Compare Listings

Kiparjeve muze

Kipar Ivan Meštrović in njegove ženske

Pet žensk je še posebej navdihnilo slavnega kiparja Ivana Meštrovića, enega najvidnejših hrvaških umetnikov. Poglejmo si nekoliko pobliže Meštrovićevo ljubezensko življenje.

Kipar Ivan Meštrović in njegove ženske

Prvo polovico 20. stoletja zaznamujejo tudi dela velikana sodobnega svetovnega kiparstva, Ivana Meštrovića (1883-1962). Je eden najvidnejših hrvaških umetnikov. Kipar Ivan Meštrović izvira iz Otavic, nedaleč od Drniša, kjer je preživel otroštvo. Nadarjenost mladega Meštrovića so opazili že v domačem kraju in ga podprli pri šolanju v klesarski delavnici v Splitu.

Šolanje je kipar Ivan Meštrović nadaljeval na Dunaju, kjer je po pripravah vpisal in zaključil Akademijo likovnih umetnosti, nato pa še študij arhitekture. Več o Ivanu Meštroviću si lahko preberete v našem članku z naslovom: Ivan Meštrović, fenomen svetovnega kiparstva. Tokrat pa bomo spregovorili več o ljubezenskem življenju tega velikega hrvaškega umetnika.

Za vsakim uspešnim moškim stoji ženska.
In to gotovo drži tudi za kiparja Ivana Meštrovića.

V literaturi zasledimo pet žensk, ki so zaznamovale umetnikovo sentimentalno in ljubezensko življenje: Olimpija, Ruža, Ružena, Marija in Olga. Prva je bila romantična ljubezen, druga intelektualna in umetniška, tretja senzualna, četrta lirična, peta pa predvsem družinska.

Vsaka od njih je na svoj način vplivala na kiparja Meštrovića, mu sedla v srce, zaposlila misli, kiparsko dleto in umetniško roko, da se je nato lahko, vsaka na svoj poseben način, spet utelesila  v njegovih delih.

Nadarjenost ni vedno dovolj za uspeh, njemu je pomagala žena Ruža ter v življenju, delu in slavi kiparja Ivana Meštrovića odigrala odločilno vlogo. Potomka bogate družine je takrat revnemu študentu omogočila široko kulturno izobrazbo, ga uvedla v umetniške in visoke dunajske kroge, ob tem pa je bila  še vešča in praktična managerka in posrednica med njim in kupci ali naročniki njegovih del.

Tragična mladostniška ljubezen Ivana Meštrovića, o kateri piše z zanosom in navaja “skupaj sva se v solzah smejala….”. Tragična mladostniška ljubezen, o kateri Meštrović piše v svojih pismih z Dunaja leta 1903 očetu Mateju v Otavice,  je dekle Olimpija, o kateri vemo zelo malo. Pisma nam razkrivajo, da je nežno dekle bolehalo za neko težko boleznijo, zaradi katere je bila pri koncu svojega mladega življenja prikovana na posteljo in je zelo hitro umrla.

Meštrović pripoveduje, da jima je njena mati, vedoč, da bo umrla, dovolila, da preživljata ves čas skupaj brez nadzora. Ni pa to bilo odnos, kot ga pričakujemo od mladostniške ljubezni, poln strasti in neizmerne sreče, pač pa vzajemno objokovanje in žalostno slovo.

Dekle je kmalu umrlo, Meštrović pa je svojo žalost prelil v svoje umetniško delo – kipi bolnice  (Bolna deklica), mladeniča, skrušenega od žalovanja (Na grobu mrtvih idealov) in dekleta ekspresivne telesnosti (Žrtev nedolžnosti).

„Tudi jaz vsak trenutek pričakujem smrt, vendar sem srečna; za vedno bom zaspala z mislijo nate; tako bom poletela v tvoje nebo, kakor si me naučil in to nebo je sladko, in nato bo iz mene nastalo cvetje!“ mu je napisala v enem od zadnjih pisem Olimpija (vir: Kecskemet, 2009).

Ljubezni kiparja Ivana Meštrovića.  

Na vprašanje, katera je bila njegova največja ljubezen, vse do danes ni jasnega odgovora. Ružo, svojo prvo ženo, je iskreno ljubil, kakor je povedal tudi sam ter ji bil zvest prvih deset let skupnega življenja.

V naslednjih desetih letih kljub občasnim „zaljubljenostim“ (v Ruženo Zatkovo in Marijo Banac) pa vseeno ni spoznal niti občutil take ljubezni, da bi zapustil svojo ženo. Vendar so Ružini ljubosumni izpadi sčasoma privedli do krhanja zakona ter do razhoda leta 1921, kasneje pa tudi do ločitve (1928). Meštrović v pismu skupni botri piše, da ga tolaži dejstvo, da sta se ločila, ko sta se še ljubila.

Bivanje v Dubrovniku, ob gradnji mavzoleja družine Račić v Cavtatu od  leta 1921 do 1923, je bilo za Meštrovića usodno. Mavzolej je zgradil zaradi obljube Mariji Banac, da ji bo naredil poslednje počivališče, če se ne bosta več srečala. Ob skulpturnih okraskih je ob liku Marije oblikoval tudi lik Ružene Zatkove (krilati angeli) ter svojega (sv. Roko, ki je obenem tudi zaščitnik mesta Drniš). Na zvonu je zapisal besede „Spoznaj skrivnost ljubezni, rešil boš skrivnost smrti in verjel, da je življenje večno“.

Istega leta, ko je iz skupnega življenja odšla Ruža, je kipar Ivan Meštrović v Dubrovniku spoznal Olgo Kestrečanek, svojo drugo ženo. Dejstvo, da je bila Olga povsem drugačna kot Ruža, realna in konstruktivna pri življenjskih problemih ter da je umetnik z njo preživel 40 let skupnega življenja in zakona, v katerem sta dobila štiri otroke, že samo zase priča o njegovi veliki ljubezni.

Prav v pismu Olgi umetnik iz zapora piše, naj mu oprosti, da ji ni večkrat z besedami izrazil svoje ljubezni, v katero pa ne dvomi, saj jo neizmerno ljubi, prav tako kot njune otroke. Menil je namreč, da se odnos moškega in ženske lahko potrdi samo skozi otroke.  Imela sta štiri  otroke: Marto (1924), Tvrtka (1925), Marijo (1927) in Mateja (1930).

Olgin lik vidimo v celi vrsti prekrasnih skulptur klasične lepote, najpogosteje marmornih kipov, dodelanih do najbolj finih podrobnosti (Dekle z violino, Kontemplacija, Devica z otroki, Portret Olge, Ženski akt/Pred porodom itd.).

Za Ružo Klein pravijo, da je kiparju Ivanu Meštroviću celo nastavljala ljubimke.

Ruža je prva Meštrovićeva žena in prva velika ljubezen, ki je trajala 20 let. V življenju, delu in slavi kiparja Ivana Meštrovića je odigrala odločilno vlogo. Prav ona mu je omogočila široko kulturno izobrazbo, ga uvedla v umetniške in visoke dunajske kroge, bila je navdih za njegova zgodnja dela, ob tem pa še vešča in praktična managerka in posrednica med njim in kupci oz. naročniki njegovih del.

Vendar pa je Meštrovićeva odsotnost v skupnem življenju (zaradi politične in umetniške angažiranosti) zadajala Ruži glavobole, saj je bila od nekdaj neobičajno ljubosumna in je dvomila v moževa politična in poslovna potovanja. V času bivanja v Londonu (vojna leta prve svetovne vojne) je bil še posebno naklonjen Mariji Banac, soprogi dubrovniškega podjetnika in veletrgovca Bože Banca.

Ker je Ruža že prestala moževo „zaljubljenost“ v fatalno češko umetnico Ruženo Zatkovo v času njunega bivanja v Rimu, je menila, da lahko neškodljivo flirtanje z rojakinjo Marijo samo izboljša njune odnose. O Ružinem dejanju nastavljanja ljubice izvemo iz Meštrovićevega ljubezenskega romana s ključem Ogenj in opekline, vendar pa resničnosti teh dogodkov ne moremo potrditi glede na dejstvo, da ga je umetnik pisal v starosti v obliki spominov na pretekle dogodke v svojem življenju, danes pa so vse sodelujoče osebe že davno mrtve.

Navkljub prirojeni ljubosumnosti pa ga je tedaj lastna soproga pričela animirati in vztrajno voditi v družbo lepih žensk, celo želeč si, da se Meštrović za katero od njih ogreje, da bi morda na tak način pozabil na tisto „fatalno“ žensko (Ruženo Zatkovo). Ko se je odločila za takšno spremembo taktike, si Meštrovićeva žena ni mogla kaj, da te odločitve ne bi zaupala rojakinji, s katero se je sprijateljila in ji kmalu razkrila vse svoje muke  (Vir: Meštrović, 1998).

Vpliv žensk na Meštrovićeva dela.

Če preučimo Meštrovićeva dela, ugotovimo, da večino njegovega izjemnega opusa predstavljajo skulpture ženskih likov, prikazane v raznih trenutkih razmišljanja (npr. Kontemplacija, Sanjarjenje, Čakanje…), v sakralnih in mitoloških prizorih (Devica z angeli, Devica z otroci, Perzefona, Atlantida…) ter v portretih, narejenih po naročilu.

Te teme praviloma poudarjajo notranje razmišljanje umetnika in likov, ki jih upodablja. Prvenstveno ga zanimajo ženske skladne senzualne linije in oblike vratu, prsi, bokov, podobnih antičnim vazam… ženske, ki sanjarijo, igrajo na inštrumente, objemajo otroka, objokujejo itd.

Meštrović je od zgodnjega otroštva cenil ženske, morda tudi zato, ker je odraščal v težkih življenjskih  pogojih v Zagori, ko je opazoval ženske, ki so ob številnih otrocih skrbele še za gospodinjstvo, polje, živino itd. Morale so biti močne in vzdržljive, hkrati pa tudi nežne in skrbne.

Prva ženska, ki je zaznamovala življenje Ivana Meštrovića, je zagotovo njegova mati Marta, ki jo je umetnik dobesedno idealiziral (ona je tudi simbol našega naroda, Zgodovina Hrvatov).

Lahko rečemo, da so ženske zelo vplivale na  Meštrovićeva dela. V celi vrsti njegovih simboličnih prikazov mater in močnih žena vidimo lik umetnikove matere Marte, oblečene v tradicionalno nošo, medtem kot pri senzualnih skulpturah v marmorju, nastalih pod neposrednim vplivom klasičnega kiparstva, vidimo lik njegove žene Olge.

Je bil kipar Ivan Meštrović ženskar ali ga je “ovenčala” s tem imenom le velika slava ter številen izbor ženskih motivov? 

Meštrović po naravi ni bil ženskar. Kljub dejstvu, da je bil slaven že v času življenja, za razliko od drugih kolegov umetnikov ni živel bohemsko, temveč izjemno disciplinirano in deloholično. V svojem romanu se na nekem mestu celo potoži, kako po vljudnem dvorjenju, ko bi naj prišlo do nekakšnega fizičnega stika, ženske vedno pristopijo, on pa se umakne.

Svoje intimne refleksije je prenesel v svoja dela in jih tako oživel, medtem ko so resnične ženske služile kot navdih za oblikovanje (umetnik je po lastnih besedah pri ženskah najprej opazil skladnost forme in oblike).

Prelomnice v Meštrovićevem življenju.

Kipar Ivan Meštrović (1883-1962) je eden najvidnejših hrvaških umetnikov prve polovice 20. stoletja. Meštrović izvira iz Otavic nedaleč od Drniša, kjer je preživel otroštvo. Nadarjenost mladega Meštrovića so opazili že v domačem kraju. Ob podpori načelnika takratne drniške občine, Nikole Adžije, je odšel na šolanje v klesarsko delavnico v Splitu. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je po pripravah vpisal in zaključil Akademijo likovnih umetnosti, nato pa še študij arhitekture. Živel, bival in ustvarjal je v številnih svetovnih centrih, med drugim tudi v Parizu, Cannesu, Zagrebu, Beogradu, Rimu, Ženevi in Lausanni.

Od leta 1922 je služboval tudi kot profesor na vseučilišču, leto kasneje pa je postal rektor Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu. Imel je vrsto samostojnih razstav in sodeloval v številnih skupinskih razstavah doma in po svetu, razstavljajoč v velikih svetovnih muzejih.

Med drugim je samostojno razstavljal tudi na XI. Biennalu v Benetkah, v londonskem muzeju Victoria in Albert, v Parizu, Pragi, New Yorku, Buffalu, Detroitu, Rochestru, Chicagu, St. Louisu, Bostonu in Clevelandu.

Leta 1947 je na povabilo Ameriške akademije znanosti in umetnosti razstavljal v muzeju Metropolitan v New Yorku kot prvi živeči umetnik, za katerega je muzej organiziral razstavo.  Leta 1947 je odšel živet v ZDA, kjer so ga imenovali za profesorja na Umetniški šoli pri Syracuse University v New Yorku. Od leta 1955 je živel in predaval na postdiplomskem študiju vseučilišča Notre Dame, South Bend v Indiani, kjer je 16. februarja 1962 tudi umrl. Pokopali so ga 24. Februarja v družinski grobnici v cerkvi Presvetega Odrešenika v Ružiću pri Otavicah.

Zapuščina.

Meštrovićeva dela so razstavljena po vsej Hrvaški in širom sveta, pomemben delež svojih del pa je umetnik posvetil in daroval domovini. Poleg Otavic je projektiral in dal zgraditi cerkev Presvetega Odrešenika, grobnico rodbine Meštrovič, v Otavicah pa lahko vidimo še druge njegove stvaritve (družinska hiša, šola, Protimalarijska postaja).

Pomemben del umetnikove zapuščine si lahko ogledamo tudi v Drnišu. V Mestnem muzeju Drniš so razstavljene Meštrovićeve skulpture in slike, na oltarju župnijske cerkve Marije z rožnim vencem je kip Marije, na javnih mestnih površinah stojijo kipi Matere božje z otrokom, reliefi Sv. Roko in Orači ter fontana Vrelec življenja.

Vrelec življenja je zgodnje Meštrovićevo delo, ki je nastalo v času dunajskih študentskih dni, ko je umetnik aktivno sodeloval na razstavah secesije.

Samo delo tematsko prikazuje značilne simbolistične in refleksivne preokupacije umetnika v tem obdobju, zapletenost in sobivanje življenja in smrti, minevanje časa, mladost – starost, vitalnost – propadanje. Skozi barvito skupino golih figur Meštrović prikazuje telesno minljivost skozi tok življenjskega cikla.

Dela velikana kiparstva, ki so ga cenili že v času njegovega življenja, si bomo sedaj tudi mi ponovno ogledali še z večjim spoštovanjem in občudovanjem.

Ps. Uredništvo www.pag.si se TZ Drniš iskreno zahvaljuje za veliko pomoč pri pripravi teksta in za fotografije (te so narejeno le v Drnišu in bližnjih Otavicah).

Sorodni članki

Dalmatinska Trail Liga

Na tek v Dalmacijo? Zakaj pa ne?! Iz leta v leto je vse večja hrvaška tekaška prireditev z imenom Dalmatinska Trail Liga. Med tekači, ki radi tečejo po dalmatinskih brezpotjih je prava zvezda slovenska tekačica Eva Tušar Suhadolc, ki je na dvajsetih tekih, ki jih je pretekla zmagala prav na vseh.

Nadaljujte z branjem

Otok Lokrum ima burno zgodovino

Lokrum je dalmatinski otoček, ki se je usidral tik pred Dubrovnikom. Predvsem geografska lega otoka je določila njegovo pestro zgodovinsko pot. Kako so z Lokrumom povezani angleški kralj Rihard Levjesrčni, mali-veliki Napoleon, nadvojvoda Maksimilijan (in kasneje mehiški cesar), bavarski kralj Ludvik II. Bavarski, kraljica Sissi in habsburški prestolonaslednik Franc Ferdinand?

Nadaljujte z branjem

Velimir Vrzić – podvodni raziskovalec

V kategoriji »intervju« gostimo potapljača in podvodnega raziskovalca Velimirja Vrzića: »Že nekaj let poskušam najti kraj, kjer se je v času rimskega imperija na Jadranu odvijala največja bitka, o kateri je govoril sam Cezar«.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.