. Jakova

Ko vstopimo v to prekrasno in posebno, iz belega kamna narejeno katedralo sv. Jakova, nas preseneti tudi od znotraj. Najbolj nas prevzame prijeten občutek svetlobe v notranjosti, po čemer se razlikuje od drugih temnih in mračnih katedral. K temu pripomore veliko oken in njihova razporeditev, ki prepuščajo svetlobo, zlasti v osrednji del. Ko hodimo po cerkvi, nas na vsakem koraku kaj prevzame in zapusti prijeten vtis: višina, lepi stebri, arhitekturna raznolikost, oblike, fino dodelani motivi.

Katedrala sv. Jakova ima obliko latinskega križa, dolga je 38 metrov in široka 14, njena osrednja ladja je visoka 19 metrov in kupola 31 metrov. Katedrala sv. Jakova je z arkadami razdeljena na tri ladje, veličastno konstrukcijo osrednje ladje in kamnitega sodastega svoda podpira dvanajst elegantnih gotskih stebrov. Gotski stil je tukaj doprinesel k višini, svetlobi in nedoseženemu prostoru  (rozeta, vitraž, koničasti lok, križni rebrasti svod). V stranskih ladjah so bili nekoč oltarji, danes jih je še šest.

Vernikom je namenjen sprednji del, zadaj pa je prezbiterij, dve galeriji in oltarji. Juraj je povzdignil tla za višino šestih polkrožnih stopnic, do višine zunanjega venca z glavami, ki vodi v predoltarni in oltarni del.  Zaradi strahu pred požarom na koru, so klopi izklesane iz kamna (nič ni bilo lesenega), prav tako škofovski stol. Nad arkadami stranskih ladij je Nikola oblikoval še dekorativne galerije. V katedrali svetega Jakova pa je tudi nekaj grobnic šibeniških škofov.

Obnove in restavracije

Od 16. stoletja naprej so redno opravljali številne manjše popravke na katedrali svetega Jakova, predvsem zaradi zamakanja. Leta 1860 so s podporo avstrijske vlade opravili temeljito restavracijo, po II. svetovni vojni so obnovili zakristijo in naredili statično sanacijo.

Tri srbske granate so med vojno 1991 prebile kupolo katedrale sv. Jakov, čez nekaj let so jo popravili. Sedaj pa redno izvajajo vzdrževanje in čiščenje.

Tudi, če ne sodite med tiste, ki si v vsakem mestu najprej ogledajo cerkve kot prikaz nekdanje umetnosti in stavbarstva, vas šibeniška katedrala sv. Jakova sama od sebe svojo lepoto in pravzaprav nenavadno obliko že od daleč pritegne tako zelo, da vam noge same zakoračijo proti njej.

Naj si bo to s sprehajanja ob obali in navzgor po prelepih zavitih stopnicah na trg ali pa s pohajkovanja po mestnih ulicah, ali sledeč množici ljudi, še bolj pa s kake razgledne točke pred in nad mestom.

Groba milina kamnite lepotice nam vzbudi občudovanje, ne glede na to ali si jo ogledamo le od zunaj ali pa tudi od znotraj. Misleč, da boš v par minutah spet zunaj, se sam sebi začudiš, ko pogledaš na uro, ko prideš ven. V relativno majhnem prostoru si namreč na vsakem koraku lahko naletel na kaj, kar si želiš podrobneje pogledati. Ob samem koncu pa vsekakor predlagamo, da pogledate še naš članek z naslovom Civitas Sacra – Sveto mesto.

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo turistični skupnosti Šibenik.