Compare Listings

Suhozidi: ko je človek vztrajen …

Suhozid, človeški čudež

Vonj Krasa in morja... Pogled od Krasa do Jadrana...Oboje pa povezujejo suhozidi. Suhe zidove srečamo vsepovsod po svetu, saj gre za najpreprosteje grajene strukture. Osnovni in edini material je kamen. In človeški znoj …

Suhozidi: ko je človek vztrajen …

Suhi zidovi so nastali izključno s prelaganjem pobranega, odbitega ali izkopanega, trganega kamenja na kup s površin, ki so jih hoteli izkoristiti kot njive ali travnike. Uporabljenega kamenja, večinoma masivnih kamnin nepravilnih oblik in ponekod pravilnejših plastovitih kamnin, niso posebej obdelovali.

Graditelj se je moral vedno znova privajati razpoložljivemu, vselej drugačnemu materialu in ga smiselno sestaviti v uporabno konstrukcijo brez uporabe kakršnegakoli veziva. Osnovna gradbena struktura je suhi zid, ki mu stabilnost zagotavlja skrben izbor kamenja in pravilna postavitev teh v konstrukcijo. Strukturno celovitost mu po eni strani zagotavlja pritiskanje kamnov eden na drugega, po drugi pa prepletanje teh v vzdolžni in prečni smeri.

Suhozidna gradnja se je uporabljala že v najstarejših poznanih grajenih strukturah na Krasu, Istri in Jadranu, suhih zidovih v jamah ter pozneje obzidjih prazgodovinskih naselij, pa tudi pri kamnitih gomilah, najverjetneje opazovalnih stolpih. Predvsem odprt prostor okrog vasi, ki je bil ob prvi naselitvi primeren samo za pašo, saj so za travnik ali njivo morali iz zemlje odstraniti moteče kamne.

ZGODOVINA: TEKTONSKI PREMIKI, GRADIŠČA, JAVNA DELA

Kamnine so večinoma nastajale pretežno na morskem dnu, in to daleč od mesta, kjer so danes. Več kot tisoč kilometrov južneje so se odlagale na morskem dnu, občasno v plitvejših delih morij, včasih pa tudi v nekoliko poglobljenih, in to v času srednjega zemeljskega veka, v obdobju krede. Vse kamnine, ki so nastale iz sedimentov in v katere so se ujeli ostanki nekdanjega življenja, so se zaradi globalnih tektonskih premikov kot del Jadranske mikroplošče odcepile od Afriške tektonske plošče in pritisnile na Evrazijsko ploščo. Ob tem so nastale Alpe, ozemlje Krasa pa je prav na severnem robu Jadranske mikroplošče in je del zunanjih Dinaridov.

Kot drugod v Evropi se tudi v Istri in ob Jadranu najpozneje sredi drugega tisočletja pr. n. št. na višje ležečih in naravno zavarovanih mestih pojavijo naselbine, imenovane gradišča, ki so odsev družbeno-ekonomskih in zgodovinskih sprememb na prehodu iz tretjega v drugo tisočletje pr. n. št.

Gre za z mogočnimi obzidji utrjena naselja na naravno zavarovanih in strateško dobro umeščenih vzpetinah. Te se kažejo zlasti v gradnji monumentalne bivalne in druge funkcionalne arhitekture (gradišča, opazovalni stolpi, kamnite gomile), spreminjanju ravnine v kultivirane površine (manjša polja in pašniki) ter intenzivnem izkoriščanju gozda. Verjetno so v tem obdobju obstajale tudi ostale strukture, značilne za poljedelstvo, kot so ograde, groblje in terase. Ohranjeni ostanki potrjujejo, da so bila nekatera gradišča poseljena od bronaste in železne dobe vse do nastanka rimskih naselij v nižinah.

Gradišča se po obliki prilagajajo oblikovanosti tal, lahko so enostavnih ali zapletenih tlorisov, z enim ali več obzidji. Obzidja so zagotavljala skupno varnost prebivalcem, velika gradišča pa verjetno tudi živini. Utrjevanje naselij ali grajenje obzidij je bilo pomembno javno delo, ki je presegalo okvir posameznika, družine ali kar nekaj generacij, ki so sočasno prebivale v naselbini.

Gradišča so poleg obrambne imela tudi strateško funkcijo, saj so obvladovala okoliški prostor ter imela fizičen nadzor nad poljedelskimi viri, pašniki, potmi, prehodi in ostalimi naselbinami. V prvem tisočletju pr. n. št., v obdobju železne dobe, so družbene spremembe privedle do večjega razslojevanja prazgodovinskih skupnosti ter oblikovanja posameznih regionalnih in nadregionalnih centrov, kar je posledično pomenilo še intenzivnejšo gradnjo utrjenih naselij.

Pri gradnji obzidja ali objektov, namenjenih bivanju, so uporabljali neobdelane kamne, ki so jih zlagali enega na drugega brez veziva ali vezivnega drobirja z licem navadno na zunanji strani. Kamen so največkrat lomili in klesali kar na površini vzpetine znotraj gradišča. Tako so dobili tudi izravnane platoje, primerne za bivanje. Navadno so bila obzidja grajena iz skrbno odbrane zunanje in notranje fronte kamnov, notranjost pa je bila zapolnjena z drobnejšim kamenjem. Poleg obzidij gradišč so se na vrhovih kraških vzpetin kot dobro vidne sledi bivanja prazgodovinskega človeka ohranile tudi krožne kamnite strukture, imenovane kamnite gomile.

VRSTE SUHIH ZIDOV

Po načinu izgradnje poznamo enojni zid in dvojni zid.

  1. Enojni zid

Pri gradnji enojnega zidu so kamni nanizani eden na drugega, večinoma brez vezivnega drobirja, vendar so kljub temu dobro zagozdeni, ukajlani, da se zid ne zvrne ali sesede. Ponavadi tak zid nima pravega lica, ima precej rež in se ponekod celo vidi skozenj. So pa kamni zbrani tako, da se med seboj vežejo z ostrimi robovi, čeprav so nepravilnih oblik. Gradnja takega zidu je zahtevna, pri čemer mora biti graditelj precej spreten in iznajdljiv. Večina takih zidov je grajena tako, da so večji kamni spodaj, nato pa vse manjši proti vrhu. V preseku takega zidu je proti vrhu vse ožji trapez. Te zidove so največkrat gradili za staje, obore, v katerih so čez noč pustili drobnico. Nekateri nižji pa so bili zgrajeni v naglici samo zato, da so označevali mejo parcel ali ob kolovozih. Ponekod so taki zidovi zgrajeni tudi iz pokončno postavljenih in naslonjenih plastovitih kamnov.

  1. Dvojni zidovi

Za dvojne zidove štejemo vse tiste, ki imajo na obeh straneh pozidano kamenje z licem in različno sestavo sredine. Dvojnih zidov je več vrst: vrtni, ogradni, pašniški, vinogradniški, zaščitni, grobljasti, kolovozni, dovozni in robni.


Vrtni zidovi:

Po videzu in natančnosti gradnje so med najlepšimi, saj jih večina že spada v bližino gospodarskih poslopij. Kamni za tak zid so izbrani, obdelani in pripeljani iz kamnoloma. Tak zid so gradili po špagi in s plajbo, kar pomeni da je bil po dolžini grajen z vrvico in po višini z zidarsko svinčnico. Če je bil zid višji od 170 cm, so ga proti vrhu ožali z obeh strani. Na enem metru višine je bil zgornji rob zidu na obeh straneh za približno 5 cm ožji od pritlehnega. Presek zidu je bil razpotegnjen trapez. Tako so mu proti vrhu zmanjšali težo, spodaj pa povečali nosilnost in trdnost.

Vrh zidu je večinoma prekrit z grobo ali lepo izklesanimi skrlami. Sredica zidu je natančno zapolnjena z bolj skrlastim drobirjem, škajevno in grižo, pa tudi kakšen lepo obdelan kamen veže počez zid od ene do druge stranice. Kapa ali vrh zidu je večinoma pokrit z lepo obdelanimi skrlami. Skrle so na istem zidu večinoma enako debele, po zidovih pa so lahko različnih debelin, nekatere so celo klesane v zašiljen vrh, v špico. Taki zidovi so zidani bolj na bogato. Vhodi skozi zid so podobno kot dvoriščih iz dveh obdelanih pokončnih podbojev, jrt, kvadratnih po preseku in pravokotnih po stranici, na katerih so s svincem vliti tečaji za vrata, panti. Vrata so lahko lesena ali iz kovanega železa, zgornjo razpetino pa premošča piramidast ali ploščat zaključni vrhnji kamen. Nekateri podboji imajo spodaj tudi podložni kamen, bašo.

Ogradni zidovi:

Zaključujejo mejo travnikov za košnjo in jih obkrožajo. Ti zidovi ščitijo travnik ob visoki travi pred živino in drugimi neželenimi gosti. Debelina in višina takih zidov je različna, odvisno od količine razpoložljivega razbitega kamenja za izdelavo košenin. Za zaščito pred ovcami mora biti visok vsaj 1,5 m. Obe stranici sta zidani z licem odbranih kamnov, sredina pa dobro zapolnjena z drobirjem in gršimi kamni. Vrh ogradnih zidov je izdelan iz večjih, prečno postavljenih kamnov, ki segajo od enega roba zidu do drugega. Drugod je posut z drobirjem, ki so ga lastniki ali hlapci nanašali sproti, ko so razkopavali krti- ne in pobirali drobno kamenje.

Ogradni zidovi imajo zaradi lažjega dostopa z vozovi enega ali več širokih vhodov, vrzel. Na obeh straneh je pogosto pokončen kamen, ki mu pravijo vrzelnik, tudi drsnik ali odrsavnik, ki je z izklesanimi utori ali naravno oblikovanimi luknjami primeren za leseno ograjo. V utore so obesili ograjo, vrzelo, vrzeljo, tudi grajo ali leso, narejeno iz jesenovih palic, ki je preprečevala vstop ali izhod živine v času paše. Graja je bila ponekod iz tankih borovih kolov, obtesanih na dve lici, v ovalnem prerezu. Spet drugje pa je bila iz akacije, ki se da lepo klati. Ograje so bile različnih oblik, od najpreprostejših, počez postavljenega kola, rante, do bolj izdelanih, s pokončno postavljenimi letvami.

Pašniški zidovi:

Pašniški zidovi ali zidovi partov ali taljev, kot so jim rekli ponekod, so bolj enostavno grajeni, vendar jih ima večina dvojno stranico z bolj ali manj odbranimi kamni za lice. Večina jih je bila zgrajenih večinoma zato, da so označevali meje posesti kot varovano ozemlje. Tudi širina in višina je lahko različna že na enem delu zidu. Vse je namreč odvisno od tega, koliko odvečnega kamenja so odstranili na tistem delu gmajne. Pri zidavi pašniških zidov niso toliko dajali na videz. V čim krajšem času so hoteli pridobiti čim več pašniških površin.

Kjer je bilo skal preveč ali so bile prevelike, da bi jih razbili, zidov skoraj ni, temveč so za označevanje meje parcele postavljeni le mejni kamni, tjermeni. Tam, kjer je bilo kamenja dovolj, so zidovi tudi tako obsežno zgrajeni, da preprečujejo preskakovanje živine na drugo stran. Vhodi skozi pašniške zidove so bolj enostavni, le redki imajo vhod obdelan z vrzelniki, pa še to tam, kjer je bil tudi gozd. Goli pašniki so imeli le majhno vrzelco za prehod živine, na katero so pastirji vrgli kakšno vejo črnega trna ali kakšnega drugega grmičevja, da so na paši živini preprečili izhod.

Vinogradniški zidovi:

Podobni so vrtnim, le da niso tako lepo in visoko grajeni. Nahajajo se predvsem tam, kjer so bili po obsegu manjši vinogradi. Srnjadi so preprečevali preskok tudi tako, da so po vrhu zidov naložili bolj našpičeno kamenje ali šope bodikavega grmi- čevja, fraske. Vhodi so ozki, večinoma s stopnicami in z na vrhu pokončno postavljeno skrlo, ki je preprečevala dostop živini in drobnici. Ponekod sta na prehodu tudi dva večja pokončna kamna.

Zaščitni zidovi:

Zidani so kot zaščita pred burjo ali požari. So med najvišjimi od vseh ostalih gradenj, nekateri segajo tudi tri metre v višino. Vanje so vzidani zelo veliki kamni, nekateri grobo ali lepo obdelani. Stojijo v ravni črti v smeri sever-jug. Pred burjo so ščitili sadovnjake ali trte na latnikih, ki so sloneli na kamnitih kljukah, vzidanih v zidu.

Grobljasti zidovi:

Nastali so tam, ker je bilo odvečnega razbitega kamenja toliko, da so zidove dobesedno pretvorili v zaporedne groblje, grublje. Taki zidovi so sicer redki, vendar jih je ravno dovolj, da jih lahko tako označimo. Ponekod je še mogoče razbrati, da so najprej zgradili navaden pašniški ali travniški zid, nato pa takemu zidu dozidavali in nalagali kamenje. Tako je nastala večja in dolga groblja, ki pa je hkrati tudi mejni zid.

Kolovozni zidovi:

Obrobljajo preproste kmečke poti, ki so vodile na polja, ograde in gmajno. Obzidane so bile predvsem tiste poti, po katerih so gnali na pašo. Večina teh zidov je preprostih, obstajajo pa tudi lepše grajeni v samem naselju ali njegovi bližini. Nekateri, ki obkrožajo ograde in hkrati kolovoze, so lahko precej visoki. Prekinjeni so samo tam, kjer so vhodi na parcele ali kjer ni bilo dovolj kamenja za izgradnjo. Nekateri imajo pri tleh odvodne odprtine, ki so bile namenjene odtekanju vode ob nalivih. So hkrati meja med skupnimi potmi in zasebnimi parcelami ali skupno gmajno, jusom. Širina kolovozov med dvema zidovoma je različna, večinoma je prostora za en kmečki voz ali dva.

Dovozni zidovi:

Niso tako pogosti, vendar so nekateri še ohranjeni. Zgrajeni so na robu dovoznih podpornih zidov ali škarp v obdelovalne vrtače in doline. Bili so dokaj trdno grajeni, ker so se morali hkrati prilagajati poševnemu terenu. Nekateri taki zidovi so preprečevali odtekanje vode čez rob škarpe in usmerjali njen dotok v doline, kjer so bili kali.

Robni zidovi:

Že sam izraz pove, da ti zidovi nekaj obrobljajo, zato niso ne visoki ne široki. Ponavadi so take zidove gradili zato, da so zadrževali zemljo ali kakšen drug material v nivojih ali ob potkah. Na videz spominjajo na nekakšne majhne škarpe.

VRSTE DRUGIH SUHOZIDNIH GRADENJ NA KRASU

Mejniki:

Za ločevanje posesti med različnimi gospodarji so se uporabljali mejni kamni, tjermeni. Mejnik je lahko bil suhi zid med parcelama, pri čemer je bilo pravilo, da je meja potekala po sredini zidu, ali kar v zemljo pokonci postavljene, približno od 20 do 30 cm iz zemlje štrleče skrle. Skrle so v zemljo postavili različno gosto.

Zavetja:

Ko na gmajni ni bilo hiške ali dovolj visokega zidu, kamor bi se pastirji zatekli pred burjo, so na stiku dveh zidov začeli s prekrivanjem vogala s skrlami, da je nastala nekaka strešica, odprta prednje strani. Skrle so z zamikanjem zlagali iz vogala proti notranjosti, dokler so te še nosile same sebe. Izkoristili so tudi večjo skalo, kateri so dodali kamnit zid, podaljšan v strešico. Odprti del je bil vselej obrnjen proč od smeri pihanja burje.

Vodnjaki:

Zaprti zbiralniki, vodnjaki, eden od najbolj značilnih objektov posamezne domačije, pozneje tudi vasi, so omogočali čistejšo vodo in manjše izgube tega pomembnega vira.

Ledenice:
Podobno kot podzemne zbiralnike vodnjakov so gradili tudi ledenice, prostore za shranjevanje ledu, ki so ga lomili v zimskem času na kalih, v ta namen najraje zgrajenih na mestih, najbolj izpostavljenih burji. Večinoma so bile ledenice last posameznih gospodarjev, nekatere pa so bile komunske, torej vaške ali občinske in tako skupna last več domačinov. Nekateri posamezniki so posedovali tudi po več ledenic. Oblikovno lahko ledenice opredelimo kot zidane in naravne jame. Zidane lahko nadalje delimo v tri skupine. Od teh je večina imela v zemljo vkopani del valjaste oblike, le nekatere v obliki pokončnega kvadra.

V nekaterih primerih ledenice niso bile samostojni objekti, temveč se je za to uporabljal vkopan prostor pod hišo ali ob njej, nekakšna klet. »Ko so ledenico gradili, je pri delu pomagala cela vas. Možje so kopali jamo, ženske in otroci pa so nosili iz nje zemljo in kamenje, ki so ga usipali tik ob jami. Dostop v jamo je bil po krožnem lesenem odru, ki je potekal po obodu jame. Ko je bila jama izkopana, so začeli s suho zidavo, največkrat kar iz kamnov, ki so jih našli pri kopanju, in s tistim, ki je bilo v najbližji okolici. Leseno ostrešje je bilo zgrajeno po znani konstrukciji, ki so jo imele hiše in gospodarska poslopja. Gradnja take ledenice je trajala več kot mesec dni. Dno ledenice je bilo ponekod kar živa skala, drugje zbita zemlja, v katero so izkopali manjši kanal, ki se je uporabljal za odvajanje vode, ko se je z dvigom temperatur začel topiti led. Dno pa so prekrili s steljo, ki se je uporabljala kot toplotna izolacija, hkrati pa ohranjala čistost ledu. Z razvojem elektrifikacije in nato razmahom hladilnih naprav v začetku dvajsetega stoletja je začel posel z ledom izgubljati na svoji donosnosti in je postopno popolnoma zamrl.

Staje ali obor:

Staje so okrogle, nepravilne ali pravokotne oblike različnih velikosti. Večina jih je bila ograjenih z dvojnim zidom, podobnim tistim okrog ograd, obstajajo pa tudi z enojnim. Ograjene so bile po naravnih danostih, torej okrog dolin ali kjer je bilo dovolj pašnih površin, hkrati pa v bližini zadostne količine kamenja za gradnjo. Zidovi staj so bili različnih višin, vendar vselej dovolj visoki, da jih drobnica ni mogla preskočiti, in na vrhu pokriti z grobimi skrlami. Vhod v staje je ozek, redko sta bila ob strani vrzelnika, zid pa je bil na vsaki strani vezano zaključen. Tudi tako vrzelco so zadelali s trnjem. V stajah so skupaj z drobnico prenočevali čredarji. Prehod je tako ozek, da živina ne bi mogla čez. Ponekod ji rečejo škrba. Če v ogrado ni bilo treba pogosto vstopati z vozom ali živino, so vrzelo zazidali s kamenjem v enojni zid in zgradili prehod.

Poti ali klančine:

Poti ali klančine so zgradili zato, da so lahko z vozom, poljedelskim orodjem, plugom ali brano in živino lažje prišli v dolino, kjer je bila njiva. Ponekod so jih uporabljali samo ljudje, ki so na dnu doline nagrabili listje in ga nato od tam nosili v žbrincah, rjuhah ali koših za listje.

Hiške:

Hiške so posebnost v suhozidnih gradnjah. Grajene so na gmajnah ob vaseh, njivah, vinogradih in poljih. Način gradnje je na prvi pogled preprost, vendar zahteva precej znanja in iznajdljivosti pri zlaganju kamenja na suho, da je hiška obstojna in varna za tistega, ki bi poiskal zavetje v njej. Praviloma so grajene iz neobdelanega kamenja. Večina jih ima streho, ki je z notranje strani grajena v obok z zamikanjem skrl in ki sloni na obodnem zidu, v katerem je odprtina kot vhod. Velikost in oblika sta različni. Prav zaradi velikosti je bilo potrebnega dovolj kamenja, za izgradnjo kupolaste strehe pa so bile zlasti pomembne skrle. Nekatere hiške imajo v obodnem, nosilnem zidu zgrajena tudi slepa ali preprosta okna in pečko ali nekakšno kurišče. Največ je bilo pastirskih hišk, obstajale pa so tudi poljedelske, vinogradniške in kamnoseške.

Po načinu izgradnje lahko hiške gleda na vrsto razdelimo na:

  • Samostojne hiške: Večjih samostojnih hišk je v primerjavi z drugimi sorazmerno malo. Za izgradnjo take hiške je bilo treba imeti v bližini dovolj ustreznega kamenja, zlasti če so želeli zgraditi večjo. Manjšo so lahko zgradili preprosto zato, ker so si želeli olajšati garaško delo prenašanja kamenja in so gradili le z razpoložljivim materialom na enem mestu. Tako gradnjo je zmogel tudi en sam graditelj.
  • Nesamostojne hiške: Za razliko od samostojnih, prostostoječih hišk, se nesamostojne hiške navezujejo na že obstoječe strukture, naravne ali zidane.

Strehe hišk
Vse strehe niso obokane ali velbane, tj. zidane s previsevanjem v kupolo. Vrste streh hišk: streha iz počez položenih skrl, polovično ali delno obokana streha hiške pravokotnega tlorisa, nizko obokana streha hiške okroglega tlorisa in z obokanim vhodom, streha hiške podkvastega tlorisa, ki je v celoti sestavljena iz obokanega zidu, visoko obokana streha hiške kvadratnega tlorisa z dvojno preklado nad vhodom z eno jrto.

PREDNOSTI SUHOZIDNE GRADNJE

Zid na suho je gradnja, pri kateri ima razum glavno vlogo, razmišljanje, rokovanje s kamnom in vgradnja so logični koraki. Tehnika gradnje na suho je osnovna tehnika gradnje, ki je potresno manj stabilna kot vezane konstrukcije v betonu ali zidanje z vezivom. Gradnja brez veziva zahteva pogostejše vzdrževanje kot druge konstrukcije, torej zahteva čas.

Prednosti zidanja s kamnom brez veziva so naslednje:

  • Zmanjšana poraba vode, saj ni potrebe po izdelavi vezne malte;
  • Zmanjšan ogljični odtis in zmanjšana poraba skupne energije industrijske proizvodnje, saj se ne uporabljajo industrijsko pripravljena veziva;
  • Uporaba lokalnega gradiva s kratkimi transportnimi potmi, manjša poraba energentov;
  • Postopna gradnja, možne so oblikovalske prilagoditve mikrolokaciji, spoštovanje posebnosti lokacije;
  • Preprečevanje erozije tal, zadrževanje rodovitnih prsti in ohranitev vodnega kroga;
  • Krepitev biotske raznovrstnosti; kamniti medprostori konstrukcij so življenjski prostor žuželk in rastlinja;
  • Racionalno ravnanje z naravnimi gradivi.

Ravno zaradi teh prednosti pri suhozidni gradnji, se lokalni arhitekti trudijo obdržati in obnoviti tehniko suhogradnje. Gradijo se npr. suhozidne hiše, ki so sicer modernejše oblike, a namen ostaja enak.

Ko boste obiskali hrvaško obalo, boste suhozide srečali že v Istri v Rovinju, Žminju (notranjost Istre) in Cresu. Najdete jih tudi južneje, na otokih, vsepovsod … Ob tem boste začutili pridih zgodovine in burje hkrati.

Sorodni članki

Piše: Goran Rihelj

Hrvaškemu turizmu želim tri stvari

»Če smo vsi kopija Toskane, zakaj bi ljudje potovali? Turisti z Dunaja pri nas zagotovo ne želijo jesti dunajskih zrezkov, temveč želijo poskusiti nekaj novega. Mi pa še naprej prodajamo Francozom francosko vino, namesto našega.«

Hrvaškemu turizmu želim tri stvari

»Če smo vsi kopija Toskane, zakaj bi ljudje potovali? Turisti z Dunaja pri nas zagotovo ne želijo jesti dunajskih zrezkov, temveč želijo poskusiti nekaj novega. Mi pa še naprej prodajamo...

Preberi več
IT podjetje z videzom turistične agencije

Adriatic.hr, najkrajša pot do Jadrana

Adriatic.hr – to je digitalni svet, ki omogoča hiter vpogled v ponudbo zasebne namestitve. Baza najemodajalcev in njihovih namestitvenih enot je omogočila boljšo izkoriščenost kapacitet ter izredno hiter pretok informacij do gostov.

Adriatic.hr, najkrajša pot do Jadrana

Adriatic.hr – to je digitalni svet, ki omogoča hiter vpogled v ponudbo zasebne namestitve. Baza najemodajalcev in njihovih namestitvenih enot je omogočila boljšo izkoriščenost kapacitet ter...

Preberi več