Dražen Petrović, košarkaški Mozart

Dražen Petrović je bil košarkarski genij, hrvaški košarkarski virtuoz (zato so ga novinarji razglasili za košarkarskega Mozarta). Dražen Petrović je bil v življenju obseden z dvema stvarema – košarko in zmagami. Tudi zato je bil Dražen Petrović, ob svojem neizmernem talentu, na športnem parketu neutrudni garač in pokončen mož, ki je izstopal iz vsakega košarkarskega kolektiva, a mu tega soigralci in trenerji niso nikoli zamerili.

Delov športni novinar Eduardo Brozovič je zapisal: »Kdor je spremljal njegove vragolije, je doživljal nebeške užitke. In kdor danes vidi seznam njegovih podvigov, neizogibno pomisli, da je živel vsaj stoletje. Pa vendar je Dražen Petrović dočakal le 29 let«. V tokratnem članku se bomo sprehodili skozi življenje Dražena Petrovića, turiste pa – med drugim – opozorili, da  lahko npr. v Zagrebu obiščejo muzejsko-spominski center Dražena Petrovića, v Šibeniku pa si ogledajo njegov kip.

Dražen Petrović, eden izmed najboljših košarkarjev Evrope, se je rodil v Šibeniku, 22. oktobra 1964, umrl pa je 7. junija 1993, pri devetindvajsetih letih, na vrhuncu svoje športne slave, v prometni nesreči na nemški avtocesti v bližini Ingolstadta. V trenutku je postal mit, legenda. Slovenski košarkar Peter Vilfan, član Draženove generacije, je spoštljivo izjavil: »Imamo mnogo velikih športnikov, toda za mene je bil Dražen največji, eden in edini, bil je bog.«

Biserka Petrović, mama Dražena Petrovića, je o otroštvu svojega sina dejala: »Dražen je bil otrok ljubezni, otrok sreče in rad je osrečeval. Ne bi bil srečen, četudi bi imel vse, če bi bil človek zraven njega nesrečen. Bil je otrok, ki je pritegnil pozornost. Ko sem z njim kot fantkom hodila po ulicah Šibenika, je bil videti kot angelček, z očmi, ki so bile v istem trenutku polne smeha in joka. Vsak, ki je šel mimo, ga je hotel ogovoriti, se mu nasmehniti ali ga pobožati po laseh. Že od malega je imel v sebi nekakšen magnet, ki je privlačil ljudi«.

Oče Jovan Petrović (policist) in mama Biserka (knjižničarka) sta Draženu in pet let starejšemu bratu Aleksandru v Šibeniku omogočila srečno otroštvo. V košarko je Dražena vpeljal prav brat »Aco«, košarka je bila strast obeh bratov. Ker pa je Dražen neredko igral s starejšimi fanti iz soseske, je izredno hitro napredoval. Dražena Petrovića je naprej gnala predvsem neizmerna tekmovalnost, sovražil je poraze in ljubil zmage, predvsem zato je treniral mnogo več in mnogo bolj zavzeto kot ostali.

Kronisti so zapisali, da je Dražen Petrović že kot otrok v rojstnem in košarkarskem Šibeniku treniral po šest ali celo sedem ur na dan. »Nikoli nisem izpustil jutranjega treninga. Vzel sem žogo in zmetal 500 metov, neredko tudi več. Nato sem si postavil stole in preigraval med njimi. Včasih tudi cele ure in neizmerno užival,« se je Dražen Petrović spominjal v »odraslih košarkarskih« letih, ki so zanj prišla z rekordno naglico.

Hrvaška wikipedija zapiše: »Dražen Petrović  je že pred začetkom pouka prišel v prazno dvorano in treniral, popoldanski oz. večerni trening pa je praviloma zapustil kot zadnji. Neverjeten talent in izjemno trdo delo niso mogli spregledati niti vrhunski strokovnjaki. Že takrat so mu napovedovali vrhunsko kariero, pri čemer so ugotavljali, da je bil že v mladosti sposoben prevzeti vso odgovornost za svojo ekipo in po potrebi tudi sam rešiti tekmo«.

Dražena Petrovića sta izjemna vztrajnost in predanost vsakodnevnim treningom, ob – seveda – nespornem talentu hitro popeljala med najboljše v vseh starostnih skupinah. Že pri trinajstih letih je postal del mladinskih, kadetskih selekcij pri košarkarskem klubu Šibenka, zaigra tudi za mladinsko reprezentanco Jugoslavije ter osvoji svoje prve kolajne. S svojim neverjetnim pristopom in z odličnimi igrami si je še pred dopolnjenim petnajstim letom priboril mesto v članski ekipi Šibenke.

Zoran “Moka” Slavnić, košarkar t.i. druge zlate jugoslovanske generacije (Krešimir Čosić, Dražen Dalipagić, Mirza Delibašić) je v najstniških letih Dražena Petrovića v košarkaškem klubu Šibenka v Šibeniku nastopal v dvojni vlogi, kot igralec in trener. Takoj je ugotovil, da je Dražen Petrović košarkarski dragulj, košarkarski genij, ki bo podiral meje mogočega (ps. vas to kaj spominja na našega čudežnega Luko Dončića?!), vzel ga je pod svoje okrilje in mu namenjal vse bolj važno vlogo v ekipi.

Dvakrat zapored, leta 1982 in 1983, je Šibenka proti francoskemu Limogesu izgubila v takratnem pokalu Radivoja Koraća (zanimivo, tudi Korać je izgubil življenje v prometni nesreči), toda v tistih mesecih si je nabrala nešteto izkušenj, skupaj s Šibenko pa je v »neponovljivo košarkarsko inštitucijo« zrasel tudi Dražen Petrović.

Pri svojih rosnih osemnajstih letih, leta 1983, je Dražen Petrović odločil tekmo v svojo korist z zadetimi odločilnimi prostimi meti v finalu prvenstva Jugoslavije (ki je bilo takrat na izredno visokem nivoju), toda zmago jim je – po nekaj dnevih – za zeleno mizo odvzela košarkarska zveza zaradi domnevne neregularnosti na tekmi. Ker se užaljena in razočarana Šibenka na ponovitveni tekmi ni pojavila je naslov šel v roke nasprotnika, sarajevski Bosni.

Po obveznem služenju vojaškega roka, se Dražen Petrović odloči, da bo zaigral v zagrebški Ciboni. Dražen Petrović kot »vodja svoje ekipe« zaigra s svojim bratom Aleksandrom, košarkaški lisjak Mirko Novosel, pa sestavi zmagovalno kombinacijo moštva (Mihovil Nakić, Andro Knego, Zoran Čutura, Danko Cvjetićanin, Sven Ušić), ki dobesedno pokori Evropo.
Na krilih razigranega branilca Dražena Petrovića so zagrebški »volkovi« dvakrat postali prvaki Evrope (najprej so leta 1985 premagali kraljevski Real Madrid – Dražen jim je nasul 36 točk, leta1986 pa v Budimpešti še litovski Žalgiris, za katerega je igral sloviti center Arvydas Sabonis) ter enkrat dvignili tudi evropski pokal pokalnih zmagovalcev.

Dražen Petrović je bil igralec na poziciji branilca, ki se je lahko prelevil tudi na mesto organizatorja igre. Bil je predvsem napadalno orientirani igralec in je nekoliko zanemarjal vlogo obrambe v igri, kar je bila tudi njegova edina slabost. Dražen Petrovič je bil v napadu nezaustavljiv. Močan je bil v prodoru na koš, izjemno natančen od daleč (odlična statistika krasi njegov met za tri točke), vrhunski je bil njegov met ob skoku, napade je znal zaključevati iz najrazličnejših pozicij.

Seveda je Cibona v tistem času pridno osvajala različne lovorike tudi v domači, tedaj še jugoslovanski, košarki, ki je imela strašansko močno klubsko košarko (zagrebška Cibona, Partizan in Crvena zvezda iz Beograda, sarajevska Bosna, ljubljanska Olimpija, prebujala pa sta se tudi tradicionalna trdnjava hrvaške košarke – Zadar in predvsem splitska Jugoplastika, ki je na krilih dveh bodočih NBA igralcev, zvezdnikov Tonija Kukoća in Dina Rađe, trikrat zapored postala evropski prvak). Poudarimo, da je imel Dražen Petrović v štirih sezonah igranja za Cibono v jugoslovanskem prvenstvu povprečje kar 37,7 točke na tekmo!?!

Dodajamo pa še zanimivost, na katero nas je spomnil www.moskisvet.com: »Leta 1985 je Dražen Petrović s svojimi ‘zagrebškimi volkovi’ Olimpiji natresel kar 112 točk (tekma se je končala z rezultatom 158:77), potem ko je iz igre metal 40/60. S tem je podrl rekord celotne jugoslovanske lige, ki ga je imel s 74 točkami do tedaj v lasti legendarni Radivoj Korać. Ob tem velja vendarle dodati, da ljubljanski Zmaji zaradi administrativne napake oz. prepozne registracije igralcev niso smeli nastopiti s člansko ekipo in so tedaj v Zagrebu v prvem krogu jugoslovanske lige v sezoni 1985/86 v izogib kazni igrali s kadeti, saj mladincev še niso imeli«.

Državno prvenstvo in finale play-offa leta 1986: Čeprav je Cibona, aktualni evropski prvak, sezono končala z 21 zmagami in le enim porazom, državno finale presenetljivo izgubi proti Zadru z 1:2, Zadar je na tretji tekmi po podaljšku premagal Cibono s 111:110. Leto 1987, spet državno prvenstvo: Čeprav je Cibona podrla lastni rekord z 22 zmagami in nič porazi, je bila že v polfinalu play-offa poražena proti Crveni zvezdi z 2:1 (Dražen Petrović je ob rezultatu 103:104 v tretji tekmi dosegel kar 48 točk).

Sta pa dva grenka poraza ekipe Cibone meter in 97 centimetrov visokega ambicioznega košarkarja Dražena Petrovića, ki je vsekakor želel vsako sezono segati po najbolj svetlečih zvezdah, skorajda prisilila v nov karierni korak. Za takrat neverjetno vsoto štirih milijonov evrov se je preselil v Španijo, Dražen Petrović je namreč postal član kraljevskega Real Madrida. Je pa na Iberskem polotoku Dražen Petrović zdržal le eno leto, saj ga je neustavljiva želja po dokazovanju vodila čez »veliko lužo«, v ZDA, v mogočno ligo NBA.

Tudi s tem dejanjem je Dražen Petrović oral ledino, saj je bil med prvimi »resnimi, boljšimi evropskimi zvezdniškimi košarkarji«, ki so bili željni uspehov tudi v najmočnejši svetovni košarkarski ligi, ameriški ligi NBA. Toda to so bili časi, ko so bili NBA-klubi, tudi do svojih košarkarjev, ki niso bili rojeni v ZDA, zelo mačehovski (pa še to je zelo nežen izraz). Tudi klub Portland Trail Blazers svojega Dražena Petrovića ni sprejel odprtih rok in dobrih namenov, trener Rick Adelman ni zaupal niti njegovi natančni desnici niti njegovim številnim lovorikam.

Ker je imel Dražen Petrović v Portlandu mizerno vlogo (v prvi ameriški sezoni je na tekmo odigral okrog 12 minut, v naslednji pa le nepredstavljivih 7), ki je zaradi svoje karierne zmagovalne mentalitete sploh ni bil vajen, je zahteval prestop v klub, ki bi mu nudil dostojno minutažo. Želja se je Draženu Petroviću uresničila s prestopom v New York, v klub New Jersey Nets, tam je že takoj pokazal svoje odlično košarkarsko znanje.

Wikipedija nam razkrije: »Petro, kot so Dražena Petrovića poimenovali v ZDA, je v svoji prvi celotni sezoni pri newyorških Netsih, to je bila sezona 1991/92, prikazal ves svoj talent za igro na najvišji ravni in ne da bi izpustil eno samo tekmo skozi celo sezono dosegel povprečje 20,6 točk v 36,9 minute na posamezno tekmo. Vsekakor spoštovanja vreden rezultat, če pa še dodamo podatek, da je bil njegov met iz igre kar 51-odstoten (najboljši odstotek med vsemi branilci v NBA tiste sezone) potem ni presenetljivo, da so ga v moštvu imenovali za vodjo ekipe in njihovega najboljšega, oziroma MVP igralca.

Naslednjo sezono, 1992/93 je Dražen Petrović pri »newyorških mrežicah« še izboljšal svoj strelski učinek na 22,3 točke na tekmo in ponovil iz prejšnje sezone svoj zelo dober izkupiček v metu za tri točke, to je 45 odstotkov zadetih metov. Je pa ponovno doživel razočaranje, ker ga niso povabili med sodelujoče na tekmo NBA All-stars leta 1993, saj je bil izmed trinajstih najboljših strelcev tiste sezone edini, ki ni bil povabljen«.

Vsekakor še en dokaz več, da liga NBA v tistih časih, še ni bila popolnoma pripravljena na tuje košarkarje. Tudi neumorni Dražen Petrović je s svojim pristopom, s svojimi odličnimi igrami, vztrajno razbijal to »arogantno ameriško miselnost«. Skupaj z enako mislečimi kolegi in strokovnjaki mu je – več kot očitno – uspelo. Pa saj niti ni tako čudno, Dražen Petrović  je bil »rojen zmagovalec«.

Dandanes so številni evropski oz. ne-ameriški košarkarji med najboljšimi tudi v ligi NBA, so nosilci igre, najpomembnejši členi v posameznih NBA klubih. Z največjim veseljem in s ponosom leta 2022 zapišemo naslednja imena: Luka Dončić, Goran Dragić, Ricky Rubio, Bogdan Bogdanović, Kristaps Porzingis, Nikola Vučević, Domantas Sabonis, Rudy Gobert, Giannis Antetokounmpo in Nikola Jokić (v košarkarskem pokoju pa so npr. že Pau Gasol, Tony Parker, Dirk Nowitzki, Predrag Stojaković, Detlef Schrempf, Yao Ming, Steve Nash, Vlade Divac, že omenjena Toni Kukoć in Dino Rađa ter Hakeem Olajuwon).

Velikan svetovne košarke Michael Jordan se je takole poklonil Draženu Petroviću: ”Vedno je bilo vznemirljivo igrati proti Draženu. Vsak dvoboj je bil zelo agresiven, saj se drugače proti njemu sploh ni dalo igrati. Oba sva v najinih dvobojih dala svoj maksimum. Imela sva nekaj odličnih bojev, a žal so bili ti kratki. Bil je velik košarkar, ni se bal, ves čas je bil osredotočen, samozavesten in borben. Za tako kratek čas v NBA je Dražen Petrović pustil zares velik pečat. Brez strahu je sprejel izziv lige NBA in Evropejcem pokazal kako uspeti.”

Seveda je Dražen Petrović brez zadržkov igral tudi za reprezentanco, najprej za jugoslovansko, po razpadu države pa še prav ponosno za hrvaško. Dražen Petrović je nastopil  na olimpijskih igrah 1984 (tretje mesto), 1988 (drugo mesto) in 1992 (drugo mesto v Barceloni, ko so se Hrvati uvodoma zelo pogumno upirali premočnemu ameriškemu Dream Team-u) ter na svetovnih prvenstvih 1986 (tretje mesto) in 1990 (prvo mesto). Kolajne je Dražen Petrović osvojil tudi na evropskih prvenstvih 1987 (tretje mesto) in 1989 (prvo mesto) ter na univerzijadi 1983 in 1987. Neverjetni uspehi, odlična kariera, kajne?!

Zato pa je bil šok ob njegovi smrti še toliko večji (npr. še zdaj se spomnim, kako so mi po licu polzele solze, ko sem pisal to tragično novico za teletekst na MMC RTV SLO). Dražen Petrović je umrl 7. junija 1993 v Nemčiji, v prometni nesreči, rdečega golfa je vozila takratna njegova srčna izbranka, nemška manekenka madžarskega porekla Klara Szalantzy (Dražen je bil prej v vezi tudi s pevkama Sanjo Doležal in Doris Dragović ter manekenko Renata Čajić), , v avtu pa je bila tudi turška košarkarica Hilal Edebal.

Na avtocesti jim je pot – nenadoma – prekrižal tovornjak, spečega Dražena, na sovozniškem sedežu, je vrglo skozi steklo, pri priči je bil mrtev. Pokopali so ga na zagrebškem pokopališču Mirogoj, kjer mu ljudje še zmeraj prižigajo sveče. Zdi se, da   mladenič z bujno kodrasto pričesko ne bo nikoli utonil v pozabo. Nesrečna smrt »Amadeusa iz Šibenika« je vsaj za 24 sekund ustavila svet. Ves (košarkarski) svet se je strinjal, da je bil Dražen Petrović,  vzor in čudovit navdih številnim generacijam. Njegova mama Biserka pa je izjavila: »Moj sin je živel, da je osrečeval ljudi.«

»Dražen Petrović, ki je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja navduševal pod koši, dojemanje tega športa dvignil na neko novo raven, predvsem pa dokazal, da je s trdno voljo in odrekanjem mogoče premikati meje, ki so se pred tem zdele globoko zasidrane. Kjerkoli je igral, je pustil pečat. Ni se zanašal le na nadarjenost, vedno je poskušal sam storiti še korak več. Tudi tekmeci, ki so sovražili njegovo natančno roko, nos za prodore in ubijalski instinkt, so mu z grenkobnimi besedami in cmokom v grlu znali priznati izjemno kakovost«, so zapisali na www.siol.net.

Dražen Petrović je bil štirikrat izbran za najboljšega košarkarja Evrope (1986, 1989, 1992 in 1993), leta 2002 je bil sprejet v ameriški košarkarski hram slavnih v Springfieldu, v hišo slavnih ga je uvrstila tudi evropska Fiba, bil je razglašen za hrvaškega športnika dvajsetega stoletja. O Draženu Petroviću smo novinarji prelili na tone črnila, o dalmatinskem košarkarskem velemojstru so se pisale knjige in glasba, poimenovale so se ulice, snemali so se dokumentarci, baje pa je v pripravi tudi igrani film.

Njegova dresa (s številko 4 v Šibeniku in s številko 3 v New Jersey Netsu) so upokojili (ne sme ju več uporabljati noben drug košarkar). Leta 1995 so Draženu Petroviću v parku Olimpijskega muzeja v Lozani odkrili spomenik, spomenik Draženova otroška figura z žogo ob nogah pa je postavljena tudi v Šibeniku, na Baldekinu, ob košarkaškem igrišču.

Tudi Zagreb ni pozabil svojega junaka, že leta 1993 so po Draženu Petroviću poimenovali košarkarski center v Zagrebu in trg (postavljen je tudi visok spomenik). Leta 2006 pa so v Zagrebu odprli še muzej in spominski center Dražen Petrović, ki ga najdete na Trgu Dražena Petrovića 3.

»Muzejsko-memorijalni centar Dražen Petrović« vas bo natančno in obširno popeljal skozi življenje Dražena Petrovića. Muzej in spominski center Dražen Petrović je rezultat skupnih prizadevanj Fundacije Dražena Petrovića v sodelovanju z Vlado Republike Hrvaške, mestom Zagreb in Hrvaškim muzejem športa. Muzej je bila ideja Biserke in Joleta Petrovića, Draženovih staršev, zasnovala pa sta ga znana arhitekta Andrija Rusan in Nikša Bilić. Vse predmete je katalogiziral ter postavil stalno postavo Hrvaški muzej športa. Muzejsko-spominsko središče vodi Fundacija Dražena Petrovića na čelu z njegovo družino.

Ps. Fotografije: Muzejsko-memorijalni centar Dražen Petrović in novinarji www.pag.si (Šibenik – spomenik).