Compare Listings

Kastav: fotogalerija

Kastavske legende

Kaj dobiš, če „križaš“ ljudske pripovedke in fotografije Kastava? Zanimivo vsebino, ki je zagotovo vredna tvojega odziva. Mogoče celo všečka ali komentarja?

Kastavske legende

Za vsebino kratkih legend pa tudi fotografije se iskreno zahvaljujemo turistični skupnosti Kastav.

 

  1. KAKO SO KASTAVCI UTOPILI ZLOGLASNEGA „KAPITANA“ MORELLIJA

V drugi polovici 17. stoletja je Kastav v imenu lastnika upravljal „kapitan“ Franjo (Fran) Morelli. Kastavci so že imeli svoj statut iz leta 1400 in redno pravo, vendar pa je „kapitan“ Morelli izvajal svoje zakone ne glede na „stare pravice“. Ko je Kastavcem presedlo njegovo obnašanje, so vdrli v kaštel. Ko so ga vlekli po stopnicah (ki so še danes tam), je zastokal: „Pomagajte ljubi Bog, Mati Božja in Sveta Trojica!“, ljudje pa so mu odgovorili: „Ne potrebujemo pomoči, sami te bomo!“

Izvlekli so ga na plano in ga utopili v vodnjaku na trgu pred kaštelom. Celo iz Trsta in Dunaja so prišli preiskovalci, da bi odkrili kolovodje, Kastavci pa so na vsa vprašanja odgovarjali: „Vsi smo ga! Moj brat, mojega brata brat, sodnik Kinkela in vsi  hudiči skupaj! Še stara Mare ga je brcnila v rit.“ Tako niso mogli za to vstajo obsoditi nikogar. V spomin na ta dogodek je na vrhu cisterne na osrednjem kastavskem trgu Lokvina vklesan ta tekst in letnica upora 1666.

  1. KAKO SO GRADILI KASTAVSKO CREKVINO

V 17. st. so se jezuiti odločili, da bodo na vzhodni strani Kastava zgradili  veličastno cerkev, posvečeno sv. Mariji. Vsi Kastavci so morali brez kakršnegakoli plačila pomagati pri gradnji, tako tudi siromašna vdova s tremi malimi otroki. Ko je prišla vrsta na njih, da iz zaliva Preluk (blizu Opatije) na hrbtih nosijo morski pesek za gradnjo, je prosila jezuita, ki je vodil dela, da jo oprosti obveze, da bi lahko šla delati kot služkinja v neko družino, da bi zaslužila kos kruha za svoje lačne otroke. Namesto, da  bi ji to dovolil, jo je redovnik nagnal na delo in jo s korobačem še trikrat udaril. Ponižana in užaljena Kastavka je preklela gradnjo: „Bogdaj, da nikoli ne dokončate cerkve!“

Legenda pravi, da so jezuiti trikrat poskušali dokončati cerkev, pa se je vedno zrušila. Še do danes ni jasno, zakaj se je rušila in ali je bila sploh kdaj dograjena do konca. Še danes ruševine te cerkve, po domače imenovane Crekvina, stojijo v Kastavu kot zgodovinski in kulturni spomenik.

  1. LEGENDA O IZVORU ZVONČARJEV

Izročilo pravi, da v času vpadov Tatarov in kasneje Turkov, ko so le-ti prišli do Grobniškega polja, tamkajšnji ljudje, večinoma pastirji, niso imeli orožja, da bi obranili svoje imetje. Da bi jih prestrašili in pregnali, so se Grobničani odeli v ovčje kože, si opasali zvonove, na glave posadili strašljive maske, v eno roko vzeli sekiro (ki jo danes zvončarji imenujejo balta, po turški besedi balta, ki pomeni sekira), v drugo roko pa vrečke s pepelom in začeli močno skakati, zvoniti in delati hrup. Sovražni vojaki so, ko so videli te „pošasti“, brezglavo pobegnili.

Iz tistih časov izvira tudi vprašanje, ki ga lahko še danes med ljudstvom slišimo pred začetkom pustnega obdobja: „Kdaj bo prišel tisti dan, ko bo kaurin ponorel?“ Druga, bolj verjetna, razlaga o izvoru zvončarjev, se navezuje na predkrščanske običaje preganjanja zlih duhov zime in privabljanja prebujanja življenja, ki so znani tudi v drugih kulturah.

Zvončarji še danes v pustnem obdobju, hodijo po mestih. Na glavi imajo živalske maske, prepasani so z zvonci, v roki pa nosijo leseno sabljo ali sekiro (balto). Posipavanje deklet in žena s pepelom za večjo plodnost pa danes ni več v navadi.

  1. KAKO SO KASTAVCI VLEKLI KRAVO NA ZVONIK

Po legendi je bil kastavski zvonik svojčas ves obraščen z bršljanom. Kastavci so dolgo razmišljali, kako bi ta bršljan odstranili, ne da bi se jim bilo treba vzpeti po zunanji strani zvonika. Po dolgem razmišljanju je nek Kastavec predlagal, da bi zvezali kravo in jo z vrvjo dvignili na zvonik, da bi pojedla ta bršljan. Nedolgo zatem se je večja skupina Kastavcev zbrala pod zvonikom in z velikimi napori z vrvjo dvigala kravo na zvonik. Uboga žival se je dušila in iz ust izprožila jezik. Kastavci so jo gledali od spodaj in radostno vzkliknili: „Poglejte, kako ji je všeč. Od veselja je celo jezik stegnila!“

Da gre le za legendo in ne za resnični dogodek, priča tudi dejstvo, da je v podobnih ali identičnih variantah ta zgodba o kravi in zvoniku poznana tudi v drugih primorskih okoljih. Ker pa je že od nekdaj del zgodovine Kastva in okolice, jo imamo tudi za kastavsko nematerialno tradicionalno kulturno dediščino.

  1. SARDELICE

V srednjem veku je Kastavska posest segala vse do morja. Tudi majhno naselje Volosko – danes del Opatije – je spadalo pod kastavsko sodno oblast. Po takratnih predpisih so morali lokalni ribiči ulovljene ribe najprej prodajati v Kastavu in šele potem v Voloskem. Kastavci so bili z Vološčani nezadovoljni, ker so najboljše ribe pustili za sebe, zato so se odločili, da bodo jeseni sami posadili sardelice.

Zgodaj spomladi so si šli Kastavci ogledat pridelek, vendar niti ena sardelica ni pognala. Po daljšem posvetovanju so dognali, da so jih narobe posadili, z glavami navzdol. Po drugem sajenju sardelic, z glavami navzgor, pridelka na njivi spet ni bilo. Kastavci so menili, da zato, ker je tisti, ki jih je sadil, gotovo vse potacal in pohodil. Domislili so se rešitve tudi za ta problem. Medtem ko je eden sadil sardelice, so ga štirje nosili na nosilih, da ne bi pohodil posevka. Seveda tudi naslednjo pomlad ni nič vzklilo. Nek žalosten in razočaran Kastavec je brskal po njivi in izvlekel eno že gnilo sardelico, polno črvov ter zmagoslavno zaklical ostalim: „Glejte, glejte, je že začela spuščati koreninice!“

Konec.
Ps. Če Kastava ne poznate, kliknite na članek z naslovom: Kastav, čarobno mesto na hribčku.

Sorodni članki

Center Noordung: poletimo v vesolje

Poletimo v vesolje. Vstopimo v svet neskončnosti. Mimo zvezd, v osrčje neznanega. V Centru Noordung v Vitanju, v markantni stavbi, ki arhitekturno spominja na vesoljsko ladjo, nas bo pozdravila robotka Vita, spoznali bomo delo slovenskega vesoljskega vizionarja Hermana Potočnika Noordunga. Osupnile nas bodo številne razstave, ki nam bodo omogočile, da – na zelo zanimiv način – pokukamo ekstremno daleč v vesolje. S pomočjo virtualnih očal se bomo počutili kot piloti ali astronavti. Za vogalom nas pričakujeta umetniška inštalacija in – najnovejša pridobitev - »vesoljska soba pobega«. Že uvodoma naj poudarimo, da je Center Noordung v Vitanju odlična izletniška izbira za prav vse družine, za prav vse generacije.

Nadaljujte z branjem

Oliver Dragojević in »Trag u beskraju«

Sled v večnosti (po hrvaško Trag u beskraju) je v prvi vrsti pesem v genialni izvedbi Oliverja Dragojevića. »Trag u beskraju« pa je hkrati tudi ime glasbene prireditve, ki jo vsako leto, po smrti velikana hrvaške glasbe, 29. julija leta 2018, sredi poletja prirejajo v Veli Luki, »Oliverjevi domači luki«, na otoku Korčuli. Na koncertu v čast in v spomin na Oliverja Dragojevića je zmeraj slovesno, solze pa še zmeraj tečejo v potokih.

Nadaljujte z branjem

Ljubljanske sobe pobega izzivajo

Kaj je soba pobega ali »escape room« igra? Igre »escape room« so interaktivna doživetja, kjer ekipe igralcev rešujejo uganke in izzive, da bi rešile nalogo (misijo) v določenem času, običajno v 60-ih minutah. Koncept, ki ima korenine na Japonskem, je v obliki, kot jih poznamo danes, vzcvetel v Budimpešti, Beogradu in Ljubljani (blagovna znamka Enigmarium) ter se bliskovito razširil po vsem svetu.

Nadaljujte z branjem