Compare Listings

Kninska trdnjava, hrvaški nacionalni ponos

Lepa je kninska trdnjava

Kninska trdnjava je ena izmed najstarejših trdnjav v Evropi, začetek gradnje sega v srednji vek. Kninska trdnjava je impozanten vojaški objekt, saj je druga največja ohranjena fortifikacija v Evropi. Trdnjava je, seveda, tudi najbolj prepoznaven simbol mesta Knin in tudi zelo pomemben hrvaški spomenik.

Kninska trdnjava, hrvaški nacionalni ponos

O kraljevskem Kninu, zibelki Hrvatov, ki se nahaja 56 km od Šibenika, nekoliko več km je do Sinja, smo na www.pag.si, že pisali in sicer v tekstu z naslovom Knin, vrata Dalmacije. Tokrat o Kninu, ki je v času, ko pišemo ta prispevek, torej v letu 2018, skorajda pozabljeno mesto (industrije in dela skorajda ni, ljudje se množično izseljujejo) ne bomo izgubljali dodatnih besed, ker bo poudarek na sami kninski trdnjavi,  ki pa je pravi (turistični) biser Dalmacije in Jadrana.

Najprej se bomo razpisali o »sedanjem stanju«, potem pa bomo naredili daljši sprehod skozi gradbeno zasnovo te velike in pomembne obrambno-vojaške strukture ter na koncu v nekaj čim bolj jasnih in kratkih obrisih spoznali še samo zgodovinsko plat trdnjave.

Kninska trdnjava je postavljena na južnem delu hriba Spas (po slovensko »rešitev«), ki dominira nad celotnim kninskim poljem, pa tudi širše. Trdnjava je dolga je 470 metrov, na najširšem delu meri 110 metrov. Obrambni zidovi, ki v celoti obkrožajo trdnjavo, so ponekod visoki kar 20 metrov, celotna dolžina obrambnega zidu pa meri kar 2 kilometra. Znotraj obzidja trdnjava zavzema zavidljivih 48.000 kvadratih metrov površine. Nahaja se na nadmorski višini okrog 340 metrov, kar je približno 100 metrov nad samim mestom Knin.

Če boste obiskali kninsko trdnjavo kot povprečen turist vam bodo v oči verjetno padle predvsem naslednje »stvari«: izredna velikost trdnjave, zelo dobra ohranjenost zidov in samih objektov (s tem, da trdnjavo še dodatno in pridno obnavljajo), trdnjavska gostilna z odličnim razglediščem, muzejske in galerijske postavitve, letni oder, prodajalna vstopnic in spominkov, cerkev in ostala cerkvena obeležja (tudi spomenik »Pod križem«).

Prekrasno je tudi pohajati med samimi objekti na trdnjavi in začutiti duh preteklosti, si ogledati spomenik prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana (se spomnite njegovega legendarnega poljuba zastave po osvoboditvi »srbskega« Knina leta 1995?) ter se seveda slikati ob vihrajoči hrvaški zastavi. Smo še kaj pomembnega pozabili? Mogoče. Vsekakor pa si podrobneje poglejte tudi našo (dodatno) fotogalerijo, takrat si boste mnogo lažje predstavljali »stanje na sami trdnjavi«.

Sedaj pa si poglejmo »prostorsko ureditev« trdnjave. Kninska trdnjava je približno takšno, dokončno obliko in velikost dobila šele v osemnajstem stoletju. Kninsko trdnjavo strokovnjaki (arheologi, zgodovinarji, vojaški strategi) ponavadi razčlenijo na pet večjih enot: Gornji grad (Kaštel Knin), Srednji grad (Garišta), Donji grad, Bandjeru (Kaštel Lab) in postajo Belveder.

Vsak od teh petih kosov kninske trdnjave se lahko smatra kot »samostojno utrjeno mini mesto«. Vsak od teh petih delov se je lahko načeloma samostojno branil iz lastnih puškarnic, bastionov in s samega trdnjavskega zidu. Vsak del trdnjave je imel cisterne za vodo, skladišča orožja, skladišča streliva, vojašnico, skladišča hrane (Gornji grad je imel tudi temnico). Poglejmo nekoliko podrobneje (vendar dokaj laično, ne »znanstveno«, da ne bomo preveč zakomplicirali tega »turističnega teksta«) …

Gornji grad (Kaštel Knin) je najvišje ležeči in najstarejši del trdnjave, zgrajen je bil v devetem stoletju. Tu je bilo ponavadi tudi središče starohrvaške države in kraljev, najbolj »pomembne, prestižne prostore, stavbe« najdemo tako v Gornjem gradu. Prav tako je bil Gornji grad tudi najbolj varen, saj so ga čuvali najbolj »elitni vojščaki«. Svoje prostore, svoj kaštelet, pa je imel tukaj tudi vojaški poveljnik trdnjave. V Gornji grad se je vstopalo skozi masivna kamnita vrata, ki so bila dodatno zaščitena z dvižnim mostom, pod katerim je bil skopan večji zaščitni jarek. Gornji grad je bil verjetno tudi najbolje branjen, med drugim je bil oborožen vsaj s petnajstimi topovi večjega kalibra.

Pod Gornjim gradom so v 13. stoletju začeli graditi Srednji grad (Garišta). »Garište« pomeni »prostor, več hiš, ki so služile predvsem za stanovanja vojnim beguncem«. V času ne-mirnodobnih kriz se je, baje, v te hiše umaknilo večinoma lokalno prebivalstvo iz bližjih ob-kninskih vasi. Današnjo obliko Srednji grad dobi po letu 1688, po odhodu Turkov in po prihodu Benečanov. Srednji grad so branili predvsem iz dveh  bastijonov, Grimani in Okrugla kula, ter iz postaj Pasqualigo, Kandija nova in sv. Cecilije, v kateri je bilo kar 12 topov. V Srednjem gradu so bila večinoma večja skladišča orožja in streliva, sedaj pa tu najdemo »Muzej Oluja ’95«, ki so ga odprli leta 2015.

Kaštel Lab ali Bandjera (tudi Korlat) je najvišji in hkrati najmanjši del trdnjave. Danes na njem ni ohranjenih zgradb, čeprav so v srednjem veku bile. Kasneje je Bandjera služila predvsem topništvu …

Benečani so Donji grad najbolj obnavljali in predvsem širili med letoma 1688 in 1713, branili pa so ga z 22-imi velikimi topovi. Glavni vhod v ta »grad« (torej le eno izmed petih enot) je hkrati tudi glavni vhod za celotno trdnjavo. Ker je vhod zmeraj najbolj ranljiva točka vsake trdnjave, so se tudi tukaj temu problemu veliko posvečali. Vojaki, stražarji so nekoč mukoma dvigovali velik in težak dvižni most, ki je bil postavljen nad jarek, v katerem se je pretakala muljasta voda. Izdatno so zavarovali velika vrata (nad njimi je vklesan slavni beneški lev), vse v želji, da morebitnim napadalcem onemogočijo nezaželen vstop.

Skozi Donji grad tudi današnji turisti vstopamo v samo trdnjavo (še prej moramo skozi t.i. Loredanova vrata, ki so v bistvu stražarnica izven same trdnjave). V Donjem gradu ob prehodu skozi vrata, ki ga pred sovražnikom varujeta pomembna »bastiona« Pisani in Vendramin, pridemo na večji plato, na dokaj neraven trdnjavski trg, okrog njega pa so se nekoč in danes zvrstili: kovačnica, pekarna, trdnjavska cerkev sv. Barbare (zaščitnica topništva), upravna zgradba muzeja in trdnjave. Proti severu se nahaja zgradba »guvernerja orožja«, sedaj je znana kot starogradska mestna hiša, desno pa je bila vojašnica, ki pa je danes preurejena v galerijo kninskega muzeja.

Postaja Belveder je bila postavljena na južnih pobočjih Spasa. To je tako imenovani novi del trdnjave, tudi njega pa so, enako kot Donjigrad, gradili Benečani med letoma 1688 in 1713. Večjim delom je postaja Belveder zaščitena z zelo visokim zidom, od tam je odličen razgled na reko Krko, ki vijuga spodaj v dolini. V postaji Belvedere so imeli prostor za dve vojašnici, bolnišnico (tukaj so se mnogokrat zdravili tudi okoliški kmetje), mrtvašnico in večji rezervoar za vodo. Za samo obrambo postaje Belveder sta bila pomembna tudi bastiona Belveder in Emo, pa tudi dve puškarnici s prsobranom, ki sta dajali prepotrebno samozavest vojakom.

Sprehodimo se še skozi linearni časovni tok in se na hitro popeljimo skozi burno zgodovino kninske trdnjave. Arheologi so ugotovili, da je bila kninska okolica poseljena že v neolitiku (mlajša kamena doba), še gosteje pa potem v času bronaste dobe. Področje samega mesta je bilo naseljeno že v rimski dobi. Baje naj bi v antiki na obronkih že omenjenega griča Spas zgradili naselje Ninia. Kakor je znano, v sedmem in osmem stoletju našega štetja te prostore zasedejo Hrvati. Ti skupaj z mešanim, romaniziranim, prebivalstvom verjetno »ugotovijo«, da bi za obrambo prebivalstva na Spasu potrebovali močnejšo obrambno strukturo.

In tako se v drugi polovici 9. stoletja začne postopoma graditi utrdba, castro Tnin (Tnen, Tignino carstvo), potem tudi srednjeveško urbano naselje, jedro trdnjavskega kompleksa, ki ga danes imenujemo kninska trdnjava.  Prvič se v pisnih virih Knin omenja leta 950, ko ga na papirju zabeleži bizantinski cesar in pisec Konstantin Porfirogeneta VII.

Hrvaški veljaki župani, vojvode, bani in kralji takoj ugotovijo, da se Knin, predvsem pa njegova trdnjava, nahaja na odličnem geostrateškem položaju. Nekateri hrvaški kralji (Svetoslav Suronja, Držislav, Peter Krešimir IV.) občasno vladajo iz Knina.  Za stalno kraljevsko rezidenco ga »proglasi« Dimitrij Zvonimir (vladal je med letoma 1076 in 1089 in to celo s »papeškim blagoslovom«), v tistem času Knin »gospodarsko in upravno zacveti« ter se imenuje Zvonimirovo mesto.

Po Zvonimirovi smrti, po nekajletnih »prepirih med hrvaškim plemstvom«, končno prazen hrvaški prestol za kratek čas zasede kralj Peter (1093 – 1097). Na bojnem polju, na Gvozdu (Petrovi gori), ga po le nekajletnem vladanju porazi in ubije ogrski kralj Koloman ter tako prekine kratko hrvaško samostojnost, ki si jo Hrvati dokončno in v celoti spet priborijo šele po razglasitvi samostojnosti 25. junija 1991 oz. šele po krvavem razpadu zadnje Jugoslavije. Med letoma 1097 in 1991 tudi kninska trdnjava, z redkimi izjemami (Bribirski knezi, kasneje Nelipići), ni več pod celovito hrvaško oblastjo.

V krvavih stoletjih zgodovine prehaja skozi številne roke tujcev, predvsem Madžarov, Turkov, Italijanov (Benečanov), Francozov, Avstrijcev, nacističnih Nemcev (ki trdnjavo skorajda dokončno »demolirajo, uničijo«) …  Vendar se kmalu po drugi svetovni vojni skupina zavednih Hrvatov loti obnove, ki traja še danes … Kninska trdnjava je živela bogato življenje, ne dvomimo pa, da bo njeno delovanje tudi v 21. stoletju še naprej impulzivno in bogato. To nam zagotavljajo pridni turistični delavci, ki imajo s trdnjavo še velike načrte, sanjajo se nove zanimive (turistične) zgodbe … ki pa zahtevajo že nek nov tekst. Vsekakor pa vas lahko ob koncu tega novinarskega sestavka le še brez zadržkov povabimo na mogočno trdnjavo in zatrdimo, da obiska kninske trdnjave zagotovo ne boste prav nikoli obžalovali.

Za fotografije se zahvaljujemo Turistični skupnosti Knin in Muzeju Knin, poglejmo še manjšo galerijo o trdnjavi.

Objavljeno

Sorodni članki

Dalmatinska zagora oz. Zagora

Dalmatinska zagora na poti uspeha ali propada?

Ali Dalmatinski zagori grozi umiranje na obroke? V petih letih (od 2011 do 2016) se je iz Dalmatinske zagore izselila kar petina (20 odstotkov!) prebivalstva. Po drugi strani je Dalmatinska zagora leta 2018 od Hrvaške turistične zveze prejela priznanje za »najbolj uspešno destinacijo podeželskega turizma«.

Dalmatinska zagora na poti uspeha ali...

Ali Dalmatinski zagori grozi umiranje na obroke? V petih letih (od 2011 do 2016) se je iz Dalmatinske zagore izselila kar petina (20 odstotkov!) prebivalstva. Po drugi strani je Dalmatinska zagora...

Preberi več
Na Učki straži Vojak

Učka, istrsko super razgledišče

Učka (s Čičarijo) je prekrasen naraven park in ozek gorski greben, s katerega lepo vidite večino celotne Istre, Kvarnerski zaliv, severni Jadran z otoki (seveda tudi z Lošinjem in Cresom), Gorski Kotar, Velebit, Tržaški zaliv, Julijske Alpe in italijanske Dolomite, baje se vidijo tudi Benetke ...

Učka, istrsko super razgledišče

Učka (s Čičarijo) je prekrasen naraven park in ozek gorski greben, s katerega lepo vidite večino celotne Istre, Kvarnerski zaliv, severni Jadran z otoki (seveda tudi z Lošinjem in Cresom),...

Preberi več