Compare Listings

Split, temna stran mesta

Different Split, drugačen Split

Vsako mesto ima svoje čare, znamenitosti, lepote in zgodbe, s katerimi se kiti in postavlja. Obstajajo pa tudi zamolčane, skrite, manj znane, take, na katere ne moreš biti najbolj ponosen in jih ne nosiš na pladnju. A prav te so mnogokrat najbolj zanimive in privlačne. Tudi Split, veličastno in čudovito mesto, ni izjema.

Split, temna stran mesta

Nekaj zgodb s temne strani mesta Split je iz arhivov izbrskal splitski mestni vodič Dasen Petrić. Čarovništvo, bordeli, sužnji, odsekana glava na stolpu, kanonada mesta – so le nekatere izmed njih. Če bi si zaželeli zanimivega zgodovinskega popotovanja v živo, kliknite na Different Split in se pri Dasenu naročite na voden izlet po ulicah Splita.

Mi pa objavljamo nekaj zgodb, ki vas bodo popeljale v temno zgodovino Splita.

Splitska čarovnica

Zgodovinske knjige in zapisi o Splitu omenjajo le eno čarovnico. V severnem delu Hrvaške in Evrope so bile obsodbe in usmrtitve čarovnic zelo  pogoste. Iz zapisov izhaja, da so v Zagrebu v obdobju štirih stoletij zaradi čarovništva ubili preko 250 ljudi. Obsojali namreč niso le žensk, včasih tudi moške. Zgodovinarji pa vseeno pritrjujejo, da so v tem mračnem obdobju evropske zgodovine (od 12. do 17. stoletja) v Evropi ubili okrog 60.000 ljudi, od tega pa jih je bila večina, kar 80%, žensk. Do potankosti je bila izpiljena metoda “gladkega” razkrivanja čarovnic in čarovnikov. Dva dominikanska meniha sta sestavila dokument, “Malleus maleficarum” ali “Čarovniško kladivo”, ki je bil podlaga za sežiganje nesrečnikov, ki niso ustrezali Cerkvi. To je bil idealen čas, če ste se hoteli znebiti kake “spogledljivke”, ki je vrgla oko na vašega dragega. Rekli ste, da ste jo videli, kako se je spremenila v netopirja ali da leti na metli in že ste bili na dobri poti, da vaš problem izpuhti.

Splitski primer pa nas popelje v 16. stoletje, nedolgo za mletsko-otomansko vojno, znano tudi kot Ciprska vojna (ali Guerra di Cipro, kot so jo imenovali Mljetčani). Če bi sklepali samo po imenu, bi lahko domnevali, da je ta vojna potekala izključno na Cipru, vendar bi to bilo napačno. Nekaj spopadov je bilo tudi v okolici Splita, v katerih je turška vojska požgala večino pridelkov v mestni okolici, ki je bil v tistem času del Mljetskega imperija. To je povzročilo lakoto in vsesplošno bedo v mestu ter ustvarilo idealne pogoje, da se vsi ti problemi prevalijo na neko nedolžno žensko. Mnogo lažje je okriviti “čarovnico” za vaše nesrečno stanje kot pa oblast, ki ne bi tako dobrohotno sprejela vaših obtožb.

V tistih dneh je na hribu Marjan v bližini takratnega Splita (danes je to že del Splita) živel nek puščavnik. V tistem času so bili puščavniki neke vrste nižji red duhovništva, ki so skrbeli za cerkvice izven mesta. Tako je ta puščavnik skrbel za eno od cerkvic na južnih pobočjih Marjana. Imel je mlado in lepo pomočnico, na katero je vrgel oko in jo hotel izkoristiti. Dekle je puščavnika zavrnilo in ni hotelo imeti ničesar z njim. Užaljeni puščavnik se ji je sklenil maščevati in jo razglasil za čarovnico. Ker je bil svečenik, so mu ljudje verjeli in privedli dekle. Na Peristil, glavni rimski trg v palači, pri Srebrnih vratih, so nanosili kup dračja in ga zanetili, dekle so nameravali rešiti tuzemskih muk in jo predati vsemogočnemu na končno razsodbo. Takrat pa je na trg prišel ljudski zdravnik Roland, ki se je pričel razburjati na ljudi in jih prepričevati, da je dekle normalen človek kot vsi ostali, ne pa čarovnica.

Med Rolandom in množico se je pričelo prerekanje in prerivanje. Nekateri so imeli Rolanda radi in na splošno so ga v mestu zelo cenili, saj je siromake zdravil brezplačno. Pripravljeni so mu bilo predati dekle, drugi pa bi jo raje zažgali in se naslajali. Med vsem tem prerivanjem se je vnela Rolandova halja in kaj kmalu je zdravnik sam postal ognjena bakla. V brezupnem naporu, da bi se rešil, je pričel teči proti morju in res prispel do njega. Vendar mu skok v morje ni  prinesel rešitve, marveč smrt zaradi utopitve. Mladenki so v vsesplošni zmedi prizanesli, tako da edina splitska “čarovnica” na koncu koncev pravzaprav ni izgubila življenja, pač pa ga je zdravnik. Puščavnik, ki je vse to povzročil, je takoj zatem  zbežal iz mesta in z Marjana, verjetno se je zbal, da bi se bes množice lahko preusmeril nanj in da bi ga obtožili za smrt njihovega ljubega zdravnika ter ga linčali.

S prihodom Marije Terezije na oblast je postal pregon čarovnic prepovedan. Split je bil, vsaj po teh dogodkih sodeč, precej tolerantno mesto, celo v tem temačnem obdobju človeške zgodovine, saj v Splitu niso skurili niti ene čarovnice. Rad mislim, da je tak še danes. To lahko podkrepim še z enim dejstvom: splitska sinagoga je danes edina sinagoga v Evropi, ki pred svojimi vrati nima varnostnika ali kakega drugega varovanja. Moje mesto je tako stoletja dolgo nudilo varen pristan mnogim preganjanim, na kar smo vsekakor lahko zelo ponosni.

Legalne prostitutke in hčerka v bordelu

Prostitutke so v Splitu vse do leta 1934 legalno opravljale svoj posel, leta 1923 je natanko 86 žensk imelo licenco za opravljanje svoje dejavnosti. Domneva se, da se je v dneh, ko je bila v pristanišču kakšna flota, še vsaj 180 „podjetnic“ ukvarjalo z najstarejšim poklicem na svetu. Standardno so enkrat mesečno opravile zdravniški pregled in dobile pečat v svojo rumeno knjižico, nekatere javne hiše pa so svoje delavke pošiljale k zdravniku tudi pogosteje, celo vsak teden.

Prostitutke seveda niso bile iz Splita, prihajale so iz Zagore ali Hercegovine. Split je imel v dvajsetih letih 28.000 prebivalcev in Dasen Petrić je izračunal, da je na sto moških prišla po ena prostitutka. Ta podatek je primerjal z amsterdamsko statistiko, tam je razmerje 1:75.

V vsakem primeru je bila prostitucija velik posel, tudi zaradi tega se je iz okoliških mest prihajalo v Split.
Kje so bili bordeli? Predvsem tam, kjer je bila v tistem času največja revščina, v splitskem Getu. Razen na glavnih ulicah v Palači, na Decumanusu in Cardu, nihče od uglednih Splitčanov ni želel, da ga opazijo v kaki zakotni ulici. Nepotova, Pretorijanska, Žarkova so bile polne žensk, ki so se prodajale. Izven Palače so radi zahajali tudi do stare Plinarne, v Livanjsko in Gubčevo na Bačvicah.

„Igralnica“ pri Plinarni je, na primer, nudila „Lepotico tedna“, neko vrsto brošure, s  katero so stranke seznanjali z novo ponudbo.…To je trajalo tako dolgo, dokler nek „ugleden“ klient ni našel v brošuri svoje hčerke.

Po letu 1934 postane prostitucija prepovedana in od takrat se dogaja le na ilegalnih lokacijah, ki pa niso bile tako neznane, da se jih ne bi moglo najti – usluge so bile na voljo v „Treh voltih“, v „Juditi“ in „Luxorju“, dogovarjalo in barantalo pa se je v letovišču „Slavija“. Ustna mestna legenda pravi, da je bilo v 80. in 90.-ih letih prejšnjega stoletja najbolj živahno mesto za izmenjavo storitev Đardin. Kot tudi to, da je Mare Žebon bila edina javno znana oseba iz tega okolja.

http://www.differentsplit.com

Sužnji vse do 18. stoletja

Čeprav je splošno znano, da so Dioklecijanovo palačo zgradili sužnji v le desetih letih, je mnogim Splitčanom nepoznan podatek, da sužnjelastništvo tukaj preživelo mnogo mnogo dlje kot Rimsko cesarstvo. Vse do 18. st.! Prav tako je razširjeno mišljenje, da so bili sužnji drugačni ljudje kot mi, druge barve kože ali da so govorili nek tuj jezik, kar pa sploh ni nujno, da drži.

Večino so jih, trdi Dasen Petrič, ugrabili 100 km daleč od Splita, nato pa so jih privedli sem na prodajo, na Cararinino poljano. Suženj, oziroma človek brez kakršnihkoli pravic, si lahko postal že z neplačilom davkov ali neplačanih dolgov, pa tudi,če je bila sužnja tvoja mati ali če se nisi odzval vpoklicu v vojsko.

V obdobju štirih mesecev v letu 1.540 so v Splitu prodali 66 sužnjev, cena zanje se je gibala med petimi in dvajsetimi zlatniki za vsakega. Zdravnikova plača je bila takrat 12 in pol zlatnikov mesečno, in tudi, če to ni bila povprečna plača, lahko predpostavimo, da sužnji niti niso bili zelo dragi.

Dubrovčani so v letu 1.416 prvi v Evropi ukinili sužnjelastništvo, kar 450 let pred Američani. Je pa bilo v Splitu v 15. in 16. st. precej običajno, da imajo katoliški duhovniki sužnja – in to katolika.

Ni potrebno posebej poudariti, da je lastnik lahko počel s sužnjem, kar se mu je zahotelo, istočasno pa je bilo v mestnem statutu napisano, da je prepovedano pretepati osla. Tako je bilo oslovsko življenje v Splitu včasih znosnejše od človeškega. 

Glava na Arnirovem stolpu

V 12. st. je na severozahodnem stolpu Dioklecijanove palače, na Arnirovem stolpu, nekaj  mesecev visela glava plemenitaša po imenu Relja. Obglavili so ga Splitčani zatem, ko se je s svojo vojsko utaboril pred mestnim obzidjem in zahteval od prebivalcev Dioklecijanove palače, da se predajo. Na varnem za obzidjem so to zahtevo seveda odbili. Spor se je zaostril, ko je Relja ukazal svojim vojakom, da uničijo nasade vinograda in izpulijo trse, ki so bil izven obzidja. Ko so Splitčani to videli, so pobesneli. Pridrveli so izza mestnega obzidja, mu razbili vojsko, njega ubili in mu odsekali glavo. Lahko se vojskuješ, vendar vtikat v vinograd in vino… se pač ne smeš. Visoko viseča glava je služila za opomin tistim, ki bi se še vtikali v domače svetinje.

Uživanje u vinu ima tukaj dolgo tradicijo. Že stari Grki so tod trgovali z ilirskim prebivalstvom. V rimskem času pa bilo povsem običajno, da je vsak, tako suženj kot cesar, popil na dan po tri litre vina! Lahko pa tudi več, seveda. Znano je, da so stari Rimljani v civiliziranem svetu nazdravljali z vinom, za barbare so imeli tiste, ki so pili medico ali pivo. Splitski mestni statut iz 14. st., ki je tudi najstarejši znani, ima nenavadno veliko število določb, ko se nanašajo na obnašanje pijanih prebivalcev. V tem času je bilo namreč s trto prekritih kar 14 hektarjev okoliške zemlje, tako da je bilo vina v izobilju. Kasneje je bilo vino izvozni adut tako Splita kot Dalmacije, še zlasti, ko je leta 1860 bolezen filoksera uničila italijanske in francoske vinograde ter premnoge tamkajšnje vinogradnike pahnila v samomor. Med leti 1870 in 1890 je vladala tukaj prava blaginja, iz Dalmacije se je izvažalo neverjetnih 600.000 hektolitrov letno.
Kot primerjavo naj povemo, da danes celotna Hrvaška ne izvozi niti 6.000 hektolitrov letno!

Celotna Dalmacija je bila videt kot en velik vinograd, vse dokler ni, ob koncu 19. st., filoksera opustošila tudi naše kraje, s seboj prinesla bedo in lakoto, naše težake pa razselila po celotni Ameriki v iskanju boljšega življenja.

Bombardiranje mesta in ladijsko sidro

Zaradi svojega geografskega položaja je bil Split  vedno pomembno trgovsko mesto, še posebej, ko so bila naša področja znana kot “branik krščanstva”. V Splitu so govorili, da so Osmani (Turki) tako blizu, da lahko zjutraj slišiš njihove peteline kikirikati.  Kadar se Osmani niso vojskovali z domačim prebivalstvom, so z njimi trgovali, včasih pa so trgovali tudi med vojno, saj brez trgovine ne gre. Split je tako po izgradnji svojega pristanišča, t.i. lazareta, v 16. st. postal glavno pristanišče na vzhodni jadranski obali, ki so jo nadzorovali Mljetčani in kmalu tudi najpomembnejša luka na tej obali nasploh. Danes je Split najbolj prometno pristanišče na Jadranu, kar se tiče prevoza ljudi, lani jih je skozi njo potovali 5,2 milijona potnikov!

Zaradi tega ima Split nešteto zanimivih “morskih” zgodb. Povedal vam bomo eno iz časa prvega bombardiranja mesta z morja.

Zavrtimo časovni stroj in se odpravimo v leto 1809. Split je del velikega Napoleonovega francoskega cesarstva. Kljub temu, da Francozi na čelu z maršalom Marmontom v mestu naredijo veliko izboljšav in vlaganj, pa v mestu nimajo prav veliko podpore. Še posebej zaradi njihovega (za ta čas) naprednega pogleda o odstranitvi cerkve iz kakršnegakoli odločanja ali vplivanja na oblast. Francozi so bili v Splitu le 8 let, napravili pa so mnogo več kot so kateri drugi v 25 letih.

Dasen Petrić

V letu 1809 je bil v Splitu nastanjen en francoski bataljon. Zaradi nekih težav v Dalmatinski Zagori, so poklicali bataljon na intervencijo, tako so s seboj odpeljali 6 topov z vhoda v pristanišče, od koder so ga varovali. Mesto postalo tako nezaščiteno. Britanski imperij, ki je bil imel v tem trenutku  v vojni s francoskim, je imel na otoku Vis svojo pomorsko bazo. Angleški vohuni so zelo hitro sporočili na Vis podatek, da je mesto nezaščiteno in da je čas, da stopijo v akcijo. Z britanskega Visa je prispela velika korveta ” HMS Volage”. Britanci so neovirano zapluli v splitsko pristanišče in poslali mestu ultimat: “Predajte nam celotno mornarico, sicer bomo sprožili ogenj.”

Splitčani, čeprav na papirju naklonjeni Britancem, na takšne ultimate niso imeli namena pristati. Edina vrsta splitske zaščite je bila takrat “Mestna straža”, skupina meščanov, oboroženih z osebnim orožjem in praktično povsem brez vojaške izobrazbe. Imeli so dva topova na Hrvojevi trdnjavi v centru mesta. Splitčani so ultimat seveda zavrnili in se pričeli pripravljati za obrambo. Britanci se niso želeli spopasti z domačini in so jim poslali še en ultimat: “Predajte nam največjo ladjo v vašem pristanišču, sicer bomo sprožili ogenj.” Ladja, ki jih je mikala, je bila lepa in velika čezoceanska trgovska ladja po imenu “Boun vidante”. Splitčani so zavrnili tudi ta predlog. Britanci so spoznali, da se jim izteka čas ter da bi zvenel še en ultimat bolj smešen, kot nevaren. Odločili so se sprožiti ogenj iz svojih 32 topov! Split je imel poleg tistih dveh topov, ki jih je imela Mestna straža, še enega, in to je bilo vse. 3 proti 32! Ne zveni ravno pošteno, vendar, kdaj pa je bila vojna še poštena in kdaj Britanci gentlemani? Ti časi so minili. Z ognjem s HMS Volage-a se v mestu sproži preplah. Iz ribiškega težaškega dela mesta (Varoš) se je spustila “oborožena” množica, pripravljena na spopad z Britanci, če bi se drznili izkrcati. Britanci takega namena niso imeli, temveč so upali, da bo neprestana kanonada prisilila uporne in trmaste Splitčane, da odnehajo.

Split je takrat potegnil iz rokava še en adut, za katerega niti ni vedel, da ga ima. Burjo! Dobra stara burja se je odločila pomešati štrene Britancem in pričela precej močno pihati, kar je znatno zmanjšalo njihove sposobnosti natančnega merjenja in ciljanja na karkoli. Splitčanom je v nekaj napadih celo uspelo zadeti britansko korveto in ubiti zdravnika ter dva mornarja. Britanci so po dveh urah neprekinjenega obstreljevanja sklenili,da iz te moke ne bo kruha in da ob takem nadaljevanju dogodkov lahko vsi samo izgubijo. Odločili so se dvigniti sidro in se vrniti na Vis, tu pa so se zanje pričele nove težave. Nikakor niso uspeli izpeti sidra. Nekaj zaradi burje, nekaj zaradi treh splitskih topov, izpetje sidra je postala misija nemogoče. Kapitan se je odločil: “Pusti sidro!”. Prerezali so vrvi in britanska ladja se je s “spodvitim repom” in brez dragocenega sidra vrnila na Vis. Pa tako lepe načrte za ta dan so imeli.

V tistih časih je bilo sidro zelo dragocena in bistvena pritiklina vsake ladje, Splitčani to vedoč, so kaj kmalu rešili to lepo britansko sidro.

Par let kasneje je bilo francosko cesarstvo v razsulu, Napoleon na Elbi, Split pa ponovno del Avstrijskega cesarstva. 1813. leta je britanski komodor, William Hoste, prispel na prijateljski obisk s svojo mornarico, po pameti brez HMS Volaga, ki je ljudje niso imeli v dobrem spominu. Splitčani, taki kot so, so se odločili, da jim njihovo sidro vrnejo ob malce zajedljivi opazki: “Zadnjič, ko ste bili tu, ste “pozabili” s seboj vzeti še sidro.” Da bi se Hoste izognil neprijetnostim, je sidro zavrnil, rekoč: “Sidro mora ostati v Splitu kot večni spomin na majhno skupino mestne straže, ki se je zoperstavila mnogo močnejšemu sovražniku.” In tako je bilo.

To sidro lahko še vedno vidimo ob vhodu v Splitsko trdnjavo Gripe, kjer je od leta 1997 Hrvaški pomorski muzej.

Sorodni članki

Zlati športniki Hrvaške so …

Hrvaški športniki – hrvaški diamanti

Ta članek o legendarnih hrvaških športnikih je objavljen na našem turističnem portalu v kategoriji Biseri Jadrana. Pa bi v bistvu za te slavne hrvaške športnike morali imeti posebno kategorijo, ki bi se lahko npr. imenovala »neprecenljivi zakladi Hrvaške«.

Hrvaški športniki – hrvaški diamanti

Ta članek o legendarnih hrvaških športnikih je objavljen na našem turističnem portalu v kategoriji Biseri Jadrana. Pa bi v bistvu za te slavne hrvaške športnike morali imeti posebno...

Preberi več
Dinopark, show & theme park

Dinopark Funtana: Ko dinozavri oživijo

Dinozavri so bili pred milijoni leti zagotovo najbolj dominantna oblika življenja na Zemlji. In to vse do udara velikega »zvezdnega« meteorja, ki je popolnoma spremenil potek zgodovine. In čeprav so dinozavri izumrli, lahko v istrskem Dinoparku Funtana podoživimo izgubljeni svet teh nenavadnih bitij.

Dinopark Funtana: Ko dinozavri...

Dinozavri so bili pred milijoni leti zagotovo najbolj dominantna oblika življenja na Zemlji. In to vse do udara velikega »zvezdnega« meteorja, ki je popolnoma spremenil potek zgodovine. In čeprav...

Preberi več