Milna, zaliv tisočih ladij

Milna leži na zahodni obali prekrasnega Brača, je največji kraj na tem koncu otoka, zato je tudi središče občine, v katero spada pet naslednjih naselij: Bobovišća, Bobovišća na Moru, Ložišća, Milna in Podhume. Dokaj blizu Milne najdemo najdemo puščavo Blace, Vidovo goro in pod njoBol z njegovo slavno plažo …  Trajektna luka v Supetru je oddaljena okrog 20 minut vožnje z avtom, do Splita pa lahko »skočimo« tudi s katamaranom. V Milni živi okrog tisoč prebivalcev, večina pa si plačo zasluži v panogi turizma.

Milna se je začela razvijati v 17. stoletju, zmeraj je bila znana po svojih »mornarjih in kapetanih«, ki so pluli s svojimi večjimi in manjšimi ladjami po Mediteranu in ostalih širnih morjih sveta. V Milni je, vsaj tako trdijo nekateri spletni viri, nastal tudi prototip slavnega dalmatinskega čolniča »bracera«. Turisti boste očarani, če jo boste obiskali, saj Milna radovednemu popotniku nudi na ogled tudi številne (manjše in večje) turistične znamenitosti. Namenimo jim nekaj več besed, odstavkov …

Angliština

Naselje Milna se je razvilo na prelomu 16. v 17. st. s priseljenci iz Nerežišć, okoli utrjenega kaštela družine Cerinić, ki ga je zgradila za zaščito svojih posesti. Domačini kaštel imenujejo Angliština, po še ne povsem razjasnjeni preteklosti bi naj tam živel angleški lord. Zanimiva so majhna in maloštevilna okna na masivni zunanjosti.

Cerkev Sv. Josipa

Zadarski nadškof  Vicko Zmajević je l. 1730 daroval župniku don Petru Bonačiću župnijo Sv. Josipa pod pogojem, da v Milni zgradi kapelo v čast temu svetniku, da bi se tako čaščenje Sv. Josipa v župniji še povečalo. Župnik don Petar je ob podpori oblasti izbral takratni lep zaliv, imenovan Vela luka in dal v 19. st. tu zgraditi majhno cerkvico v čast Sv. Josipa. Še več, Vela luka je dobila novo ime – Osibova, po Sv. Josipu. To je edina uvala na Jadranu s tem imenom.

Cerkev Sv. Janeza Krstnika v zalivu Osibova blizu Milne so zgradili v 14. st. in jo obnovili 1994. V njej so pomembni baročni reliefi Matka Mijića, znanega braškega kiparja. Cerkvica v gotskem stilu, čeprav majhna in skromna, priteguje pozornost s svojim položajem na hribčku nad morjem. V začetku 18. st. so zgradili tudi 14 postaj križevega pota kot kapelice, ki povezujejo zaliv Osibova z Milno.

Svetilnik Ražanj

Svetilnik je zgrajen l. 1874 na zahodnem rtu otoka Brača. Je v obliki osmerokotnega stolpa in pritlične stavbe v skupni površini 110 m2. V središču južnega pročelja je večkotni stolp z lanterno na vrhu.

Milna – utrdba Baterija

Utrdba Baterija stoji na rtu Zaglav, zgradili so jo v času francoske uprave leta 1806. Ko so Francozi izvedeli za namere ruske mornarice o zavzetju srednjedalmatinskih otokov, so na zahodnem rtu Brača zgradili utrdbe in postavili baterijo s štirimi topovi, ki so jo kasneje okrepili s šestimi.  Pri tem delu je sodelovalo 150 braških kmetov, ker francoska flota, kot je navedel kapetan Barbieri, sama ni imela dovolj ljudi, sredstev in materiala. S to topniško akcijo so nameravali Francozi preprečiti izkrcanje Rusov na Braču in vstop ladjevja v Splitska vrata, od koder bi jim bila odprta pot v splitsko in makarsko področje. Decembra 1806 se je ob zahodni obali Brača odvila pomorska bitka med Rusi in Francozi. Bitka je trajala tri ure, ruska ladja je potopila eno francosko topovnjačo in zelo poškodovala „Napoleona“, ki je po pobegu potonil v splitskem pristanišču. Na povratku je ruska ladja uničila francosko baterijo štirih topov na zahodnem delu otoka in tako ruski mornarici odprla pot na Brač.

Blačka obala

V 18. st. so duhovniki (puščavniki) Puščave Blaca tako gospodarsko napredovali, da so nabavili dve veliki ladji, ki ju je upravljal kapetan Nikolorović iz Bola. Ker Blaški zaliv ni bila primerno pristanišče, so blaški puščavniki v Milni zgradili hišo in skladišča, od koder so trgovali in odhajali na Sredozemsko morje. Ta hiša stoji še danes in je po njej cela obala dobila ime.

Cerkvica Sv. Jeronima

Na dnu Pantere je bila nekoč ladjedelnica in popravljalnica ladij, v lasti Mate Bonačića-Protija, pok. Prospera. Na zemljišču z imenom Banjić, je z dovoljenjem nadškofa okoli l. 1860 njegov sin Jere za določeno nadomestilo dal zgraditi cerkvico v čast svojega zaščitnika, Sv. Jeronima. Rodbina je popravljala in gradila ladje, zato imajo dodatek k priimku Proto ali Proti (poslovodja). Na oltarju je bila slika na lesu, ki pa je propadla. Od nje sta ostala le dva kosa, na katerih sta Sv. Peter in Sv. Pavel in sta shranjena v zakristiji cerkve.

Pokopališče in cerkev Žalostne Marije

Do l. 1805. so pokojnike pokopavali v cerkvah ali okoli njih. Zato se okolica cerkve imenuje  cimatorij. Ko je z Napoleonom l. 1805 v Dalmacijo prišla francoska oblast, je bilo zaradi higienskih razlogov med drugim prepovedano pokopavanje mrtvecev v cerkvah in naseljih. Zapovedano je bilo, da vsako naselje izbere primerno mesto izven vasi ali mesta, kjer bodo pokopavali svoje pokojne. Te odločbe niso povsod takoj pričeli izvajati, v Milni šele konec 19. st. Izbrali so zelo lepo mesto in napravili načrt pokopališča, tako, da je to eno najlepših na Braču. Na pokopališču so l. 1880 zgradili lepo osmerokotno cerkev v stilu mavzoleja, posvečeno Mariji Sedmih žalosti. V njej je marmorni oltar s kipom Žalostne Marije.

Sv. Martin

V začetku 17. st., ko je prebivalstvo v Bobovišću in Milni naraslo, so njuni prebivalci l. 1620 zaprosili Hvarsko župnijo, da se zaradi strme in dolge poti do Nerežišća in tudi zaradi duhovne koristi, odcepijo od matične župnije v Nerežišću. Proces odcepitve je trajal dolgo, saj se Boboviščani in Milničani niso mogli zediniti, katera cerkev bo župnijska, tista Sv. Martina ali Sv. Marije v Milni.

Stara ladjedelnica

V zgodovini jadranskega lesnega ladjedelništva je pustila Milna pomembno sled, čeprav je bilo obdobje intenzivne gradnje ladij relativno kratko v primerjavi z drugimi ladjedelniškimi središči. »Zlato obdobje« milninega ladjedelništva, v katerem so zgradili največ jadrnic, je trajalo dvajset let. V Milni sta bili v 18. st. dve ladjedelnici, ena je pripadala družini Bonačić-Proti, viri navajajo, da se je z delom pričelo l. 1750 v predelu Pantera, pozneje imenovanem „Škver“.

Približno 20 let kasneje je družina Dorić v zalivu Vlaška postavila drugo ladjedelnico, ki so jo na prehodu stoletju preselili v samo pristanišče Milne, natančneje na predel Brdo (Hrib), kjer je danes tovarna ribjih konzerv. Delavnica bratov Dorić je pomenila temelje današnji milniški ladjedelnici, ustanovljene 26. junija 1961 pod okriljem takrat nastale Kmetijske zadruge Milna.

Škver družine Bonačić-Proti na Panteri je bil v preteklem stoletju zelo aktiven, tam so od leta 1888 zgradili 23 velikih ladij, od katerih ji je imelo pet lastnike iz Milne. Ladje so se razlikovale po nosilnosti in velikosti jamborov (Bracera, Trabakul, Loger, Škuna, Stela, Kuzer, Leut, Laja Svičarica, Guc, Kajići, Gondola). Ko so ladjo dokončali, so povabili duhovnika, da jo je blagoslovil, zatem pa so sledile svečanosti. Ladjo so okrasili, nanjo postavili zastavo, na premec in krmo pa po en venec. Na premcu so svečano razbili steklenico prošeka in z njim krstili ladjo. Zatem so jo splovili v morje,  čemur je sledila zabava v ladjedelnici.

Les za ladjo so posekali med dnevom Karmelske Marije in Marijinim vnebovzetjem. Ribiči so bili zelo praznoverni in če so med odhodom na ribolov srečali kako šepavo žensko, so se takoj vrnili domov in niso šli na ribolov, saj bi jim to srečanje po njihovem prepričanju prineslo nesrečo. V naslednjem stoletju so v milniških ladjedelnicah zgradili približno sto ladij, skoraj brez izjeme pulake, nekaj bracer in trabak, povprečne nosilnosti 35 ton. Gradnja večjih ladij je bila še posebej intenzivna v sredini 19. st., nedolgo zatem pa je ladjedelništvo v Milni praktično prenehalo. Z zatonom jadrnic in plovbe so se domačini preusmerili pretežno na ribolov.

Prva šola

Menijo, da bi naj prva šola delovala od l. 1834, morda celo pred tem. To ni bila šola za navadno prebivalstvo, pač pa za otroke bogatašev v Milni. Uradno je šola pričela delovati v letu 1848/49 kot moška dvorazredna splošna šola v privatni stavbi družine Buzolić v predelu Pantera. Šola je bila v tej zgradbi od 1848 do 1882, zatem pa so jo preselili v sosednjo stavbo družine  Sfarčić, kjer je bil pouk do l. 1901. Pouk je bil v italijanščini do l. 1890, 29. aprila 1878 pa so uvedli hrvaščino.

Ko govorimo o šoli v Milni v tem obdobju, je potrebno poudariti, da sta bili to dve šoli v dveh sosednjih stavbah. To je bila moška, dvorazredna in ženska enorazredna, ki je bila v hišici v predelu Žalo. Na mestu nekdanje ženske šole so l. 1901 zgradili novo šolo, bratsko hišo za šolarje prebivalcev Milne. Zgradili so jo v treh nadstropjih v rekordnem času enega leta in to z lastnimi sredstvi in prihodki od kmetijstva ter prispevki vaščanov in duhovništva, o čemer priča spominska plošča na pročelju stavbe.

Studenec

Daleč v nadaljevanju zaliva Pantera, pod Milno, izvira močan vrelec, po imenu Studenac, celoten predel pod izvirom se imenuje Studenjača. Voda je preko vsega leta služila za napajanje živine, uporabljali so jo tudi ljudje. Studenec je danes globok 7 m , ozek in obzidan s kamenjem od dna do vrha. Po vsem sodeč je bila to prva voda v Milni in še iz ilirskih in romanskih časov. Studenec je danes nasut, v njem je voda, nekoč pa je bil še mnogo globlji. Zanimivo je, da so ob njem trije kamni, ki so služili za napajanje živine, so pa to odlomki starokrščanskih sarkofagov. Na enem od njih je vrezan starokrščanski križ. Nekoč je morje segalo vse do  Studenca. To je bil globok zaliv, ki je ščitil pred kakršnimkoli slabim vremenom.

Podhume in Cerkev Lurdske Marije

Podhume se nahajajo blizu Milne. V svojem času so bile večinoma naseljene s pastirji. Konec 19. st. je bilo v Podhumah približno 50 prebivalcev. Milenski župnik je zato l. 1898 na njihovo željo poslal prošnjo hrvaškemu škofu za odobritev gradnje cerkvice, kjer bi lahko opravljali božjo službo. Škof je zahteval vsa mogoča dovoljenja, ki jih niti župnik niti vaščani niso mogli izpolniti. Prošnje so vlagali večkrat, vendar brez uspeha.  1925 pa so kljub temu po zaslugi vaščanov in bratov pok. Mihovila Marangunića zgradili cerkev v čast Lurdske Marije. L. 1962 je bila svečana posvetitev. Od takrat Bračani vsako leto na dan Lurdske Marije, 11. februarja, romajo v Podhume.

Ostanki sodobnega brodoloma v bližini zaliva Lučice

Na lokaciji v bližini zaliva Lučice na JZ obali otoka Brača se nahajajo ostanki železnega ogrodja potopljenega parnika. Glede na velikost najdišča in številnega drobnega ladijskega materiala predstavlja najdišče pomemben vir za preučevanje parnikov 19. st. Sam parnik pa ima značilnosti, ki so pomembne za valorizacijo in proučevanje tipološko – konstruktivnih elementov parnikov nasploh.

Polaca

Milna je cvetela v 18. in 19. st. v času velikih lesenih jadrnic. Takrat je bila trgovski center z direktno ladijsko linijo v Trst (do I. sv. v.). Kljub ladjedelništvu in proizvodnji vina pa se Milna ni mogla zoperstaviti prihajajočim spremembam. Z velikimi jadrnicami in boleznijo peronospora, ki je napadla vinsko trto, je večina lokalnega prebivalstva zbežala pred težkim življenjem. Emigrirali so v Čile in druge države Južne Amerike. Tisti, ki so obogateli v ”novem” svetu, niso nikoli pozabili Milne, eden od njih, Ivan Bonačić Sargo, je z oporoko vse svoje premoženje  zapustil Milni. V zahvalo smo mu meščani postavili spomenik, ki se imenuje Polaca, to je obredna loža s krampi in tehtnicami.

Pjover

Pjover pomeni površino nad zbiralniki za vodo, po kateri se zliva voda v sam zbiralnik. Milna ima dva velika pjovera in eno napajališče za živino z manjšim zbiralnikom. Pjovera, zbiralnik in napajališče so zgrajeni l. 1928 z denarjem, ki ga ja v oporoki zapustil Milni  Ivan Bonačić Sargo.

Kažuni in suhozidi

Za področje okoli Milne (kot tudi po celem Braču) so značilni številni suhozidi kot plod stoletnega človeškega dela. Suhozidi so nastali z zlaganjem lomljenega kamna, ki so ga jemali direktno iz zemlje ali pridobili s čiščenjem zemlje za obdelovalno površino.  Suhozidi imajo poseben status zaščite v hrvaški kulturni dediščini.

Kažuni so prav tako grajeni s tehniko suhe gradnje s kamni od čiščenja zemljišč, oz. z ustvarjanjem obdelovalnih površin. Služili so kot zaklon pred vremenskimi neprilikami. Brački kažuni so zgrajeni v drugi polovici 19. in začetku 20. st.

Cerkvica na Mrdulji

Na otočku Mrdulja v kanalu med otokoma Brač in Šolta stoji srednjeveška cerkvica s stolpom. Na vogalu glavnega pročelja je vzidan steber z vklesanim podaljšanim križem. Kraki križa so na koncih razširjeni, v sečišču pa imajo kvadratno izboklino. Gotska cerkvica služi kot svetilnik in je še danes svetlobni navigacijski signal. Turistom je zanima »Mrduljska regata«, to je nekakšno vlečenje vrvi na morju. Ekipi Šolte in Brača (Milne) se simbolična borita za »otoček Mrduja«.

Za konec prispevka o Milni lahko brez zadržkov zapišemo, da v Milni ne živi samo navtični turizem. Sam kraj in njegova okolica je prekrasna, tudi »kopenski turisti« boste zagotovo uživali. Obljubimo, da se boste imeli čudovito, ko se boste potepali po kamnitih hiškah in ulicah Brača, se skrivali po zelenomodrih zalivih in kopali na čudovitih plažah.

Ps. Fotografije so v tekst dodane v naključnem vrstnem redu, so pa last TZ Milna in www.pag.si.