Dioklecijanova palača postane Split

Dioklecijanova palača! Ko si v Splitu, največjem dalmatinskem mestu, je skoraj samo po sebi umevno, da si ogledaš tudi ta veličasten spomenik antične gradnje, ki je postal njegov simbol in je hkrati tudi največja dragocenost. Verjetno je vsak od nas že mnogokrat slišal za Dioklecijanovo palačo, del zgodovinskega jedra Splita, ki je od leta 1979 vpisana tudi v UNESCOV seznam svetovne dediščine. Do te turistične atrakcije vodijo vse poti v bližnji in daljni okolici, v sliki in besedi je omenjena v vseh turističnih brošurah, pa še vedno na vsakega naredi velik vtis.

Mene je najbolj presenetilo in do neke mere tudi zmedlo to, da Dioklecijanova palača pravzaprav ni palača, kot si jo sicer predstavljamo: velika imenitna stavba, z okrašenimi pročelji, kipi, stebri, oboki, znotraj pa z mnogo sobanami in dragocenostmi. Ta palača je v resnici mogočen kompleks večih namembnih delov in je še najbolj podobna mogočni trdnjavi z obzidjem in obrambnimi stolpi. Sčasoma je postala pravo mesto.

Palača za upokojitev

Rimski cesar Gaj Aurelij Valerij Dioklecijan (na oblasti 284-305) je želel starost preživeti v svojem rojstnem kraju, na obali Jadrana, v Dalmaciji. Tu je prijetna in blaga klima, veliko je termalnih izvirov, kar lajša starostne tegobe. Narava je čudovita, obenem pa je v okolici tudi veliko kvalitetnega gradbenega kamna. Zato si je dal še v času vladanja zgraditi palačo za čas po prenehanju cesarjevanja. Z deli so pričeli okrog leta 295 v zalivu polotoka, kjer je bila že v preteklosti naselbina Spalatum, 6 km jugozahodno od Salone, glavnega mesta province Dalmacije.

Po desetih letih, leta 305, ko je Dioklecijan odstopil in se umaknil z oblasti, palača še ni bila povsem končana in so z deli nadaljevali še kakšno leto, ko je cesar v njej že živel. Po njegovi smrti, leta 316, je palača prešla v dediščino naslednikov. Kot posest rimskega dvora je služila kot zatočišče pregnanim članom cesarske družine. Po propadu Salone v 6. stoletju pa se je del pregnanega prebivalstva zatekel za obzidje palače in takrat se je pričelo novo, organizirano mestno življenje.

Nekaj med vojaškim taborom in razkošno počitniško vilo

Palača je pravokotne oblike (približno 180 x 215 m), ki s tremi stranicami gleda na kopno in s četrto na morsko stran. Najbližje veliko mesto Salona je bilo 6 km oddaljeno, zato je bila palača obdana z obzidjem. To in pa 16 stolpov dajejo palači značaj utrdbe.

Na vsakem od štirih vogalov obzidja je bil velik stolp ter še dvanajst manjših stolpov na obzidju. Po dva sta bila na vsaki strani kopenskih vrat, šest pa jih je bilo razporejenih med ostalimi. Tako še najbolj spominja na rimski vojaški tabor (castrum) in sledi tradiciji vojaške arhitekture, kjer je bila obramba še kako pomembna ter Dioklecijanovi vojaški mentaliteti. Danes so ohranjeni trije vogalni stolpi in ostanki drugih.

Tudi notranji videz palače je podoben vojaškemu taboru. Glavni ulici, med seboj pravokotni (Cardo, ki je potekala s severa na jug in Decumanus, ki je tekla z vzhoda na zahod), mesto delita na  štiri dele, tako kot v vojaškem taboru. Severni del je bil za cesarsko stražo, vojsko, služinčad in skladišča. Južni del palače pa je bil namenjen cesarju in njegovi družini, za državne in verske ceremonije. Zaradi izravnave s severnim delom so ga dvignili z obokanimi podkonstrukcijami, kjer so bile kleti. Tudi fasade niso bile enake. Južna stran, ki je gledala na morje, ki jo je delno tudi oblivalo, je bila na zgornji ravni odprta z loggio in arkadami, ki so se razprostirale po celotni dolžini fasade, medtem ko so bile ostale strani enostavne in brez okrasja.

Štiri vhodna vrata: zlata, srebrna, železna in medeninasta

V palačo so vodili štirje dostopi, trije s kopenske in en z morske strani. Glavni vhod v palačo je bil s severne strani iz smeri Salone z dvojnimi obokanimi vrati z nišami, kjer so bili razni kipi (Jupitra in štirih tetrarhov). To so bila Zlata vrata (porta aurea). Vzhodna in zahodna fasada sta si bili podobni, brez okrasja, vrata so se imenovala Srebrna (porta argentea) in Železna (porta ferrea).

Najbolj reprezentativna, južna, morska stran, kjer je tudi bival cesar, je imela v spodnjem delu manjše odprtine ter Medeninasta vrata (porta aenea), nad njimi pa so bile arkade. Ker jih je oblivalo morje, so se od drugih precej razlikovala, bila so skromnejša, imela pa so tudi drugačno vlogo, saj je skozi kleti skoznje prišlo na morje.  

Življenje za obzidjem palače

Glavni ulici sta se stekali v središču palače. Prva, Decumanus, se je pričela pri Zlatih vratih in vodila do križišča z drugo ulico Cardo. Od tam se je proti jugu razprostiral odprti prostor, peristil, lahko bi rekli tudi glavni trg, pred cesarjevim bivališčem. Obkrožali so ga stebri in oboki. Tu so zgradili tudi najlepše in najpomembnejše stavbe, z vsem bliščem in znanjem, ki ga je premogla takratna arhitektura in je pristojala cesarjevi pomembnosti.

Na levo stran peristila so postavili monumentalen osmerokotni cesarjev mavzolej z opečnato kupolo, znotraj lepo okrašen s stebri, venci ter frizom, v katerem sta ohranjena doprsna kipa Dioklecijana in njegove žene Priske. Stavba je z zunanje strani obrobljena z verando (peripter), ki je v glavnem še dobro ohranjena.

V bližini vhoda v mavzolej, kjer je danes katedrala,  sta še dve ohranjeni egipčanski sfingi, stari več kot 3.000 let. Blizu peristila je bila tudi cesarska manufaktura tekstila (gynaeceum).

Na desni strani peristila so  tri svetišča, posvečena najpomembnejšim rimskim bogovom (Jupitrovo, Kibelino in Venerino).

Z južne strani se osrednje stopnišče spušča v kletne dvorane, ki povezujejo južna vrata s središčem palače. V verandi protrona se dvigata stranski stopnišči, s katerih je dostop do  vestibula, predprostora cesarskih dvoran. Nekdaj je bilo prekrito z veliko kupolo s svetlečim barvastim mozaikom. Tudi danes deluje monumentalno, v prvotnem sijaju pa je moralo biti resnično imenitno. Še pred petdesetimi leti so ljudje v njem prebivali.

Peristil je še danes osrednji del mesta. Obiskovalci, turisti in domačini se zbirajo na tem prekrasnem trgu, obdanem z najstarejšimi stavbami mesta. Na stopnicah, pod oboki, med vhodi in na samem središčnem delu je vedno mnogo ljudi, govorijo vse jezike sveta in kot nekdaj občudujejo fascinantno mesto.

Mnogokrat vidimo tudi ulične predstave, kjer nastopajo rimski vojaki in plemiči in sploh si ni težko predstavljati takega vrveža v nekdanjih časih.

Legionarji, svečeniki, trgovci, sužnji, služabniki, plemstvo, delavci, prodajalci, popotniki, od blizu in daleč, z vseh koncev cesarstva, so se v svojih tunikah, togah, plaščih, nekateri ozaljšani z najrazličnejšim bogatim nakitom in okrasjem, drenjali, nakupovali in prodajali, zbirali, modrovali, izmenjevali novice in pasli zijala. Ko se je cesar Dioklecijan pojavil pod osrednjim obokom, so se mu podložniki  kleče približali in mu poljubljali rob bogatega ogrinjala ter se s celim telesom vrgli predenj v raznih prošnjah in znamenju spoštovanja.

Od vestibula je dostop do cesarskega bivališča, ki se je v širini 40 metrov raztezalo vzdolž celotnega južnega pročelja (kriptoporik). Skozi 42 oken in 3 lož se je odpiral čudovit pogled na morje. Ohranjeni so ostanki dvorane s kupolo, dveh dvoran z apsidami in osmerokotne jedilnice (triklinij).

Kako je takrat vse skupaj izgledalo, si lahko povsem natančno predstavljamo zaradi sovpadanja zgornjega in spodnjega nadstropja, ki je skoraj v celoti ohranjeno.

Severno od cesarjevih prostorov so nedavno našli dve kopeli, ob zahodnih ter vzhodnih dvoranah. Vodovod, dolg 9 km, je oskrboval palačo s pitno vodo, večina ga je še danes v uporabi. Ne morem si kaj, da ne bi občudovala rimskih gradbenikov, ki so resnično gradili za tisočletja.

Kdo je zgradil palačo

Dioklecijan se je kmalu zatem, ko je leta 293 uvedel tetrarhijo, oziroma vladavino četverice (Dioklecijan, Maksimiljan, Galerij in Konstancij Klor), odločil, da bo kmalu prenehal z vladanjem ter predal oblast ostalim, sam pa na stara leta užival ob Jadranskem morju.

Kdo je bil glavni arhitekt in gradbenik njegove palače, ni znano. Vklesani grški imeni Zotikos in Filotas, pa tudi številne vklesane grške črke nakazujejo, da je bilo nekaj gradbenih mojstrov iz vzhodnega dela cesarstva. Velik del delovne sile je bil po vsej verjetnosti lokalnega porekla.

Osnovni gradbeni material je prišel iz neposredne bližine, beli kamen z Brača in Segeta pri Trogiru, tuf (lahek rečni kamen) iz strug bližnjih rek, opeko pa so izdelovali v bližnjih delavnicah in v Saloni. Palača je okrašena tudi z raznovrstnimi podrobnostmi iz tujine: granitnimi stebri in sfingami iz Egipta, italijanskim marmorjem in izklesanimi dekoracijami z otoka Prokonez.

Veliko je obokov in lokov, ki težo prenašajo poševno na temelje, pri najbolj reprezentativnih delih pa so za premoščanje razdalje uporabili masivne, fino obdelane kamnite preklade. Stropne in strešne konstrukcije so bile lesene. Iz dimenzij ohranjenih delov je razvidno, da so palačo zgradili po projektu z rimskimi merami.

Celoten kompleks se ni neposredno zgledoval po takratnem rimskem načinu gradnje, izvirnost se kaže v osnovni namembnosti (letna rezidenca) ter prilagoditvi terenu.  Palača je izreden primer poznorimske arhitekture, ko je težnja po bujnosti in slikovitosti prevladala nad klasično zmernostjo in jasnostjo prejšnjih obdobij.

Se skriva v Dioklecijanovih kleteh zmaj iz Igre prestolov?

Obisk same Dioklecijanove palače v Splitu je brezplačen, saj je del mestnega središča in obsega 40.000 m2. Vstopnico pa potrebujete za obisk zgradb znotraj palače, tako tudi za njene kleti. Doživetje teh ogromnih obokanih prostorov je vsekakor vredno cene, v poletni vročini pa so še posebej obiskane, saj so prijetno hladne.

Kleti so skoraj blodnjak prostorov, visoke in zračne in pohajkovanje med njimi je posebno doživetje. Nekdaj so te antične kleti največ uporabljali za shranjevanje hrane in izvrstnega dalmatinskega vina. Imajo pa še eno posebnost – imajo isti tloris kot nadstropja in so strukturno identične stavbam na površini, tako, da so si strokovnjaki zlahka ustvarili predstavo, kakšni so bili prostori zgoraj.

Cesar je bil paranoičen in se je bal, da ga bo nekdo ubil med spanjem, zato je podzemne prostore zgradil s popolno akustiko, da se atentatorji ne bi mogli neslišno pretihotapiti skoznje. Njegov strah se je izplačal, saj kleti danes služijo kot čudovita lokacija za koncerte, performanse in razstave ter tudi za snemanje filmov.

Kleti se vam bodo morda zdele znane, to pa zato, ker ste jih verjetno videli na televiziji, kjer so bile prikazane kot zatočišče zelo znanih zmajev iz svetovno znane serije Igra prestolov. Snemali so jo tudi v Dioklecijanovi palači, bližnji trdnjavi Klis in na številnih majhnih splitskih ulicah. Palačo so za to serijo izbrali prav zaradi fantastičnega videza in vzdušja, ki vlada v njej.

Kleti Dioklecijanove palače so eden od najbolje ohranjenih antičnih kompleksov take vrste na svetu. V precejšnji meri so zaslužne za to, da je zgodovinsko jedro Splita od leta 1979 uvrščeno na UNESCOV seznam svetovne dediščine. Skupaj s kasnejšo srednjeveško dogradnjo predstavljajo pomemben arheološki in zgodovinsko-umetniški kompleks.

Živeča zgodovina

Če si antično Dioklecijanovo palačo predstavljate kot muzeju podobno prazno mesto, se motite. Palača danes predstavlja srce Splita, znotraj teh zgodovinskih zidov pa živi in dela več kot 3.000 prebivalcev. Dioklecijanova palača je ena od redkih kulturnih spomenikov na svetu, v katerem ljudje še živijo. S številnimi restavracijami, bari in trgovinami področje diha s polnimi pljuči tako kot 1.700 let nazaj, žarišče mestnega življenja pa je še vedno glavni trg, imenovan Peristil.

Tudi po rimskem obdobju se je veliko dogajalo

Ko je bližnja Salona padla v roke Slovanov, so se prebivalci mesta zatekli v palačo. To je bil začetek novega urbanega življenja in nastanek mesta Splita. Od 7. st. palača živi kot mesto Spalatum, ki se že od zgodnjega srednjega veka širi proti zahodu. Kot del Bizantinskega cesarstva je mesto imelo politično avtonomijo. Za kratek čas je Split prišel pod frankovsko, beneško in v 11. stoletju pod hrvaško oblast.

Od zgodnjega 12. stoletja je bil Split neodvisna komuna pod upravo ogrskih kraljev. Beneška republika je leta 1420 prevzela mesto, ki je potem ostalo pod beneško oblastjo celih 377 let. Avtonomija mesta se je skrčila; največja avtoriteta v mestu je bil knez, vedno rojen v Benetkah.  V tem času so kamnite bloke osmih stolpov s severnega in vzhodnega dela obzidja porušili in jih kasneje uporabili za gradnjo glavne cerkve Santa Maria della Salute v Benetkah.

V srednjem veku, med 12. in 14. st. je prišlo do novega arhitekturnega razvoja, ko so ostanek rimskih stavb in večino še praznega prostora zamenjale srednjeveške kamnite hiše. Nekaj stavb je tudi spremenilo namembnost, kot na primer cesarjev mavzolej, ki so ga spremenili v katedralo.

Romanska umetnost se zrcali tudi v delih znamenitih mojstrov Andrije Buvina, ki je naredil lesena vrata katedrale v 13. st. in Jurija Dalmatinca, ki je opremil katedralo z oltarjem sv. Staše, zvonik katedrale in razkošne plemiške palače v stilu benečanske gotike.

Katedrala svetega Dominusa (sv.Duje) je bila zgrajena v času Dioklecijanove vladavine. Sprva ni bila zgrajena kot cerkev, ampak kot mavzolej in naj bi bila grob cesarja. Cesar je izgnal vse kristjane, ki so živeli v bližini.

Večina jih je pobegnila na bližnje otoke, nekatere pa so ubili. Eden od njih je bil današnji mučenec in svetnik, sveti Domin. Nekaj sto let po cesarjevi smrti so se kristjani vrnili v Split. Odstranili so njegov sarkofag iz mavzoleja in namesto njega postavili sarkofag svetega Dominusa. Stavba je tako postala cerkev.

Zvonik katedrale je bil v gotskem slogu zgrajen v 14. stoletju in stoji ob njej, z njega pa je prekrasen razgled na mesto, hrib Marjan nad njim, morje in okolico.

Med evropskimi katedralami je splitska katedrala verjetno najstarejša. V celotni palači predstavlja katedrala najbolj stratificirano, obenem pa tudi najbolj pomembno zgradbo, ki jo občudujejo zaradi njenih masivnih kamnitih zidov, edinstvene strukture opečnate kupole ter dobro ohranjene antične dekoracije. Prav tako privlačna je bogata zbirka umetnin, ki je v katedrali preživela od časov transformacije mavzoleja v katedralo v 6. stoletju.

Konzervacija območja svetovne dediščine

Praznovanje 1.700 obletnice gradnje Dioklecijanove palače je dalo nov zagon za prenovo najpomembnejših zgodovinskih stavb v Splitu. Od številnih načel konzervatorstva, so v Splitu uporabili naslednja: konzervatorstvo ima prednost pred restavriranjem; poudarjanje vzdrževanja in prenove mestne infrastrukture, s tem pa zvišanje kakovosti življenja v zgodovinskem jedru; uporaba tradicionalnih tehnik in materialov skupaj z moderno logistično podporo.

Tak je bil primer popravila vsake od 500 rimskih strešnih opek na katedrali (mavzoleju), prenova fasad, kjer so uporabili tehniko laserskega čiščenja slojev umazanije  s fasad in  kamna v krstilnici ob katedrali. To sicer uporabljajo samo enkrat letno, je pa velika turistična atrakcija.

Zidove Zlatih vrat so zaradi varnosti temeljito obnovili, jih okrepili z vbrizgavanjem redke apnenčaste malte, razpadajoči kamen zamenjali z novim, zgornjo, navzven nagnjeno  konstrukcijo so zavarovali s kovinskimi sponami.

Ob restavriranju velikih spomenikov so se posvetili tudi izboljšanju infrastrukture in celotne slike zgodovinskega jedra: očiščenje fasad, odstranitev grafitov in znakov s pročelij, popravila kamnitih pločnikov kombinirajo z obnovo kanalizacijske in druge infrastrukture, poleg tega pa so vpeljali tudi nov informacijski in predstavitveni sistem. Tako tudi lokalni prebivalci drugače dojemajo stare stavbe, ki so bile prej za njih anonimne in neznane.

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo »Turistički zajednici Splitsko-dalmatinske županije« in fotografu Marku Kapitanoviću.