Compare Listings

Zagrebška bisera

Maksimir in Mirogoj

Pojdimo v Zagreb. Obiščimo park Maksimir, ki je veliko več kot park in pokopališče Mirigoj, ki je precej drugačno od klasičnega pokopališča. Verjamem, da ste vsi že slišali za zagrebški Maksimir in zagrebški Mirogoj, spoznajmo ju nekoliko pobliže.

Maksimir in Mirogoj

Maksimir je predvsem moški populaciji morda bolj poznan zaradi stadiona Maksimir in Evropi dobro poznanega nogometnega kluba Dinamo. No, tukaj, v tem prispevku, bo – namesto športnega – poudarek na »zelenem«. Maksimir je vendarle v prvi vrsti zeleni raj mesta Zagreba, ki je zrasel na južnih obronkih Medvednice. Maksimir je naravni park, ki navdušuje s svojo lepoto in nudi zatočišče pred mestno gnečo.

Mirogoj je najbolj znano zagrebško pokopališče. Čeprav je za večino ljudi samo pokopališče kraj žalostnih spominov, ker tam – v večnem spokoju – počivajo naši najbližji, je zagrebško pokopališče Mirogoj vendarle v mnogočem drugačno. Za uvod povejmo, tukaj so pokopani številni slavni Hrvati, Mirogoj pa je v svojem obstoju, od leta 1876, postal tudi svojevrsten muzej na odprtem.

Obe lokaciji, tako torej Maksimir kot Mirogoj, v našem prelepem Zagrebu, glavnem mestu Hrvaške, nista »klasični« in zagotovo ne sodita v kalupe standardnih definicij parkov in pokopališč. Obe lokaciji z veseljem in pogosto obiskujejo domačini in turisti. Zakaj? Poglejmo skupaj.

PARK MAKSIMIR

Kar sta Regents Park v Londonu in Tiergarten v Berlinu, je park Maksimir v Zagrebu. Maksimir je največji, a za mnoge tudi najlepši park v mestu Zagrebu. A Maksimir ni samo park! Maksimir je tudi topla, ogromna škatla najlepših spominov, še posebej iz naše mladosti.

Razen tega, da se je namreč v park Maksimir umestil zagrebški luksuzni živalski vrt, se v Maksimiru odvijajo tudi zelo različni dogodki in trenutki – tako javni kot »zelo osebni« (če jih lahko pač tako imenujemo?!). Številni Zagrebčani se bodo namreč spomnili svojih starih simpatij, prvih poljubov in romantičnih srečanj v parku Maksimir. Romantičen, zelen in stran od mestnih oči je park Maksimir res nekaj posebnega.

Maksimir prebudi nekaj posebnega v ljudeh, ki pridejo in se sprehodijo skozenj. Pogosto boste videli številne zaljubljene pare, ki se držijo za roke, športnike, družine z otroki, starejše. Ne pozabimo, v Maksimiru se je nekoč igral golf, po Prvem jezeru je plul parnik, včasih so se v Maksimiru prirejale tudi gledališke predstave.

Čudoviti park Maksimir skriva številne legende, npr. zgodbe o nastanku t.i. Švicarske hiše (zgrajene leta 1842, obnovljene leta 2005, nekoč je bila to gozdarjeva hiša, danes je tam manjši bistro), kaj vse skrivajo hrastovi gozdovi in podobno.

S plačanimi ogledi v spremstvu dobrih poznavalcev parka lahko slišite zelo različne zgodbe, ki segajo tudi več kot 200 let nazaj od nastanka Maksimira. Poleg tega so v Maksimiru na voljo tudi izleti z ornitologi, ki vam predstavijo bogato življenje ptic, ki ga skriva celoten park. V Maksimiru živi namreč več kot 100 vrst ptic, predstavljajte si to pisanost, to žvrgolenje, to radost življenja.

Mimogrede, Maksimir je znan tudi kot eden prvih vrtov v Evropi, ki je bil ustvarjen po zelo skrbno narejenih zasnovah in preudarnih načrtih. Maksimir je bil za meščane Zagreba svečano odprt leta 1794 in takrat je bila to prva javna promenada v jugovzhodnem delu Evrope.

Spretnim oblikovalcem Maksimira je uspelo združiti park z gozdom, zato nas Maksimir na trenutke spominja na povsem odročen, izgubljen in divji del mesta oz. narave, ne pa na zeleno srce prestolnice Zagreb.

Ustanovitev parka se je zgodila predvsem po zaslugi velikega ljubitelja zelenja, rož, narave nasploh – škofa Maksimilijana plemenitega Vrhovca. V njegovo čast so park poimenovali Maksimir. Škof si je park najprej zamislil kot zeleno oazo v francoskem slogu, a te zamisli ni uresničil. Končni ustvarjalec parka, kardinal Juraj Haulik, je prevzel ureditev in nadaljeval v povsem drugi smeri – angleški, romantični in krajinski slog v obliki gozdnega parka.

Na današnjih 316 hektarjih površine parka Maksimir je zgrajenih marsikaj – jase, mostovi, poti, potoki, travniki, pohodniške poti.

»Vidikovac« (razgledišče) imenovan tudi Kiosk je eden najbolj znanih simbolov Maksimira. Pravzaprav gre za stavbo, ki je bila zgrajena leta 1843 na jasi, ko je bil park dokončan in predan meščanom v prosto uporabo. Z razgledne točke lahko uživate v razgledih na park Maksimir, pa tudi posedite, se sprostite in popijete pijačo. Poleg Vidikovca je tudi v Švicarski hiši majhen bistro, kjer lahko posedite, počivate, popijete pijačo, pa tudi nekaj prigriznete.

Leta 1925 je bil zgrajen tudi spomenik »humak« (gomila) – Sokolska mogila v spomin tisočletnice hrvaškega kraljestva (Hrvaška je bila nekoč kraljevina v okviru več narodov in je imela kralje, kneze …). Ta spomenik je nastal s prinašanjem zaplat zemlje iz 155 krajev pomembnih kulturnih in političnih dogajanj vzdolž Hrvaške, kasneje je bil na vrh dodan kip sokola.

Istega leta, torej leta 1925, se je v Maksimirju odprl živalski vrt, ki je pripomogel, da je Maksimir vsako leto dobil še več obiskovalcev (leta 2021 jih je bilo več kot 2 milijona!).

To pa niti ne preseneča, saj se zagrebški živalski vrt razteza na kar sedmih hektarjih površine, bogastvo vsebin pa nam razkrije že samo delno naštevanje tematskih sklopov: zebrin trg, kače Hrvaške, insektarij, Madagaskar, Avstralija, afriška vas, tropska hiša, mračna cona, deževna Afrika, otroški ZOO, labodji otok, domača hiša, spominki, otroška igrišča, restavracija itd.

V zagrebškem živalskem vrtu si lahko ogledate čez 360 vrst živali oz. skupaj čez  8.000 živali z vseh celin planeta Zemlja. Če imate čas, pridite v živalski vrt Maksimir skoraj vsak dan od 9. do 15. ure in uživajte v divjem, pa vendar ukročenem, živalskem svetu. ZOO Maksimir mi je ostal v toplem spominu že od osnovne šole in ekskurzije s sošolci, enako pa povedo skorajda vsi, ki so ga obiskali.

Poleg živalskega vrta si lahko v Maksimiru ogledate pet slikovitih umetnih jezer (nekoč jih je bilo celo šest). Pogosto boste naleteli na nekaj čolnov, a tudi veliko labodov, ki elegantno lovijo v zrcalnih jezerih. Če ni labodov ali čolnov, vedno z veseljem mečem kamenčke in opazujem, kako se krogi oblikujejo in širijo po jezeru.

Mimogrede, nekatera maksimirska jezera so v zimskih in hladnih mesecih imela drsališča, zdaj pa so jih zamenjale ledne dvorane. Poleg jezer boste v Maksimiru našli številne okrasne skulpture, impozantna vhodna vrata, vratarjevo hišico, paviljone, obelisk, čebelnjak, škofovsko rezidenco in kardinalovo poletno hišico, tudi posajene tematske celote zaradi katerih je Maksimir še bolj prijeten in romantičen.

Le kdo ne bi rad imel prestižne »vikendice« v tej zagrebški zeleni oazi? To so sanje vsakega, ki obišče čarobni Maksimir.

Številni zeleni travniki, širina in sijaj visokih dreves, vijugaste in dolge pohodniške in kolesarske poti so le nekateri od razlogov, zakaj ima Maksimir toliko obiskovalcev. Zaradi njegove velikosti ste lahko ponekod v parku še vedno povsem sami – v samoti z materjo naravo. Če ste morebitni ljubitelj ptic in botanike, miru, svežega zraka in lepih živalskih tonov, potem za vas vsekakor velja, da morate Maksimir obvezno obiskati.

Če iščete divji del parka, še več gostega gozda in manj ljudi, potem je to zagotovo sever parka Maksimir. Tja gredo največji pustolovci, najbolj drzni, pa – zaradi specifičnih, neredko egoističnih, razlogov – tudi tisti najbolj razposajeno in vroče zaljubljeni. 🙂

Poleg tega so v Maksimirju na voljo še mnoge druge (športne) aktivnosti, kot so npr. veslanje na Tretjem jezeru, nordijska hoja, tek, kolesarjenje, jutranji tečaj joge in pa tudi – zaradi dveh sodobnih otroških igrišč – zaslužen odmor za utrujene starše. 🙂

Maksimir je že od svojega nastanka znan kot športno prizorišče različnih prireditev, zato so začetki smučanja in sankanja v Zagrebu ter prve mednarodne vaterpolske in plavalne tekme (Prvo jezero) vezani prav na zagrebški Maksimir. Tudi prvo golf igrišče je bilo prav tu v Maksimiru, že davnega leta 1931.

Zgodovina beleži še številne druge športne aktivnosti v tem parku, ki so se na srečo nadaljevale še danes. Poleg tega, da pridete sami in uživate v aktivnostih, se lahko obrnete tudi na katero od zagrebških društev, ki v Maksimiru organizirajo številne in različne aktivnosti ter dogodke.

Kar zadeva podnebje, tukaj prevladuje zmerno celinsko podnebje, ki je za marsikoga prijetno in za marsikoga nekoliko hladnejše. Da bi približno vedeli, lahko povem, da je povprečna letna temperatura okoli 11 stopinj Celzija, pozimi je okoli 1 stopinje Celzija, medtem ko je spomladi in jeseni okoli 11 in poleti okoli 20 stopinj Celzija.

Če govorimo o flori in favni v širšem smislu, tukaj prevladujejo gozdne združbe tako nižje  hribovitih kot nižinskih predelov Republike Hrvaške, predvsem hrast »lužnjak« v kombinaciji z navadnim gabrom.

V času ustvarjanja parka Maksimir je bilo zasajenih več kot tristo vrst novih, različnih rastlin.

Žal je danes veliko vrst že izumrlih. Kljub temu je biotska pestrost parka še vedno opazna, zato Maksimir upravičeno nosi naziv spomenika vrtne arhitekture, ki se redno vzdržuje in neguje. Morda najbolj impresiven del Maksimirja je pisana dolina Dalija, ki se nahaja med grički s kapelico sv. Jurija in razgledne točke t.i. Vidikovca. Ta cvetlični nasad je velik 450 kvadratnih metrov in ima obliko medaljona, vedno je videti lepo in ohranjeno.

Če pogledamo Maksimir z geološke strani, lahko vidimo, da je večji del parka prekrit z mladim sedimentom, ki je prišel iz Medvednice. Ta je poln mulja in ilovice, ki sta zaslužna za »vodotesnost tal«, zaradi tega pa maksimirska jezera obstajajo in živijo še danes.

Prve živali, ki jih je privabil Maksimir, so bile bele štorklje, sledile so veverice, volkovi, puh, metulji, kačji pastirji, številne žuželke, netopirji in drugi. Nekje sem prebrala, da so zadnjega volka na območju Maksimirja videli leta 1890, tako da ne strahujte in ne povzročajte panike. 🙂

Zaradi vsega naštetega je park Maksimir vse od leta 1948 zaščiten kot naravna rariteta, leta 1964 pa je proglašen za spomenik parkovne arhitekture in za zaščiteno kulturno dobro. Park Maksimir je eden od simbolov Zagreba, vrednost zelenega Maksimirja je nesporna in si vsekakor zasluži tudi našo iskreno (turistično) pozornost.

POKOPALIŠČE MIROGOJ

Mnogi se zgrozijo nad samo idejo obiskovanja pokopališč med turističnim potovanjem. Spet drugi pa si ne predstavljajo, da ne bi obiskali »slavnih pokopališč« (npr. Pere Lachaise v Parizu, Recoleta v Buenos Airesu, Tihvin v Sankt Peterburgu, St Louis No 1 v New Orleansu, St. Mary’s iz Whitbyja – Velika Britanija). Med pokopališča, ki si zaslužijo našo posebno turistično pozornost, pa zagotovo spada tudi pokopališče Mirogoj.

Zagrebško pokopališče Mirogoj, ki leži na pobočju Zagrebu bližnje Medvednice, ni le običajno pokopališče. Poleg tega, da je na pokopališču Mirogoj pokopanih veliko slavnih imen – državnikov in politikov, športnikov, umetnikov in znanstvenikov, je pokopališče Mirogoj tudi svojevrsten muzej na prostem. Ja, prav ste slišali.

Mirogoj, ki ga mnogi zaradi velikega števila pokopanih znanih ljudi imenujejo hrvaški Panteon, vas bo na prvi pogled pustil brez sape. Mirogoj je namreč zelo skrbno načrtovan, dovršeno oblikovan z zapletenimi detajli, prekrasno floro in neutrudnim osebjem, ki pokopališče vztrajno in lepo vzdržuje.

Mirogoj močno izstopa iz vseh stereotipov pokopališča, ki jih (morebiti) nosimo s seboj še iz otroštva. Na Mirogoju je vse polno dreves, simetričnih alej, čudovitih manjših parkov, zgradb in kipov, cvetočih gredic in še marsikaj drugega kar Mirogoj vsekakor loči od »povprečnega pokopališča«. Mirogoj se skorajda zagotovo razlikuje od pokopališč, ki ste jih spoznali do sedaj, za mnoge – pa ne samo Hrvate – je Mirogoj morebiti celo najlepše pokopališče v celotni Evropi.

Mirogoj je zasnoval in zgradil avstrijski arhitekt Herman Bolle, ki je tudi pokopan tam, leži v arkadah, blizu Vlatka Mačka in Stjepana Radića (kdor se razume v zgodovino in politiko, bo poznal omenjena). Prvi na Mirogoju je bil pokopan Miroslav Singer – športni pedagog, ki so mu občani Zagreba pripravili ogromno zadnje slovo.

Poleg Singerja, Bolleja, Radića in Mačka so bili tu pokopani še številni znani Hrvati, naštejmo vsaj nekatere: August Šenoa, Vatroslav Lisinski, Miroslav Krleža, Slavoljub Penkala (izumitelj nalivnega peresa), Mersad Berber, Ivana Brlić-Mažuranić, Krešimir Ćosić, Ljudevit Gaj, Branko Gavella, Aki Rahimovski, Matija Ljubek, Dražen Petrović, Franjo Tuđman, Marija Jurić Zagorka … Poznate te velikane hrvaške zgodovine?

Mirogoj je bil odprt leta 1876 in sicer na istem mestu kot nekdanje posestvo Ljudevita Gaja (Gaj je bil središčna oseba ilirskega gibanja). Po Gajevi smrti je mesto kupilo posest in tam je počasi nastajalo pokopališče Mirogoj. Ob vseh potkah pokopališča Mirogoj boste opazili zasajena drevesa kostanja, smreke, javorja, lipe in drugih dreves, ki dopolnjujejo sliko miru in spokojnosti tega edinstvenega pokopališča.

Iz kopice detajlov lahko opazite tudi tri zanimivosti na kupolah – katoliški in pravoslavni križ ter judovsko zvezdo. Glede na veroizpoved je bilo pokopališče razdeljeno na štiri dele: za pokop privržencev katoliške, pravoslavne, protestantske in judovske vere. Ograjevanje med posameznimi verskimi pokopališči ni bilo dovoljeno nikoli.

Mirogoj preseneča, če gledamo njegove »obzidje« le od zunaj ali pa se sprehajamo tudi znotraj njegovih zidov. Ni človeka, ki pride prvič v Zagreb, gre mimo Mirogoja in se ne sprašuje, kaj neki se skriva znotraj teh zidov. Visoki zidovi Mirogoja skrbno skrivajo notranjost spokojnega pokopališča pred ostalim svetom in zagotavljajo neverjeten mir med grobovi in grobnicami.

Dejansko mirogojsko pokopališče sploh ni videti strašljivo, ampak je predvsem veličastno. Strašljivo, no, saj veste, ko se tu in tam sprehodite ob kakšnem »bornem in sivo-črnem« pokopališču, takoj dobite čuden občutek, cmok v grlu in začutite neprijetno stiskanje v želodcu. Tega »težkega« občutka pri Mirogoju nisem nikoli imela, verjamem da tudi drugi obiskovalci ne. Preprosto, videz Mirogoja nam ponuja predvsem občutek občudovanja, miru in spokojnosti, žalost in nemir v srcu se pojavita le tu in tam (razen seveda, če je govora o pogrebu, kjer je globoka žalost – normalno – prevladujoče čustvo).

V notranjosti pokopališča cerkev oziroma kapela Kristusa Kralja, zaradi videza in velikosti, dominira nad celotnim Mirogojem. Enostavno ne moreš, da je ne bi opazil. Gradnja cerkve se je začela šele leta 1927 in je potekala po načrtu takrat že mrtvega Bolléja. Leta 1929 jo je dokončal gradbenik Rauscher. Z izgradnjo cerkve Kristusa Kralja kot končnega glavnega poudarka Mirogoja je bila Bolléjeva arhitekturna zamisel velikega mestnega pokopališča zaključena.

Cerkev in pa že omenjene arkade so morda najbolj znan simbol Mirogoja. Arkade so nastale so po vzoru italijanske renesanse, njihova gradnja pa je trajala približno 38 let. Čeprav je bil projekt zelo optimističen in so tvorci pokopališča želeli postaviti arkade okoli celotnega pokopališča Mirogoj, projekt zaradi pomanjkanja sredstev ni bil nikoli dokončan.

Danes so arkade nekoliko krajše, povezujejo 20 kupol, a so še vedno neverjetne in fascinantne. Arkade so tlakovane z raznobarvnimi kamnitimi ploščami, na stenah in obokih pa preprosta okrasna poslikava poudarja elemente arhitekturne plastike, vse v zemeljskih tonih. Kako dobro so bile arkade narejene, dokazuje tudi dejstvo, da so kljub kakšnemu močnejšemu potresu v Zagrebu ali njegovi bližini – več ali manj – ostale  nedotaknjene.

Del Mirogoja je tudi mrtvašnica. Načrte zanjo je izdelal Bollé, gradnja pa je bila končana leta 1886. Mrtvašnica se nahaja izven arkad, v ločenem gozdičku starega gozda, severozahodno od glavnega vhoda na pokopališče. Arhitekt Bollé je mrtvašnico zasnoval kot samostojno zgradbo, vendar v skladu z arkadami. Arhitekturni izraz stavbe mrtvašnice je nekoliko enostavnejši in skromnejši od arkad in cerkve Kristusa Kralja ter daje vtis umirjenosti in nevsiljivega dostojanstva.

Omeniti je treba tudi pravoslavno kapelo Petra in Pavla. Stavba ima povsem osrednji tloris, je majhna, a še vedno monumentalna. Slogovno je kapela tipično delo Bolléjevega eklekticizma – lahko jo opišemo kot neobizantinski (‘pravoslavni’) slog, ki se kaže v poudarjeni osrednjosti in prevladi kupole.

Na hrvaški wikipediji smo našli zapis zgodovinarja arhitekture Tomislava Premerla: »Mirogoj je ogromen kompleks velikih prostorskih in umetniških vrednot, od urbane namestitve, celovite prostorske zasnove, arhitekturnih struktur, arkad in cerkva ter posameznih objektov ali grobnic, galerije skulptur mnogih naših umetnikov (med drugim so tu ustvarjali tudi Ivan Meštrović, Antun Augustinčić, Dušan Džamonja, Edo Murtić), do prefinjenega občutka za hortikulturo. oblikovanja ter dragocenih prostorskih odnosov z ožjo in širšo okolico.«

Danes na Mirogoju v več kot 60.000 grobovih počiva že več kot 300.000 spečih duš, ki zagotovo ne bodo motili vaše prisotnosti in vašega občudovanja tega arhitekturnega čuda. Poleg vrhunske arhitekture in galerije neštetih dragocenih umetnin, ob večletnem odličnem delu Obrtne šole je Mirogoj tudi spomenik strpnosti, ki ga premore le malo mest. Bodimo ponosni na to in dodajmo, da so v anketi TripAdvisor-ja iz leta 2015 popotniki označili Mirogoj kot prvo zagrebško znamenitost, ki bi jo morali obiskati vsi turisti v Zagrebu.

Zaključek. Vem, da se nekoliko čudno sliši, ko vabim in pozivam turiste, da naj obiščejo pokopališče Mirogoj. Toda njegova edinstvenost vas bo pustila brez sape, tudi če spadate v skupino ljudi, ki jim res ni všeč nič, kar je povezano s smrtjo (ki pa je na koncu koncev – tudi del našega življenja).

Kar pa se tiče Maksimira in njegovega živalskega vrta … Obvezno Maksimiru namenite en cel dan, morda celo dva, saj imate opraviti z dokaj velikim parkom. Za sam konec tega teksta dodajam, da tako Maksimir kot Mirogoj dobesedno kličeta po tem, da se ju prav pošteno razišče. Nenazadnje je cena vstopnice za Mirogoj in Maksimir nič evrov, le za živalski vrt boste odšteli nekaj malega denarcev. A to je malenkost, predvsem v primerjavi z resnično vrednostjo tega, kar boste videli in doživeli ob obisku zagrebškega Maksimira in Mirogoja.

Ps. Tekst: Valentina Vučičić iz kookylovestotravel.com, fotografije: Valentina Vučičić iz kookylovestotravel.com in fotografi Turistične skupnosti Zagreb (klikni na posamezno fotografijo, naslovna fotografija je delo fotografskega para Boška i Krešo ter TZ Zagreb).

Sorodni članki

Museum of Hum Aura

Museum of Hum Aura je muzej starih obrti s kar 1500 eksponati, ki prikazujejo običaje in tradicijo, preteklost Istre. Kakor razkriva že njegovo ime, je Museum of Hum Aura postavljen v istrskem Humu, ki se hvali z nazivom najmanjšega mesta na svetu.

Nadaljujte z branjem

Velike zveri v Stari Sušici

V Stari Sušici, tam v zelenem srcu Hrvaške, v Gorskem kotarju, je od leta 2021 na ogled svojevrsten turistični sladkorček: »Centar za posjetitelje o velikim zvijerima« (slovensko: Center za obiskovalce o velikih zvereh, mogoče bi bilo lepše Center za velike zveri?!). Center je zasnovan kot prostor, ki obiskovalcem na inovativen in zanimiv način približa posebnosti in vrednote ohranjenega območja Gorskega kotarja, kjer živijo mogočni medvedi, volkovi in risi.

Nadaljujte z branjem

Za križen

Na otoku Hvaru že dolgih pet stoletij praznujejo veliko noč na prav poseben način – z znamenito procesijo 'Za križen' (križ, razpelo). Gre za edinstven obred posebne pobožnosti ter izraz verske in kulturne identitete prebivalcev osrednjega dela otoka Hvara. Za križen je ime za tradicionalno nočno procesijo (prehodi se okrog 25 kilometrov), na otoku Hvaru, v krajih Vrbanj, Vrboska, Jelsa, Pitve, Vrisnik in Svirče. Leta 2009 je bila hvarska tradicija procesije Za križen vpisana na Unescov seznam nesnovne svetovne dediščine v Evropi.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.