Intervju: Nedo Pinezić

1. Nedo, pozdravljeni. Ko sem bil letos, februarja 2018, na 4. Forumu družinske namestitve v Zagrebu, mi je pri srcu postalo kar toplo, ko vas je Danijela Čavlović na odru najavila kot »očeta družinske namestitve«. Danijela vas je po dolgih letih nasledila na mestu predsednika Združenja družinske namestitve pri Hrvaški gospodarski zbornici (HGZ). Kako se počutite kot »oče družinske namestitve« na Hrvaškem, je vaš otrok že odrasel, ste zadovoljni z njim in kaj počnete danes?

Hvala za lepe besede. Zgodovina družinske namestitve je starejša od mene in našega Združenja družinskega turizma HGZ. Že v prazgodovini so ljudje potovali, najprej so prenočevali pri sorodnikih, prijateljih in hišah na križiščih poti. Organizirana namestitev, ki je namenjena potnikom, turistom, ki potujejo zaradi preživljanja prostega časa na morju ali v planinah se pojavi z razvojem sodobnega turizma. To je obdobje razvoja železnice in parnih lokomotiv ter parnikov. Hrvaška in sosednje države se za zgodovino turizma, ki seže do teh prvih začetkov, lahko zahvali dejstvu, da smo bili del dobro organizirane, velike, močne in moderne Habsburške monarhije. Za družinsko namestitvijo so se razvile tudi gostilnice, penzioni, zdravilišča, hoteli, planinski domovi – takrat so bili to neke vrste hostli.

Zgodovina družinske namestitve moje družine sega v čas pred osemdesetimi leti, kar je bil tudi razlog, da sem pričel s strokovno organizacijo družinske namestitve pred dvajsetimi leti pri HGZ, v Reški podružnici. Ko se ozrem nazaj, sem zadovoljen, da nam je uspelo ohraniti in izboljšati namestitev pri domačinih. To nam danes kažejo tudi statistični podatki in to na globalnem nivoju. Sharing bb    economy, digitalna industrijska revolucija in močne OTA platforme so naredile svoje (OTA platforma za daljinsko upravljanje datotek in aplikacij na karticah SIM). Ponavlja se zgodba iz pričetkov razvoja masovnih potovanj s parnimi lokomotivami in parniki….«, s tem, da gonilo razvoja danes ni več parna, temveč digitalna tehnologija.

2. Na Dnevih hrvaškega turizma 2017 ste bili nagrajenec. Citiram: »Posebno priznanje za prispevek k promociji mikropodjetništva je prejel Nedo Pinezić, turistični strokovnjak, borec za pravice zasebnih najemodajalcev in razvoj kvalitete turistične ponudbe gospodinjstev.«

Počaščen sem s tem visokim priznanjem Hrvaške gospodarske zbornice, pri kateri kot prostovoljec delujem že več kot dvajset let. Izkazalo se je, da je bila naravnanost HGZ že od začetka pravilna, doprinos državljanov, mikropodjetnikov, k narodni ekonomiji je zares velik. Težko si je predstavljati, kaj bi se zgodilo z mnogimi obrobnimi, kmečkimi področji danes, če ne bi prebivalci tam ostali prav zaradi možnosti družinskega mikro podjetništva v turizmu.

3. Nedo, moram uporabiti te vaše besede, ki so super: »Potovanje je danes življenjska potreba. Fizično, psihično, socialno pogojena potreba. Išče se nekaj, česar v življenjskem okolju ni dovolj, najsi bo to mir, dobra hrana, naravne lepote, komunikacija z ljudmi, zbliževanje družine,… Družinska namestitev ima veliko priložnosti, da se razveja k vsem znanim segmentom potrošnje. Prvi korak na tej poti je transformacija lastnikov namestitve, od najemodajalca do gostitelja, nato združevanje z drugimi gostitelji preko raznih klubov kvalitete ter stalno izobraževanje in sprejemanje standardov storitev glede na izbrano specializacijo.« Ali bo težko napraviti te korake? Kje so največji problemi? Pri ljudeh ali pri »državi«?

Prav imate. Največji izziv je spremeniti zavedanje. Naš ekonomski sistem je še vedno povezan s tistim državno-socialističnim modelom, kjer imajo prednost velika podjetja, ogromen kapital, tajkuni. Ti so zamenjali nekdanja velika državna podjetja, ki so »reševala vse probleme« – od zaposlovanja do infrastrukture. Državne oblasti s preveč poudarjeno regulacijo onemogočajo razvoj zahtevnejših oblik storitev.

Administrativne in davčne ovire so za mikrosegment gospodarstva enostavno prevelike. Zato se je razvijala najpreprostejša storitev – dajanje v najem, rentanje. Vendar je življenjski ritem sodobnega potnika in nas samih tak, da nam v vsakodnevnem življenju primanjkujejo osnovne vrednote, kot na primer ležerna komunikacija, uživanje organsko proizvedene hrane v počasnem ritmu, druženje s člani lastne družine, spoznavanje tujih običajev in načina življenja, stik z naravo…

Na potovanju si moramo preprosto »napolniti dušo«. Takšno »polnjenje« nam je potrebno večkrat letno, da sploh lahko funkcioniramo v vsakodnevnem hitrem ritmu življenja. To je način, da ostanemo zdravi, fizično in mentalno. Zato od svojih gostiteljev pričakujemo, da so nam prijatelji, svetovalci, neke vrste »dobri duhci« na našem potovanju. Lepo je, ko lahko bivamo pri gostiteljih, s katerimi delimo podobne vrednote, najsi bo o gastronomiji, hobijih, športu, domačih ljubljenčkih, kaktusih,… Tam se potem počutimo kot doma.

4. Nedo, vi živite turizem. Turizem vam dobesedno teče po žilah. Morda ste največji poznavalec družinskega turizma na celotnem področju Jadranskega morja, Balkana,… Zato bom tudi izkoristil priložnost in več ali manj skozi ta intervju predstavil Slovencem »družinsko namestitev v turizmu«. Za začetek mi povejte, kakšna je bila situacija družinske namestitve, ko ste šele postali predsednik Združenja družinske namestitve pri HGZ in kakšna je danes?

V začetku 90.-ih let prejšnjega stoletja je bila družinska namestitev pojem drugorazredne, zasilne namestitve, ki je bila izključno sezonska. Najbolj cenjena namestitev je bila hotelska, še posebej v velikih hotelskih kompleksih. Namestitev v gospodinjstvu in v kampih je bila neke vrste »rezervna rešitev« v vrhuncu sezone. Bili so poskusi, da se ta vrsta namestitve omeji na največ šest postelj, da se lahko namestitev ponuja izključno preko pooblaščenih agencij,… Posamezniki so želeli dobiti moč upravljanja s tujim imetjem in tudi danes se nekateri obnašajo do zasebne lastnine občanov na način, da jo trpajo v skupino komercialnih objektov, kjer se meri dobiček, izkoriščenost, povprečna cena in podobno.

Zasebna lastnina je zasebna lastnina. Če jo damo v funkcijo javne dobrine za narodno ekonomijo, je to naša izbira. Koliko bomo delali, kake cene bomo dosegali, kakšen bo doprinos investicije in podobno, je naša osebna zadeva. V to se država naj ne meša. Plačamo predpisane obveznosti ne glede na ustvarjen obseg prometa. Država lahko spodbuja porast v kvaliteti, daljšem poslovanju in podobno… Nekatere dosedanje hrvaške vlade so šle v to smer, kar se je izkazalo dobro. Nekatere pa so pod vplivom lobijev, katerim je družinska namestitev v napoto.

5. Kateri so današnji največji problemi, s katerimi se srečuje najemodajalec, lastniki apartmaja ali vile? Kateri izzivi ga čakajo? In kot strokovnjaku, še eno podvprašanje, kje delajo lastniki največje napake? Nam lahko navedete kak primer iz prakse?

Mislim, da se ta segment turizma vse bolj polarizira v dve osnovni usmeritvi. Prva so »najemodajalci«, lastniki, ki dajejo objekt v najem. V tej dejavnosti se poslovna filozofija koncentrira na opremljenost in izgled nepremičnine ter prodajne kanale, ki imajo »široko mrežo pokritosti«. Recenzije gostov so tu po pravilu nujno zlo in neredko se menjujejo prodajni kanali, vendar v skupini istih metod delovanja. »Najemodajalci« se vse bolj približujejo dejavnosti prometa nepremičnin, ki se regulirajo z drugimi zakoni in kjer je pristojno ministrstvo za gradbeništvo.

Druga smer je tista, kjer je lastnik objekta domačin, gostitelj, »Gastgeber«. Sam pojem gostiteljstva izhaja iz gospodinjstva – nekoga sprejeti v goste. Tukaj se išče bolj osebni pristop, kultura obnašanja, tradicija dobrega gostitelja, več osebnega dela, angažiranje celotne družine. Tu je najpomembnejši »prodajni kanal« zvest in zadovoljen gost. Ta se vrača, priporoča prijateljem, deli dobre vtise preko družbenih omrežij… Primerov iz prakse iz ene in druge usmeritve je veliko.

Prepričan sem, da ste tudi vi kot gost imeli take, različne izkušnje. Današnji turizem temelji na enkratnem doživetju lokalne kulture, kjer so gostitelji pravzaprav najpomembnejši del tega doživetja. Največji problem gostitelja v družinski namestitvi izvira iz nerazumevanja in nepriznavanja pomena njihovih podjetniških aktivnosti. Za pojem mikropodjetništva se na Hrvaškem ni vedelo vse dokler ga nismo mi vrgli »na mizo«.

Enako je tudi z metodologijo merjenja ekonomskih učinkov na narodno gospodarstvo, ki jo ustvarjajo družinski mikropodjetniki v turizmu. Kot bi rekel eden vodilnih strokovnjakov na tem področju iz akademskega okolja, prof. dr. sci. Zdenko Cerović iz Fakultete za management v turizmu in gostinstvu Opatija: »Ob teh ekonomskih učinkih bi morale banke in oblasti skloniti glavo, izkazati spoštovanje in iti tvorcem družinske namestitve maksimalno naproti.«

6. Nedo, tudi vaš oče, pa tudi dedek, sta se ukvarjala s turizmom na otoku Krku. Ko ste bili vi mladi, ste opravljali milijon različnih del v turizmu… Takrat ni bil problem to, da »betonizacija, masovnost in manjko dobre strategije« nevarno preti hrvaškemu turizmu… Ampak kaj storiti sedaj, kje morajo biti glavne točke strategije, razvoja, prihodnosti hrvaškega (morskega) turizma?

Imate prav. Pohlep po hitrem in čim bolj lagodnem zaslužku je spremenila jadransko obalo v največje hrvaško gradbišče. Kapital nima morale, kot vemo. Njegov osnovni cilj je »osnovna reprodukcija« – vložim čim manj, da bi dobil čim več. Na žalost je nenehno vztrajanje pri modelu »samo investicije prinašajo razvoj«, kjer pa ni opredeljeno, kaj je to razvoj in razvoj za koga, privedlo nekatere destinacije na rob vzdržnosti. Da je paradoks še večji, se danes indeks razvitosti občin meri po velikosti proračuna na prebivalca. Tako se zdi, da bodo tiste občine, ki prodajo in urbanizirajo čim več zemljišč ter poberejo čim več komunalnih prihodkov, obenem pa izgubijo največ prebivalcev, najbolj razvite! Vsem nam je potreben drugačen pristop.

Ne samo na Hrvaškem, temveč tudi v Sloveniji in drugih sosednjih državah. Vsak razvoj je potrebno postaviti v kontekst dobrobiti lokalne skupnosti. Razvoj mora spodbujati obstanek lokalnega prebivalstva in tradicionalne dejavnosti, še zlasti v kmetijstvu in drobni obrti. Domačini so enkratni in, kot smo že rekli, eden od glavnih elementov doživljajskega turizma.

To pomeni, da brez lokalnega prebivalstva niti ena destinacija ne bo ustvarila želenega nivoja doživetij in bo turistična ponudba na tak način postala neosebna, podobna stotinam drugim, vse manj iskana in na koncu nezanimiva. Vrednost nepremičnin na takih destinacijah pada, stroški vzdrževanja pa naraščajo. Takih primerov je že veliko, apartmajska naselja, ki so ločena od naselij, kjer živi lokalno prebivalstvo, so naselja, ki so ostala brez prebivalcev. Zamislite si sebe na dopustu v apartmajskem naselju v predsezoni, kjer ni »žive duše«, ni trgovini, kavarn, ni »moovinga«…, kot da bivate v »hiši duhov«…

7. Tudi sedaj berem vaše zapise (Nedo piše tudi svoj blog: http://nedopinezic.com/, “Turizam od jutra do sutra”), jezite se, opozarjate, da ima »človek in njegove turistične storitve« v turizmu vse manjši pomen?! Tu se, kot Slovenec, kot redni gost »hrvaškega morja«, strinjam z vami. Nikakor ne želim, da tam, kamor grem na dopust, kot turist izgubim stik z lokalnim prebivalstvom, z domačini.

Razumem vas. Tudi jaz, ko potujem v  Slovenijo ali katerokoli drugo državo, želim občutiti lokalni ritem življenja, obiskovati mesta, na katera radi gredo tudi domačini, se z njimi  pogovarjati o gastronomiji, vinih, običajih… To me plemeniti, učim se in vračam domov bogatejši za novo izkušnjo, za novo znanje. Seveda, rojevajo se tudi nova prijateljstva, morda tudi poslovno sodelovanje, kulturna izmenjava in podobno. Turizem ima bolj kot ostala gospodarska gibanja to socialno komponento. Turizem močno pripomore k razumevanju med ljudmi različnih narodnosti, prepričanj, barve kože. Turizem je tudi gibanje za mir in toleranco, močna podlaga za prenos znanja, za trajnostni razvoj.

8. Kot gost zadnje čase vse bolj iščem nekaj domačega, vašega, hrvaške izdelke. Moram reči, da mi je všeč akcija Kupujmo hrvaško – hrvaški izdelek za hrvaški turizem. Nasploh menim, da bi moralo biti vse več in več domačih izdelkov v ponudbi (tujim gostom). Dogaja pa se, kar mnogi potrjujejo, da je tudi v restavracijah težko dobiti jadransko ribo (ali lignje)…

Vprašanje avteničnosti ponudbe se povezuje s prenašanjem lokalnega načina življenja na goste, ki bivajo na destinaciji. Da bi ohranili avteničnost, je potrebno ohraniti tudi izvirni način življenja. Dober primer je Avstrija, kjer se turizem odvija paralelno z živinorejo v planinah. V saki njihovi trgovini najdemo izdelke z oznako kvalitete lokalnih izdelkov, najsi bodo to mlečni ali mesni izdelki, med, marmelada, kruh ali solata… Pri nas pa smo mod silnim naletom potrošništva zanemarili domačo proizvodnjo, in ne samo to, še otežili smo pogoje proizvodnje in distribucije, vse v korist velikih prodajnih verig.

Rezultat je, da tudi mi, domačini, težko pridemo do domače hrane, jadranskih rib in podobno. Da bi lahko počastili svoje goste, moramo hraniti male zaloge, ki jih zberemo od znanih proizvajalcev. Celo v bivši državi so bile te zadeve bolje organizirane. Veliki hoteli so brez težav odkupovali sadje in zelenjavo od malih kmetovalcev, ribe od ribičev, jagnjetino od ovčarjev,… enako je bilo tudi pri restavracijah. Strinjam se z vami, da brez takega pristopa ne bomo imeli kvalitetne celotne ponudbe, kot jo pogosto predstavljamo, a težko uresničujemo.

9. V intervjuju skačeva malo sem in malo tja… se opravičujem za to. Kako pa vi doživljate odnos hrvaški najemodajalec – gost? Katere stvari so dobre in pri katerih je še veliko »rezerve«?

Moje stališče je tako, da vsak, ki spoštuje lokalni stil življenja, arhitekturo, okolje, lahko v svoji nepremičnini nudi storitve namestitve. Ne glede na to, od kod prihajajo, so dobrodošli vsi. To omogočajo tudi naši zakoni, z izjemo davčne obravnave nerezidentov, za kar upam, da se bo kmalu spremenilo. Potrebujemo ljudi, ki bodo večino leta živeli z nami in prispevali k našemu skupnemu standardu. Na koncu koncev bi moralo biti  vsako gospodinjstvo prvenstveno povezano s svojimi zvestimi, »stalnimi« gosti, ki prihajajo k njim, kot v svoj »drugi dom«. Po obdobju masovne potrošnje in izgradnje nepremičnin postopoma prihajajo generacije z drugačno računico.

Za proračun 200.000 evrov, kolikor v povprečju stane vsako vlaganje v nepremičnino, že generacija naših otrok računa, da je bolje potovati celo življenje po svetu in izbrati eno destinacijo kot  »drugi dom«, na katero se vedno znova vračajo brez stroškov vzdrževanja, priprave objekta, morebitnega davka na nepremičnino in podobno. O nakupu nepremičnine bodo morda razmišljali v pokoju, če se bodo odločili preseliti v tople kraje.

Novim generacijam nudi najboljšo priložnost za zaslužek nova digitalna ekonomija, ki jim omogoča, da potujejo in delajo istočasno. »Pisarno« lahko začasno preselijo v mesto, katerega želijo bolje spoznati kot turisti – raziskovalci. Tako tudi družinska namestitev ponovno pridobiva »svojo vrednost«, saj ob tovrstni namestitvi dobite pravzaprav storitev, servis v stopnji najvišjega ranga  luksuznih objektov s sobaricami, hišniki, vrtnarji, osebni šoferji, svetovalci, vodiči, kuharji,…

10. Že leta najraje zahajam v apartmaje (številni Slovenci hodijo v kampe). Vidim, da v zadnjem letu sploh ni bilo težko dobiti odličnega apartmaja. To je dobro. Zato je turistov vedno več… Tudi to je dobro, kajti tako se lahko napravi in proda vse več in več produktov…. Vendar se mi pa včasih zazdi, da v nekaterih okoljih gost dobi »super apartma«, za vse ostalo pa se mora zelo potruditi sam… Da sem natančnejši, da mi ni dolgčas, se moram zelo dobro pozanimati, povpraševati, raziskovati… Zdi se mi, da je premalo sodelovanja na lokalnem nivoju…

Upravljanje z destinacijo na Hrvaškem še vedno deluje le teoretično. Spet bom navedel Avstrijo kot dober primer. Pomanjkanje dobre organizacije upravljanja pri nas nadomestijo dobri gostitelji. Zato je zares velika razlika, če si nastanjen pri pravem gostitelju, ki vas bo z veseljem napotil na dobro plažo, zanimiv izlet, v dobro gostilno, vas morda za par ur popeljal naokrog, da vam pokaže, katere kraje sam najbolj ceni, kjer ga poznajo in preko njega tudi vas. Dejansko se v zadnjem času dogaja to, da se preko labelinga, ustanavljanja klubov kvalitete v raznih storitvah, olajšuje prepoznavanje kvalitetne ponudbe. Dobri primeri na Kvarnerju so »Kvarner family« namestitev pri gostiteljih, »Kvarner gourmet & food« restavracije, kot tudi zbrani koledarji dogodkov za celo regijo. Podobno se dela v Istri, pa tudi v drugih regijah, vendar je še zelo veliko možnosti za napredek.

11. Ko grem na hrvaško morje, pričakujem popolno istrsko, kvarnersko, dalmatinsko počutje. Včasih pa… recimo konkretni primer… Na večernem sprehodu po Pagu v centru nek »umetnik« prodaja slike afriških slonov, malo dalje, v drugi uličici, Čilenec ali Perujec igra južnoameriške »šlagere«. Pa to še ni vse. Skoraj z mikroskopom bi lahko iskal kvalitetne spominke?! In kaj šele paška čipka? Katera je prava, zakaj je sploh možna prodaja lažne paške čipke na ulici, v samem mestu? Kaj počne lokalna turistična skupnost, spi? Kaj počne inšpekcija, ali to ni njihov problem?

To je pravi primer s področja (ne)upravljanja z lokacijo. Ko občinske službe ne izvajajo lastne strategije po načelu dobrobiti za lokalno skupnost, temveč se opirajo na slabe hrvaške zakone, ki preferirajo tiste vsebine, katere bodo največ plačale za uporabo javne površine. Seveda ne moremo obsojati ljudi, ki izvajajo zakon, vendar so tudi v takih pogojih možnosti, da bi na poseben način zbrali in predstavili lokalne, avtohtone proizvajalce. Ena od možnosti so sejmi in prireditve, katere bi lahko organizirali tudi vsak dan, če bi bilo treba…

12. Vsaka večja ali manjša destinacija ima svojo zgodbo. Vi in mnogi turistični strokovnjaki trdite, da je zgodba en od najmočnejših instrumentov vašega, hrvaškega turizma?

Sam mislim, da mora zgodba, vsaj kar se tiče Hrvaške, temeljiti na zgodovinskih dejstvih, kajti naša preteklost je toliko kompleksna, zanimiva, slikovita, da bi bila prava škoda, če je ne bi uporabili. Zgodovina in razvoj vsakega »malega mesta« je zanimiva zgodba, s katero lahko pritegnemo pozornost. »Rabska fjera« je samo en delček zgodbe iz preteklosti Raba, ki je praktično cel otok napravila za blagovno znamko.

Seveda je tudi tu še veliko prostora za razumevanje in razvoj takšne blagovne znamke. Kolega Goran Rihelj pogosto izpostavi dejstvo, da je Vučedolska kultura najstarejša znana civilizacija v Evropi, da so Vinkovci najstarejše mesto z nepretrgano zgodovino že 8.300 let…Ali niso to sijajne zgodbe? Hrvaška je na prostoru »tektonskih premikov«, oziroma tisočletnega stika dveh civilizacij – zahodne in vzhodne. Že samo to je dovolj, da v vsakem segmentu življenja, v vsaki vasi, najdete in objavite edinstveno zgodbo.

13. Da se razumemo, ni vse črno v hrvaškem turizmu. Kje pa. Veliko je super stvari, kar vam priznavajo tudi v Evropi, hrvaški turizem dobiva mnoge prestižne nagrade, priznanja. Katerih nagrad, katerih statističnih podatkov se vi sami najbolj veselite? Pri čem želite, da bi bil celoten hrvaški turizem še boljši?

Turisti s celega sveta nas cenijo, radi govorijo o nas, radi nas priporočajo in se tudi vračajo. Hrvaški gostitelji so v zadnjih nekaj letih osvojili cel kup priznanj svetovnega merila: v Booking.com-ovi raziskavi leta 2015 smo imeli 3 od 10 najboljših gostiteljev na celem svetu, leta 2015 smo imeli 9.310 gospodinjstev z oceno 8,9, leta 2016 pa je imelo celo 12.219 gospodinjstev povprečno oceno 8,9 od maksimalno možnih 10. Leta 2017 smo imeli 4 najboljše počitniške hiše v Evropi od skupno 8 kategorij.

V zadnjih letih je velik poudarek na izobraževanju gostiteljev, vse pa je zagnalo Združenje družinskega turizma HGZ in rezultati so že vidni. Želimo, da bi se čimveč gospodinjstev specializiralo na goste, ki želijo posebne storitve, kot na primer kolesarski turisti, planinci, gostje z majhnimi otroki, gostje s hišnimi ljubljenčki, gostje v zrelih letih. Prav tako želimo razvijati regionalno prepoznavne klube kvalitete in na koncu nacionalno blagovno znamko »izvirno hrvaško gospodinjstvo«. Zdi se mi, da smo šele na pričetku nekega zelo resnega posla.

14. Nedo, bližava se koncu intervjuja. Končala bova z malo lažjimi temami. Moram vprašati, da se ne zamerim našim bralcem… Katere (mikro) turistične destinacije imate radi, kaj bi priporočili slovenskemu turistu?

Težko vprašanje. Kot sem že rekel, vsak potnik si želi na svojem potovanju ustvariti edinstvena doživetja. Nekateri raziskujejo kulturo, drugi preteklost, tretji naravo, nekateri se želijo popolnoma sprostiti, drugi dobro zabavati ali pokušati dobro hrano…. Na splošno so najzanimivejša tista mesta, ki 365 dni na leto živijo svoj življenjski ritem in v njih lahko vedno vidite, doživite nekaj novega. Naša mesta so majhna, primerna za raziskovanje kar peš, v kombinaciji z javnim prevozom. Mesta so še posebej zanimiva pozimi, v zgodnji pomladi in pozni jeseni. Poletje je rezervirano za naravo.

Ko je najtopleje, priporočam planine, Liko in Gorski Kotar. Ko je manj vroče, morda jadranje »od vala do vala«. V pozni jeseni je izredno zanimiva Slavonija, kjer je potrebno poskusiti »Wellness za želodec«, izvrstno hrano, fantastično vino. Vsak otok je svoj svet. Po otokih je potrebno potovati peš ali s kolesom. Sosedje smo. Blizu smo. Mi iz Kvarnerja pogosto »skočimo« do Slovenije in vedno najdemo kaj novega, pozimi sneg, smučanje, poleti jezera, planine… Ampak vedno je dobro izbrati namestitev pri domačinih. Pri ljudeh, ki vas osebno pričakajo, ki vam pomagajo, da najdete del še neodkritih zakladov na destinaciji.

15. In za sam konec vas prosim, da kot prebivalec otoka Krka navedete nekaj stvari, ki jih mora turist obvezno pogledati na otoku Krku… In še osebno vprašanje, katero konobo, gostilno predlagate obiskovalcem otoka Krka?

To se mi pa zdi najtežje vprašanje. Ko želim koga seznaniti z otokom Krkom, ga peljem po vrsti na: otoček Košljun – Frančiškanski samostan in muzej – mesto Krk – Volsonis bar – Frankopanski kaštel – Jurandvor – kompleks samostana Sv. Lucija (»Bašćanska ploča«) – Baška – Vrbnik – staro mesto – vinske kleti – gastronomija – Vrh – Hiša krškega pršuta Žužić – Glavotok – Frančoškanski samostan – Milohnići – konoba »Pud prevolt«- Malinska hotel »Villa Rova« in restavracija, Caffe bar in slaščičarna »Beleca« – Malinska – Njivice restavracija »Rivica« – Omišalj – staro mesto – špilja »Biserujka«Rudine – Dobrinj – staro mesto – etno hiša in konoba Barbalić – kopanje v Stari Baški – hotel in restavracija »Kanajt« Punat… To traja nekaj dni, zatem pa pripravimo nove plane za spoznavanje otoka .