Compare Listings

Staza sedmih slapova

Pot sedmih slapov

Barbara Ban iz HelloIstria.com o Poti sedmih slapov (Staza sedmih slapova): Zakaj pa ne bi že ta vikend odšla v istrski Buzet in končno prepešačila to slavno pot, Pot sedmih slapov, o kateri vsi govore? Zakaj ne bi že te dni brezskrbno odkrivala lepot kanjona Mirne in doživljala čarobnost starega mlina?

Pot sedmih slapov

Cel september je deževalo kot noro. Poletje je tako naglo minilo, da se nismo mogli niti navaditi na tako nizke temperature in pogoste nevihte. Upala pa sem, da bo vsaj oktober lep. In želja se mi je uresničila. Sončen, suh, v jutranjih urah občasno meglen. In zelo barvit. Na soncu so te barve še bolj izrazite – rumena, rdeča, olivno zelena, siva, vsi odtenki rjave,… In modro nebo.

Ob vsem tem sem pomislila – zakaj pa ne bi ta vikend šla do Buzeta in prepešačila to slavno pot, o kateri vsi govore – Pot sedmih slapov.

Septembrsko deževje je gotovo napolnilo slapove, barv v gozdovih okrog Buzeta ne bo manjkalo, sonce greje, mraza ne bo. Vse to je bilo tega sobotnega jutra drugega vikenda v oktobru izpolnjeno. Potrebno je bilo le sesti v avto in oditi.

Ni vode!

Krenem na pot ter poberem še prijateljici. Čebljajoč vse tri komaj čakamo, da prispemo do Buzeta. Med potjo nas je zaskrbelo zaradi megle, ki se ni dvignila niti, ko smo prispele v Buzet. Pijemo kavo na trgu Fontana in upamo na sonce. Sonca ni, vidljivost pa je relativno dobra, zato se spustimo do Sv. Ivana zraven buzetskega vodovoda, se preobujemo v planinsko obutev in vzamemo nahrbtnike, polne banan ter sendvičev. Pripravljene smo na pot. Že prvo srečanje z megleno Mirno pa nam ravno ne dvigne morale. Ni vode!!!

Zelo smo presenečene, da v strugi istrske lepotice ni niti kaplje vode. To nam da misliti, da morda ne bo nič od naših sedmih slapov na poti, dolgi okrog 15 km, ki je opisana kot srednje težka.

Želja po raziskovanju pa nas žene naprej. Ko smo zapustile ravni del poti ob suhi strugi Mirne, vstopimo v gozdnat del, ki nas navduši.

Vse tiste barve z začetka prispevka so nas  pričakale tam. Pod nogami šušti rjavo listje, na vejah pa rumeno, olivnozeleno, bakreno… Krasota.

Vendar pa ne slišimo žuborenja vode. Prispele smo do našega prvega slapu v kamniti strugi rečice Drage. Žal, tako kot smo predvidevale, vode je bilo le za par kapljic. Enako je bilo tudi pri drugih slapovih – od Zagona in Bačve do Vele peći in Male peći.

Kamnite kotanje

Kljub temu občudujemo te kamnite kotanje, kjer bi nas moralo pričakati vodno presenečenje. To so sedaj le majhna jezerca, ki tiho mirujejo in čakajo večji dotok vode. Ob poti so tudi zanimivi mali rudniki, ki pritegujejo našo pozornost.

Ko smo obiskale lokacije štirih slapov na samem začetku poti, smo morale pohiteti naprej, da bi čim prej prišle do Kotlov, prelepega vaškega zaščitenega področja s starim mlinom. Tam bo gotovo voda. Vendar to ne bo tako hitro, kot smo kmalu ugotovile.

Pot nas vodi strmo navzgor, v pomoč so nam jeklenice in majhne jeklene stopnice na najbolj skalnatem in strmem delu. Pritisk nam hitro raste, prav tako kot se širi naš pogled na okolico.

Vzpnemo se na hrib nad kanjonom Mirne. Malo postanemo, potem pa gremo s polno paro naprej, pričakujoč novo presenečenje na poti. In ko dvignemo pogled, se pred nami pojavijo spretni plezalci, ki osvajajo te prekrasne stene. Fotografiramo jih in nadaljujemo svojo pot proti slapovoma Mala in Velika peć. Lepa sta tudi taka, suha. Slikamo se, se okrepčamo s čokoladico in že nas spet zasrbijo pete, da krenemo dalje, Kotli čakajo.

To mora biti Napoleonov most

Po vzponu iz kotline na vrh hriba se šele zavemo, kje smo. Vidimo del buzetskih hiš in cesto, ki vodi v mesto. Sonce se je že zdavnaj pojavilo in prevzame nas toplota. Slečemo jakne in hitimo vkreber, kilometer za kilometrom, po poti, ki vijuga skozi gozdičke in polja.

V nekem trenutku gremo preko nekakšnega širokega suhozida. „To mora biti Napoleonov most“, se oglasim. In res je bil. Z zgornje strani je povsem neopazen, če pa se spustiš ob rečici Dragi, lahko vidiš romantično stran te zgradbe. Seveda si ne moremo kaj, da ne bi mostu fotografirale z vseh strani.

Na poti smo šle tudi mimo Glistonije ter Šćavetov, zapuščenih zaselkov Blatne Vasi, ki ju prerašča bršljan. Romantično in žalostno obenem.  Veseli pa nas, da so naslednje hiše, na katere naletimo pred Kotli, obljudene – vas Kuhari. Tu se prične tudi naš spust. Naenkrat, čeprav je še vedno malce megleno, zagledamo naše Kotle. Ne moremo si kaj, da malce ne zaplešemo sredi poti in pohitimo navzdol.

Želimo si videti te prekrasne mline, to vodo, te kotanje… V hipu se po gozdnih poteh spustimo v to vasico s petnajstimi kamnitimi hišami. Nekatere so obnovljene, nekatere pa žal še vedno razrušene čakajo na boljše čase. Niti mlin na rečici ni v kaj boljšem stanju. Vendar pa je zelo fotogeničen. In to je edini slap z vodo, ki smo ga ta dan videle.

Kotli kot spomeniška dediščina

Kaj pa so pravzaprav Kotli? Majhno mestece, ki je domnevno dobilo ime po kamnitem koritu, ki ga je izdolbla voda. Vas z okolico je leta 1994 dobila status spomeniške dediščine. To je torej zaščiteno podeželsko območje z dvorišči in baladuri (značilen arhitektonski element istrske vaške hiše – odprt zunanji hodnik ali terasa, ki ima lahko tudi nadstrešek, s stopniščem na višini prvega nadstropja, vedno zgrajen izven gabaritov stavbe – op.prev.) ter vodnim mlinom v dolini Rečine, katere vode tečejo dalje proti Mirni.

Kotli ali Kotle, kakor se imenuje ta vasica, so od II. svetovne vojne zapuščeni, nekdaj pa je bila to vas obrtnikov. Vaščani, kakih sto jih je bilo, so bili znani obrtniki,  krojači in kovači. Kovačnica in kolarna sta bili na obali reke, da sta za pogon izkoristili vodno silo. Zanimivo je, da sta bila nekdaj tu dva mlina, oba sta mlela ječmen, koruzo in pšenico. Danes je ostal le še eden, zadnji mlinar pa je živel tu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Vasica je pusta, poleti pa oživi zaradi številnih izletnikov, zaradi kateri je tudi odprta gostilna Kotlić, ki obratuje do konca septembra. Čeprav danes ni bila odprta, je bila njena barvita terasa, obsijana s soncem in obdana z rdečim listjem vinske trte, idealen prostor za prigrizek pred nadaljevanjem poti in povratkom v Buzet.

Kanjon in plezalci

Na povratku, ki je bil za Kotli zelo lagoden, pridemo še do dveh slapov – Zelenšćak in Grjok. Ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo spomladi, ko bosta polna vode. Danes vidimo samo njuni suhi strugi. Vendar nas to ne žalosti preveč. Pot, po kateri hodimo, nas preprosto opaja s svojo lepoto. Prav kmalu smo že na zeleni trati s kapelico. Pred nami so zelena polja in precejšnja strmina. Hitimo dalje in prispemo do Mirne, ki je, tokrat moramo reči k sreči, skoraj suha. Brez težav jo trikrat prečkamo, ne da bi se zmočile. Bližamo se koncu.

To vidimo po prvih hišah mesta Pengari in imamo prav. Pred nami se naenkrat prikaže kanjon s plezalci. Kakšen prizor. Moramo malce sesti na klopco in opazovati te naravne lepote in mladeniče, ki se neustrašno vzpenjajo kvišku. Potem se spet spustimo na ravni del poti  in spet smo pri strugi naše Mirne.

V daljavi zagledamo obrise Buzeta, tokrat obsijanega s soncem. Ničesar več ne potrebujemo, tudi ženskega kramljanja ne. Vsaka zase se sprehaja po tej makadamski poti, strmeč naravnost v Buzet. Kakšen dan! Kot ustvarjen za drobne užitke v naravi, ki ti napolni baterije za ves teden. Štiri ure in pol pešačenja z malce planinarjenja po nedotaknjeni naravi. Mislim, da tega prizora Buzeta sredi zelenih polj z Mirno ne bom nikdar pozabila.

Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.

Sorodni članki

Badija, otok jelenčkov

Ste že slišali za otok Badija? Nahaja se na vzhodnem delu Pelješkega kanala, kanal Ježevica pa ga ločuje od otoka Korčule. Vsekakor je Badija vreden našega obiska. Zakaj? Kratek odgovor se skriva v naslednjih besedah: plaže, samostan in jelenčki lopatarji (damjaki). Poglejmo razloge za obisk otoka Badija nekoliko podrobneje.

Nadaljujte z branjem

Muzej Vučedolske kulture

V bližini Vukovarja si lahko ogledamo atraktiven Muzej Vučedolske kulture. Učili smo se, da so bile stare civilizacije v Egiptu in Mezopotamiji izjemno napredne in da je bila takrat v Evropi »kamena doba«, da smo zaostali v razvoju. Vučedolska kultura kaže, da temu vendarle ni tako.

Nadaljujte z branjem

Vela Luka – najdaljši mozaik na svetu

Društvo likovnih umetnikov Vela Luka na otoku Korčula že nekaj let ustvarja umetniški projekt, ki bo – v doglednem času – zagotovo vpisan v znamenito Guinnessovo knjigo rekordov. Cilj je ustvariti mozaik, vgrajen v dolgo promenado Vele Luke, postal pa naj bi najdaljši talni mozaik na svetu.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.