Orožje v Istri

Orožje v Istri. Ali veste, da so bili nekoč Istrani oboroženi do zob?
»To je kar težko verjeti, vendar vam iz svojih izkušenj lahko povem, da je temu res tako. Nikoli sicer tega niso izpostavljali ali se s tem hvalili. Pa vendar je skoraj vsaka družina imela doma kak kos orožja, puško ali pištolo. O tem niso govorili, o tem se uradno ni vedelo, saj je bila nošnja orožja v Istri vedno prepovedana, zato so to orožje skrivali, kjer so le mogli.

Danes lahko tako najdete stare pištole in puške zazidane v stenah starih hiš, skednjev, v tramovih, v malti, v strehi, povsod, kjer jih ni bilo moč najti. Orožje so lahko imeli samo tisti, ki so si bili blizu z oblastmi iz časa Benečanske republike, Avstrije, Italije ter Jugoslavije«, nam pripoveduje strastni ljubitelj starega orožja, Mario Ferlin, iz majhnega istrskega mesteca Svetvinčenat.

Prav tam, ob veličastnem srednjeveškem kaštelu Morosini – Grimani, se nahaja njegova majhna osebna zbirka starega orožja iz obdobja 1400 – 1870, oziroma, kakor je sam povedal, do zadnjega naboja.

Vse se je začelo z revolverjem iz leta 1889

Ta je del njegove obširne zbirke, ki jo sestavlja okoli 150 različnih predmetov, od pušk, pištol, zabojnikov, topov, nožev, streliva, torbic za shranjevanje streliva in drugih predmetov, ki jih zbira že leta.

»Razstavljenih je le del teh predmetov, ki jih še dalje zbiram in bogatim zbirko. Vse se je začelo že pred 30 leti s hobijem. Namesto klasičnih starin sem začel zbirati staro orožje. Pričel sem s starim revolverjem iz leta 1889, ki sem ga dobil za darilo. To je bilo zame nekaj povsem novega in takoj sem se zaljubil vanj. Po drugi strani pa me je vedno vznemirjala zgodba, da v Istri ni bilo orožja. Vedno se je govorilo o tem, da so bili Istrani neoboroženi, potem pa so se začele najdbe vseh teh silnih predmetov, ki govore, da smo prav taki, kot vsi ostali.

Pravzaprav je naše staro orožje, če bi ga recimo primerjali s slovenskim, slabše ohranjeno, saj smo ga vedno morali nekje skrivati«, nam v smehu pripoveduje zbiratelj. Skrival ga je tudi njegov oče, ki je imel skrito staro puško v hlevu pod tramovi, dokler je takrat desetletni Mario ni našel. Ko je oče ugotovil, da mu je puška postala igračka, je izginila brez sledu.

Hobi je vse

Hobi je, kakor pove, močnejši od vsega drugega. Zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo vse predmete postavil na eno mesto in jih predstavil javnosti. To se je naposled zgodilo pred tremi leti, ko je razstavil zbirko, ki skriva mnoga presenečenja, pogosto povsem nepoznana. Vendar vas bo vedno ljubeznivi Mario, ljubitelj zgodovine, tradicije in starih predmetov, lahkotno uvedel v ta skrivnostni svet, ki veliko govori o migracijah in gibanju ljudi.

V zbirki ima namreč kose tako benečanskega, angleškega, turškega, avstrijskega, belgijskega in drugega orožja. Od vojaškega pa vse do civilnega, ki se je v tistih davnih časih uporabljalo za samoobrambo ali za lov. Zanimivo je tudi, da čeprav je del orožja iz Osmanskega cesarstva, da je bilo praktično vse najdeno prav v Istri. To veliko pove o prebivalstvu, ki ga je od nekod prineslo na to ozemlje, nekatere kot spominke, nekatere pa kot orožje za samoobrambo.

Nekoč so bili siromašni

»Nekoč so bili Istrani zelo siromašni in vsak se je poskusil znajti po svoje. Mnoge je prav puška ali pištola reševala pred lakoto. Spominjam se, da so nekateri na lov s seboj vzeli pištolo in odšli pred zajčje brloge. Čakali so na ugodno priložnost in si domov prinesli kosilo ali večerjo. Mnoge družine je prav to reševalo pred lakoto«, nam je povedal Mario.

Po končani obnovi palače starega kaštela, kjer se poleti odvijajo številni festivali, kot sta srednjeveški ali Festival neverbalnega gledališča, bo zbirko preselil v te prostore. Bilo je že precej govora o tem, da se zbirka prestavi v obnovljen stolp kaštela, vendar je za enkrat ostalo le pri besedah.

Sedaj je v teku evropski projekt Kulturterra in s pomočjo teh sredstev bodo uredili vse prostore. V enem od njih bo svoje mesto našla tudi zbirka orožja, kamor na koncu koncev tudi sodi, meni Ferlin. Med obnavljanje stavbe v starem delu mesta, kjer je zbirka sedaj, pa je naletel na najdragocenejši predmet svoje kolekcije – stari benečanski top, iz, reci in piši, leta 1400, ki za nameček predstavlja trenutno edini tovrsten top na svetu!

Top je odkril povsem slučajno

Našel ga je po golem naključju, nam pripoveduje. »Nekaj smo kopali in naenkrat naleteli na ta železni predmet. Sprva nisem vedel, kaj je to, videl pa sem, da je služil kot nakovalo. Ogledoval sem si ga in zaključil, da bi, glede na podatke z interneta, lahko bil to top, kar mi je potrdil tudi Janko Jeličić iz Zagreba. Z njim sodelujem na področju čiščenja in vzdrževanja tega orožja. Svoj čas je bil tudi kustos v Hrvaškem zgodovinskem muzeju v Zagrebu in je hkrati velik strokovnjak za staro orožje.

On mi je tudi povedal, da je to edini doslej najdeni primerek starega orožja, ki je bil nekdaj inventar kaštela ter da je to eden najstarejših topov nasploh. To potrjuje tudi inventarna listina kaštela Morosini – Grimani iz 16. st., ki ga je sestavil kapetan kaštela in v katerem je navedeno vse takratno orožje, kar so ga imeli tam..

V tem dokumentu se omenja takšen top ter puške z branika, kopja, helebarde, zanimivo pa je, da niso navedeni meči. Ta top je zanimiv zato, ker ni lit, pač pa sestavljen iz več delov. Doseg je bil tudi do kilometra. Žal v zbirki nimam puške z branika, ki so bile na našem kaštelu, imam pa identične iz tistega obdobja«, nam je povedal naš zbiratelj. Dodal je še, da je dandanes izredno težko najti benečanske topove iz tega obdobja.

Ni bil recikliran kot večina topov. Ta top je verjetno ohranjen le zato, ker je služil kot nakovalo. Bil je zakopan v zemlji in ga niso reciklirali kot večino topov. V Napoleonovem času so vse topove, ki so bili takrat v muzeju (iz vsake proizvodnje so najboljšega hranili prav v muzeju), natovorili na ladjo, da bi jih shranili v pariškem Louvru. Žal se je ladja s 150 topovi potopila in sedaj ni več ostankov nobenega teh topov, nam je povedal Mario zanimivo zgodbico iz knjige italijanskega zgodovinarja Marca Morina o benečanskih topovih, kjer je omenjen tudi ta izjemni primerek iz svetvinčentinske zbirke.

Žal krogle za ta top ni, v zbirki so druge, ki pa so veliko večje. Še posebej je ponosen na vrsto t.i. civilnih pištol, ki jih je danes moč najti le v Istri. »Te pištole so mi zanimive zato, ker so posebne. Takrat jih je bilo očitno vsepovsod polno in danes je to najpogostejše orožje, ki ga lahko najdemo v Istri iz obdobja pred II. sv. vojno. Zanimivo pa je, da so jih našli v tolikem številu samo v Istri. Imeli so jih v dobesedno vsaki vasi, kar meni in zgodovinarjem pove, da je očitno v času Avstrije poglavarjem vasi bila dodeljena po ena takšna pištola za sprožanje preplaha ali za neke vrste signaliziranje«, nam je povedal Mario.

Hladno orožje

Mario zbira predvsem strelno orožje, hladnega niti ne. »Tega kupim le tu in tam, vendar samo, če ne morem kupiti tistega strelnega orožja, ki si ga želim, a mi je predrago. Kupujem le hladno orožje iz obdobja Avstrije. To mi je potem kot aspirin, oziroma uteha, da si zacelim rane«, je v šali zaključil pogovor ta svetvinčentinski čuvar zgodovine in starih zgodb. Na tem zgodovinskem kraju jih sicer ne primanjkuje. Potrebno se je le zakopati v temelje kakšne stare hiše, ki čaka na svojo obnovo, da bi lahko ponovno zasijale z nekdanjim sijem.

Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.