Intervju: Matej Zalar

Matej, naj za uvod povem, da bo za večino vprašanj, ki jih bom postavil v tem intervjuju, kriv tvoj blog, tvoje pisanje, tvoje misli. Se mi zdi to dokaj smiselno opozorit naključnega bralca, ko bo bral tvoje besede, tvoja razmišljanja. Z dodatnim listanjem po tvojem spletnem blogu bodo mogoče ti tvoji odgovori iz tega intervjuja dobili veliko piko na i.

1) Matej Zalar. Nergač. Ampak si še dosti več kot to. Recimo urednik revij za ljubitelje športov v naravi Tekac.si, NaProstem.si in Bicikel. Vem, da si nekoč sodeloval še pri reviji Potepanja? Lahko rečeš nekaj dobro odmerjenih odstavkov  o sebi in o svojem delu? Pa prosim, ne pozabi, da si v enem izmed svojih zapisov na blogu zelo korektno povedal, da »definitivno ne boš več skromen«. Tudi sam te prosim, da nisi skromen.

Uh, lažje rečeno kot storjeno, mislim, kar se tiče ukinjanja skromnosti. V glavnem skušam delo povezovati s svojimi konjički oziroma zanimanji, je pa res, da se tudi moji interesi deloma prilagajajo službi. Že od začetka svoje poklicne kariere delam kot novinar in urednik, na začetku predvsem kot turistični novinar, takrat sem precej več potoval, zadnjih pet let pa sem tesneje povezan z rekreacijo in športom, tako da so zdaj potovanja bolj ali manj prilagojena temu. Vseeno pa, predvsem z revijo NaProstem, ohranjam nekaj stika s turističnim novinarstvom, saj je rekreacija v naravi, tudi tek in kolesarstvo, neke vrste turizem.

2) Naš www.pag.si je turistični portal, ki se ukvarja predvsem s »hrvaško slano vodo in življenjem ob njej«, zato se bova večino časa vrtela okrog turizma. Pa ne samo hrvaškega, to bi bila žalitev za našega iskrivega sogovornika, ki je znal na svojem blogu http://www.matejzalar.si povedati naslednje: »Za preživljanje poletnega dopusta na morju ne najdem niti enega dobrega razloga, zato pa najdem tri glavne razloge proti: gneča, nadpovprečna gostota mularije in vročina«.

Po pravici povedano me poletno pomorsko dopustovanje res prav nič ne mika, še posebej ne na ta tipičen slovenski način – z dopustovanjem na eni in isti lokaciji, ki naj bi bila najboljša na svetu, kofetkanjem v tisti kavarni, ki je tudi najboljša na svetu, pa še s slovenskimi sosedi na parceli. Ne pravim pa, da na morje ne grem z veseljem izven visoke sezone, ko se umirita klima in gneča. Letos sem ob morju pozimi in zgodaj spomladi morda preživel več dni kot marsikdo čez celo leto. In želim si, da bi si lahko v naslednji pozni jeseni, zimi in zgodnji pomladi privoščil še več tovrstnih aktivnih morskih užitkov – najraje na kolesu.

3) Matej, splošno, znano je, da si ti že mnoga leta zaprisežen kolesar. Prebral sem tvoje hvalospeve hrvaški Istri. Da oni že vedo, kako je biti kolesarjem prijazna dežela ter da so našo zeleno deželo pustili že daleč za sabo, še več, da bodo kmalu na tem področju prehiteli tudi Majorko …

Majorko bo težko prehiteti, ne vidim pa razloga, zakaj je ne bi dohiteli. Dobro, v Istri se tista prava pomladanska sezona začne malo kasneje in vseobsegajoča kolesarska kultura še ni na taki ravni kot kjerkoli v Španiji – mislim tisto kulturo, ki zajema tudi ne-kolesarje, torej odnos slehernikov do kolesarjev. Če primerjam Istro pred petnajstimi leti, ko sem bil tam prvič na kolesarskih pripravah, takrat še kot vrhunski gorski kolesar, z Istro leta 2017, je z vidika kolesarstva napredovala za nekaj svetlobnih let. Hotelska ponudba v ničemer ne zaostaja za tisto na Majorki, kvečjemu nasprotno. Tereni za kolesarjenje so vrhunski. Zelo dobro so označene tudi kolesarske poti, kar bi sicer utegnili pogrešati na Majorki. Bistvena prednost Istre – ne le za Slovence – pa je dosegljivost z avtomobilom, zato je lažje pripeljati s seboj svoje kolo in obilico prtljage, kar je pri potovanju z letalom vedno težava. Na ta račun sicer na španskih otokih dobro služijo izposojevalci koles, saj si je kolo pogosto ceneje, zagotovo pa manj zapleteno, sposoditi, kot ga transportirati z letalom.

4) Kaj morata storiti obe državi, v tem primeru Slovenija in njena južna soseda Hrvaška, da bosta mnogo bolj prijazni do vseh »vrst« kolesarjev?

Predvsem se je treba od govorjenja premakniti k akciji. Nič ne pomaga nakladanje o kolesarjem prijaznih destinacijah, če vsi vemo, da to ni res. Seveda bi bilo lahko tudi slabše in seveda marsikje tudi je slabše, ampak s tem se pač ne moremo zadovoljiti. Na ravni naše države je treba za začetek spremeniti zakonodajo, ki praktično prepoveduje gorsko kolesarjenje. To je osnova! Drugi temelj deluje: kolesarska skupnost je razgibana. Potem je treba določiti jasno strategijo razvoja tovrstnega turizma in promocije. Pri tem je na primer Hrvaška Slovenijo prehitela s prenosom kolesarske dirke po Hrvaški na Eurosportu, ki ga sofinancira država, ker se zavedajo, da je takšen prenos pravzaprav najcenejša promocija. Slovenija je letos k sreči tudi skočila na ta vlak in dirka Po Sloveniji je bila prvič predvajana na televizijskem kanalu, ki se oglašuje kot »dom kolesarstva«.

Še vedno pa vidim težavo v strategiji … da zaposleni, ki se ukvarjajo z razvojem turizma, ne razumejo kolesarstva, je razumljivo – ni pa razumljivo, da za razvoj tega segmenta ne izberejo svetovalcev, ki o kolesarjenju nekaj vedo, ki torej poznajo potrebe kolesarjev. Ti ljudje obstajajo in tudi dejansko delajo na izboljševanju kolesarske turistične ponudbe – a kaj dobijo v zameno? Lani so morali organizatorji Soča Outdoor Festivala odpovedati gorskokolesarski maraton, ker niso dobili dovoljenja za izvedbo – čeprav so maraton v prejšnjih letih že izvedli.

Zadnja, a ne najmanj pomembna točka pa je kultura, ki sem jo že omenil v zvezi z Majorko. Treba je razumeti, da kolesarji niso moteči dejavnik v prometu, ampak del njega. Še več! So najbolj ekološki in z vidika zdravja družbeno najbolj koristen del prometa. In če smo že pri kolesarskih turistih – so tudi med najbolj dobičkonosnimi. Imajo denar in seveda so lačni in žejni.

5) Matej, v tvojem oz. tvojih uredništvih se dogaja »na polno«. Ko gledam vaše izdelke se prav čudim … zanima me, kje sploh najdeš toliko časa, pa tudi energije, da ob vsem novinarskem delu, najdeš še toliko časa za šport (ne glede na to, da pišeš o športu?). Je za to potrebna vojaška disciplina? V čem je skrivnost?

Moja Simona pravi, da sem prekomerno storilnostno naravnan. Morda bi to ona primerjala tudi z vojaško disciplino, kaj vem. V resnici pa je vsa skrivnost v čim boljši storilnosti. Večinoma delam od doma, priučil sem se discipline in ko delam, pač delam. Trdim, da v petih urah naredim toliko, kot sem včasih v osmih. To človeka sicer psihično izžame in tako mi zadnje čase pogosto zmanjkuje časa za blog – ne pa tudi za kolo, ker tam pa res ni treba kaj dosti misliti, glava se spočije in takrat padajo tudi ideje. Saj veš kako je z novinarskim poslom – videti je, da nič ne delaš, a si po drugi strani v službi ves čas.

6) Matej, si reden gost v hotelih. Bi lahko naredil nekakšen blažji prerez gostinskih storitev, ki se ti zdijo nujne in gostu dostojne? In kakšno ceno si pripravljen plačati za to? V kakšnem primeru je cena hotela vsekakor predraga?

Ah, ta moj odnos s hoteli. Veš kako je s tem? Bolj za šalo, kot zares: ko potujem službeno, se zmrdujem, če hotel nima štirih zvezdic, ko potujem zasebno in plačujem sam, pa mi je na lepem za komfort malo mar. Poglej, v resnici sem relativno nezahteven. Pri izbiri hotela mi je sicer daleč najpomembnejša lokacija. Za to sem pripravljen plačati več in stisniti zobe bodisi pri kakovosti ostalih storitev bodisi pri prerazporeditvi proračuna za potovanje. Res pa je, da hotel izberem predvsem, ko se grem mestni turizem – sicer imam raje turistične kmetije in apartmajske namestitve.

7) Očaran sem bil nad tvojimi besedami: »Potopisni prispevki mi vzamejo največ časa, zato me nekoliko jezi, da so najmanj brani. A to je stara medijska zakonitost: manj kot turistične in potopisne vsebine, je brana samo kultura.« Kljub vsemu te moram prosit, daj mi, kot star maček – turistični novinar, svetuj o pisanju turističnih člankov …

Kaj pa vem … včasih se mi zdi, da nekaterim ni pomoči … človek napiše prispevek o svoji poti okoli sveta, videti pa je, da se mu je zgodilo manj, kot meni na poti do trgovine in nazaj. V redu, marsikdo bo rekel, da sem magnet za probleme – res pa je tudi, da imam verjetno bolj odprte oči. To je predpogoj. Videti, slišati, vohati, okušati, vprašati in razmišljati. Potem se ne ustraši pisati o svojih občutkih. Saj ne pišeš preklemanske novice s Cerarjeve novinarske konference. Osebno sem rad tudi kritičen. Jebeš to nekritično navduševanje nad vsem, kar si videl v tujini. Ja, svinjarija v maroških mestih je po svoje simpatična, ampak še vedno je svinjarija in to bom tako tudi opisal, ne pa zamolčal iz nekakšne politične korektnosti, ker naj ne bi smel povedati, da so packi. Pa kaj potem! Tja bi šel še enkrat.

Aja, pa nikoli, ampak res nikoli ne uporabi besedne zveze »dih jemajoči« … karkoli že. Najbolj oguljena fraza v svetu ljubiteljskega in profesionalnega potopisja. Dih jemajoča plaža … če si bil tam, si lahko gotovo spomniš pametnejšega opisa te krasote.

8) Spet se obešam na tvoje besede: »Verjetno je res videti, da sem kar naprej na dopustu, a moja percepcija dopustovanje ne nekoliko drugačna. Dopust je takrat, ko se ne dela«. Matej, pa se sploh zgodi, da ne delaš? Dobro, v Ljubljani že mogoče, kaj pa, ko si na »poti, daljši poti«?

Naučil sem se odklopiti. Seveda ne gre vedno, a ob koncih tedna vsaj poskušam in večinoma tudi uspeva. Kot sva že rekla – novinar pač ves čas dela. Ampak ko pravim, da se ne dela, mislim na dirty work, delo za računalnikom, teženje po elektronski pošti, vnašanje v tabele in vse to. Počasi postajam alergičen na to nabijanje kako pridno vsi nekaj delajo, povsod naokoli so sami supermani in superženske, narejeno je pa vse napol. Seveda, če hkrati počnejo še vse ostalo. Skratka: ja, se odklopim. Včasih res ne uspe za več kot za nekaj ur, letos pa mi je recimo uspelo za 14 dni. Še na bicikel se nisem usedel. Nič. Bral sem knjige. Gledal kolesarstvo. Kuhala sva. Sem pa tja sem kaj napisal na blog. Ampak blog ni moja služba.

9) Matej, naši bralci me bodo ubili, če ne bom vprašal … Povej, izdaj nam nekaj lepih destinacij na Hrvaškem, kam priporočaš? Lahko ob tem dodaš še kakšen nasvet za obisk dobre pa dokaj poceni gostilne?

Zagreb v adventnem času. Upam, da ga ne bodo začeli lomiti in da bo dogajanje še vedno tako simpatično kot konec leta 2015, ko sva bila tam, takrat drugič sveže zaljubljena. Priporočam konobo Didov san. Istro obvladujem tako dobro, da težko izpostavim eno točko, smo pa nazadnje vrhunsko jedli v Casi Parenzani v Volpiji, blizu Buj. Pa Kastav! Izven visoke sezone. Moram pa priznati, da na Pagu nisem bil že od otroštva. To bo treba spremeniti. Moram malo prebrskati vašo spletni stran.

10) Gremo daje. Veliko potuješ. Povej, kje se da dobiti veliko za dokaj malo denarja? Kam svetuješ povprečnemu slovenskemu popotniku? Kje si se imel ti najlepše? In zakaj ti je bilo tam všeč?

Hja, priporočil bi destinacije, ki veljajo za nevarne – pa to sploh niso. Nazadnje sva se imela vrhunsko v Carigradu. Sicer pa sem že pa let nazaj noro užival v Kalabriji, enako je tudi kjerkoli na jugu Italije, v Apuliji, Bazilikati … malo pozabljene in resda tudi oddaljene destinacije, ampak kulinarika je top, ni pretirane gneče, življenje je umirjeno. Za kolesarjenje pozimi pa … no, hrvaška obala.

11) Si tudi ponosni lastnik oziroma kot so te na blogu prijazno opozorili »skrbnik« prijazne psice, nemške boksarke Pippe. Njo tudi vzameš na turistična potepanja? Si imel kakšne slabe ali dobre izkušnje?

Če je le mogoče, jo vzamem s seboj, pri tem pa imam veliko več dobrih kot slabih izkušenj. Še najslabše v slovenskih planinskih kočah. Ne da bi hotel psa vlačiti vsepovsod, ampak če je dobrodošla v praktično vseh ljubljanskih lokalih in tam ne moti praktično nikogar, ne morem za božjo voljo razumeti, zakaj bi kogarkoli motila v planinski koči. Jasno, da z njo ne bi spal v sobi s skupnimi ležišči, sem pa pripravljen doplačati za psico v manjši sobi. Ampak – ne. Ker pač ne. Pa to, da v koči ne more spati, še razumem – sredi zime naj ne bi vstopila niti v gostinski del objekta.

12) Še nekaj intervju-klasike. Kaj bi morala storiti Hrvaška, da bi bila mogoče bolj prijazna za turiste? In kaj bi morala storiti, da bi jo z večjim veseljem obiskovali »rekreativni športniki«. Se lokalne turistične skupnosti znajo »obrniti na ta segment turistov«? Kaj pa posamezni hoteli, znajo poskrbeti za športne zanesenjake?

Na Hrvaškem zelo dobro vedo, kako se streže aktivnim turistom. In to trdim z navdušenjem. Nekateri hotelirji se posebej usmerjajo v športni turizem z namenskimi programi, prilagojeno prehrano in organizacijo prireditev. Rekreativne športne prireditve so organizirane tako, da udeležence zadržijo na lokaciji. Vlaganje v promocijo jim ni tuje. Kaj bi še morali storiti? Po pravici povedano, ne vem. Slediti tej strategiji še naprej. Ne popuščati. Biti agresivni pri promociji.

13) Vsekakor verjamem, da bi z nekaj pametnimi dejanji naše »turistične politike« lahko šport in turizem bolj družno korakala svetli prihodnosti naproti.  Verjetno imaš tudi sam v rokavu kakšen nasvet za naše »najpomembnejše turistične veljake«?

Oh! Nočem biti preveč pameten. Mislim, da se razmišlja v pravo smer, a, kot sem že rekel, manjka akcija. Teoretiziranje ne pripelje nikamor. Zadnje čase razmišljam, da je ena izmed težav dejstvo, da se s promocijo in razvojem ukvarjajo isti ljudje. Zdi se, da promocijo dobro obvladajo. Težko pa je pričakovati, da bodo razumeli potrebe najrazličnejših vrst turistov. Kot urednik tekaške in kolesarske revije dobro razumem, da tekači in kolesarji razmišljajo precej različno. K njim je treba pristopiti na različne načine. Včasih se še meni zdi, da ne razumem niti enih niti drugih. Kako bo torej to razumel nekdo s sicer vrhunsko izobrazbo z njegovega področja, a brez stika s tem norim svetom rekreacije? V hrvaški Istri, na primer, so začeli turizem razvijati skupaj z nekdanjim vrhunskim profesionalnim kolesarjem Vladimirjem Miholjevićem. Rezultati so opazni.

14) Hrana in turizem. Matej pri kulinarični ponudbi glasno nerga. Ponavadi zelo upravičeno. Kaj ima o hrvaški gastronomiji za povedati današnji sogovornik?

Ne spomnim se kdaj sem bil nazadnje razočaran na Hrvaškem. Je pa res, da imam dobre prišepetovalce. To je pač privilegij novinarskega dela. Priznati pa moram, da sem nekoliko izgubil stik s trendi v kulinariki. Mogoče sem res neupravičeno kritičen, ker vsega tega ne razumem več, kulinarika je podivjala in to zvezdništvo kuharjev me je začelo motiti, njihova kuha pa dolgočasiti. Ampak v redu, pred nekaj tedni sem jedel v že omenjeni Casi Parenzani, kjer kuha nihče drug kot … kuharski zvezdnik Martin Špaček, zmagovalec nekega hrvaškega šova.

15) Matej, hvala, ker si si vzel čas. In veliko mero zelo odkritih stavkov. Ob koncu,  kaj boš položil na srce bralcem portala www.pag.si?

Vsakemu turistu polagam na srce, naj bo zahteven gost. Seveda ne tečen. Zahteven.