Hrvaška zgodovina

Verjamete ali ne, Hrvati so eden najstarejših narodov v Evropi. Hrvati kot narod obstajajo na območju današnje Republike Hrvaške, že več kot 13 stoletij in pol. V prvem tisočletju pred Kristusom so ozemlje današnje Hrvaške kolonizirali Iliri, Kelti in Grki. Dve stoletji pred našim štetjem Rimljani prevzamejo oblast nad njimi ter suvereno prevzamejo oblast nad celotnim ozemljem (sedanje) Hrvaške.

Zgodovinarji domnevajo, da so Hrvati Dalmacijo naselili skupaj z Avari, ko so skupaj prodrli v ta del današnje hrvaške države in uničili rimsko Salono (glej tekst z naslovom Solin je bil nekoč Salona). Hrvati so pravzaprav Slovani (wikipedija v članku z naslovom »Rana povijest Hrvata« navaja iranske, afganistanske, kasneje karpatske, ukrajinske korenine, zadrževanje na območju Poljske, Češke, vzhodne Bavarske).

Leto 614 (tudi leto 626) strokovnjaki omenjajo kot začetek množičnega preseljevanja Hrvatov v vzhodne jadranske kraje. Hrvaška in avarska plemena naseljujejo današnja območja Republike Hrvaške (takratni rimski provinci Dalmacija in Panonija). Staro romansko prebivalstvo se umika na jadransko obalo in na otoke ter se sčasoma asimilira in le nekatera mesta ohranijo romanski značaj.

Ozemlje današnje države Hrvaške so številna plemena, ljudstva prepoznala kot idealno lokacijo za življenje, zato so se za ta življenjski prostor neredko odvijali krvavi in dolgi boji. Istočasno sta se na tem območju dolgo bojevali dve veliki državi – bizantinska in frankovska. Hrvati so bili kot ljudstvo pokristjanjeni hitro in že davno, zlasti med pontifikatom papeža Agatona (678–681). Že takrat so Hrvati postali »katoliško ljudstvo« in v svoji nadaljnji zgodovini so bili Hrvati ponosni katoliki in zmeraj zvesti papežu.

Hrvati so kot narod sprva živeli organizirani v »župama«. Med seboj so se povezovali in imeli so željo ustvariti svojo skupnost, svojo državo. Želja se jim je dokaj kmalu tudi uresničila.

Od kneževine in kraljestva do države

Hrvati so v zadnjem desetletju osmega stoletja pogumno ustanovili dve svoji kneževini: »Primorsku Hrvatsku« in »Posavsku Hrvatsku«. Primorsko Hrvaško je vodil knez Borna (»dux Dalmatiae atque Liburniae«; umrl je leta 821), na drugi strani pa je bil na čelu Posavske Hrvaške knez Ljudevit Posavski s sedežem v Sisku. Leta 818 se Borna ni pridružil gibanju kneza Ljudevita Posavskega (umrl je leta 823), ampak se je kot frankovski vazal z njim neuspešno spopadel pri Kupi.

Knez Trpimir (datum rojstva neznan, umrl je leta 864), ki je bil naslednik kneza Mislava in začetnik dinastije Trpimirovićev, je izdal listino, s katero splitskemu nadškofu daruje cerkev sv. Jurja na Putalju. V tem pisnem dokumentu, ki je bil napisan v latinščini, knez Trpimir sebe imenuje knez Hrvatov (dux Chroatorum), svojo državo pa državo Hrvatov (regnum Chroatorum). Slovenska wikipedija o tem zapiše: »Slovanska država v Dalmaciji se je v njegovem času zelo okrepila, neki listinski ponaredek pa Trpimirja že omenja kot vladarja Hrvaške«.

Ker se krvavi boji – skorajda praviloma – niso »nikoli« končali, so bili npr. Benečani pri Makarski, še eni od niza pomorskih bitk s Hrvati (Neretljani), poraženi. Takrat je umrl njihov dož Pietro Candiano. Od takrat so morali Benečani plačevati davek knezu Branimiru – vladarju Primorske Hrvaške, kar je zagotavljalo varno plovbo in trgovino v hrvaškem delu Jadrana.

Slavna doba hrvaških knezov je trajala od leta 791 do 924.

Nadalje, leta 925 je Hrvaška postala kraljevina. Princ Tomislav, ki je – spomnimo – združil Primorsko Hrvaško in Posavsko Hrvaško, se je okronal za hrvaškega kralja. Nato je potekal prvi splitski zbor, kjer je bilo sklenjeno, da se ninska škofija podredi splitski nadškofiji in da se ne sme več posvečevati duhovnikov glagoljašev.

S smrtjo hrvaškega kralja Dmitrija Zvonimirja leta 1089 se je začel niz dogodkov, ki so privedli do konca neodvisne Hrvaške in njenega vstopa v personalno unijo z Ogrskim kraljestvom. Še ena izmed velikih bitk, ki so jo bili Hrvati, se je zgodila leta 1091, ko so Madžari začeli osvajalni pohod in so zmagovalno zasedli hrvaško ozemlje med Dravo in Gvozdom.

Nekaj let kasneje je madžarski kralj Ladislav I. Arpadović, znan kot Sveti, ustanovil škofijo v Zagrebu. Tedaj je bil imenovan prvi škof te škofije, ki mu je bilo ime Duh, po rodu pa je bil Čeh. Nedolgo zatem je v tisti bitki z Madžari na gori Gvozd leta 1097 umrl zadnji hrvaški kralj Petar (po tradiciji imenovan po priimku Svačić). To goro, Gvozd, so v njegovo čast poimenovali Petrova gora.

Približno v istem času, okoli leta 1100, je nastala Baška plošča – ki je dobila ime po kraju Baški na Krku. Gre za izjemno pomemben spomenik z najstarejšim hrvaškim besedilom, napisanim v glagolici. Leta 1102 je Hrvaška sklenila tako imenovano personalno unijo z Madžari, po tem »sporazumu« so Hrvati tudi za svojega kralja priznavali madžarskega kralja.

V dodatno sklenjenih sporazumih, imenovanih Pacta conventa, so Madžari sosednjim Hrvatom zagotovili plemensko posest ter neplačevanje davkov. V zameno so se Hrvati zavezali, da bo v primeru vojne vsako hrvaško pleme – seveda na strani Madžarov – sodelovalo z najmanj desetimi svojimi oboroženimi konjeniki na lastne stroške do Drave, čez Dravo pa na stroške madžarskega kralja. V tistem obdobju se je ogrski kralj po imenu Koloman v Biogradu na Moru okronal (tudi) za hrvaškega kralja.

Slovenska wikipedija med drugim zapiše: »Čeprav je Hrvaška zadržala mnoge svoje pravice, dejansko ni več samostojno odločala o mednarodnih vezeh in tudi pri notranjem razvoju ni bila več povsem suverena. Koloman se je kmalu zatem moral ukvarjati z upornim bratom Álmošem in je Hrvaško zapustil, a je svoje pravice do upravljanja hrvaške države prenesel na sina Štefana. S tem se je za čas do vladavine Béle IV. uveljavila ogrska tradicija, da ogrski kralj svojemu sinu zagotovi ogrski prestol tako, da ga že za svojega življenja naredi za hrvaško-dalmatinskega kralja.

Okoli leta 1204 so križarji v IV. križarski vojni zasedli Carigrad, nato pa je Bizantinsko cesarstvo prenehalo obstajati in vrhovna oblast Bizanca nad celim Dubrovnikom za vedno. Nedolgo zatem je Dubrovnik priznal vrhovno oblast Benečanov, kar je trajalo do zadrskega miru leta 1358.

1242 je hrvaško-ogrski kralj Bela IV. izdal pomembno svečano listino, imenovano »Zlata bula« (zaradi zlatega pečata), ki je zagrebški Gradec razglasila za svobodno kraljevsko mesto.

Leta 1288 je bil sprejet Vinodolski zakon. Je najstarejši pravni dokument v hrvaškem jeziku, napisan v glagolici.

Leta 1358 je Dubrovnik postal neodvisno mesto – komuna/država in je priznal vrhovno oblast hrvaško-ogrskih kraljev, vendar jim je še vedno plačeval letni davek približno 500 dukatov, izobešal njihovo zastavo in jim trikrat letno prepeval hvalnice v katedrali. To je trajalo do leta 1526.

Ladislav Neapeljski, sin Kralja Draškega, kot hrvaško-ogrski kralj ni mogel obdržati prestola, zato je Dalmacijo prodal Benečanom za 100.000 dukatov. Dalmacija je bila tako do propada Beneške republike leta 1797 pod Benečani.

Leta 1493 je prišlo do hude bitke s približno 8000 turškimi vojaki pod poveljstvom »sandžak-bega« (»gospodarja zastave«) iz Bosne. Preko Hrvaške so prodrli na Štajersko, ki so jo hoteli oropati. Med vračanjem s Štajerske so ropali in uničevali po vsej Hrvaški. Na Krbavskem polju jih je pričakala pripravljena hrvaška vojska pod poveljstvom bana Emerika Derenčina. V hudem boju so bili Turki močnejši. Del plemičev in vojakov so skupaj z banom Derenčinom ujeli in odpeljali v turško suženjstvo.

Leta 1526 in 1527 sta Hrvaška in Ogrska sklenili državno zvezo z Avstrijo in se tako skupaj branili pred Turki. Vladar novonastale državne skupnosti je postal avstrijski cesar, ki se je okronal za hrvaško-ogrskega kralja. Ta državna skupnost je trajala do leta 1918. V Cetingradu na Kordunu je del hrvaškega plemstva izvolil Habsburžana Ferdinanda I. za hrvaškega kralja. Zahvaljujoč bitki pri Sisku leta 1593 je bilo prvič po sto letih in po Krbovski bitki vzpostavljeno določeno ravnovesje na hrvaško-turški meji.

Kdo so bili Velikaši?

Leta 1671 so se hrvaški in ogrski plemiči uprli centralizmu in germanizatorskim težnjam Habsburžanov. Dve izjemno pomembni osebnosti sta bila Peter Zrinski in Fran Krsto Frankopan. Pripravljali so se na oboroženo vstajo na Hrvaškem, čeprav niso dobili podpore iz Poljske, Turčije ali Francije. Ko je ta novica prišla na Dunaj, je cesar Leopold prvi ukazal, da jih aretirajo, privedejo pred sodišče in na koncu obsodijo na smrt ter usmrtijo v dunajskem Novem mestu.

Madžarizacija je potekala precej nasilno, ampak kljub temu so se ljudje upirali. Leta 1790 so se hrvaški nunciji, poslanci hrvaškega sabora, v skupnem madžarsko-hrvaškem saboru v Budimu odločno zoperstavili zahtevam Madžarov, da se madžarski jezik uvede kot uradni jezik tudi v banski Hrvaški. Posebej so izstopali zagrebški škof Maksimilijan Vrhovec, pa tudi zagrebški veliki župan Nikola Skrelecz in hrvaški ban Ivan Erdödy. Vsi skupaj so zagovarjali hrvaško državnost in enakopravnost Hrvaške v zvezi z Ogrsko, ban Erdödy pa je na skupnem zboru v Budimu vzkliknil: »Regnum regno non praescribit leges« (Kraljevina ne predpisuje zakonov kraljevini). Takrat je v banski Hrvaški vladal latinski jezik in želeli so, da tako tudi ostane.

Leta 1797, po ukinitvi Beneške republike, se je v Dalmaciji pojavilo gibanje za združitev Dalmacije z bansko Hrvaško. Leto zatem, leta 1808 je bila z odločitvijo francoskega maršala Marmonta (31. I.) ukinjena tudi Dubrovniška republika.

Iz skupine slovenskih in hrvaških dežel so bile oblikovane Ilirske province. Prišli so pod francosko oblast in kot Ilirske province obstajali do leta 1813. Leto 1835 je bilo leto hrvaškega narodnega preporoda, ki je eno leto potekal pod ilirskim imenom. Na čelu gibanja je bil Ljudevit Gaj. Leta 1848 so se v banski Hrvaški zvrstili številni pomembni dogodki. Josip Jelačić je bil na primer imenovan za hrvaškega bana. odpravljeni so bili fevdalni odnosi, hrvaški sabor je prenehal biti stanovski in postal predstavniški organ, ustanovljena je bila samostojna hrvaška vlada – banski svet.

Leta 1867 je prišlo do obračuna med Madžari in avstrijskimi Nemci. Nato se je Avstrijsko cesarstvo preoblikovalo v dvojno državo pod imenom Avstro-Ogrska. Dosedanje težnje po združitvi hrvaških dežel so postale še manj možne. Zavladal je dualizem. Dalmacija in Istra sta pripadali avstrijskemu delu, banska Hrvaška pa madžarskemu delu habsburške monarhije. Ta struktura monarhije se je ohranila do njenega razpada leta 1918.

Leta 1871 je Eugen Kveternik poskušal z oboroženo vstajo doseči neodvisnost Hrvaške. Toda njegov Rakoviški upor žal ni uspel. Na žalost je padel v zasedi v Rakovici.

Ideologija lastne države

Zaradi življenja v državni skupnosti z Madžari, nato pa Avstrijci, so bili Hrvati opogumljeni, da so si začeli prizadevati za ponovno uresničitev lastne nacionalne države. Hrvaška državotvorna misel kot taka je bila izpostavljena že veliko prej, zlasti v 19. stoletju skozi ideologijo in zahteve hrvaške stranke prava. Kmalu po razpadu Avstro-Ogrske, leta 1918, so se Hrvati pridružili državni skupnosti z velikim delom drugih južnoslovanskih narodov.

Ta nova sestava narodov se je prvotno imenovala Kraljevina/Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s sedežem v Zagrebu, nato pa Kraljevina Jugoslavija. Kraljevini Jugoslaviji je vladal kralj iz srbske dinastije Karađorđević. Vendar so bili Hrvati izpostavljeni srbski hegemoniji, zato so bili izkoriščani in onemogočeni ter doživeli nove, ne preveč pozitivne izkušnje. Kraljevina Jugoslavija se je končala leta 1941.

Tega leta so Hrvati ustanovili svojo Neodvisno državo Hrvaško. Nova država je vključevala ozemlje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Negativna stran te države je ta, da se je morala popolnoma podrediti okupacijskim oblastem – Nemčiji in Italiji. NDH je pri svoji politiki izhajala iz Nemčije in se na Nemčijo zanašala, zato je ob porazu nacistov leta 1945 propadla.

A začnimo pri zgodnejših in pomembnih letih, kot je leto 1920, ko Hrvaška ljudska kmečka stranka pod vodstvom Stjepana Radića ni priznala monarhije. Prav zato se je ta stranka imenovala Hrvaška republikanska kmečka stranka in je postala glavni organizator hrvaškega narodnega in političnega odpora. Leta 1928 so v Državnem zboru v Beogradu ubili hrvaške predstavnike. Takrat sta padla Pavle Radić in Đuro Basariček, ranjeni pa so bili Stjepan Radić, Ivan Pernat in Ivan Granđa. Kasneje je za posledicami poškodb umrl tudi Stjepan Radić, po njegovi smrti pa je novi vodja stranke postal Vladko Maček.

Hrvati so se nenehno in vztrajno upirali velikosrbski hegemoniji v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. Tako je nastala Zagrebška punktacija. Z dokumentom so obsodili srbsko hegemonijo v jugoslovanski državi in poudarili potrebo po preureditvi te države na podlagi enakopravnosti vseh njenih delov, pa tudi ljudstva.

Leta 1939 je bila na podlagi sporazuma Cvetković-Maček ustanovljena Banovina Hrvaška, ki je dobila veliko avtonomijo. Kot je že bilo omenjeno, so leta 1941 Nemčija, Italija in njune zaveznice v Evropi napadle in okupirale Kraljevino Jugoslavijo, ob njenem razpadu pa je bila razglašena Neodvisna država Hrvaška. Mnogi Hrvati, ki so sodelovali v protifašističnem boju v letih 1941–1945, so ustanovili svojo Federativno državo Hrvaško (1944).

Ustanovili so najvišje predstavniško telo v tem boju, ki se je imenovalo Narodni antifašistični svet narodne osvoboditve Hrvaške, ki je v Topuskem razglasilo Federativno državo Hrvaško kot del Demokratične federativne Jugoslavije. To je potekalo leta 1944.
Leta 1945 se je, kot veste, zgodilo mnogo žalostnega.

Neodvisna država Hrvaška je obstajala do leta 1945, njene oborožene sile in številni civilisti pa so se umaknili proti Avstriji, da bi se predali zahodnim zaveznikom. Britanska vojska jih je ustavila v Bleiburgu in jih predala jugoslovanskim partizanom. S tisto izročitvijo so se začeli še bolj množično nadaljevati poboji izročenih na »križevem potu« od taborišča do taborišča vse do romunske in bolgarske meje. Na žaalost je bilo v tistem partizansko-komunističnem nasilju (takoj po drugi svetovni vojni) pobitih na desettisoče Hrvatov.

Leta 1946 je bila ustanovljena Federativna država Hrvaška – v duhu ustave FNRJ je bila imenovana Narodna Republika Hrvaška. Alojzije Stepinac, ki je bil zagrebški nadškof, je bil v Zagrebu večinoma iz političnih razlogov obsojen na 16 let zapora s prisilnim delom. Ugledni nadškof je režim zmotil, ker je bil nasprotnik komunizma.

Drugo nasilje se je zgodilo leta 1949, ko je vodja protifašističnega boja na Hrvaškem Andrija Hebrang, bil umorjen v beograjskem zaporu Glavnjača. Ni znano, kako so ga dejansko ubili in kje so ga pokopali. Njegova »krivda« je bila, da se je zavzemal za hrvaško državnost, za hrvaške nacionalne interese in da je nasprotoval dogmatični politiki takratnega jugoslovanskega komunističnega vodstva.

Z novo ustavo SFRJ leta 1963 je bila v tedenjem imenu federalne države beseda »nacionalna« nadomeščena z novo besedo »socialistična«. Poleg tega je prišlo do spremembe imen republik. Diktatura komunizma je bila dokaj očitna in Jugoslavija je uradno po imenu postala socialistična država, ki je trpela zaradi neusmiljenega komunističnega sistema.

V novi »Titovi kraljevini« se je dogajal nepravičen centralizem, omejevanje in zatiranje narodnih pravic in človekovih svoboščin ter splošna nadvlada Srbov. V upiranju srbizaciji hrvaškega jezika v drugi Jugoslaviji so Matica hrvatska, Društvo hrvaških književnikov in 16 drugih kulturnih in znanstvenih hrvaških ustanov leta 1967 objavili Deklaracijo o imenu in položaju hrvaškega knjižnega jezika.

V začetku sedemdesetih let, leta 1971, se je na Hrvaškem okrepilo nacionalno gibanje, ki so ga pozneje poimenovali hrvaška pomlad. To gibanje se je zavzemalo za večjo državnost republik, pa tudi za popolno nacionalno identiteto in zanarodno enakopravnost ter za »čiste račune« v takratni federaciji. Na žalost je s političnim udarom jugoslovanskega komunističnega vodstva v Karađorđevu prišlo do zloma hrvaške pomladi.

Eno leto, do leta 1972, se je komunistična represija nad udeleženci hrvaške pomladi izvajala zelo okrutno. Takrat je bilo veliko Hrvatov odstavljenih s položajev ali odpuščenih iz službe, veliko jih je bilo aretiranih in obsojenih na zaporno kazen. Povečalo se je izseljevanje iz države zaradi ekonomskih in predvsem političnih razlogov.

Leta 1974 je bila sprejeta nova ustava SFRJ, ki je vsebovala tudi konfederalne elemente. Takrat je bila sprejeta ustava SR Hrvaške, ki je uzakonila hrvaško himno »Ljepa naša domovina«.

Leta 1980 je umrl Josip Broz Tito. Bil je dolgoletni komunistični voditelj in predsednik jugoslovanske države. Tito je imel po svetu velik ugled kot državnik. Ta sloves si je pridobil s svojo vlogo voditelja protifašističnega boja v tedanji okupirani Jugoslaviji v letih 1941–1945. Naredil je mnogo napak, toda imel je tudi veliko vrlin in še danes ga mnogi starejši zelo spoštujejo. Ne bodite presenečeni, če pridete v hrvaško gospodinjstvo in na steni vidite Titovo sliko.

Tito je bil izrazito nagnjen k osebni oblasti, gojil je in prispeval k lastnemu kultu osebnosti, zapiral in pobijal svoje nasprotnike, podpiral je nacionalni unitarizem, nasprotoval hrvaški državotvorni ideji, podpiral je tudi neverništvo in onemogočal svoboden razvoj demokracije. Kljub temu je imel enega največjih pogrebov doslej, kar govori o njegovi veličini in o tem, kako zelo so ga spoštovali drugi voditelji, politični veljaki iz vseh držav sveta.

Leta 1989 se je začelo počasi ustanavljati nekomunistične politične stranke, čeprav so bili pogoji za ustanavljanje stranke nelegalni ali delno legalni. Leto 1990 je za Hrvate postalo posebno leto. Izvedene so bile spremembe in dopolnitve ustave SR Hrvaške, hrvaški sabor pa je omogočil uvedbo političnega večstrankarstva. Poleg tega je bilo odpravljeno določilo, po katerem je bila Zveza komunistov postavljena kot vodilna politična stranka, in ustvarjena pravna podlaga, da bodo prihajajoče občinske in državnozborske volitve neposredne in tudi tajne ter večstranske.

Na Hrvaškem so bile prvič takoj po drugi svetovni vojni večstranske občinske in parlamentarne volitve. Na teh volitvah je nato zmagala Hrvaška demokratska skupnost (HDZ), znana kot nekomunistična stranka. V ustavi SR Hrvaške so bile narejene še druge spremembe, ki so odstranile ideološke simbole: iz imena republike je bila izpuščena beseda »socialistična«, s hrvaške zastave je bila odstranjena rdeča peterokraka zvezda, prejšnji grb je bil nadomeščen z novim, hrvaškim zgodovinskim grbom. Sprejeta je bila nova ustava Republike Hrvaške (22. XII.). Po 140. členu je Republika Hrvaška ostala del SFRJ do novega sporazuma med tako imenovanimi jugoslovanskimi republikami oz. dokler hrvaški sabor ne odloči drugače.

O nastanku samostojne in neodvisne Republike Hrvaške (od 1991 do 1996)

Tista druga, socialistična Jugoslavija ni trajala večno. Tudi ta je morala razpasti in izginiti predvsem zaradi socialističnega sistema in zaradi večnacionalne skupnosti, v kateri narodne enakosti pravzaprav sploh ni bilo. Združila sta se dva težko združljiva svetova, popolnoma različna po kulturni, verski in civilizacijski strukturi: pravoslavni in katoliški.

Sledila je huda gospodarska, pa tudi politična kriza, ki je pretresla tudi drugo Jugoslavijo, tako pred Titovo smrtjo kot po njej. Ta kriza je povzročila tudi številne ekonomske in politične emigracije, predvsem iz Hrvaške. Prevladovala je ideja, da bi jugoslovansko krizo rešili z vztrajnimi gospodarskimi in političnimi reformami. Tu je izstopal Ante Marković, ki je bil zadnji predsednik zvezne, takrat še jugoslovanske vlade. Ta ideja se ni obnesla, ker je Jugoslavija počasi, a z gotovostjo razpadala.

V vsaki od takratnih šestih jugoslovanskih republik smo gledali, kako in kaj naprej. Srbski politiki, predvsem iz vrst komunistov, pod vodstvom Slobodana Miloševića, so želeli, da bi se Jugoslavija nekako ohranila, saj so želeli »da bi bili vsi Srbi v eni državi«. Želeli so tudi, da bi v Jugoslaviji pod jugoslovanskim imenom te države vztrajno uresničevali takratno velikosrbsko hegemonijo. Seveda se drugi narodi v Jugoslaviji s tem nikakor niso mogli strinjati. Srbi so začutili odpor drugih narodov in grozili, kot se ne sme groziti – s silo.

Velikosrbska propaganda je prihajala iz Beograda in krepila velikosrbske težnje med vsemi Srbi znotraj in zunaj Srbije. Ko so bile leta 1990 na Hrvaškem večstranske volitve, je srbska propaganda hrvaške Srbe spodbujala k uporu proti novi Hrvaški, ki bi imela nekomunistično vlado. Od samega začetka omenjenih uporov je vse uporne hrvaške Srbe oboroževala takratna jugoslovanska vojska, ki je bila zelo očitno na srbski strani. Pred domovinsko vojno je tako potekal upor dela srbskega prebivalstva na Hrvaškem – t.i balvanska revolucija – ki je izbruhnila 17. avgusta 1990 in povzročila manjše oborožene incidente na obeh straneh.

Dokler je bila Hrvaška del SRFJ, ni mogla imeti svoje vojske, zato so »hrvaški novodobni politični veljaki«, vodil jih je hrvaški junak Franjo Tuđman, za varnost in red pooblaščali (hrvaško) policijo, za kar so imeli vso zakonsko pravico. Hrvaška med nastajanjem organizira tudi svoj tako imenovan Zbor narodne garde, ki je bil v bistvu del teritorialne obrambe. V tem času je Hrvaški nenehno grozila nevarnost napada jugoslovanske vojske.

Kmalu po razglasitvi državne neodvisnosti in suverenosti Hrvaške leta 1991 so bili uporniki in hrvaški Srbi vključeni v prostovoljne paravojaške enote iz Srbije pri jugoslovanski vojski, imenovani Jugoslovanska ljudska armada, nato pa so začeli z odkrito agresijo na Hrvaško in zgodili so se najstrašnejši zločini, tudi zločini genocida. V tisti obrambni, t.i. domovinski vojni, je Hrvatom s pomočjo emigracije uspelo zaustaviti uresničitev vseh namer velikosrbskih agresorjev.

Leta 1991, na katoliško veliko noč, so srbski teroristi, oboroženi iz takratnega skladišča JNA, pozdravili vse hrvaške policiste z močnim ognjem z barikad. Ubita je bila Josipa Jović, hrvaška policistka, ki je bila tudi prva žrtev iz vrst hrvaških policistov v obrambi pravnega reda Republike Hrvaške. Maja 1991 je bil na Hrvaškem referendum. Volilo je 83,56 % od vseh vpisanih volivcev. Za Hrvaško kot suvereno in neodvisno državo se je opredelilo 94,17 % ljudi.

Kmalu zatem je Sabor Republike Hrvaške sprejel Deklaracijo o ustanovitvi suverene in neodvisne Republike Hrvaške ter Ustavno odločbo, ki je uzakonila suverenost in neodvisnost. Tanki JNA so v Osijeku povozili štiri avtomobile Osječanov. Iz teh tankov so streljali na prebivalce Osijeka. V Ormožu, na slovenskih tleh, sta se spopadli JNA in Slovenska teritorialna obramba in tam se je pravzaprav začela prava vojna na jugoslovanskih tleh, po drugi strani pa naj bi se vojna v Pakracu začela 1. marca 1991.

Vojna se je širila, Srbi pa so skupaj z JNA vse bolj napadali vsa mesta in prebivalce. Velikosrbski agresorji so zasedli Okučane in številne druge kraje. Po drugi strani pa je predsednik Republike Hrvaške dr. Franjo Tuđman ustanovil republiški krizni štab in občinske krizne štabe. Odločili so se za angažiranje človeških in materialnih virov za celovito obrambo domovine. Vukovar je bil napaden. Na podlagi sklepa takratnega predsednika Republike Hrvaške se je začela blokada absolutno vseh vojašnic in ustanov JNA na Hrvaškem, kar je prineslo velik uspeh, saj so se mnoge vojašnice predale. Hrvaški vojski je za obrambo uspelo priti do velike količine vsega orožja.

Ministrstvo za obrambo Republike Hrvaške je poslalo javni poziv vojakom in častnikom, ki so bili del JNA, da zapustijo to nevarno in agresorsko vojsko in se pridružijo vrstam hrvaške vojske. JNA je raketirala televizijski oddajnik na Sljemenu z namenom onemogočanja televizijskega obveščanja hrvaške javnosti. To je bilo obdobje najintenzivnejše agresije velikosrbskih sil na Hrvaško. Delno uničeni so bili Osijek, Vukovar, Gospić, Vinkovci, Šibenik, Zadar in številni drugi kraji po Hrvaški.

Istočasno je potekala srbsko-črnogorska agresija na dubrovniško območje. Velikosrbska agresija na Hrvaško se je vedno bolj stopnjevala. Sabor Republike Hrvaške je sprejel ustavno odločbo o samostojnosti in neodvisnosti Republike Hrvaške, Republika Hrvaška pa je prekinila vse državnopravne vezi s takratno SFRJ. Novembra 1991 je bil Vukovar uničen in obramba tega mesta se je končala. Veliko Hrvatov je bilo odpeljanih in pobitih. Decembra 1991 so velikosrbski agresorji izvedli najbolj uničujoče napade na Dubrovnik.

Leta 1992 je kot rezultat vojaškega stanja in predvsem mednarodne politične aktivnosti prišlo do mednarodnega priznanja Hrvaške kot samostojne in neodvisne države. Leta 1992 so na hrvaška ozemlja, ki so jih okupirali velikosrbski agresorji, vstopile manjše enote mirovnih sil Združenih narodov.

Vendar pa učinkovitost ZN ni bila zadostna. Hrvaška je bila nezadovoljna tudi zaradi položaja s takratnimi hrvaškimi begunci iz Bosne in Hercegovine, ki so bili prav tako izpostavljeni velikosrbski agresiji. Mirovna pogajanja z okupatorji, tj. velikosbskimi agresorji, enostavno niso pripeljala do miru, niti ponovne vključitve vseh okupiranih hrvaških ozemelj, niti do vrnitve vseh hrvaških izgnancev, hrvaška vojska je morala izvesti vse svoje osvobodilne akcije. Tako so leta 1992 deblokirali Dubrovnik in Miljevce, leta 1993 zadrsko zaledje od Zemunika pa vse do Maslenice, vključno z okolico Peruče, in Medaški žep.

Leta 1995 je Hrvaška osvobodila vse okupirane dele zahodne Slavonije, pa tudi severno Dalmacijo, Kordun, Liko in Banijo. Takrat je Hrvaška resnično veliko pripomogla k sprejetju znamenitega Washingtonskega sporazuma, ki je bil sklenjen leta 1994, in Daytonskega mirovnega sporazuma, ki je bil sklenjen leta 1995. Glede na to, da je bila zavezana miru, je Hrvaška privolila v popolno in mirno reintegracijo preostalega dela svojega okupiranega ozemlja: Baranje, vzhodne Slavonije in zahodnega Srijema v svoj državnopravni sistem.

Na okupiranih hrvaških ozemljih je skorajda do samega konca vojne delovala paradržava z imenom Republika Srbska Krajina (center je bil v Kninu), ki ne bo deležna mednarodnega priznanja, se pa je »krvavo zagozdila v srce Hrvaške«. Maja in avgusta 1995 so bili izvedeni številni usklajeni masovni hrvaški napadi, v operaciji Nevihta je bil dokončno osvobojen največji del zasedenega ozemlja v Posavju in zahodni Slavoniji, Banovini, Kordunu, Liki in severni Dalmaciji. Hrvaška je zmagala v vojni za osamosvojitev!

Zaključek

Skratka, Hrvaška je imela res burno, težko, zapleteno, krvavo, a tudi zmagovito zgodovino. Hrvati so se kot narod vedno borili in si prizadevali za svoj edinstven jezik ter samostojno in neodvisno državo. Danes je izjemno težko pisati in govoriti o nečem tako občutljivem, kot je domovinska vojna in o tem, kdaj, kako in kaj točno se je zgodilo na obeh straneh.

Z gotovostjo lahko trdimo, da vojna kot taka nikoli ni imela opravka z malimi ljudmi, temveč z obrambo in napadom izključno za svoj mir in svojo dediščino, ne glede na to, za katero stran je šlo. Žal je imela politika vedno pri vsem vpliv in prste vmes ter skozi zgodovino lahko opazimo, da se je vsak vedno pod različnimi vplivi boril za tisto, kar je imel za svoje. Čeprav krvava in težka, današnja zgodovina Hrvaške in nasploh zgodovina tega prostora na Balkanu ponuja številne spomenike, znamenitosti ter kulturne in druge posebnosti, ki pričajo o težavah in lepotah, skozi katere so šli Hrvati, da bi prišli do tega, kar je danes Republika Hrvaška – »Lijepa Naša«.

Ps. Tekst je spisala Valentina Vučičić iz Dalmacije, simbolične fotografije so prispevali novinarji www.pag.si.