Likamee – volnene preproge
Volna: Likamee
Poznate Likamee? Likamee je hrvaška blagovna znamka, ki ponuja ročno izdelane volnene preproge. Navdušujejo nas predvsem iz dveh razlogov. Prvič, to so (skorajda) prave umetnine (nekateri jih dajo tudi na steno?!), preproge pa so tudi »eco friendly« – okolju prijazne. Poleg vsega naštetega je treba povedati še, da ima volna liške ovce pramenke in predvsem projekta Likamee zares posebno, prav zanimivo in simpatično, zgodbo.

Povedala, zaupala nam jo je Ivana Ezel, lastnica blagovne znamke Likamee. Tako nekako teče zgodba o družinskem projektu Likamee …
Ste vedeli, da se volna smatra kot odpadek? Da bi bila zadeva še hujša, volna velja tudi za onesnaževalca okolja! Malo je reči, da smo ostali v šoku, ko smo to prvič slišali v nekem dokumentarcu. Še danes smo v šoku, da je bila tako čudovita surovina na istem seznamu kot nafta, plastika in tekstil. A medtem so se vtisi polegli in danes hladne glave, a z velikim srcem delamo na njeni promociji.
A začnimo zgodbo o naši dogodivščini z volno na samem začetku, kakor se pač spodobi za pripovedovanje resničnih zgodb. Vse se je začelo nekega vročega poletnega dne pred več kot šestimi leti, ko sva z mamo sedeli zunaj na terasi, pili popoldansko kavo in se spominjali, kdaj sva nazadnje slišali ali videli koga delati z volno.
Naredili sva načrt, da te ljudi kontaktiramo, se poučimo o predelavi volne in jo tudi sami poskusimo predelati, a smo hitro ugotovili, da so ljudje, ki se ukvarjajo z volno, velika redkost in da so precej dislocirani, oddaljeni. Pa še ukvarjajo se predvsem z okrasnimi in nekaterimi uporabnimi predmeti. Vse skupaj nam je bilo nekako eksotično in zanimivo, vendar smo bili sami dokaj nepotrpežljivi in smo želeli sami čim prej nekaj poskusiti narediti, ustvariti in sicer brez dolgotrajnega čakanja, tudi če ne bi šlo.
Mama se je spomnila, da je oče pred nekaj leti od bratranca dobil blazino, polnjeno s surovo volno. Takoj se je lotila iskanja in jo kmalu prinesla na teraso. V notranjosti blazine sva zagledali neugleden šop volne. Mislim, da je bilo to moje prvo srečanje s surovo volno. Spominjam se, da sem jo gledala kot kakšen nezemeljski čudež. Bilo je tako običajna in hkrati tako čudovita. Takoj sem se zaljubila v volno in v meni se je zbudila neka želja, da ustvarim nekaj v čast volni. V tistem trenutku še nisem vedela kaj in kako, a volja je bila več kot jasna, prisotna.
In smo začeli. Najprej smo se spraševali, ali znamo volno plesti. Odgovor je bil ne, čeprav smo imeli v preteklosti nekaj poskusov, a smo si priznali, da nismo za to. Obožujemo pletenine, lepe so nam in občudujemo vsakogar, ki se jih loti, a preprosto nismo bili pripravljeni na to. Naprej, sledeče: ali znamo tkati, ali bolje vprašanje, ali bi se sploh radi naučili? Komaj smo čakali na prvo priložnost. Nimamo statev in vse skupaj se nam je zdelo precej zapleteno in nekoliko zahtevno za učenje, vendar ideje nismo povsem zavrgli. Odložili smo jo za prihodnje čase.
Potem se je mama spomnila polstenja oziroma filcanja volne. Sledi opomba uredništva www.pag.si. Pri razumevanju tematike smo dobili enostaven odgovor na spletni strani www.prilevcku.si, tako so zapisali: »Filcanje ali polstenje je nastarejša tehnika izdelave tkanin, stara 8000 let. Znani sta dve tehniki pridobivanja kompaktne osnove, imenovane polst – mokro ali suho polstenje, z vsako pa lahko ustvarimo unikatne, uporabne ali dekorativne predmete iz volne, torbice, šale, kape, klobuke, oblačila, igrače, itd. Pri suhi tehniki polstenja potrebujemo neobdelano volno, igle z držalom in ustrezno podlago in polst ustvarimo s prebadanjem, za mokro filcanje pa vodo, neobdelano volno, milo ter ustrezno podlago iz polivinila«.
Nadaljujemo. Začeli smo raziskovati in izvedeli smo, da polstenje nudi neizčrpen svet kreativnosti in možnosti. Bila sem očarana nad volnenimi torbami, oblačili, pohištvom in dodatki, ki sem jih našla ob raziskovanju na spletu. V tistem trenutku mi je domišljija delala na polno in nadvse sem si želela, da bi bila del tega sveta – predvsem kot ustvarjalka izdelkov iz volne.
S skrbnim izobraževanjem, predvsem na YouTubu, smo se v naslednjem letu naučili veliko novega o pranju, sušenju volne, grobem česanju, prednostih volne nasploh ter značilnostih različnih pasem ovc in njihovega runa. Oh, kako zanimivo je učenje, ko nekaj študiraš s tako veliko strastjo. Kmalu smo bili pripravljeni.
Mimogrede, oče je iz Like, iz okolice Plitviških jezer, tako da smo prvo volno dobili od tam. To je bila volna avtohtone pasme ovce pramenka, ki pa ne slovi po mehkobi, zato smo takoj vedeli, da iz te volne ne bomo delali brezrokavnikov ali oblek. Ideja, da bi nas volna pikala in praskala, nam ni bila niti najmanj privlačna, simpatična.
Začelo se je izločanje in med več idejami sva se odločili, da bo morda najlažje začeti, če poskusiva narediti blazino za stol. Ko rečem blazina, ne pustite domišljiji prosto pot, ker je bila to grda, nepravilna, tanka tkanina za lesen stol. Ko je bilo blazina končana, kljub dejstvu, da iskreno povedano to ni bil zelo lep kos filca, je bilo to za nas nekaj najbolj čudovitega na svetu. Ploskali smo, peli in bili iskreno veseli. To je bilo naše prvo delo, prvi končni izdelek naših rok.
Še vedno pa sem lebdela z glavo v oblakih in vsemi tistimi idejami, na katere sem naletela. Želela sem, da naredimo nekaj drugačnega, zahtevnega, velikega. Odločila sem se, da želim narediti preprogo. Preproga! Spomnim se, da me je mama zmedeno gledala in mislila, da je to moj resničen trenutek norosti in da me bo kmalu minilo. Toda ne, vztrajala sem pri moji »blazni« ideji in tudi zato smo mogoče še danes tukaj. Izdelujemo preproge in se ob tem veselo zabavamo.
Po malem kosu smo se lotili še velikega formata preproge. Imeli smo mizo 2 x 2 metra in želela sem narediti največjo velikost, ki bi še ustrezala mizi, delovni površini. Mama me je nekajkrat skušala odvrniti od te ideje, a se nisem dala. Več dni smo «polstli« volno, jo povečevali in debelili. To je bilo res zelo zahtevno delo, še posebej, ker je bilo poletje in so nas mučile visoke dnevne temperature.
Toda končni rezultat je odtehtal naš trud. Ko smo končali, je bila preproga tako velika, da sploh nismo mogli dobiti vtisa, kako je izpadla. Morali smo splezati po lestvi in slikati od zgoraj. Joj, kako velika je bila naša prva preproga, takoj smo se zavili vanjo kot v palačinko, da smo jo popolnoma občutili na svoji lastni koži. Občutek je bil preprosto čudovit. Od tistega trenutka, ko smo naredili prvo preprogo, sem vedela, da želim, da gremo v smer izdelave preprog iz domače liške volne.
Volna je k nam še naprej prihajala v vrečah. Bila je blatna, smrdljiva, polna vejic, trnja in kamenja. Očistiti jo je bil pravi izziv. Sam proces namakanja volne traja več dni. Pomembno je, da jo peremo v komaj topli vodi, nikakor v vroči, saj bi se zaradi visoke temperature volna takoj »sfilcala« in bi bila skoraj neuporabna za naše potrebe.
Že to je pomenilo, da je ne moremo oprati vse naenkrat, ampak jo je treba oprati večkrat v nekaj dnevih. Nato sledi sušenje. Brez sušilnika, vse na zunanjem zraku, zato je poletje idealno za ta del postopka. Ko je volna dobro oprana in posušena, je pomembno, da jo “zlomite”. Po striženju je volna precej zavozlana, ker ovce praviloma niso česane, zato se runo zapleta zaradi trenja in obrabe. “Lomljenje” je pravzaprav trganje volne na manjše dele,
Oče, po rodu iz Like, iz tistega dela Hrvaške, znanega po težkem življenju, se je skozi življenje moral veliko naučiti sam. Življenje ga ni razvajalo in skoraj vse je ustvaril z lastnimi rokami. Njegove neprecenljive izkušnje so bile za naš projekt ključnega pomena. Skozi prakso se je izkazalo, da potrebujemo različna orodja in stroje za obdelavo, ki jih je moj oče naredil sam ob ogledu različnih videov. Takoj je vedel, kaj mora narediti, da bo nam bo pripomoček v veliko pomoč. In res je bil nezmotljiv. Čeprav izgledajo okorno, vsa naša orodja in stroji delujejo brezhibno in danes si sploh ne predstavljamo, da jih ne bi imeli.
T.i. »grubi grebenar« je naš stroj, ki uporablja nič več in nič manj kot 200 žebljev, da razlomi volno v tako imenovane kosmiče volne. Ko sredi poletja iz stroja začno leteti volneni kosmi, ne morete ostati ravnodušni, saj izgleda kot da sneži sredi vročega poletja, povsod po prostoru plava cela gora puhastih volnenih oblakov.
Toda ko ustvarimo kosme volne, našega mukotrpnega dela še ni konec, saj je volna še vedno polna trav, tu in tam kakšnega trnja ali rožic, zato je treba volno še zelo natančno pregledati in temeljito očistiti. Volno spustimo skozi drugi stroj, ki smo ga mi poimenovali »natančen glavnik«. Gre za stroj z dvema valjema, ki se vrtita v nasprotni smeri drug proti drugemu, prevlečena sta z nešteto iglicami, ki dajejo volni fino, gladko, počesano strukturo. Tako fino česana volna je glavna surovina za izdelavo naših preprog, brez te zadnje faze pa naše preproge sploh ne bi izgledale lepo, pa tudi zelo težko bi nadzorovali njihovo debelino.
In zdaj o samem končnem proizvodnem procesu. Čeprav smo na začetku omenili polstenje in se na splošno polstenje izvaja z mokro tehniko, smo s samim preizkušanjem ugotovili, da je tehnika suhega polstenja vseeno primernejša za našo bolj grobo volno. Tako jo lažje modeliramo in utrdimo, v tej tehniki nekako lažje ustvarjamo naše izdelke.
Tehnika je sestavljena iz polaganja fino počesane volne v tankih plasteh na najmanj 10 cm debelo gobo. Vnaprej izbrano obliko preproge napolnimo s plastmi volne in z ročnimi pripomočki treh, petih, desetih ali dvajsetih polstenih igel fiksiramo volno na gobo tako, da se volnene niti prepletajo in tvorijo močno tkanje, ki ga nikoli več ni mogoče ločiti.
Omeniti je treba, da je celotna preproga izdelana v plasteh in kljub želji po hitrejšem zaključku dela, če bi nanesli debelejše sloje, to preprosto ni dobra rešitev, saj vodi do slabšega prepletanja volnenih niti, pravilne porazdelitve volne, debeline preproge ni mogoče ustrezno nadzorovati. Odvisno od debeline preproge, a najmanj debela preproga je narejena v najmanj petih slojih, kar pomeni nešteto, ampak res nešteto udarcev z iglami preden lahko dokončno rečemo, da je preproga končana.
Radi se igramo z oblikami, zato smo do sedaj izdelovali okrogle preproge, preproge v obliki nepravilne zvezde, preproge v obliki duhca, v zadnjem času pa preproge delamo tudi v obliki sestavljank, ki so trenutno naš največji hit. Puzzle preproge imajo standardne dimenzije 1x1m od roba do roba, vsaka dodatna glava sestavljanke pa +20 cm. Možna je izdelava v 23 različnih oblikah in vse izdelujemo po naročilu. Izdelava ene sestavljanke traja 2 do 5 dni, če jo delamo vsak dan in če so vse surovine takoj pripravljene za uporabo.
Najpogostejše vprašanje, ki nam ga zastavijo, je “koliko časa potrebujemo za izdelavo ene preproge?”. Obstaja preprost odgovor: to ponavadi traja več mesecev, vsaj glede na našo tehniko dela opisano v tem članku. Na to vprašanje torej ni preprostega odgovora. In mislim, da bi ga težko dala, ker je vsaka preproga rezultat mnogih korakov, različnih stopenj, delovnih procesov, ki se izvajajo za več preprog hkrati. Poletje je za obdelavo, jesen in zima pa za polstenje volne.
Poleg popolnoma polstenih preprog vam ponujamo tudi ovčjo volno, ki je popolnoma živalska in okolju prijazna. To so preproge, ki nastanejo, ko je ovca zelo lepo ostrižena in runo ostane večinoma v enem kosu. Nato s tehniko polstenja fiksiramo ozadje, ki drži volno skupaj. Kjer imajo standardna ovčja runa kožo, ponujamo filc, naše ovce pa še naprej pasejo travo in gojijo novo runo. Neprecenljivo.
Pri barvah volne in izdelkov se večinoma držimo naravnih kremastih barv, takšnih kot so praviloma ovce pramenke. Tu in tam naletimo na kakšen madež sive ali rjave barve, ampak to je to. Z barvami je ovca pramenka zelo skopa, zato nam vsak barvni pramen veliko pomeni, pridno jih zbiramo in uporabljamo za prav posebne projekte.
Delali smo tudi projekte z barvano volno, ker imamo pač radi volno, vendar smo to volno že kupili obarvano, v prihodnje pa nam preostane za »domačo nalogo«, da raziščemo svet barvanja volne po naravnih metodah in ponudimo nekaj novih proizvodov.
Omeniti velja, da smo preproge poimenovali umetniške preproge, ker jih veliko spada v domeno unikatnosti. Ker so naše preproge same po sebi precej lahke, naše preproge marsikdo obesi po stenah, zato se zadnje čase radi pošalimo, da bomo nehali naše izdelke imenovati preproge, ampak jih bomo raje proglasili za dekoracije za tla ali stene. 🙂
Tako, pa smo prišli do konca zgodbe o znamki Likamee, blagovni znamki, ki v svojem imenu nosi ime Lika kot večno zahvalo zemlji, ki nam daje volno za naše izdelke in Mee kot spomin na vse zgodbe ki nam jih ovce sporočajo z našimi izdelki. To je bila zgodba o družinski obrti, katere člani oče Ive, mama Nada in hči Ivana vsem želijo, da bi tudi vi vsaj za trenutek vzljubili volno in da vas morda kakšen delček te zgodbe navduši za kakšno ustvarjalno pot. Za več o nas in naših izdelkih obiščite www.likamee.net ali instagram profil Likamewool.
Ps. Uredništvo www.pag.si se Likamee zahvaljuje za fotografije in pomoč pri pripravi teksta.